VDSS Sklep Pdp 582/2017

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo:

- razveljavilo odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 9. 2015, ki jo je tožniku podala tožena stranka (I. točka izreka);

- naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnika po prenehanju delovnega razmerja pozvati nazaj na delo in mu omogočiti delo v skladu z omejitvami odločbe ZPIZ z dne 18. 11. 2014 ter mu za čas, ko ni delal, priznati vse pravice glede na zadnjo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, ga od dneva prenehanja delovnega razmerja dalje prijaviti v zavarovanje in mu za čas, ko ni delal, izplačati pripadajoče plače (pravilno: nadomestilo plač), ki bi jo prejemal na delovnem mestu "namestnik vodje živil", z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti mesečnih plač (do plačila), ter od bruto plače plačati prispevke in davke (II. točka izreka);

- naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki povrniti potrebne stroške pooblaščenke v višini 1.220,41 EUR in jih nakazati na transakcijski račun Delovnega sodišča v Mariboru, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (III. točka izreka);

- da je tožena stranka dolžna v osmih dneh tožeči stranki povrniti potrebne stroške za prihod priče v znesku 6,20 EUR, po poteku paricijskega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe (IV. točka izreka).

2Tožena stranka navedeno sodbo izpodbija s pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V pritožbi navaja, da se je sodišče prve stopnje postavilo na stališče, da tožena stranka postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni vodila upoštevaje dejansko delo tožnika, ki je bilo "prodajalec pijač", medtem ko je bilo njegovo delovno mesto po pogodbi o zaposlitvi "namestnik vodje oddelka". Tudi komisiji za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi naj tožena stranka ne bi poslala pravih podatkov o delovnem mestu tožnika, zaradi česar naj bi bilo pridobljeno soglasje oziroma mnenje o obstoju podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi neupoštevno, postopek odpovedi pogodbe pa nezakonit. Že iz tega razloga naj bi bila posledično nezakonita tudi odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Stališče sodišča je nepravilno in predstavlja zmotno uporabo materialnega prava. Predmet sodnega postopka je ravno preizkus, ali je delodajalec resnično preveril vse možnosti za zaposlitev tožnika na ustreznem delovnem mestu. Po ustaljeni sodni praksi je mnenje komisije zgolj procesna predpostavka v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi invalidu, pravilnost ugotovitev komisije pa se presoja v okviru individualnega delovnega spora za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi invalidu. V tem sporu bi lahko torej tožnik konkretno navajal (in tudi je), katero delovno mesto bi bilo zanj primerno, pa mu ga tožena stranka (neutemeljeno) ni ponudila.

Sodišče se zaradi napačnega stališča, da je pridobljeno soglasje komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi a priori neupoštevno, z vsebinsko pravilnostjo soglasja navedene komisije sploh ni ukvarjalo, oziroma se je – v nasprotju z vsebino izvedenih dokazov, postavilo na stališče, da tožena stranka sploh ni preverjala, ali lahko tožnik delovno mesto prodajalca ali namestnika vodje oddelka opravlja, upoštevajoč omejitve iz odločbe invalidske komisije. Delodajalec lahko pogodbo o zaposlitvi odpove tudi, če bi bilo mnenje komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi negativno. Posledica je zgolj v tem, da je trditveno in dokazno breme delodajalca, da nima primernega delovnega mesta, toliko večje.

Dokazni postopek je pokazal, da so vsa dela v poslovalnici, z izjemo vodstvenih pozicij, fizično naporna in jih zato tožnik zaradi svojih omejitev ne bi mogel opravljati ter da je tožena stranka preverila vsa delovna mesta in ugotovila, da ne razpolaga z ustreznim delovnim mestom za tožnika, upoštevaje njegovo preostalo delovno zmožnost. Tudi komisija je pred izdajo svojega mnenja o obstoju podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi preverila vsa delovna mesta tožene stranke in ne zgolj določenih. To izhaja tudi iz spisa Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki ga je sodišče vpogledalo.

Sodišče v 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe ugotavlja, da je tožena stranka z izpodbijano odpovedjo odpovedala neveljavno pogodbo o zaposlitvi. Ugotovitev predstavlja zmotno uporabo materialnega prava. Ker sodišče niti ni pojasnilo, ali in kako to vpliva na podano odpoved pogodbe o zaposlitvi, sodba v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih.

Tožena stranka je s tožnikom sklenila novo pogodbo o zaposlitvi, ker je po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 3. 2007 prišlo do preimenovanja delovnega mesta, pri čemer se delovne naloge tožnika niso omembe vredno spremenile. Pogodba z dne 19. 3. 2007 je bila tako sklenjena za delovno mesto "namestnika vodje živil", kasnejša pogodba brez datuma (sklenjena neposredno po sprejetju novega Pravilnika o organizaciji in sistemizaciji družbe A. d. o. o. z dne 18. 6. 2007) pa za delovno mesto "namestnik vodje oddelka". Naloge tožnika po obeh pogodbah o zaposlitvi so bile praktično enake, kar izhaja tudi iz izpovedi tožnika in prič B.B. in C.C. Šele kasneje, v letu 2012, je tožnik začel opravljati delo vodje oddelka pijač.

Odpoved pogodbe o zaposlitvi zgolj iz razloga, ker ne vsebuje pravega datuma sklenitve pogodbe o zaposlitvi, ni nezakonita. Nezakonita niti ni iz razloga, ker kot delovno mesto navaja "namestnik vodje živil", ker gre po vsebini za enako delovno mesto kot v primeru delovnega mesta "namestnika vodje oddelka". Nikakršnega dvoma o tem (niti pri tožniku) ni, da je tožena stranka odpovedala zadnjo veljavno pogodbo o zaposlitvi tožnika. Pogodbe, ki ne velja več, ker jo je nadomestila nova, po naravi stvari ni mogoče odpovedati, zato je odločitev sodišča napačna.

V spisu ni podlage za ugotovitev sodišča, da tožena stranka ni ugotavljala tožnikovih dejanskih obremenitev pri tožnikovem delu prodajalca pijač in tudi ni preverjala možnosti upoštevanja predpisanih omejitev po odločbi ZPIZ pri tem delu za tožnika. Tožena stranka je preverila vsa delovna mesta, ki jih ima sistemizirana. V odgovoru na tožbo je za vsa delovna mesta, ki jih ima v poslovalnicah, navedla razloge, zakaj nobeno od njih glede na omejitve tožnika zanj ni primerno, kar so nato potrdile s strani tožene stranke predlagane in zaslišane priče. Obremenitve posameznih delovnih mest izhajajo tudi iz predloženih listin. Glede delovnega mesta "prodajalec" je tožena stranka navedla, da vključuje fizično naporno delo, veliko hoje, polnjenje polic, sklanjanje, dvigovanje bremen, težjih od 7 kg, delovna mesta vodje oddelka, namestnika vodje oddelka ter pomočnika vodje oddelka pa vključujejo tudi dela prodajalca in so za tožnika prav tako neprimerna.

Priča B.B. je potrdila, da so pri toženi stranki iskali ustrezno delovno mesto za tožnika v trgovini, pri čemer sta sodelovala pravna služba in varnostni inženir. Izpovedala pa je tudi, da morajo namestniki (vodje) enako kot prodajalci polniti police, dvigovati palete ter prevažati rolke, katerih teža je med 70 in 90 kg, delo prodajalca (in namestnika vodje) pa vključuje dvigovanje bremen (vez mleka tehta čez 12 kg, treba je dvigovati "gajbe", ki jih prinesejo stranke in druga bremena, težka več kot 7 kg). Smiselno enako sta izpovedali priči D.D. in E.E., saj iz teh izpovedi izhaja, da namestnik vodje živil prevzema blago, razklada, vozi rolke v trgovino, pospravlja skladišče, zadolžen je za police, police nalaga, ter da tudi delo vodje pijač vključuje delovni nalogi fizični prevzem blaga in polnjenje polic. Tudi F.F., zaposlen pri toženi stranki kot varnostni inženir, je izpovedal, da je že prepoved dvigovanja bremen nad 7 kg velik problem za katerokoli delovno mesto v trgovini, saj se tam dnevno ročno premeščajo bremena od 5 do 15 kg. Med delovnimi mesti, ki takšnega dvigovanja bremen ne vsebujejo sta le delovni mesti poslovodja in njegov namestnik. Izvedeni dokazi so pokazali, da gre v vsakem primeru pri vseh navedenih delovnih mestih za fizično naporna dela. S tem, ko sodišče sploh ni obravnavalo izpovedb s strani tožene stranke predlaganih in zaslišanih prič, je storilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP.

Nikakor ne drži niti ugotovitev sodišča, da tožena stranka ni navedla ničesar, niti ponudila dokaza za to, zakaj pri tožniku ne bi mogla upoštevati omejitev po odločbi ZPIZ in mu tako ohraniti zaposlitev. Iz navedb tožene stranke med postopkom ter iz vsebine izvedenih dokazov izhaja ravno to, da je glavna omejitev tožnika, ki je ovira za zasedbo praktično vseh delovnih mest v poslovalnicah tožene stranke, omejitev glede dvigovanja in prenašanja bremen z maso nad 7 kg.

Tožena stranka se pritožuje zoper odločitev o stroških, ki je v vsakem primeru, tudi če bi bil zahtevek utemeljen, nepravilna, zlasti ker so tožnici neupravičeno priznani stroški za sestavo 2., 3. in 4. pripravljalne vloge, ki so bile povsem nepotrebne za postopek, ker tožnik v njih navaja pravno nepomembna dejstva oziroma le ponavlja že podane trditve.

3Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

4Pritožba je utemeljena.

5Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, oziroma ki jih uveljavlja tudi pritožba.

6Sodišče prve stopnje ni kršilo določbe 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), ker ima sodba sodišča prve stopnje dovolj jasne razloge o odločilnih dejstvih, tako da jo je mogoče preizkusiti. Če so posamezna stališča sodišča prve stopnje materialno pravno napačna, to ne predstavlja kršitve določb pravdnega postopka po tej določbi. Neutemeljeni so torej pritožbeni očitki, da sodba nima razlogov o nekaterih odločilnih dejstvih oziroma o nejasnosti posameznih ugotovitev v izpodbijani sodbi, saj so v prvi vrsti posledica nestrinjanja tožene stranke z dokazno oceno in pravno presojo sodišča prve stopnje in po vsebini pomenijo (sicer utemeljeno) uveljavljanje preostalih dveh pritožbenih razlogov. Sodišče prve stopnje je namreč zmotno uporabilo materialno pravo in iz tega razloga nepopolno oziroma zmotno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo napačno odločitev.

7Odločilna dejstva, ugotovljena v postopku pred sodiščem prve stopnje, so zlasti naslednja:

- Tožnik je bil z odločbo ZPIZ z dne 18. 6. 2014 (B 2) razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s pravico do premestitve na drugo delovno mesto, ki je fizično lažje, z ročnim dvigovanjem in prenašanjem bremen do 7 kg, brez vzpenjanja in dela na lestvi, občasno sede, s polnim delovnim časom, od 16. 6. 2014 dalje, s tem da je delodajalec A. d. o. o., zavarovancu dolžan zagotoviti pravico do premestitve. Odločba se sklicuje na izvedensko mnenje Invalidske komisije v G., iz katerega izhaja, da tožnik ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem dela, to je "namestnik vodje živil".

- Pritožba zavarovanca (tožnika) zoper navedeno odločbo je bila z odločbo ZPIZ z dne 18. 11. 2014 (A 4) zavrnjena, odločba z dne 18. 6. 2014 pa potrjena.

- Tožena stranka je dne 30. 5. 2015 tožniku posredovala obvestilo o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v katerem je navedla, da nima na voljo nobenega ustreznega delovnega mesta, ki bi ustrezalo omejitvam po odločbi ZPIZ o razvrstitvi v III. kategorijo invalidnosti s pravico do premestitve na drugo delovno mesto ter da bo posredovala ustrezno dokumentacijo na Komisijo za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi (zaradi invalidnosti).

- Komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi je dne 3. 9. 2015 podala mnenje o obstoju podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi, v katerem je ugotovila, da delodajalec – tožena stranka, s katerim ima tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, delovnemu invalidu, ki zaradi invalidnosti ni zmožen opravljati dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi in da obstaja podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi po prvem odstavku 102. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 in nasl. - ZPIZ-1) in po 40. členu Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (Ur. l. RS, št. 16/2007 in nasl. - ZZRZI).

- Tožena stranka je tožniku podala odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi nemožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti z dne 15. 9. 2015, s katero mu je odpovedala pogodbo, sklenjeno dne 19. 3. 2007, za delovno mesto "namestnik vodje živil" v organizacijski enoti H., z odpovednim rokom 44 dni.

- Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je pogodba o zaposlitvi z dne 19. 3. 2007 za delovno mesto "namestnik vodje živil" prenehala veljati s sklenitvijo nove pogodbe o zaposlitvi (brez datuma), ki sta jo stranki sklenili po 18. 6. 2017 (po sprejemu spremembe pravilnika o organizaciji in sistemizaciji tožene stranke), za delovno mesto "namestnik vodje oddelka" (A 2), kar je potrdila tudi priča B.B., obe delovni mesti pa sta po vsebini enaki.

- Tožnik je v kritičnem času postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi dejansko delal kot prodajalec na oddelku pijač, kar so potrdile priče B.B., I.I., D.D. in C.C.

- Tožena stranka postopka odpovedi ni vodila ob upoštevanju dejstva, da je tožnik delal kot prodajalec na oddelku pijač in ni preverjala možnosti upoštevanja predpisanih omejitev po odločbi ZPIZ na to delovno mesto, pa tudi komisiji ni posredovala pravilnih podatkov o delovnem mestu tožnika.

8Sodišče prve stopnje se je pri odločanju oprlo na pravilno pravno podlago – zlasti na določbe Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 21/2013, 78/2013 - popr.; ZDR-1), ZPIZ-1 in ZZRZI, ki opredeljujejo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti. ZDR-1 v 4. alinei prvega odstavka 89. člena kot razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca določa nezmožnost za opravljanje določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti v skladu s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje, oziroma s predpisi, ki urejajo zaposlitveno rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov. Po določbi prvega odstavka 116. člena ZDR-1 lahko delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi invalidu zaradi nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti v skladu s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje, oziroma s predpisi, ki urejajo zaposlitveno rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov.

9Po določbah četrtega odstavka 40. člena Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (Ur. l. RS, št. 16/2007 in nasl. - ZZRZI) lahko delodajalec invalidu redno odpove pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi, če invalidu oziroma delovnemu invalidu ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi v skladu s prvim odstavkom tega člena (to je pogodbe za nedoločen čas na drugem ustreznem delu, ki ustreza invalidovi strokovni izobrazbi, usposobljenosti in delovni zmožnosti), o čemer odloči komisija za ugotovitev razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Po določbah 102. člena ZPIZ-1 (ki se še uporablja v skladu z določbami tretjega odstavka 429. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju /Ur. l. RS, št. 96/12 in nasl. - ZPIZ-2/) pa zavarovancu, kateremu so z dokončno odločbo priznane pravice na podlagi invalidnosti II. ali III. kategorije in ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas na območju Republike Slovenije, delodajalec lahko odpove pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi v skladu s predpisi o delovnih razmerjih le v primeru, če mu zaradi ugotovljene invalidnosti ali iz poslovnega razloga utemeljeno ne more zagotoviti pravice do premestitve na drugo delovno mesto. Razloge za odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi te določbe pa pri delodajalcu, ki ima najmanj pet zaposlenih delavcev, ugotavlja komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi (prvi odstavek 103. člena ZPIZ-1).

10Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi tožbenemu zahtevku ugodilo zato, ker je presodilo:

- da tožena stranka postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni vodila ob upoštevanju dejanskega dela tožnika na delovnem mestu "prodajalec pijač", ampak ob upoštevanju delovnega mesta "namestnik vodje oddelka", ki je navedeno v pogodbi o zaposlitvi in da ni ugotavljala tožnikovih dejanskih obremenitev pri delu prodajalca pijač in ni preverjala možnosti upoštevanja predpisanih omejitev po odločbi ZPIZ pri tem delu;

- da je tožena stranka komisiji za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi poslala napačne podatke o delovnem mestu tožnika (to je o delovnem mestu, kot izhaja iz pogodbe o zaposlitvi, namesto o delovnem mestu prodajalca pijač), kar je razlog, da je mnenje komisije neupoštevno, postopek odpovedi pa nezakonit, nezakonita pa tudi podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga invalidnosti;

- da je odpoved nezakonita tudi zato, ker je tožena stranka tožniku odpovedala neveljavno pogodbo o zaposlitvi, poleg tega pa ni ponudila nobenega dokaza o tem, zakaj pri delu tožnika (prodajalca pijač) ne bi mogla upoštevati omejitev po odločbi ZPIZ in za tožnika ohraniti zaposlitev.

11Pritožba pravilno opozarja, da so stališča sodišča prve stopnje materialno pravno zmotna. Na zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nima bistvenega vpliva dejstvo, da je odpovedana pogodba o zaposlitvi, ki ni več veljala (to je pogodba o zaposlitvi z dne 18. 6. 2007, sklenjena za delovno mesto namestnik vodje živil, ki je prenehala veljati s sklenitvijo nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto namestnika vodje oddelka, ki je sicer brez datuma sklenitve, je pa podpisana – A 2). Tudi tožnik je namreč ves čas vedel, katera pogodba o zaposlitvi velja, poleg tega pa je dejstvo, da sta obe delovni mesti (po prvi in drugi pogodbi o zaposlitvi) po vsebini enaki, le naziv in v manjši meri opis delovnega mesta sta bila s spremembami akta o sistemizaciji spremenjena.

V zvezi z navedenim vprašanjem se je tožena stranka že v odgovoru na tožbo (l. št. 12) utemeljeno sklicevala na stališča sodne prakse v podobnih primerih (na zadevi Pdp 1030/2009 in Pdp 1067/2010). Zgolj dejstvo, da je zaradi napake odpovedana formalno neobstoječa pogodba o zaposlitvi, samo po sebi ni razlog za nezakonitost odpovedi, če je strankam znano, na katero pogodbo o zaposlitvi se odpoved nanaša in katera dela je delavec dejansko opravljal. V obravnavani zadevi pa tožnik dejansko ni opravljal del namestnika vodje oddelka po zadnji pisni pogodbi o zaposlitvi, ampak od leta 2012 dela prodajalca pijač (brez pisne pogodbe), tako da se je odpoved pogodbe o zaposlitvi dejansko nanašala na to delovno mesto.

12Res je sicer, da je v postopku v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi prišlo do napake, ker se je tožena stranka v predlogu, ki ga je posredovala Komisiji za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi, sklicevala na tožnikovo delovno mesto namestnika vodje oddelka po pogodbi o zaposlitvi (sklenjeni v letu 2007), čeprav je bila kasneje sklenjena nova pogodba za delovno mesto namestnika vodje živil in čeprav je tožnik (od leta 2012 dalje) dejansko delal kot prodajalec pijač. To dejstvo pa nima takšnih posledic, kot meni sodišče prve stopnje in samo po sebi nima za posledico nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj je v delovnem sporu potrebno preveriti ugotovitve komisije oziroma pravilnost podanega mnenja po vsebini. Ni bistveno, na katerem delovnem mestu tožnik delo dejansko opravlja v času izvedbe postopka odpovedi, ampak ali so izpolnjeni pogoji za odpoved pogodbe o zaposlitvi brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi v smislu 102. člena ZPIZ-1 oziroma 40. člena ZZRZI. Zgolj dejstvo, da so bili komisiji posredovani napačni podatki o delovnem mestu, na katerem delavec – invalid dela, ne dokazuje, da je mnenje napačno, če je sicer komisija ugotavljala in pri sprejemu mnenja upoštevala vsa relevantna dejstva. Zlasti če je – tako kot v tem primeru – razpolagala z vsemi drugimi pravilnimi podatki in listinami, na podlagi katerih je lahko preverila, ali ima delodajalec možnost delavca zaposliti pod spremenjenimi pogoji, oziroma ali ima za tožnika na razpolago kakšno drugo delovno mesto, ki bi ustrezalo omejitvam iz odločbe ZPIZ, na katerega bi lahko premestila tožnika.

13Pritožba namreč s tem v zvezi utemeljeno opozarja na stališča sodne prakse v podobnih primerih. V zadevi opr. št. I Up 306/2014 je npr. Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da je mnenje komisije le procesna predpostavka v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi invalidu. Mnenje komisije ni upravni akt, zoper katerega bi bilo dopustno posebno sodno varstvo. Pravilnost ugotovitev komisije pa je podvržena sodni presoji v okviru individualnega delovnega spora za ugotovitev nezakonitosti odpovedi. Če je mnenje komisije pozitivno, lahko delavec v okviru spora o zakonitosti delodajalčeve odpovedi pogodbe o zaposlitvi izpodbija tudi ugotovitve iz mnenja komisije. Če pa komisija izda negativno mnenje, delodajalec na takšno mnenje ni vezan in lahko invalidu kljub negativnemu mnenju odpove pogodbo o zaposlitvi. V okviru spora o zakonitosti takšne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa delovno sodišče preizkuša obstoj razlogov za odpoved in s tem tudi vsebinsko pravilnost ugotovitev komisije.

14Ni mogoče šteti, da je mnenje komisije neupoštevno, odpoved pa nezakonita, zgolj iz razloga, ker mnenje komisije temelji na deloma pomanjkljivih podatkih o delovnem mestu, na katerem je dejansko delal tožnik, ne da bi se pravilnost ugotovitev oziroma mnenja komisije preverila po vsebini. Zlasti ker ne drži očitek, da tožena stranka v svoji trditveni podlagi ni navedla ničesar in ni ponudila nobenega dokaza, zakaj pri delu tožnika (prodajalec pijač) ne bi mogla upoštevati omejitev po odločbi ZPIZ. Iz doslej izvedenih dokazov ni mogoče sklepati, da bi bilo delovno mesto prodajalec pijač glede na omejitve za tožnika ustrezno. Tožena stranka pa se v pritožbi utemeljeno sklicuje tudi na to, da je preverjala ustreznost vseh drugih sistemiziranih delovnih mest. O tem so izpovedale tudi zaslišane priče, ki jih omenja tudi pritožba, katerih izpovedi pa sodišče prve stopnje ni dokazno ocenilo zaradi zmotnega izhodišča, da je odpoved že iz formalnih razlogov nezakonita.

15Ker je bilo zaradi zmotne pravne presoje dejansko stanje v zvezi z zakonitostjo odpovedi pogodbe o zaposlitvi nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče izpodbijano odločitev razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP), ker glede na naravo stvari in okoliščine primera samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti pomanjkljivosti.

16V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje obravnavati sporna vprašanja, na katera opozarja pritožbeno sodišče v tem sklepu, ter po potrebi dopolniti dokazni postopek oziroma ponovno oceniti že izvedene dokaze in nato ponovno odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

17Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (165. člen ZPP).