VSRS Sklep X Ips 472/2009

I. Revizija se zavrže.
II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

1Zoper pravnomočno sodbo je tožnik (revident) po odvetnikih dne 19.10.2009 vložil revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje z obstojem pogojev iz 1., 2. in 3. točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1. Navaja, da vrednost parcel, katerih vračilo je predmet postopka, presega 20.000,00 EUR; da gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ki se navezuje na razlastitev nepremičnin in dopustnost razlikovanja pri vračilu le na podlagi narave pravnega akta; odločitev pa ima zelo hude posledice zanj, ki je podedoval družinsko kmetijo, katere delovanje je brez spornih zemljišč, ki so večje vrednosti, praktično onemogočeno.

K 1. točki izreka:

2Revizija ni dovoljena.

3Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo Upravne enotes Ljubljana z dne 17.3.2008, v zvezi z odločbo tožene stranke z dne 13.5.2008. Z izpodbijano odločbo je prvostopni upravni organ zavrnil revidentovo zahtevo za vrnitev zemljišč parc. št. ..., vsi travnik, v vl. št. ... k.o. ... Tožena stranka je revidentovo pritožbo zavrnila.

4Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v več svojih sklepih (Up 858/2008-8 z dne 3.6.2008, Up 1124/2008 z dne 23.9.2008, Up 1057/2008 z dne 2.4.2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5Za dovoljenost revizije po 1. točki prvega odstavka 83. člena ZUS-1 morata biti kumulativno izpolnjena dva pogoja: da je predmet upravnega spora zadeva, v kateri je pravica ali obveznost izražena v denarni vrednosti, vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, pa mora presegati 20.000,00 EUR. Prvi pogoj se nanaša na odločanje o pravici ali obveznosti. Za izraz denarne vrednosti gre po naravi stvari pri pravici do prejema določenega zneska (v denarju ali vrednostnih papirjih) ali pri obveznosti plačati določen znesek. Pravilo „vrednostne revizije“ torej ni namenjeno tistim zadevam, v katerih pravica ali obveznost nista izražena v denarnem znesku. V obravnavani zadevi gre za pravico do vrnitve zemljišč, podržavljenih revidentovemu pravnemu predniku, to pa ni pravica, ki bi bila izražena v denarni vrednosti.

6Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Upoštevaje sprejeto stališče o trditvenem in dokaznem bremenu in upoštevaje določbo četrtega odstavka 367.b člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo kršeno, okoliščine, ki izkazujejo njegovo pomembnost ter obrazložiti, zakaj naj bi sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito.

7V obravnavanem primeru revident ni niti opredelil pravnega vprašanja niti navedel pravnega pravila, ki naj bi bilo kršeno, prav tako tudi ne okoliščin, ki izkazujejo pomembnost pravnega vprašanja. Glede na navedeno revident ni izpolnil trditvenega in dokaznega bremena o obstoju pogojev za dovoljenost revizije v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

8Po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Zelo hude posledice, ki so nedefiniran pravni standard, je treba presojati v vsakem primeru posebej.

9V obravnavanem primeru revident zelo hudih posledic zase ni izkazal z navedbami, da je delovanje družinske kmetije, ki jo je podedoval, onemogočeno brez zemljišč, katerih vrnitev zahteva in katera so večje vrednosti. V obravnavanem primeru gre za vrnitev premoženja, podržavljenega revidentovemu pravnemu predniku, torej gre le za pričakovanje morebitne pridobitve novega premoženja. Revident zato zelo hudih posledic ne more izkazati s sklicevanjem na zatrjevano večjo vrednost zemljišč, katerih vrnitev zahteva. Če revidentu ne bo vrnjeno premoženje njegovega pravnega prednika, namreč še ne pomeni zelo hudih posledic, pri čemer niti ni pomembna vrednost premoženja. Iz navedenega razloga na drugačno odločitev tudi ne more vplivati revidentovo zatrjevanje, da so obravnavana zemljišča nujno potrebna za delovanje kmetije. Glede na navedeno revident ni izkazal obstoja pogoja iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

10Ker revident ni izkazal zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije, jo je Vrhovno sodišče v obravnavanem primeru zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.

K 2. točki izreka:

11Ker revident z revizijo ni uspel, sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (165. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).