VSRS Sklep X Ips 775/2008

I. Revizija se zavrže.
II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

1Zoper pravnomočno sodbo je revidentka po odvetnikih vložila revizijo. Dovoljenost revizije uveljavlja na podlagi 1. in 2. točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1. Priglaša stroške revizijskega postopka.

2Revizija ni dovoljena.

3S pravnomočno sodbo, ki jo revidentka izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo njeno tožbo zoper delno odločbo tožene stranke z dne 22. 5. 2007 (1. točka izreka), ter odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (2. točka izreka). Z navedeno delno odločbo je tožena stranka (kot prvostopni upravni organ) odločila: da je revidentka dolžna upravičenkama: A. in B. po pravnomočnosti odločbe vrniti v last in posest nepremičnino s sedanjo parc. št. ..., k. o. ... (poslovna stavba ...), in sicer vsaki do ½, razen poslovnih prostorov „X.“, 108 m2 in kletnih prostorov, ki so v dejanski lasti Mestne občine ...; da je znašala vrednost navedene nepremičnine ob podržavljanju 2,076.204,54 DEM , v času vračanja pa 3,062.440,28 DEM; da sta denacionalizacijski upravičenki dolžni revidentki plačati razliko v vrednosti nepremičnine, vrnjene s to odločbo, v znesku 499.141,48 EUR, ter določila način izplačila.

4Prvostopno sodišče je soglašalo z ugotovitvijo tožene stranke, da gre v obravnavanem primeru za vračanje nepremičnine, ki je bila podržavljena Ljudski posojilnici Celje na podlagi Uredbe o likvidaciji kreditnih zadrug z dne 17. 4. 1947 (Uradni list LRS, št. 16/47). Pravno podlago za vračanja premoženja kreditnih zadrug predstavlja 67. člen Zakona o zadrugah (ZZad, Uradni list RS, št. 13/93, 7/93, 22/94 – obvezna razlaga). Revidentka ni podjetje, za katero bi veljale določbe Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP, Uradni list RS, št. 55/92, s spremembami in dopolnitvami – ZLPP) o zavarovanju denacionalizacijskega zahtevka z začasno odredbo. Določba četrtega odstavka 16. člena v zvezi z 91. členom ZDen se ne more uporabiti kot ovira za vračanje podržavljenih nepremičnin v naravi, ki so med sredstvi bank, katere so bile ob uveljavitvi ZDen družbenopravne osebe.

5Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče Republike Slovenije je že v več sklepih (Up-858/2008 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/2008 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/2008 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/2008 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/2008 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo Republike Slovenije.

6Po določbi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 EUR.

7Revidentka navaja, da je revizija dovoljena, ker vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta znaša znatno preko 20.000 EUR, saj znaša danes 3,052.440,28 DEM oziroma 1,560.688,03 EUR. Zato je za presojo dovoljenosti treba upoštevati celotno vrednost nepremičnine, kakor jo je ugotovila tožena stranka.

8V obravnavani zadevi gre za spor o denacionalizaciji. Po prvem odstavku 2. člena ZDen je denacionalizacija vrnitev premoženja v naravi, pravica do vračila premoženja v naravi pa po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča ni pravica, izražena v denarni vrednosti (npr. sklepi X Ips 728/2008 z dne 22. 1. 2009, X Ips 747/2008 z dne 5. 2. 2009, X Ips 734/2008 z dne 5. 2. 2009, X Ips 789/2008 z dne 2. 4. 2009). Enako stališče je v sklepu U-I-117/2009, Up-501/2009 z dne 28. 1. 2010 sprejelo tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije. Povečana vrednost v naravi vrnjene odškodnine in plačilo razlike med vrednostjo nepremičnine ob podržavljenju in ob vračanju, pa nista sporna. Ker torej ne gre za spor, v katerem je pravica stranke izražena v denarni vrednosti, ni podana dovoljenost revizije po navedeni določbi ZUS-1.

9Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča pa je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje ali pravno pravilo, katero naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevanje kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala oziroma neenotnost sodne prakse.

10Revidentka v reviziji navaja, da je prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi glede možnosti vrnitve olastninjenega premoženja v naravi zavzelo stališče, ki nasprotuje sodni praksi Vrhovnega sodišča. Sklicuje se na sodbe I Up 607/2001-2 z dne 28. 2. 2002, I Up 1280/2006 z dne 13. 9. 2007 in I Up 998/2002 z dne 13. 1. 2005.

11Revidentkine navedbe o odstopu od sodne prakse ne držijo. V postopkih, v katerih so bile navedene tri sodbe izdane, je bil predmet odločanja podržavljeno premoženje, ki je bilo med sredstvi podjetij, ki so se lastninsko preoblikovala po določbah ZLPP, denacionalizacijski upravičenci pa v postopku lastninjenja niso zavarovali svojega zahtevka za vrnitev navedenega podržavljenega premoženja s predlogom za izdajo začasne odredbe. V navedenih treh primerih je šlo za obstoj ovir po tretjem oziroma četrtem odstavku 16. člena ZDen. V obravnavanem primeru pa revidentka ni podjetje, ampak je banka, ki se ni lastninila po ZLPP in zanjo določbe tega zakona o začasni odredbi ne veljajo. Denacionalizacijskima upravičenkama je bila zato podržavljena nepremičnina vrnjena v naravi, saj je bila revidentka kot zavezanka za denacionalizacijo ob uveljavitvi ZDen pravna oseba v družbeni lastnini. Sklicevanje revidentke, da naj bi stališče prvostopnega sodišča v izpodbijani sodbi odstopalo od sodne prakse Vrhovnega sodišča, zato ni utemeljeno.

12Revidentka tudi navaja, da naj bi izpodbijana sodba odstopala od sodne prakse Vrhovnega sodišča, glede vprašanja ničnosti upravnega akta zaradi nezmožnosti vknjižbe v zemljiško knjigo, oziroma od stališča, ki ga je Vrhovno sodišče zavzelo v svojih sodbah I Up 1507/2003 in I Up 1499/2003. Navaja, da odločba tožene stranke v zemljiški knjigi ni izvršljiva, ker ne opredeli idealnega solastniškega deleža parc. št. 2136 k. o. ..., ki ga v naravi predstavljajo poslovni prostori „X.“, 108 m2 in kletni prostori, ki so v dejanski lasti Mestne Občine ...

13Tudi v tem primeru ne gre za odstop od sodne prakse. V sodbah, na kateri se revidentka sklicuje, je šlo za povsem drugačna primera, kot je obravnavani, in sicer: v sodbi I Up 1499/2003 z dne 14. 9. 2005 za vprašanje dvakratnega podržavljanja istih nepremičnin, v sodbi št. I Up 1507/2003 z dne 14. 9. 2005 pa za vprašanje uveljavljanja ničnosti odločbe, izdane v drugem denacionalizacijskem postopku. V obravnavanem primeru, kot je razvidno iz izpodbijane odločbe, je tožena stranka odločila z delno odločbo in odločila o premoženju, ki je v lasti revidentke. Dopolnilno odločbo pa bo izdala v nadaljevanju postopka, kjer bo odločeno tudi o delu druge nepremičnine („X.“, 108 m2 in kletni prostori).

14Ker izpodbijana sodba ne odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašaja, ki je bistveno za odločitev, revidentka ni izkazala pogojev za dovoljenost revizije po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

15Glede na to, da revidentka ni izkazala zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.

K 2. točki izreka:

16Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revidentka na podlagi določb prvega odstavka 165. člena ZPP in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.