VSRS Sklep I Ips 32890/2017

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

A.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je obsojenega T. S. s sodbo z dne 17. 11. 2017 spoznalo za krivega kaznivega dejanja omogočanja uživanja drog po drugem in prvem odstavku 187. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena KZ-1. Za vsako kaznivo dejanje mu je sodišče določilo kazen enega leta zapora in mu na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen enega leta in osmih mesecev zapora. V izrečeno kazen je sodišče obsojencu vštelo čas pridržanja in pripora od 26. 7. 2017 od 10.47 ure dalje. Po petem odstavku 186. člena KZ-1 je sodišče prve stopnje obtožencu odvzelo štiri zavitke heroina v količinah po 0,47 grama, 0,35 grama, 0,26 grama in 0,37 grama. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče obtoženca oprostilo povrnitve stroškov iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter odločilo, da se po prvem odstavku 97. člena ZKP nagrada in potrebni izdatki zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti, izplačajo iz proračuna.

Z isto sodbo je sodišče obsojenca oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje napada na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti po prvem odstavku 300. člena KZ-1 in odločilo, da v tem delu po prvem odstavku 96. člena ZKP obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obsojenca ter potrebni izdatki in nagrada zagovornika proračun.

2Zoper oprostilni del sodbe je pritožbo vložil okrožni državni tožilec in je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom III Kp 32890/2017 z dne 27. 3. 2018 pritožbi ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje v tem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega predsednika senata. Glede obsodilnega dela sodbe sodišča prve stopnje pritožba ni bila vložena in je v obsodilnem delu sodba sodišča prve stopnje postala pravnomočna.

3Obsojenec je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil, kot navaja, zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in predlagal, da se sodba sodišča prve stopnje razveljavi, da se zadeva vrne v ponovno sojenje in da se mu pripor odpravi.

B.

4V skladu s prvim odstavkom 420. člena ZKP se sme zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo le zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena tega zakona ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Na kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP se sme vložnik sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člena ZKP). To pomeni, da mora biti pravno sredstvo izčrpano ne le formalno, z vložitvijo pravnega sredstva, temveč tudi materialno, vsebinsko.

5Obsojenec niti njegov zagovornik nista vložila pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti, ki jo tudi izrecno vlaga zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja zatrjuje, da kaznivih dejanj ni storil in navaja dokaze, ki po njegovem mnenju to potrjujejo. S takimi navedbami obsojenec zatrjuje drugačno dejansko stanje, kot ga je v pravnomočni sodbi ugotovilo sodišče prve stopnje in izraža nestrinjanje z dokazno oceno in ugotovljenim dejanskim stanjem, kar pomeni uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, torej razloga, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopustno uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

6V skladu z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP Vrhovno sodišče med drugim zavrže zahtevo za varstvo zakonitosti, če ne izpolnjuje pogojev iz petega odstavka 420. člena ZKP. Določba petega odstavka 420. člena ZKP določa, da se sme vložnik sklicevati na kršitve iz prvega odstavka tega člena samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi, ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče prve stopnje ni upoštevalo.

7Na prvi pogled se zdi, da zakon ne daje jasnega odgovora, kako ravnati v procesni situaciji, v kateri vložnik zahteve za varstvo zakonitosti pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje ni vložil, vložil pa je zahtevo za varstvo zakonitosti, vendar izključno iz razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zgolj jezikovna razlaga določbe drugega odstavka 423. člena ZKP v zvezi z določbo petega odstavka 420. člena ZKP bi nakazovala, da Vrhovno sodišče nima podlage za zavrženje takšne zahteve. Vložnik se namreč v zahtevi ne sklicuje na kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP, temveč uveljavlja nedovoljen razlog za vložitev tega izrednega pravnega sredstva, ki v skladu z izrecno določbo drugega odstavka 420. člena ZKP terja zavrnitev zahteve.

8V takšni procesni situaciji je treba jezikovno razlago zakona dopolniti z ostalimi razlagalnimi metodami. Iz teleološke razlage določbe petega odstavka 420. člena ZKP izhaja, da je namen pogoja izčrpanja omejiti dostop do izrednega pravnega sredstva in Vrhovnemu sodišču omogočiti, da se v prvi vrsti ukvarja s pravnimi vprašanji, pomembnimi za razvoj prava in enotne sodne prakse. Zaradi tega Vrhovno sodišče ob reševanju zahteve najprej opravi formalni preizkus, ali je bilo v obravnavani zadevi vloženo redno pravno sredstvo. Če ni bilo vloženo, se v vsebino zahteve sploh ne spušča, temveč nedovoljeno zahtevo zavrže, ne da bi se ukvarjalo z vprašanjem, ali je zahteva vložena iz razlogov po prvem odstavku 420. člena ZKP, ali nedovoljenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

9Razlago, da je v opisani procesni situaciji treba zahtevo za varstvo zakonitosti zavreči podpira tudi razlagalni argumentum a fortiori. Če je treba zavreči zahtevo, ki je sicer vložena iz katerega izmed nedovoljenim razlogov, ker predhodno ni bila vložena pritožba, je še toliko bolj treba zavreči zahtevo, pred katero redno pravno sredstvo ni bilo izčrpano, poleg tega pa uveljavlja še nedovoljen razlog za vložitev same zahteve. Povedano drugače: ni videti iz narave stvari izhajajočega oziroma v logični razlagi utemeljenega razloga za razlikovanje med zahtevama, ki sta obe formalno neizčrpani, razlikujeta pa se le v tem, da ena uveljavlja dovoljene razloge za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, druga pa je vložena izključno iz razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

C.

10Glede na navedene razloge je Vrhovno sodišče obsojenčevo zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP zavrglo.

11Glede na podatke o obsojenčevem premoženjskem stanju, razvidne iz sodbe sodišča prve stopnje, je Vrhovno sodišče obsojenca na podlagi 98. a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP oprostilo plačila sodne takse.