VSRS Sklep X Ips 195/2015

Revizija se zavrže.

1Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (v nadaljevanju revidentka) vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje s sklicevanjem na vse točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

2Revizija ni dovoljena.

3Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo revidentkino tožbo zoper odločbo Upravne enotes Maribor, št. 362-05-058/92/222 (7004) z dne 17. 12. 2013, v zvezi z odločbo tožene stranke, št. 4904-2/2013/36/00641111 z dne 3. 3. 2014. Tožena stranka je z navedeno odločbo zavrnila revidentkino pritožbo zoper odločbo prvostopenjskega organa, s katero je ta zavrnil zahtevo revidentke in A. A. za denacionalizacijo nepremičnin na G., Maribor, ob podržavljenju parc. št..., k. o..., in na K., Maribor, parc. št.... in k. o. ..., ki so bile podržavljene prejšnjemu lastniku do 1/2 B. B.

4Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/2008 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/2008 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/2008 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/2008 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/2008 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5Po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo uveljavlja revidentka, je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR.

6Dovoljenost revizije po tej določbi ZUS-1 revidentka utemeljuje z navedbo, da je del obravnavanega premoženja mogoče vrniti v naravi, delno pa vrnitev v naravi ni možna. Navaja, da je bil solastninski delež, ki je bil odvzet J. Š., ocenjen na približno 400.000,00 EUR.

7Za izraz denarne vrednosti gre le pri pravici do prejema določenega zneska (v denarju ali vrednostnih papirjih) in pri obveznosti plačati določen znesek (enako Ustavno sodišče v sklepu U-I-117/09, Up-501/09 z dne 28. 1. 2010). V delu, ki se nanaša na vrnitev premoženja v naravi, zato ne gre za spor, v katerem je pravica stranke izražena v denarni vrednosti. Ker revidentka, ki nosi trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije, ni izkazala, kolikšna je vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta, ki je izražen v denarni vrednosti (odškodnina), niso izpolnjeni pogoji za dovoljenost revizije po določbi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

8Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločilo.

9Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Odločitev o vprašanju pa mora biti pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse.(1) Pomembno pravno vprašanje, zaradi katerega Vrhovno sodišče revizijo sprejme v obravnavo, je zato le tisto pravno vprašanje, ki se nanaša na vsebino konkretne zadeve in od katerega je odvisna odločitev v konkretni zadevi ter je hkrati pomembno za enotno uporabo prava, njegov razvoj prek sodne prakse ali za zagotovitev pravne varnosti. Taka je tudi ustaljena upravnosodna praksa Vrhovnega sodišča.(2)

10V okviru 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 revidentka uveljavlja, da je pomembno pravno vprašanje v tej zadevi uporaba Finančne izravnalne pogodbe (v nadaljevanju FIP), sklenjene med Zvezno republiko Nemčijo in Republiko Avstrijo, v denacionalizacijskih postopkih pred slovenskimi upravnimi in sodnimi organi. Predlaga še prekinitev postopka in postavitev predhodnega vprašanja Sodišču Evropske unije (v nadaljevanje SEU).

11Vprašanje, ki ga izpostavlja revidentka, po presoji Vrhovnega sodišča ni pomembno pravno vprašanje v smislu navedene določbe ZUS-1. Vrhovno sodišče je namreč pomen bilateralnih pogodb, sklenjenih med dvema tujima državama (konkretno FIP), pri katerih bivša Jugoslavija ni sodelovala, za razlago določbe drugega odstavka 10. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) že obravnavalo v sodbah X Ips 85/2013 z dne 27. 11. 2014, X Ips 267/2013 z dne 10. 3. 2015 in X Ips 103/2013 z dne 24. 3. 2015. Revidentka pa ne trdi, da izpodbijana odločitev odstopa od stališč, sprejetih v navedenih zadevah. Trdi sicer, da naj bi bilo o pomembnem pravnem vprašanju le deloma odločeno s sodbo X Ips 85/2013, ne opredeli pa konkretno in določno po vsebini obravnavane zadeve pomembnega pravnega vprašanja, povezanega z razlago drugega odstavka 10. člena ZDen v povezavi s FIP, o katerem se Vrhovno sodišče doslej še ni izreklo.

12Pomembnega pravnega vprašanja, zaradi katerega bi Vrhovno sodišče revizijo lahko vsebinsko obravnavalo, ni izkazala niti s predlogom o postavitvi predhodnega vprašanja SEU. Po določbi 267. člena (v zvezi z 2. členom) Pogodbe o delovanju Evropske unije sodišče lahko postavi vprašanje SEU le glede razlage primarne zakonodaje Evropske unije (tj. Pogodbe o Evropski uniji in Pogodbe o delovanju Evropske unije) ter glede veljavnosti in razlage njene sekundarne zakonodaje (tj. aktov institucij, organov, uradov ali agencij Evropske unije). Ker gre v obravnavani zadevi za razlago bilateralne pogodbe, sklenjene med (sicer) članicama unije, ne gre za vprašanje, ki bi bilo v pristojnosti SEU.

13Revizija pa ni dovoljena niti po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo revidentka prav tako uveljavlja. Po tej določbi je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Zelo hude posledice kot pogoj za dovoljenost revizije je pravni standard, katerega izpolnjevanje je treba ugotavljati v vsakem primeru posebej (X Ips 535/2007, X Ips 97/2009, X Ips 428/2009, X Ips 477/2009, X Ips 168/2010, X Ips 273/2010).

14Revidentka zelo hude posledice utemeljuje z navedbami o dolgotrajnosti postopka, ki poleg finančnega bremena predstavlja predvsem ponižanje in razočaranje.

15Pri preizkusu dovoljenosti revizije po tej določbi ZUS-1 sodišče predvsem presoja težo posledic, ki jih ima za stranko odločitev, ki se z revizijo izpodbija. Upoštevaje, da gre pri denacionalizaciji za pričakovanje morebitne pridobitve premoženja (pričakovana pravica), revidentka zelo hudih posledic izpodbijane odločitve ne more utemeljiti z dolgotrajnostjo postopka in finančnim bremenom, ki ga tak postopek predstavlja, niti s sklicevanjem na moralno dimenzijo denacionalizacije (poprava krivic).

16Ker revidentka ni izkazala izpolnjevanja uveljavljanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.

----

(1) Enako tudi odločba Ustavnega sodišča RS Up-1782/08, U-I-166/08 z dne 18. 6. 2009, 14. točka obrazložitve.

(2) Odločbe Vrhovnega sodišča RS X Ips 290/2009, X Ips 414/2009, X Ips 249/2010, X Ips 393/2011, X Ips 55/2012, X Ips 318/2012, X Ips 180/2013, X Ips 243/2013, X Ips 167/2014, X Ips 301/2014 in druge.