VSL Sklep I Cp 296/2018

Pritožbi se zavrneta in se sklepa sodišča prve stopnje potrdita.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijanim sklepom s 27. 10. 2017 je sodišče prve stopnje: I. zavrnilo toženkin ugovor zoper sklep o začasni odredbi II P 622/2017-4 s 6. 4. 2017, II. toženki naložilo, da mora v 3 dneh vzpostaviti prejšnje stanje na nepremičnini k. o. ..., stavba ..., del stavbe ... (ID 000), ID znak 000, ki v naravi predstavlja poslovne prostore v ... nadstropju poslovne stavbe ... v izmeri ... na naslovu ..., tako da tožeči stranki izroči vse ključe ključavnic, ki so bile zamenjane, poslovne prostore zapusti in tožeči stranki omogoči nemoten dostop do njih; III. toženki prepovedalo v bodoče posegati v posest tožnice na zgoraj navedeni nepremičnini in IV. toženki naložilo, da mora tožnici v 15 dneh plačati 938,26 EUR pravdnih stroškov.

2Z izpodbijanim sklepom z 21. 8. 2017 je sodišče prve stopnje sklenilo, da se denarna kazen 10.000 EUR, izrečena s sklepom o začasni odredbi II P 622/2017-4 s 6. 4. 2017, izterja po uradni dolžnosti, da se toženki naloži, da v 3 dneh vzpostavi prejšnje stanje in tožeči stranki omogoči dostop do poslovnih prostorov; za primer neizpolnitve pa ji je zagrozilo z denarno kaznijo 20.000 EUR.

3Zoper takšna sklepa se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožena stranka. Predlaga spremembo ali razveljavitev sklepov.

4V pritožbi zoper sklep s 27. 10. 2017 obsežno analizira, kako je potekala izvršba za izpraznitev in izročitev nepremičnine 17. 3. 2017 in opozarja, da določbe Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) niso bile v celoti spoštovane, dogajale so se nepravilnosti, postopek pa ni bil dokončan. Upnik (tožeča stranka) zato ni mogel (mogla) pridobiti posesti nepremičnine.

Izpostavlja še, da sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je predlagala tožena stranka in tudi ni ugotavljalo vseh dejstev, s čimer je kršilo “pravico tožene stranke do dokaza, ki je sestavni del pravice do izjave“, izpodbijani sklep pa nima razlogov o odločilnih dejstvih in sta zato podani absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

Pritožnica graja dokazno oceno sodišča prve stopnje o tem, da je prav ona posegla v posest tožeče stranke. Vztraja, da ni, ampak je bila seznanjena, da je ključavnice zamenjala družba N., d. o. o. Tožena stranka je predlagala zaslišanje N. V. v zvezi z vprašanjem posesti družbe T GmbH. Ker je sodišče dokazni predlog zavrnilo, je nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

Sodišče je napačno analogno uporabilo določbo 4. odstavka Obligacijskega zakonika (OZ).

Pritožnica še navaja, da se zoper sklep o zavrnitvi ugovora zoper sklep o začasni odredbi II P 622/2017-4 s 6. 4. 2017 pritožuje iz enakih razlogov.

5V pritožbi zoper sklep z 21. 8. 2017 pa pritožnica navaja, da ni motila posesti tožeče stranke in zato začasne odredbe ne more izpolniti. Poleg tega ZIZ v 2. odstavku 273. člena določa, da zgolj in samo v primeru iz 3. točke 1. odstavka 273. člena ZIZ sodišče v skladu z 2. odstavkom 226. člena ZIZ s sklepom o začasni odredbi naloži denarno kazen za primer kršitve prepovedi.

6Tožeča stranka predlaga zavrnitev pritožb.

7Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi zoper sklep s 27. 10. 2017

8Izpodbijani sklep nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ga ne bi dalo preizkusiti, njegov izrek je razumljiv in na nasprotuje samemu sebi ali razlogom sklepa. Razlogi so jasni, zadostni in si med seboj ne nasprotujejo. Očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana. Ne drži torej, da izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih, ki utemeljujejo tožbeni zahtevek zaradi motenja posesti, kot jih začrtavajo določbe Stvarnopravnega zakonika (SPZ). To, da sklep ne vsebuje razlogov prav o vseh trditvah tožene stranke, ne predstavlja očitane bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ampak tehniko pisanja, ki omogoča relativno preglednost sodne odločbe v situaciji, ko so trditve, od katerih jih je vrsta nebistvenih, izjemno obsežne in slabo pregledne.

9Pravici iz 22. člena Ustave ustreza načelna obveznost sodišča, da izvede predlagane dokaze, a ta ni neomejena. Obstajajo upravičeni razlogi za zavrnitev izvedbe predlaganih dokazov¹, hkrati pa dolžnost sodišča, da te razloge razgrne. Sodišče prve stopnje je to splošneje naredilo v 13. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, konkretneje pa v 33. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa. Razlogi sodišča prve stopnje so upravičeni, pritožnica pa z njimi niti ne polemizira. S posplošenimi trditvami, da sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, pritožnica širšega preizkusa od opisanega ne more doseči, saj pritožbeno sodišče na kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ne pazi po uradni dolžnosti. Enako velja za pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

10Edini neizvedeni dokaz, ki ga pritožnica izrecno izpostavi, je zaslišanje prokuristke družbe T. GmbH, N. V. V pritožbi navaja, da je bilo zaslišanje priče predlagano v zvezi s tem, da je bila družba T. GmbH zaskrbljena (ker je od tožeče stranke dobivala različne informacije, ki naj bi vplivale na njen odnos s toženo stranko) in je s tem seznanila toženo stranko, s katero sta razjasnili vse dvome in nadaljevali z najemnim razmerjem do 25. 8. 2017. Te trditve niso v ničemer bistvenega pomena za odločitev o tožbenem zahtevku (in tudi ne vplivajo na dokazno oceno dopisa družbe T. GmbH o tem, da je tožena stranka, sklicujoč se na samopomoč prevzela posest nad nepremičninami), tako da z zavrnitvijo dokaznega predloga sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, dejansko stanje pa je tudi pravilno ugotovilo.

11Sodišče daje varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje (1. odstavek 33. člena SPZ). Tožbenemu zahtevku zaradi motenja posesti ugodi le, če ugotovi: - da je bil tožnik pred motenjem posestnik sporne stvari, - da je bila posest res motena, - da je bil toženec tisti, ki je posest motil in - da je bilo motenje samovoljno ter protipravno.

12Pritožnica nasprotuje ugotovitvam sodišča prve stopnje o tožničini posesti in o tem, da je ona tista, ki je motila posest.

13V skladu s 1. odstavkom 24. člena SPZ je posest dejanska oblast nad stvarjo. Pritožnica ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je izvršitelj B. L. 17. 3. 2017 zamenjal ključavnice spornih prostorov in prostore predal v tožnici, ne nasprotuje. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica tedaj imela dejansko oblast spornih prostorov, je torej materialnopravno pravilna. To, ali je v izvršbi prišlo do napak in pomanjkljivosti, ali so bile spoštovane vse določbe ZIZ, ali je bila izvršba dokončana, ali so v spornem prostoru ostale še stvari koga drugega, ali je imel poleg tožnice posest še kdo drug in zakaj ter to, zoper koga je bila (lahko) opravljena izvršba, o tožničini dejanski oblasti ne pove ničesar. Ker je tako, se višje sodišče v skladu s 1. odstavkom 360. člena ZPP s temi vprašanji ni ukvarjalo.

14Dokazna ocena sodišča prve stopnje o tem, da je prav tožena stranka tista, ki je izvršila ali naročila izvršitev dejanj, s katerimi je bilo poseženo v posest tožeče stranke, v celoti ustreza metodološkim napotkom 8. člena ZPP. Res si nasprotujejo trditve tožene stranke, da je v prostorih opravljala dejavnost (tudi oziroma še bolj, če se njene trditve povzame, kot jih povzema pritožnica: ima vse od 24. 10. 2002 poslovni naslov in na tem naslovu v poslovnih prostorih v ... nadstropju tudi opravlja² svojo dejavnost) in trditve, da je najela varnostnike, da bi zaščitila premoženje svojega najemnika ter ravnanje tožene stranke, ko je (nesporna) zamenjava ključavnic nič ne moti in zoper to ne ukrepa. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo tudi dopis policije s 4. 4. 2017 (o prisotnosti uslužbenca tožene stranke) in dopis družbe T. GmbH z 21. 4. 2017 (o sklicevanju tožene stranke na samopomoč). Zakaj bi v posest tožeče stranke posegala družba N., d. o. o.³, iz ugotovitev sodišča prve stopnje in trditev tožene stranke ni mogoče razbrati. To pokaže, da dokazna ocena sodišča prve stopnje ni le skladna z zahtevami ZPP, ampak je tudi logično prepričljiva in življenjsko sprejemljiva.

15Pritožbeno sodišče se s stališčem sodišča prve stopnje o subsidiarni uporabi določbe 4. odstavka 186. člena OZ sicer ne strinja, glede na zgoraj pojasnjeno pa to na pravilnost izpodbijanega sklepa v ničemer ne vpliva.

16Ker torej pritožba ni utemeljena, višje sodišče pa tudi ni našlo razlogov, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo in sklep potrdilo.

O pritožbi zoper sklep s 21. 8. 2017

17Ker je bil ta sklep izdan pred 14. 9. 2017, je višje sodišče v tem delu pri odločanju o procesnih vprašanjih v skladu s tretjim odstavkom 125. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah ZPP (Uradni list RS, št. 10/17 – ZPP-E) uporabilo ZPP, kakršen je veljal pred uveljavitvijo ZPP-E.

18Da je prav tožena stranka motila posest tožeče stranke, je zdaj ugotovljeno z višjo stopnjo verjetnosti, kot mora biti ob izdaji začasne odredbe. Pritožbeno sodišče se je do tega opredelilo ob obrazložitvi zavrnitve pritožbe zoper sklep s 27. 10. 2017 in razlogov ne bo ponavljalo.

19Tako je treba pritožnici odgovoriti le še na pritožbeno stališče, da sodišče zgolj in samo v primeru iz 3. točke 1. odstavka 273. člena ZIZ v skladu z 2. odstavkom 226. člena ZIZ s sklepom o začasni odredbi naloži denarno kazen za primer kršitve prepovedi. Takšno stališče je napačno. Sodišče sme za zavarovanje nedenarne terjatve izdati vsako odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja (1. odstavek 273. člena ZIZ). V skladu z določbo 268. člena ZIZ ima sklep o začasni odredbi učinek sklepa o izvršbi. Da bi sklep o zavarovanju imel tak učinek, mora vsebovati vse, kar mora vsebovati predlog za izvršbo (prim. 40. člen ZIZ), torej tudi sredstvo zavarovanja oziroma izvršbe - to je sodno dejanje, ki ima za namen, da se z njim neposredno ali posredno doseže zavarovanje terjatve oziroma dosega dejanja. Sredstva izvršbe oziroma zavarovanja so v ZIZ navedena taksativno (za nedenarne terjatve v petnajstem do dvajsetem poglavju) in ne primeroma, kar velja za vrste začasnih odredb. Že zato, ker so vrste začasnih odredb v 273. členu ZIZ navedene primeroma, ne more biti pravilno pritožbeno stališče, da sodišče zgolj in samo v primeru iz 3. točke 1. odstavka v skladu z 2. odstavkom 226. člena ZIZ s sklepom o začasni odredbi naloži denarno kazen za primer kršitve. Kakšno je v vsakem konkretnem primeru izdane začasne odredbe sredstvo izvršbe, je odvisno od tega, za kakšno začasno odredbo gre. Ko gre za začasno odredbo z obveznostjo kaj storiti, je sredstvo izvršbe odvisno od tega, ali je dejanje, ki ga je treba opraviti, nadomestno ali nenadomestno. Ker so toženkina dolžnostna dejanja v sklepu o začasni odredbi opredeljena kot nenadomestna (torej takšna, ki jih lahko opravi le dolžnik; prim. 226. člen ZIZ), je izvršilno sredstvo prisilitev z denarnimi kaznimi, kar je v izpodbijanem sklepu povsem pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje.

20Ker torej pritožba ni utemeljena, višje sodišče pa tudi ni našlo razlogov, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo in sklep v izpodbijanem delu potrdilo.

21Tožena stranka s pritožbo ni uspela. Odgovora tožene stranke na pritožbi (glede na vsebino pritožb) ne izpolnita kriterijev potrebnosti. Zato pravdni stranki sami krijeta stroške pritožbenega postopka.

¹ Predvsem iz namena te pravice izhaja, da sodišče ni zavezano izvesti dokazov, ki naj bi služili ugotovitvi nekega dejstva, ki po pravni presoji sodišča ni pravno relevantno. Prav tako sodišče seveda ni zavezano izvesti dokaza za ugotovitev nekega dejstva, ki je že dokazano (ne velja pa nasprotno). Pravico do izvedbe dokazov je skladno z zahtevami učinkovitosti, pospešitve in ekonomičnosti postopka mogoče omejiti tudi z izključitvijo izvedbe dokazov, ki so popolnoma neprimerni za ugotovitev določenega dejstva. Sodišče sme zavrniti izvedbo dokaza še z utemeljitvijo, da je bil podan z namenom zavlačevanja ali prepozno.
² Uporaba sedanjika nikakor ne kaže na to, kar trdi pritožnica, torej da gre za dva različna časovna trenutka.
³ Razen morda po naročilu in v interesu tožene stranke, kar pa na pravilnost odločitve ne bi moglo vplivati.