VDSS Sodba Pdp 970/2017

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 11. 2016 nezakonita ter da tožniku delovno razmerje pri toženki ni prenehalo 4. 11. 2016, ampak je trajalo do 26. 9. 2017 za polni oziroma polovični delovni čas (I. točka izreka). Toženki je naložilo, da tožnika za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja prijavi v zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje za polni oziroma polovični delovni čas ter mu za ta čas obračuna bruto nadomestila plač v višini 1.081,38 EUR mesečno oziroma od osnovne plače v višini 1.081,38 EUR, zmanjšane za bruto plače, ki jih je tožnik prejel pri drugih delodajalcih, odvede davke in prispevke in izplača ustrezne neto zneske z zamudnimi obrestmi. Kar je tožnik zahteval več glede reintegracije in reparacije, je sodišče zavrnilo (II. točka izreka). Toženki je naložilo, da tožniku obračuna denarno povračilo v znesku 3.315,12 EUR, odvede davke in prispevke in mu izplača neto znesek z zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). Toženki je naložilo še, da tožniku plača stroške postopka 799,64 EUR z zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2Zoper navedeno sodbo (razen zoper zavrnilni del) se iz vseh treh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pritožuje toženka s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podrejeno razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Trdi, da je sodba kontradiktorna, da so podana nasprotja med ugotovitvami in sprejeto odločitvijo, da odločitev temelji na napačni oceni dejanskega stanja in zgrešeni oceni delovnih procesov pri toženki, česar sodišče ni ugotavljalo in je odločitev sprejelo brez ustrezne dokazne in materialne podlage. Toženka v pritožbi poudarja, da prvostopno sodišče v 26. točki priznava, da je toženka dokazala, da tožnik res ni redno opravljal čiščenja vozila in je prejel en pisni opomin zaradi zamujanja na delo, kar pa ne zadostuje za podajo izredne odpovedi. V kolikor takšno stališče drži, se bo pri toženki porušil delovni red. Nesprejemljivo je tudi stališče, da tudi ostali delavci niso čistili vozila, pa niso dobili odpovedi. Napačno je bilo tolmačenje izpovedi A.A., ki je, zaslišan kot priča, povedal, da so sporno vozilo dobili v uporabo tudi drugi delavci, ki pa so takoj javili, da je vozilo zanemarjeno in da ne bodo čistili za tožnikom in so vozilo očistili zgolj površinsko. Najbolj sporni pa so zaključki sodišča, da vozilo očitno ni bilo tako zanemarjeno, da bi ogrožalo delovanje toženke, saj ga v takem primeru toženka ne bi uporabljala za prevoze. Sodišče ne pozna poslovanja toženke in temu ni posvečalo nobene pozornosti. Toženka nima posebne službe, ki bi pred izvozom iz baze vozilo pregledala in odobrila prevoz, saj bi bilo to drago in težko izvedljivo. Zato toženka gradi na zaupanju do delavcev. Če kakšen delavec tega ne upošteva, ima toženka lahko hude probleme. V kolikor bi zdravnik javil, da je bil v reševalnem vozilu prah, ali če bi se pacient pritožil ali zdravstveno osebje zavrnilo vozilo zaradi nečistoče, bi toženko lahko zadele velike kazni ali celo problem s podaljšanjem koncesije. Na področju prevoza pacientov je huda konkurenca in napake se takoj uporabijo in izrabijo. Zato je toženka tudi navedla, da tožnikovo ravnanje ogroža njeno dejavnost.

Sodišče prve stopnje je štelo za dokazano, da je tožnik v obdobju od 3. do 21. 10. 2016 kar 10-krat načrtno in v nasprotju z izrecnimi navodili higiensko zanemaril dnevno čiščenje reševalnega vozila in čiščenja po potrebi. To je potrdila tudi tožnikova priča B.B.. Priča A.A. je povedala, da tožnik ni upošteval opominov in da mu je bila izredna odpoved podana zaradi vseh očitanih kršitev, ne pa zaradi odklonitve dela 21. 10. 2016, kot trdi sodišče. Tožnik v oktobru 2016 devetkrat ni opravil svoje dolžnosti in se ni odzval na opomine A.A.. Zato je 21. 10. 2016 nadzor opravil direktor, vendar je bil rezultat enak, vozilo ni bilo očiščeno. Kako je torej mogoč zaključek sodišča, da je bila odpoved podana zaradi spora med tožnikom in direktorjem? Toženka je ugotovila devet kršitev v enem mesecu, nato pa po kršitvi 21. 10. 2016 izrekla izredno odpoved, ko ni mogla več drugega storiti. Nepravilna je ugotovitev sodišča, da je za čiščenje vozila odgovoren tudi tehnik. To je sicer res, vendar so priče povedale, da je odgovornost na vozniku in je on tisti, ki izvaja čiščenje, tehnik mu le pomaga. Voznikova dolžnost je vzdrževati zahtevano higieno in čistočo. Toženka je presenečena tudi nad preprostim stališčem sodišča, da ni dokazala, da je tožnik zavrnil pogovor z direktorjem, poleg tega pa taka kršitev ni taka, da bi utemeljevala odpoved. Toženka poudarja, da je bil tožnik v enem mesecu devetkrat opomnjen s strani namestnika direktorja A.A., da naj opravi svoje delo, pa ga je ignoriral. Zato je tožnik moral pričakovati, da bo prej ali slej na razgovor prišel direktor. Tako je 21. 10. 2016 res kontrolo opravil direktor in ker tožnik avta ni čistil in ga ni pripravil za vožnjo za naslednji dan, je prišlo do konflikta. Ne le, da je tožnik odklonil razgovor, ponovno je zavrnil zahtevo, da opravi svoje delo. Toženka je dokazala, da tožnik ni redno opravljal čiščenja vozila, čeprav je bil opozorjen, da delo opravi, tožnik pa je to delo načrtno odklanjal. Zato je podana kršitev iz 2. alineje 110. člena ZDR-1 in toženka je izredno odpoved podala zakonito in nujno. Sodba ima torej pomanjkljivosti, saj je dejansko stanje popolnoma napačno ugotovljeno, podane pa so tudi kršitve določb pravdnega postopka iz 6., 8., 14. in 15. točke prvega odstavka 339. člena ZPP.

3Tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče prve stopnje povsem pravilno in zakonito odločilo v skladu z izvedenimi dokazi, pritožba pa je neutemeljena in naj jo pritožbeno sodišče zavrne.

4Pritožba ni utemeljena.

5Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere se toženka sklicuje v pritožbi. Pri tem pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da toženka očitanih kršitev v glavnem ne konkretizira, zaradi česar se o njih niti ni mogoče izjasniti. Bistveno pa je, da bi toženka na podlagi 286.b člena ZPP morala kršitve uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Glede na to, da toženka na očitane kršitve ni opozorila niti ob zaključku zadnjega naroka za glavno obravnavo, niti ni v pritožbi navedla in izkazala, da tega brez svoje krivde ni mogla storiti, jih pritožbeno sodišče ni upoštevalo.

6Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.) v prvem odstavku 109. člena določa, da lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom, in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. V prvem odstavku 110. člena ZDR-1 so opredeljeni odpovedni razlogi, med njimi je v 2. alineji določeno, da delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved, je dolžna dokazati tista stranka, ki izredno odpoveduje pogodbo (drugi odstavek 84. člena ZDR-1).

7Toženka je tožniku v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi (A5), podani na podlagi 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, očitala hujše kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, in sicer da je:

1v obdobju od 3. do 21. oktobra 2016 huje kršil svoje s pogodbo o zaposlitvi prevzete ter zakonsko določene delovne obveznosti, ker je dne 3. 10. 2016, 4. 10. 2016, 7. 10. 2016, 10. 10. 2016, 11. 10. 2016, 12. 10. 2016, 17. 10. 2016, 18. 10. 2016, 20. 10. 2016 in 21. 10. 2016 delavec načrtno, v izrecnem nasprotju z navodili, higiensko zanemaril dnevno čiščenje reševalnega vozila in čiščenje reševalnega vozila po potrebi. S tem je omogočil nastanek ugodnih pogojev za razvoj mikroorganizmov in onemogočil doseganje estetike v prostoru, kar huje ogroža delovanje delodajalca, ker so čista in higienična reševalna vozila osnovni pogoj za opravljanje dejavnosti prevoza bolnikov. Poleg tega zanemarjeno in umazano vozilo neugodno vpliva na počutje bolnikov in povzroča možnost pritožb in odpovedi voženj. Po ustnem opominu in izrecno odrejeni nalogi čiščenja reševalnega vozila je delavec glasno in jasno navedel, da ne bo čistil reševalnega vozila in s tem pustil v vozilu, na predmetih in površini umazanijo, organske ostanke in mikrobe, kar pomeni, da reševalno vozilo ni bilo pripravljeno za uporabo, s čimer je bil huje moten delovni proces delodajalca.

2Delavcu je bil izdan III. pisni opomin na osnovi zamujanja na delo dne 27. 5. 2016.

3Dne 21. 10. 2016 delavec ni opravil naročenega dela čiščenja vozila, samovoljno je zavrnil naročila delodajalca in pogovor z direktorjem družbe.

8Glede očitkov pod 2. točko izredne odpovedi (zamujanje na delo) je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da navedena kršitev ni podana, saj toženka ni dokazala očitka (treh pisnih opominov), saj je predložila le en tak opomin (B2). Navedenega zaključka toženka tudi v pritožbi niti ne izpodbija.

9Glede kršitev pod 3. točko v izredni odpovedi se tožniku očita:

- da 21. 10. 2016 ni opravil naročenega čiščenja vozila in je samovoljno zavrnil takšno naročilo, v zvezi s čimer je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je to dejstvo potrdil tudi sam tožnik in zato to dejstvo ni sporno. Navedena kršitev je že zajeta v 1. točki očitkov, zato je ni mogoče obravnavati kot samostojno kršitev delovne obveznosti;

- da je zavrnil pogovor z direktorjem, o čemer je sodišče prve stopnje skladno s pravilom o dokaznem bremenu pravilno zaključilo, da toženka tega očitka ni dokazala. Sicer pa pritožbeno sodišče tudi na podlagi izpovedbe direktorja toženke ugotavlja, da tožnik s strani direktorja sploh ni bil pozvan na pogovor. Zaslišani direktor je povedal, da je 21. 10. 2016 ob 16.03 uri (le nekaj minut po koncu delovnega časa) pristopil k tožniku in ga vprašal, ali je vozilo očiščeno, tožnik pa mu je odvrnil, da se z njim nima kaj pogovarjati, ker dela le do štirih, kar je direktor štel kot zavrnitev pogovora. Več kot očitno je, da se je tožnik na kratko izognil svoji obveznosti, da očisti vozilo, ne pa, da je zavrnil pogovor z direktorjem. Zato so zaključki sodišča prve stopnje o neobstoju te kršitve povsem pravilni.

10Glede očitkov v 1. točki odpovedi, da je v navedenih dneh v obdobju od 3. 10. 2016 do 21. 10. 2016 tožnik desetkrat načrtno in v izrecnem nasprotju z navodili higiensko zanemaril dnevno čiščenje vozila in čiščenje vozila po potrebi, je sodišče prve stopnje zaključilo, da je toženka navedene kršitve uspela dokazati.

11Navkljub temu, da je tožnik dokazano kršil pogodbene obveznosti in druge obveznosti iz delovnega razmerja v zvezi s čiščenjem vozila, pa je sodišče prve stopnje zaključilo, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker ni podan pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, da delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka. V zvezi z navedenim se pritožbeno sodišče v celoti strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki prvostopnega sodišča, ki jih zato ne ponavlja, k temu pa še dodaja, kot sledi.

12Kot že navedeno mora delodajalec za ugotovitev zakonitosti podaje izredne odpovedi delavcu poleg odpovednega razloga dokazati tudi obstoj okoliščin iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1. Pravilna je ugotovitev prvostopnega sodišča, da toženka teh okoliščin praktično sploh ni navajala. V odpovedi je prepisala zgolj zakonski tekst, na zaslišanju pa je direktor C.C. izjavil, da delovnega razmerja s tožnikom ni bilo mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka zaradi vseh preteklih kršitev in tožnikovih ravnanj, ki so se nakopičila. Toženka je torej tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi dogodkov v preteklosti, ne pa zaradi očitkov, navedenih v sami odpovedi. Toženka v pritožbi izrecno napada navedbo prvostopnega sodišča, da sporno vozilo očitno ni bilo tako hudo zanemarjeno, da bi ogrožalo poslovanje toženke, saj v primeru, da bi to držalo, vozila ne bi uporabljala. Toženka temu oporeka in dokazuje neobstoj okoliščin iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1. Iz dejanskih ugotovitev prvostopnega sodišča izhaja, da spornega vozila ni uporabljal le tožnik (čeprav on večinoma), ampak tudi drugi vozniki, ki so se (po trditvah toženke) pritoževali nad zanemarjenostjo vozila, vendar pa ga tudi oni niso očistili. Navedeno pomeni, da se je prevoz pacientov lahko opravljal navkljub umazanemu vozilu, sicer pa bi toženka morala zahtevati tudi od drugih voznikov, da vendarle vozilo očistijo. Poleg tega je nerazumljivo, da se toženka sklicuje na ogroženost opravljanja svoje dejavnosti, obenem pa je dopuščala, da tožnik iz dneva v dan vozila ni očistil, pa zoper njega ni ukrepala, ko je npr. drugič ali tretjič ugotovila, da tožnik svojega dela ni opravil. V kolikor bi bilo neočiščeno vozilo res tako zelo problematično za poslovanje toženke, bi se od nje pričakovalo, da bi tožnika že po dveh ali treh opustitvah čiščenja vozila pisno opozorila na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi v primeru ponovne kršitve, s čimer bi imela izpolnjen predpogoj za podajo redne odpovedi iz krivdnega razloga, kot je predpisano v prvem odstavku 85. člena in 3. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1.

13Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo nezakonitost podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je glede na interes in predlog obeh strank utemeljeno razsodilo skladno s 118. členom ZDR-1 in odločilo o prenehanju pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe z dnem odločitve sodišča prve stopnje (26. 9. 2017), do tega dne pa tožniku priznalo delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja (upoštevaje vmesne zaposlitve tožnika pri drugih delodajalcih) in ustrezno denarno povračilo.

14Pritožbeno sodišče je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker je spoznalo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).