VDSS Sodba Pdp 27/2018

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v zvezi s popravnim sklepom z dne 13. 12. 2017.

II. Tožena stranka je dolžna tožniku v roku 8 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 213,91 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da sta sklepa o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 6. 2016 in z dne 31. 8. 2016 nezakonita in se razveljavita (I/1. točka izreka). Ugotovilo je, da tožniku 13. 9. 2016 nezakonito prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki (I/2. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati in vrniti na delovno mesto "policist v Policijski upravi A. na Policijski postaji B. v skupini za varovanje državne meje" (II/1. točka izreka), da ga je dolžna prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za obdobji od 1. 10. 2016 do 31. 1. 2017 ter od vrnitve na delo dalje (II/2. točka izreka) in mu obračunati mesečne razlike nadomestil plač za obdobje od junija 2016 do septembra 2017 v navedenih bruto zneskih, od katerih je dolžna plačati predpisane dajatve in tožniku plačati mesečne neto zneske razlik nadomestil plač skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II/3. točka izreka). V presežku (za razliko med vtoževanimi in prisojenimi zneski razlik nadomestil plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi) je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj tožniku povrne stroške sodnega postopka v znesku 1.818,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2Zoper sodbo vlaga pritožbo tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka v celoti oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter posledično napačno uporabilo materialno pravo. Trdi, da je svojo odločitev glede neobstoja znakov očitanega kaznivega dejanja in posledično nezakonitost izredne odpovedi oprlo le na izpoved tožnika, pri tem pa v prezrlo pričanji prič C.C. in mag. D.D. Pove, da je C.C. verodostojno izpovedal, da je bil tožnik z eno nogo že v kabini tovornega vozila (na platoju), z drugo nogo pa na prvi stopnici ter da je bil sovoznikov sedež preklopljen navzdol, do česar pa se sodišče prve stopnje ni v zadostni meri opredelilo, saj je zgolj zapisalo, da iz fotografij izhaja, da sovoznikov sedež ni preklopljen, pri čemer pa ne dopušča možnosti, da je bil naknadno dvignjen. Meni, da bi navedeno moralo sodišče prve stopnje raziskati tudi v okviru materialno procesnega vodstva. Trdi, da tudi iz prepričljive izpovedi mag. D.D. izhaja, da se je moral tožnik nahajati višje, kot je zatrjeval, saj je ta izpovedal, da ob fotografiranju ni mogel videti bankovca na postelji in je moral stopiti v notranjost kabine. Sklicuje se na izpoved tožnika, da je bankovce na postelji videl, kar po njenem mnenju pomeni, da je moral stati v notranjosti kabine, česar sodišče prve stopnje ni zadosti raziskalo. Opozarja na razliko v izpovedi tožnika, ki je sprva izpovedal, da je videl bankovce in da je bil od njih oddaljen 2 metra ali več, naknadno pa je izpovedal, da je bil od denarja oddaljen več kot meter in pol, sodišče prve stopnje pa njegove izpovedi ni ocenilo kot neverodostojne kot v primeru C.C. Opozarja na dejstvo, da sta C.C. in mag. D.D. identično izpovedala, da tožnik ni mogel stati čisto spodaj na zadnji stopnici. Opozarja na nejasno besedilo v prepisu zvočnega posnetka ob 9:39:35 uri glede ključnega dejstva, kje je tožnik stal v spornem času. V zvezi z izpovedjo C.C. opozarja, da je povsem življenjska sprememba njegove izpovedi, da je papirje po tem, ko jih je pokazal na mejnem prehodu, mogoče odložil stran. Meni, da od nikogar ni življenjsko pričakovati, da se bo spomnil in tudi omenil vsak svoj gib oziroma ravnanje. Meni, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati, da priča E.E. ni stopil iz vozila in da ni dobro videl kabine zaradi svetlobe, ki se je odbijala od stekla, zaradi česar voznika sploh ni videl. Meni, da ni mogoče, da bi priča videla silhueto tožnika, obris njegove glave in vratu, ki naj bi se nahajala 10 do 20 cm nad armaturno ploščo in hkrati roke ob predaji dokumentov, če bi tožnik stal na spodnji stopnici. Po njenem mnenju iz obrazložitve sodbe ne izhaja dovolj jasno, kaj je sodišče prve stopnje želelo pojasniti s tem, da je F.F. v uradni zaznamek zapisala, da je tožnik od C.C. zahteval denar, kasneje pa je v kazenski preiskovalni zadevi izpovedala, da ji je C.C. rekel, da mu je tožnik vzel 20,00 EUR. Meni, da je povsem življenjsko, da se kasneje več ni spomnila točnih besed prijavitelja, saj je uradni zaznamek napisala šele kasneje in ne govori srbsko, to pa ne dokazuje, da tožnik očitanega dejanja dejansko ni storil. Meni, da ni mogoče preizkusiti sodbe v zvezi z zaključkom sodišča prve stopnje, da se denar ni nahajal na sredini postelje, ampak v njenem kotu, pri čemer iz dokaznega postopka ne izhaja, v katerem. Ni ji jasno, kako je sodišče prišlo do zaključka, da je tožnik denar vzel ravno z levo roko. Nasprotuje tudi odločitvi, da mora tožnika pozvati na točno določeno delovno mesto, in sicer "policist v skupini za varovanje državne meje na Policijski postaji B., Policijski upravi A.". Po njenem mnenju je organizacija delovnega procesa in posledično sistemizacija delovnih mest v pristojnosti delodajalca, sodišče pa ne more in ne sme določiti, na katero konkretno delovno mesto je treba v primeru neuspeha v pravdi reintegrirati tožnika. Nadalje pojasnjuje, da iz sistemizacije delovnih mest veljavnega Akta o notranji organizaciji, sistemizaciji delovnih mestih in nazivih v Policiji izhaja, da delovnega mesta policist na Policijski postaji B. ni, temveč zgolj delovno mesto policist SR, zaradi česar je prvostopenjska sodba v tem delu neizvršljiva. Nadalje meni, da sodbe ni mogoče preizkusiti niti v delu, v katerem je sodišče prve stopnje odločilo, da mora tožena stranka tožniku obračunati mesečne razlike nadomestil plač v navedenih zneskih, saj ne pojasni (v zadostni meri), kako je do teh zneskov prišlo. Trdi, da ni bil razveljavljen pravi sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja, saj je ta odločila s sklepom št. ..., sodišče prve stopnje pa je razveljavilo sklep št. ..., kar pomeni, da je prvi še vedno veljaven.

3Pritožba je bila vročena tožniku, ki nanjo odgovarja in zavrača pritožbene navedbe kot neutemeljene ter predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Navaja, da so pritožbene navedbe glede vsebine izpovedi priče C.C., E.E. in F.F. nedovoljene novote, ki jih sodišče ne bi smelo upoštevati. Navaja, da tožena stranka vse do zaključka prvega naroka za glavno obravnavo ni navedla tovrstnih trditev, kar sedaj skuša sanirati s sklicevanjem na razumevanje vsebine posamezne izjave priče, zaradi česar ta vprašanja ne morejo biti predmet razsojanja na pritožbeni stopnji. Trdi, da tožena stranka v pritožbi ne pojasni, zakaj teh trditev ni podala pravočasno. Meni, da si tožena stranka razlaga izvedene dokaze (ogled tovornega vozila) povsem po svoje in želi ustvariti vtis, da bi bilo očitano dejanje mogoče storiti na opisani način, kar ne drži, saj je razdalja od najvišje stopnice do sredine postelje v notranjosti kabine prevelika, da bi jo lahko tožnik dosegel, tudi če bi se ulegel na preklopljen sedež. Zatrjuje, da nobena izmed prič ni videla tožnika v notranjosti kabine, C.C. pa je bil neprepričljiv tudi zato, ker je F.F. sprva opisoval, da mu je tožnik hotel vzeti denar, v prijavi dejanja pa je govoril o odvzemu denarja. Navaja, da je stališče tožene stranke, da ni podana podlaga za reintegracijo tožnika na točno določeno delovno mesto, zmotno, saj je sodna praksa v tem pogledu jasna in je dolžna tožnika pozvati na delovno mesto, kot ga je zasedal v trenutku izredne odpovedi, in mu v zvezi s tem priznati vse pravice. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, prav tako pa ni podana po vsebini uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato je pritožbeno sodišče sodbo lahko preizkusilo. Pritožnica sicer zatrjuje, da je sodišče prve stopnje premalo obrazložilo nekatere svoje ugotovitve, vendar iz teh navedb izhaja, da se predvsem ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, do tega pa se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju.

6Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi odločalo o zakonitosti izredne odpovedi, ki jo je tožena stranka podala tožniku 23. 6. 2016, ta sklep pa je bil nato potrjen s strani Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja Vlade RS s sklepom z dne 6. 7. 2016. Tožniku se je očitala kršitev iz 1. in 2. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 21/13 – ZDR-1), ker je kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, kršitve pa imajo vse znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po tretjem odstavku 257. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 55/08 in nasl. – KZ‑1), in ker je naklepoma huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja.

7Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo naslednja pravno pomembna dejstva:

- da je bil tožnik na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 28. 10. 2015 zaposlen na delovnem mestu policista na Ministrstvu za notranje zadeve, na Policiji, Policijski upravi A., Policijski postaji B., v Skupini za varovanje državne meje v uradniškem nazivu policist II,

- da mu je bila podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 6. 2016 v povezavi s sklepom z dne 18. 7. 2016,

- da se je tožniku očitalo, da je 26. 5. 2016 C.C., ki ga je ustavil zaradi kontrole prometa v bližini mejnega prehoda G., protipravno vzel 20,00 EUR,

- da tožena stranka ni dokazala, da si je tožnik prilastil denar C.C.

Na podlagi teh ugotovitev je pravilno odločilo, da je bila tožniku nezakonito podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj tožena stranka ni dokazala zakonitosti izpodbijanih sklepov, saj ni dokazala obstoja utemeljenih razlogov iz 1. in 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 v povezavi s prvim odstavkom 109. člena ZDR-1.

8Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da ni sprejelo prepričljive dokazne ocene v zvezi z izpovedmi prič in tožnika. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča oziroma stranka izpoveduje verodostojno, ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče ali stranke mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti posamezne priče oziroma stranke pa mora ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi prepričljivo, argumentirano in celovito pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo predvsem na tožnikovo izpoved, zakaj ni verjelo izpovedim nekaterih prič (npr. C.C.) in kako je upoštevalo izpovedi drugih prič (denimo E.E.). Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene. Dodaja le, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov (tudi neposrednega ogleda tovornega vozila) ugotovilo, da tožnik denarja s postelje ne bi mogel vzeti, če se ne bi povzpel povsem v kabino vozila (kar ni bilo ugotovljeno), ter da tožena stranka kljub temu, da je imela možnost in znanje ter sredstva, ni napravila ustrezne preiskave dogodka, ki se je zgodil 26. 5. 2016. Glede na to, da je skladno z ZDR-1 dokazno breme glede zakonitosti izrečene izredne odpovedi na delodajalcu, bi tožena stranka morala dokazati, da je tožnik očitano dejanje storil.

9Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je pri ugotovitvi o tem, da tožnik spornega denarja ni vzel, spregledalo izpovedi prič C.C. in mag. D.D. Sodišče prve stopnje je življenjsko logično pojasnilo, zakaj je bil v svoji izpovedi tožnik bolj prepričljiv kot C.C., ki je svojo izpoved spreminjal, nenazadnje je med njima opravilo soočenje. Svoje ugotovitve je opralo tudi na izpoved E.E., ki je bil s tožnikom tistega dne v patrulji. Pritožnica s trditvami o tem, da ta zaradi svojega položaja in sonca ni mogel videti tožnika ob njegovi komunikaciji z C.C., ni izpodbila prepričljive izpovedi te priče, ki je tudi skladna z izpovedjo tožnika in drugimi dokazi. Priča E.E. je sam izpovedal, da je videl le tožnikovo silhueto, kar pa zadostuje za ugotovitev o tem, kako visoko je stal, oziroma, da se ni povzpel v kabino ustavljenega tovornjaka. Ni mogoče slediti niti pritožbeni navedbi, da je sodišče prve stopnje spregledalo izpoved priče D.D., saj se je do nje ustrezno opredelilo v točki 55. razlogov sodbe.

10Neutemeljena je pritožbena navedba, da je bilo dokazano, da je bil sovoznikov sedež preklopljen, saj izvedeni dokazi tega niso brez dvoma pokazali, nenazadnje je na slikah, ki jih je posnel mag. D.D., razviden na sovoznikovem sedežu predmet, ki bi lahko bil hladilnik, v takem primeru pa sedeža sploh ne bi bilo mogoče zložiti. Sodišče prve stopnje je tudi z materialnim procesnim vodstvom zadostno raziskalo to dejstvo v okviru trditvene podlage in dokaznih predlogov tožene stranke, ne more pa materialno procesno vodstvo nadomestiti ustrezne procesne aktivnosti strank (podajanje trditev in predlaganje ustreznih dokazov). Drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene. Tožena stranka ne z izpovedjo C.C. ne z izpovedjo D.D. ni dokazala, da bi tožnik stal v kabini vozila, celoten dokazni postopek pa je pokazal, da tožnik denarja na postelji sploh ne bi mogel doseči z roko, saj je bila razdalja prevelika (vsaj 1,5 m). Nepomembno je, ali je tožnik ocenil to razdaljo na 1,5 m ali na 2 m, zgolj taka razlika v izpovedi pa ne kaže na njegovo neverodostojnost. Tudi dokazna ocena izpovedi F.F. je prepričljiva in življenjska, pritožbene navedbe o njeni neustreznosti pa neutemeljene. Sodišče prve stopnje je prepričljivo obrazložilo, da je ta priča v bistvenem spremenila svojo izpoved, saj se je tožniku očitalo, da je denar s postelje v vozilu C.C. vzel, priča pa je enkrat izpovedala, da ji je C.C. povedal, da je tožnik od njega denar (le) zahteval. Tudi z drugimi pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na posamezne okoliščine spornega dogodka (denimo glede vprašanja, ali je bil denar na sredini postelje ali na njenem robu, s katero roko naj bi tožnik vzel denar ipd.), tožena stranka ni omajala prepričljivosti dokazne ocene sodišča prve stopnje. Ob tem je treba ponovno poudariti, da bi morala tožena stranka za uspeh v tem individualnem delovnem sporu dokazati, da je tožnik vzel denar, kot se mu je očitalo v odpovedi, in da ni bilo dokazno breme na tožniku. Glede na to je treba zavrniti pritožbene navedbe tožene stranke, ki ciljajo na to, da ni dokazano, da tožnik očitanega dejanja ni storil, saj izhajajo iz zmotnega materialnopravnega izhodišča o porazdelitvi dokaznega bremena med strankama.

11Tožena stranka v pritožbi ne more uveljavljati napak v prepisu zvočnega zapisa zaslišanja (nejasno besedilo), to napako bi morala grajati pravočasno v ugovoru (125.a člen ZPP), česar pa ni storila. Ker ni podala trditev, da te kršitve brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti, tega ni mogoče upoštevati (286.b člen ZPP).

12Tožena stranka vlaga pritožbo tudi zoper odločitev sodišča prve stopnje, da je dolžna tožnika pozvati na točno določeno delovno mesto "policist v skupini za varovanje državne meje na Policijski postaji B., Policijski upravi A.". Iz sklepa o izredni odpovedi z dne 23. 6. 2016 (listina A 2) jasno izhaja, da se tožniku izredno odpoveduje pogodba o zaposlitvi prav na tem delovnem mestu. Ker mora biti ob ugotovitvi nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi položaj delavca oziroma javnega uslužbenca enak, kot če do nezakonite odpovedi ne bi bilo, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je tožena stranka tožnika dolžna pozvati na to delovno mesto. Taka odločitev pa ne pomeni, da sodišče posega v pristojnost in pravico delodajalca v organizacijo delovnega procesa pri toženi stranki. Drugačne pritožbene navedbe so neutemeljene.

13Tožena stranka v pritožbi zatrjuje tudi, da ni mogoče preizkusiti izpodbijane sodbe v delu, ki se nanaša na tožniku prisojene mesečne razlike nadomestil plače. Pritožbeno sodišče te pritožbene trditve zavrača, saj iz zadnje pripravljalne vloge tožene stranke z dne 26. 10. 2017 izhaja, da je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo prav zneske nadomestil plače, za katere je tožena stranka navedla, da mu pripadajo (list. št. 194), za mesec september 2016 pa mu je sodišče prve stopnje prisodilo celo nižji znesek od s strani tožene stranke navedenega (45,92 EUR, namesto 319,94 EUR). Ker dejstev, ki jih je stranka pred sodiščem med postopkom priznala, ni treba dokazovati (214. člen ZPP), sodišču prve stopnje ni bilo treba posebej obrazlagati izračuna višine pripadajočih razlik v nadomestilih plače tožnika.

14Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je sklep Komisije za pritožbe št. ... še vedno v veljavi, ker je sodišče prve stopnje v I. točki izreka izpodbijane sodbe razveljavilo sklep št. ... Očitna pisna pomota v predzadnjem znaku opravilne številke sklepa Komisije za pritožbe z dne 31. 8. 2016 (št. 7 namesto znaka /) ne pomeni, da je sklep še vedno v veljavi. Glede na bistveni del opravilne številke (...) in navedeni datum sklepa (31. 8. 2016) je ob dejstvu, da se je v predmetnem individualnem sporu odločalo o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz sklepa z dne 23. 6. 2016, v zvezi s katero je bil izdan le en sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja, jasno, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku (oba sklepa) nezakonita in se razveljavi.

15Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

16Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi, niti razlogi na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

17Tožena stranka stroškov pritožbe ni priglasila, zato o njih pritožbeno sodišče ni odločalo. Ker s pritožbo ni uspela, je tožniku skladno z določbo o povrnitvi stroškov po uspehu (154. člen v povezavi s 165. členom ZPP) dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo. Tožniku je pritožbeno sodišče priznalo nagrado za odgovor na pritožbo po tar. št. 15 Odvetniške tarife (OT) v višini 375 točk in materialne stroške za fotokopiranje po tar. št. 12 OT v višini 7 točk, skupaj 382 točk oziroma 175,34 EUR, čemur je treba prišteti 22 % DDV v višini 38,57 EUR. Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni tožniku povrniti stroške odgovora na pritožbo v skupni višini 213,91 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.