VSL Sodba I Cpg 556/2017

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih II. in III. točki izreka potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 665,63 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

1Sodišče prve stopnje se je z izpodbijano sodbo (I.) sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 139156/2014 z dne 17.10.2014 vzdržalo v veljavi v 1. odstavku izreka za znesek 3.895,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.5.2014 in v 3. odstavku za izvršilne stroške v znesku 168,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.10.2014, (II.) citirani sklep o izvršbi razveljavilo v 1. odstavku izreka za znesek 6.612,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.5.2014 dalje in tožbeni zahtevek zavrnilo ter (III.) tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v višini 120,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

2Zoper navedeno sodbo se je v delu, v katerem ni uspela (II. in III. točka izreka) iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka. Predlagala je spremembo, podrejeno razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu ter priglasila pritožbene stroške.

3Tožena stranka je navedbam v pritožbi nasprotovala, predlagala potrditev izpodbijane sodbe ter priglasila stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Prvostopenjsko sodišče je tožbeni zahtevek (delno) zavrnilo z nosilnimi razlogi, da med strankama ni sporno, da je nepremičnina ID znak 000-1 poslovni prostor, zaradi česar za vprašanja zastaranja ni mogoče uporabiti Stanovanjskega zakona (SZ-1), pač pa Zakon o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (ZPSPP) ter Stvarnopravi zakonik (SPZ). Ker se vtoževani računu nanašajo na občasne terjatve, velja 3-letni zastaralni rok (iz 347. člena Obligacijskega zakonika; OZ), vložitev predloga za izvršbo zoper najemnika poslovnega prostora pa ne pretrga teka zastaranja zoper lastnika, zaradi česar je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da so zastarale vse vtoževane terjatve, zapadle pred 16.10.2011.

6Stanovanjski zakon ne opredeljuje pojma poslovni prostori; za vsebinsko presojo o tem, ali gre za poslovne prostore, je potrebno uporabiti ZPSPP. Le-ta v 2. odstavku 2. člena določa, da se za poslovni prostor šteje eden ali več prostorov, namenjenih za poslovno dejavnost, ki so praviloma gradbena celota in imajo poseben glavni vhod. Tudi sicer med strankama ni bilo sporno, da je nepremičnina ID znak 000-1 poslovni prostor. Sodišče prve stopnje je sporno pogodbo zato pravilno presojalo po določbah ZPSPP, katerega določbe so kogentne in njihove uporabe ni mogoče izključiti. Zato tudi ni mogoče pritrditi pritožbenim navedbam, da so se etažni lastniki zavezali pri presoji pogodbe o upravljanju uporabiti določbe SPZ in SZ-1 in posledično izključili določbe ZPSPP. Etažni lastniki so v skladu z določbami SZ-1 upravniku zgolj določili meje pooblastil, niso pa v ničemer spreminjali zastaralnih rokov oziroma iz pogodbe nikjer ne izhaja, da bi se dogovorili za drugačen tek zastaralnega roka. Tudi sicer pa s pravnim poslom ni mogoče določiti niti daljšega niti krajšega zastaralnega roka od zakonsko predpisanega (prim. 339. člen OZ).

7Prvostopenjsko sodišče po zaključku višjega sodišča pravilno zaključuje, da v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti določbe 24. člena SZ-1 glede subsidiarne odgovornosti etažnega lastnika poslovnega prostora, pravilen pa je tudi zaključek, da predlog za izvršbo zoper najemnika poslovnega prostora ne pretrga teka zastaranja zoper lastnika, saj lastnik poslovnega prostora ni porok najemniku.

8Glede pritožbenih navedb, da so določila ZPSPP in predvsem nova sodna praksa glede poslovnih prostorov v poslovni stavbah protiustavna, višje sodišče pojasnjuje: v skladu s 156. členom Ustave in 1. odstavkom 23. člena Zakona o ustavnem sodišču mora sodišče, v kolikor pri odločanju meni, da je zakon ali del zakona, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, prekiniti postopek in z zahtevo začeti postopek pred Ustavnim sodiščem za oceno njegove ustavnosti. Sodišče se bo torej postopka za oceno ustavnosti poslužilo v primeru, ko bo na podlagi lastnega vsebinskega preizkusa zakonske norme, ki jo mora uporabiti pri svojem odločanju, zaznalo nasprotje med takšno zakonsko normo in določbami Ustave, kot hierarhično najvišjim pravnim aktom v Republiki Sloveniji. V kolikor sodišče pri tej vrednostni oceni takšnega neskladja ne zazna, mora zakonsko normo uporabiti, četudi se posamezna stranka v posameznih vlogah ali pravnih sredstvih sklicuje na njeno protiustavnost. Višje sodišče pri tovrstni presoji zakonskih določb, na katere je svojo odločitev oprlo sodišče prve stopnje ni videlo nasprotja med določili zakona in s pritožbo uveljavljeno kršitvijo ustavnega določila enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS.

9Ker uveljavljenih pritožbenih razlogov ni, niso pa podani niti razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).

10Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo. Le-ti so odmerjeni po specificiranem stroškovniku in v skladu z odvetniško in taksno tarifo.