VSRS Sklep X Ips 264/2012

I. Revizija se zavrže.

II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške revizijskega postopka.

1.Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožnik (sedaj revident) vložil revizijo, katere dovoljenost utemeljuje z razlogi iz 1., 2. in 3. točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

K I. točki izreka

2Revizija ni dovoljena.

3Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo Zavoda za gozdove Slovenije, št. 3406-9/2011/4 z dne 26. 10. 2011, s katero je ta glede na 21. in 24. člen Zakona o gozdovih (Ur. l. RS, št. 30/1993, 56/1999, 67/2002, 110/2002, 115/2006 in 110/2007 – v nadaljevanju ZG) zavrnil revidentovo vlogo za izdajo soglasja za ograditev gozda na zemljišču parc. št..., vse k. o. ... Z odločbo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, št. 3406-9/2011/4 z dne 26. 10. 2011, je bila revidentova pritožba zoper odločbo prvostopenjskega upravnega organa kot neutemeljena zavrnjena.

4Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5Po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. Iz navedenega izhaja, da je revizija po navedeni določbi dovoljena le, če gre za zadeve, v katerih je pravica ali obveznost stranke (v izreku) izražena v denarni vrednosti, vrednost izpodbijanega dela pa presega 20.000,00 EUR. V obravnavani zadevi, v kateri je revident s tožbo zahteval odpravo odločbe prvostopenjskega upravnega organa, pri tem pa vrednost spora označi s 25.000 EUR s pripadki, pa gre za spor o zakonitosti in pravilnosti odločbe, s katero je bilo odločeno o revidentovi vlogi za izdajo soglasja za ograditev gozda. To pa ni spor, v katerem bi bila pravica ali obveznost stranke (v izreku) izražena v denarni vrednosti, zato revizija po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni dovoljena.

6Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo revident uveljavlja, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje. Če se revident sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč prve stopnje, na katere se sklicuje, pa mora reviziji priložiti.

7Po presoji Vrhovnega sodišča revident z navedbami, da gre za pomembno pravno vprašanje „glede uporabe prava, vprašanje povratne veljave predpisov in vprašanje (ne)enake obravnave stranke upravnega postopka upoštevaje dejanske okoliščine primera“ ni zadostil standardu natančnosti in konkretiziranosti opredelitve pomembnega pravnega vprašanja. S svojimi navedbami, da bi bilo treba uporabiti predpise, ki so veljali v času gradnje ograje, zgrajene pred 14. 7. 1990 (v konkretnem primeru je to prejšnji Zakon o gozdovih – Ur. l. SRS, št. 18/1985 in dopolnitve; ter takrat veljavni občinski predpisi), namesto določb ZG, ki je veljal v času odločanja prvostopenjskega upravnega organa in na katere sta svojo odločitev oprla tudi tožena stranka in sodišče prve stopnje, ter z navedbami, da je za predmetno ograjo pridobil gradbeno dovoljenje po samem zakonu na podlagi določb Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), pa revident zatrjuje zmotno uporabo prava, ki pa je vsebinski revizijski razlog (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in sama po sebi, brez natančne in konkretne opredelitve pomembnega pravnega vprašanja glede na zadevo, ni razlog za dovoljenost revizije. Glede na navedeno razlog za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni podan.

8Revident uveljavlja tudi dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Zelo hude posledice, ki so nedefiniran pravni pojem, je treba izkazati v vsakem primeru posebej. Zato mora revident, upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča, natančno navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, in konkretne razloge, zaradi katerih bi bile posledice zanj zelo hude, ter vse to tudi izkazati (sklepi Vrhovnega sodišča X Ips 58/2008, X Ips 428/2009 in X Ips 483/2009 in ostali).

9Po presoji Vrhovnega sodišča revident zgolj z navedbami, „da ima izpodbijana odločitev zanj pomembne posledice, saj je od odločitve odvisna prihodnja dostopnost ali nedostopnost do njegove hiše, s čimer je neločljivo povezano tudi vprašanje njegove zasebnosti in njegovih osebnostnih pravic“, ni izkazal, da bi mu zaradi odločitve v tem postopku nastale zelo hude posledice, ki jih zatrjuje. Glede na navedeno v obravnavanem primeru tudi ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

10Ker revident ni izkazal izpolnjevanja nobenega od zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.

K II. točki izreka

11Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revident na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.