VSL Sodba I Cpg 48/2017

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I., II., IV. točka izreka) potrdi.

II. Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

III. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki stroške odgovora na pritožbo v znesku 20.198,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

Odločitev sodišča prve stopnje in pritožba

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo ničnost pogodbe za izpeljavo stopnje zazidljivosti (FSI) občinskega podrobnega prostorskega načrta za območje z oznako MI1 - M. zahod v K. z dne 13. 2. 2008, sklenjene med pravdnima strankama (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da mora tožeči stranki v roku 15 dni vrniti znesek 700.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 2. 2008 dalje do plačila (II. točka izreka), kar je zahtevala tožeča stranka več pa je zavrnilo (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo še, da je dolžna v 15 dneh tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 42.557,95 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila (IV. točka izreka).

2Zoper izpodbijano sodbo je vložila pravočasno pritožbo tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbo zavrne.

4Iz obrazložitve pritožbe je razvidno, da tožena stranka z njo izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v ugodilnem delu, torej v delu, v katerem tožena stranka ni uspela v sporu (prvi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato opravilo preizkus izpodbijane sodbe v I., II. in IV. točki izreka.

5Pritožba ni utemeljena.

Dejanski okvir spora

6Iz dejanske podlage sodbe sodišča prve stopnje izhaja sledeče:

- pravdni stranki sta dne 13. 2. 2008 sklenili Pogodbo za izpeljavo stopnje zazidljivosti (FSI) občinskega podrobnega prostorskega načrta za območje z oznako MI1 – M. v K. (nadalje: Pogodba), ki jo je v imenu tožeče stranke podpisal direktor A. P., v imenu tožene stranke pa direktorica J. T.,

- tožena stranka se je s Pogodbo tožeči stranki zavezala opraviti strokovno sodelovanje in usmerjanje postopka izdelave in sprejemanja občinskega podrobnega prostorskega načrta (OPPN) za območje z oznako „MI1 - M" v K. za izgradnjo stanovanjskega naselja s spremljajočim programom z vidika doseganja največje možne izrabe in zazidljivosti za zemljišča (FSI),

- tožeča stranka se je toženi stranki zavezala za njeno storitev plačati 700.000,00 EUR ob podpisu Pogodbe, preostanek pa ob sprejetju OPPN, in sicer pri stopnji zazidljivosti FSI 1,0 znesek 1,600.000,00 EUR, pri stopnji zazidljivosti 1,2 ali več pa znesek 3,200.000,00 EUR,

- tožeča stranka je dne 15. 2. 2008 toženi stranki nakazala fiksni del pogodbenega zneska z DDV v višini 840.000,00 EUR,

- v času sklepanja Pogodbe je bila edina družbenica tožene stranke družba I. d.d. iz Kneževine Liehtenstein, katere (so)lastnik je bil A. O.,

- tožeča stranka je istega dne kot s toženo stranko (13. 2. 2008), z družbo V. d.d. (kasneje V. d.o.o.) sklenila pogodbo za izvedbo koordinacije izpeljave občinskega podrobnega prostorskega načrta (OPPN) za območje z oznako MI1 - M. zahod v K. za izgradnjo stanovanjskega naselja s spremljajočim programom, vključno s koordinacijo priprave vse potrebne dokumentacije in ostalimi aktivnostmi,

- edina družbenica družbeV. d.o.o. je bila družba I. d.d. iz Liehtensteina.

Pravna presoja sodišča prve stopnje

7Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo, saj je presodilo, da je pogodbena cena, ki za 160-krat presega ocenjeno vrednost storitev, nerazumno visoka in nima podlage v strokovnih zadolžitvah tožene stranke, ki so navedene v pogodbi, prav tako pa ni primerljiva s cenami, ki so se takrat dosegale na trgu urbanističnih storitev. Glede na evidentno neekvivalenco med obveznostmi pogodbenikov je presodilo, da pogodba nima dopustne kavze in je posledično nična. Nadalje je ugotovilo, da je predmet pogodbe nekonkretiziran oziroma nejasen, saj je opredeljen s pojmi, kot so "pregled dokumentacije", "usmerjanje in kontrola", "aktivnosti" in "pomoč," tako da ni jasno, kaj ima pravico tožeča stranka zahtevati za plačilo po pogodbi. Glede na to, da je tožeča stranka strokovnjak z izkušnjami s sklepanjem tovrstnih pravnih poslov je presodilo, da je sklenitev takšne pogodbe za tožečo stranko pravno poslovno nelogična in neracionalna in s precejšnjo verjetnostjo kaže na obstoj nekega prikritega namena pogodbe. Nadalje je izpostavilo, da je tožeča stranka, isti dan kot s toženo stranko, sklenila tudi pogodbo z družbo V. d.d., s skoraj identično nekonkretiziranim predmetom pogodbe, in sicer za „storitve koordinacije izpeljave“ OPPN za isto območje, kar vključuje koordinacijo priprave vse potrebne dokumentacije in ostale aktivnosti. Nadalje je ugotovilo, da v vlogi lastnika in direktorja obeh družb stoji ista oseba (A. O.). Toženi stranki je očitalo, da ni pojasnila, zakaj je bila sklenjena pogodba s skoraj identičnim predmetom z dvema družbama, ki sta lastniško povezani in v imenu katerih naj bi storitve opravljala ista oseba. Iz izpodbijane sodbe nadalje izhaja še stališče, da je bil predmet pogodbe tudi nemogoč oziroma nedopusten, saj so bili deležniki, ki so bili vključeni v postopek priprave in sprejemanja OPPN, določeni v tedaj veljavnem zakonu. Zato bi, po mnenju sodišča prve stopnje, lahko naloge kot so pregled, usmerjanje, kontrola, aktivnost in pomoč, na zakonit način izvajala samo strokovni izdelovalec ali pripravljalec OPPN.

Presoja pritožbenega sodišča

8Da bi pogodbeno obligacijsko razmerje sploh nastalo, morata stranki doseči soglasje o predmetu tega razmerja, torej o izpolnitvenem ravnanju, ki se ga stranka s pogodbo zaveže opraviti.¹ Obligacijski zakonik za vse vrste izpolnitvenih ravnanj določa, da mora biti pogodbena obveznost določena oziroma določljiva (drugi odstavek 34. člena OZ), sicer je pogodba nična (35. člen OZ). V kolikor ni jasno, k čemu je dolžnik zavezan, ga upnik namreč ne more terjati za izpolnitev. V primeru nedoločenega oziroma nedoločljivega predmeta obveznosti je tako določena najstrožja sankcija, saj pogodbena obveznost ne more obstajati, če ni mogoče določiti njene vsebine.

9Po presoji pritožbenega sodišča je za odločitev v zadevi bistveno vprašanje ali je bil predmet obveznosti po Pogodbi določen oziroma določljiv. V konkretnem primeru je predmet pogodbe izhajal iz 2. člena Pogodbe, in sicer kot „strokovno sodelovanje in usmerjanje“ postopka izdelave in sprejemanja OPPN, s ciljem doseganja največje možne izrabe oziroma zazidljivosti zemljišča (FSI). Vsebina pogodbenih del je bila navedena v 3. členu te pogodbe, in sicer je bila, kot to ugotavlja sodišče prve stopnje, opredeljena s splošnimi pojmi, kot so „pregled dokumentacije, usmerjanje in kontrola, aktivnosti in pomoč.“

10Tožeča stranka je že v tožbi navedla, da iz tako splošno zapisanega predmeta pogodbe ni razvidno, k čemu naj bi se tožena stranka sploh zavezala. Tožena stranka pa svoje obrambe zoper tožbeni zahtevek tožeče stranke ni gradila konsistentno, kar njenim navedbam že samo po sebi jemlje verodostojnost. Tako je tožena stranka pred pravdo, na poziv, da naj ji pošlje poročilo o opravljenih aktivnostih, tožeči stranki poslala poročilo s prilogami, za katere se je izkazalo, da niso bili njeni izdelki, temveč izdelki družbe R. d.o.o. (strokovnega izdelovalca OPPN). Tekom tega postopka pa je tožena stranka najprej navajala, da naj bi zanjo storitve (priprave strokovnih izhodišč, individualne razgovore s fizičnimi osebami) opravljal N. J., za katerega pa se je kasneje izkazalo, da je bil do leta 2011 zaposlen pri družbi V. d.o.o. Tožeča stranka je v odgovor na navedbe tožene stranke tudi pojasnila, da so med naloge družbe V. d.o.o. (po pogodbi za izvedbo koordinacije izpeljave OPPN z dne 13. 2. 2008), spadale tudi obveznosti zastopanja investitorja ter tolmačenja projektnih rešitev strankam, sodelovanja pri javni razgrnitvi ter korespondence z občino in drugimi subjekti, kar pojasnjuje aktivnosti N. J. v postopku sprejemanja OPPN. Tožena stranka nadalje pri teh trditvah ni vztrajala, temveč je tudi sama navajala, da je N. J. opravljal obveznosti za družbo V. d.o.o. Tožena stranka je v nadaljevanju podala nove trditve, in sicer, da je dogovorjene storitve po pogodbi izvajala po svojem podizvajalcu, to je družbi J. d.o.o. Trdila je, da je za družbo J. d.o.o. storitve izvajal A. O., vendar pa pogodbenih obveznosti te družbe ni jasno opredelila. Tožeča stranka ji je očitala še, da je o izvajanju del po podizvajalcu, pred začetkom postopka niti ni obvestila. V nadaljevanju postopka je začela tožena stranka svojo obrambo graditi na trditvi, da naj bi bile njene naloge identične nalogam po pogodbah o svetovalnem inženiringu. Tožeča stranka je prerekala tudi to trditev tožene stranke, saj predstavlja svetovalni inženiring nudenje strokovne (tehnične, pravne, ekonomske, ...) in organizacijske pomoči celotnemu investicijskemu interesu, od ideje, pa vse do prodaje zgrajenega objekta. Svetovalni inženiring (lahko) obsega številne konkretne storitve v celotnem procesu od sodelovanja pri zasnovi investicije pa do izgradnje objekta, med drugim tudi izvedbeno projektiranje, izbiro pogodbenikov in dobaviteljev, nadzor nad gradnjo in drugo. Glede na raznolikost storitev, ki jih je mogoče šteti pod storitve svetovalnega inženiringa, zgolj pavšalno zatrjevanje, da naj bi šlo za identične storitve, ne zadošča za opredelitev dogovorjenih storitev. Tožena stranka v nadaljevanju postopka teh trditev ni konkretizirala, temveč je na splošno navajala, da naj bi obe pogodbi skupaj (s toženo stranko in družbo V. d.d.) predstavljali celovito izvedbo svetovalnega inženiringa. Nazadnje je tožena stranka navajala še, da naj bi velik del njenih nalog predstavljalo lobiranje, kar pa iz že povzetega predmeta pogodbe in vsebine pogodbenih del ne izhaja. Glede trditve, da naj bi bila dogovorjena storitev lobiranja, pa tudi ni mogoče spregledati, da je bila po 4. 12. 2010 dejavnost lobiranja urejena z Zakonom o integriteti in preprečevanje korupcije (ZIPK) in je bila od tedaj dalje (tako na primer v času sestanka na MO ... dne 6.10.2011) za zakonito lobiranje potrebna registracija lobistov. Navedeno pa ni bilo niti zatrjevano, čeprav tožena stranka v pritožbi zatrjuje, da je bila še nadalje pripravljena izvajati storitve po pogodbi.

11Po presoji pritožbenega sodišča pa so navedbe tožene stranke ostale tudi nekonkretizirane glede izpolnitvenega ravnanja, ki naj bi se ga bila tožena stranka zavezala opraviti po Pogodbi. Predmet pogodbe, ki je opredeljen kot „strokovno sodelovanje in usmerjanje postopka izdelavne OPPN z vidika doseganja največje možne izrabe oziroma zazidljivosti zemljišča“ je, tudi po presoji pritožbenega sodišča, nedoločen. Predmet pogodbe je tudi nedoločljiv, saj so pogodbena dela opredeljena z nedoločenimi pojmi, kot so "pregled dokumentacije", "usmerjanje in kontrola", "aktivnosti" oziroma "pomoč". Izpolnitvena ravnanja v Pogodbi niso konkretizirana in zato niso določena niti določljiva. Tudi v pritožbi tožena stranka vztraja pri pavšalnih trditvah, da je sodelovanje in usmerjanje postopka izdelave OPPN povezano z veliko aktivnosti, dela, časa, volje in študija, vendar pa teh aktivnosti ne specificira.

12Tožena stranka je tekom postopka sicer navedla tudi, da so bile obveznosti družbe B. d.o.o. vodenje, usmerjanje in usklajevanje celotnega projekta ter lobiranje za uskladitev pogojev želene pozidave oziroma aktivnosti pri izvedbi čim večje stopnje zazidljivosti, obveznosti družbe V. d.o.o. pa naj bi bile zlasti izdelava variantnih rešitev, priprava tehničnih smernic in kontrola tehnične dokumentacije (pripravljalna vloga z dne 14. 9. 2016 na list. št. 239). Tožena stranka je tako zatrjevala, da se obveznosti po obeh pogodbah ne podvajajo, temveč se dopolnjujejo, čemur sodišče prve stopnje ni sledilo. Navedenim pojasnilom, tudi po presoji pritožbenega sodišča, ni mogoče slediti. Glede na vsebino pogodbenih del so se obveznosti pogodbenih strank po obeh pogodbah deloma tudi prekrivale (npr. pregled obstoječe dokumentacije, javnih listin in lastništva zemljišča, kontrola oziroma pregled izdelane lokacijske dokumentacije, pomoč pri pripravi cene investicije), pri čemer se obe pogodbi nanašata na zastopanje interesov investitorja pri izdelavi in sprejemanju OPPN za isto območje. Ob tako splošno opredeljenih obveznostih, ki jih ni mogoče niti jasno ugotoviti niti določno razmejiti, po presoji pritožbenega sodišča, ni mogoče uspešno utemeljiti, kaj naj bi bile obveznosti po Pogodbi.

13Tožena stranka je pred sodiščem prve stopnje nadalje trdila, da je opravljala dela po Pogodbi, in sicer da jih je zanjo opravljal A. O. (kot direktor podizvajalca, družbe J. d.o.o.). Navedla je, da je A. O. opravil številne sestanke s predstavniki Mestne občine ..., z javnostjo in občani. Navedeno pojasnilo sodišča prve stopnje ni prepričalo, še posebej glede na ugotovitev, da je v obeh družbah (toženi stranki in družbi V. d.o.o.) v vlogi lastnika in direktorja nastopala ista oseba. Drži sicer pritožbena navedba, da A. O. ni bil zakoniti zastopnik teh družb niti ni bil (kot fizična oseba) njihov družbenik, vendar pa je pomen zapisanega v izpodbijani sodbi drugačen. Kot se to da razbrati iz konteksta izpodbijane sodbe je A. O. upravljal ti družbi in hkrati opravljal tudi zadeve, ki spadajo v okvir poslovodstva. Tako je tožena stranka sama trdila, da je imel A. O., neprekinjeno ves čas od ustanovitve družbe I. d.d. (7. 2. 2007) dalje, v posesti vse delnice te družbe, da je izvajal skupščine, sprejemal sklepe skupščine ter bil kot edini delničar tudi edini ekonomski upravičenec družbe. Čeprav je bila torej neposredna pravna lastnica deleža v navedenih družbah družba I. d.d., je treba v tem smislu razumeti ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil A. O. dejanski (posredni) lastnik navedenih družb. Po presoji pritožbenega sodišča pa je sodišče prve stopnje, glede na izpovedbo zakonite zastopnice tožene stranke, da sklenitev in vsebina pogodbe ni bila njena odločitev, temveč je sporno pogodbo zgolj prebrala in podpisala, tudi pravilno ugotovilo, da je tudi za vodenje poslov dejansko skrbel A. O.

14Iz navedenega torej izhaja, da je bil A. O. lastniško udeležen v obeh družbah, ki sta imeli obe sklenjeni pogodbi s tožečo stranko za opravljanje (nejasno opredeljenih) nalog v postopku sprejemanja OPPN. Glede na ugotovitev sodišča prve stopnje o prepletanju vlog, pavšalna navedba tožene stranke, da je A. O. sodeloval na številnih sestankih, ne predstavlja ustrezno konkretizirane trditvene podlage, na podlagi katere bi bilo mogoče uspešno utemeljiti, da je tožena stranka (preko podizvajalca) opravljala storitve po Pogodbi. Trditev o „sodelovanju na sestankih“, ne da bila jasna vsebina dogovorjenih obveznosti in ne da bi bila jasna vsebina storitev, ki so se izvajale, ne utemeljuje konkretnega izpolnjevanja obveznosti po Pogodbi.

15Tožena stranka svoje pomanjkljive trditvene podlage ne more nadomestiti z izvedbo predlaganih dokazov, zato prvostopenjsko sodišče predlaganih dokazov z zaslišanjem prič, na katere se pritožnica sklicuje v pritožbi (Š., O., J., U.) ni bilo dolžno izvesti. Dokazni postopek je namreč namenjen temu, da se ugotovi resničnost dejstev, ki so že bila zatrjevana (in ki so sporna), ne pa temu, da se širi in dopolnjuje sama trditvena podlaga. Že zato pritožbeni očitek nedopustne zavrnitve dokaznega predloga z zaslišanjem prič ni utemeljen. Pritožnica iz navedenega razloga sodišču prve stopnje prav tako neutemeljeno očita, da ni dokazno ovrednotilo predloženih listin, pri čemer se sklicuje na zapisnik zaslišanja S. Š. in pisno izjavo N. J.

16Tožena stranka v pritožbi vztraja pri stališču, da zadošča opredelitev pogodbene obveznosti tožene stranke s tem, da je po sporni pogodbi „prevzela aktivnosti lobiranja za čim večjo izrabo prostora oziroma čim večjo stopnjo zazidljivosti z namenom čim večjega dobička, ki ga bo deležen investitor“ ter da je glede na naravo tovrstne zaveze dodatna konkretizacija odvečna, saj gre za obligacijo prizadevanja. Po presoji pritožbenega sodišča pa stališču tožene stranke ni mogoče pritrditi, temveč mora biti predmet obveznosti v vsakem primeru določen ali vsaj določljiv, Tudi v primeru, ko se izvajalec storitve zaveže, da si bo prizadeval doseči končni interes naročnika (ne pa, da ga bo dosegel), mora biti obveznost določena oziroma določljiva glede izpolnitvenega ravnanja. Če ni jasno, s kakšnim ravnanjem naj bi tožena stranka prispevala h končnemu interesu investitorja, da bi bil sprejet OPPN s čim večjim faktorjem zazidljivosti, potem tudi ni mogoče ugotoviti, ali naj bi, tako kot to zatrjuje, naročilo opravila v celoti ali delno (in kakšnem deležu) oziroma ali ga je sploh opravljala.

17Po presoji pritožbenega sodišča je zato sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ni jasno, kaj je bila tožena stranka zavezana storiti po Pogodbi za izpeljavo stopnje zazidljivosti. Ker njena pogodbena obveznost ni določena oziroma določljiva je pogodba nična (35. člen OZ).

18Navedeno pa vodi tudi do ugotovitve, ki jo je poudarilo že sodišče prve stopnje, da je nerazumljivo in neracionalno, da bi tožeča stranka kot strokovnjak na področju sklepanja tovrstnih pravnih poslov sklenila pogodbo s tako nedoločeno vsebino. Še toliko manj je to razumljivo glede na skupno pogodbeno ceno 3.950.000,00 EUR (ne glede na to, ali naj bi se odštevali kakšni stroški ali ne), pri čemer je bila tožena stranka že ob podpisu sporne pogodbe, ne glede donosnost projekta, upravičena do plačila 700.000,00 EUR. Ne da bi se podrobneje spuščalo v ugotovitve glede cene, pa bode v oči pritožbena navedba, da naj bi bili stranki dogovorjeni, da naj bi se znesek 2.000.000,00 EUR zaradi plačila MO ... odštel od pogodbene cene. Tako odštevanje bi pri FSI nižjem od 1,0 pomenilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 1.300.000,00 EUR. Taka ugotovitev je seveda nesmiselna, zato je mogoče zgolj ponovno ugotoviti, da tožena stranka tekom postopka ni podala jasnih, konsistentnih in prepričljivih navedb niti v zvezi z vsebino posla niti v zvezi s pogodbeno ceno. Nenazadnje pa tudi ni mogoče spregledati, da sta bili vsebina in obseg pogodbenih del mnogo bolj podrobno opredeljeni v ponudbi družbe R. d.o.o. z dne 10. 4. 2012 za opravljanje storitev „sklopa urbanistično in projektno-tehničnih aktivnosti pri pripravi OPPN“ za ceno 57.000,00 EUR. Navedeno pa posredno utemeljuje trditev tožeče stranke, da je bila pisna pogodba sklenjena iz razloga, da bi se legitimiral denarni tok iz tožeče stranke k toženi stranki, ne da bi bila na strani tožene stranke dogovorjena (konkretna) protistoritev. Takšna pogodbena podlaga (razlog) je pri dvostranskem obligacijskem razmerju nedopustna, saj je v nasprotju z moralnimi načeli, zato je pogodba nična tudi iz tega razloga (39. člen OZ).

19Pritožba napada materialno pravno stališče sodišča prve stopnje, da naj bi bila, zaradi očitne kršitve načela enake vrednosti dajatev, kavza pogodbe nedopustna. Po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka sicer utemeljeno opozarja na to, da načelo enake vrednosti dajatev ni neposredno uporabljivo. Ker pa je sodišče prve stopnje, po presoji pritožbenega sodišča, iz drugih razlogov pravilno ugotovilo, da je pogodba nična, pritožbeni očitek zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen.

20Glede na zavzeto materialnopravno stališče o nedoločljivosti predmeta pogodbe, dejanska ugotovitev o očitno pretirani višini pogodbene cene ni bistvena za odločitev v tem sporu. Zato tožena stranka s pritožbenim očitkom, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenih pripomb na izvedensko mnenje ter da ni izvedlo dokaza z zaslišanjem izvedenca, ne more uspeti. Enako velja tudi glede očitka, da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do njenih navedb, da je glede primernosti cene treba upoštevati osebne lastnosti, sposobnosti in izkušnje izvajalca.

21Sodišče prve stopnje je svojo presojo oprlo na več razlogov, in ne zgolj na stališče, da je pri očitno neekvivalentno dogovorjenih izpolnitvah kavza posla nedopustna. Povzeta materialnopravna stališča so utemeljevala zavrnitev predlaganih dokazov, zato pritožnica z očitkom, da sodišče prve stopnje zavrnitve predlaganih zaslišanj ni ustrezno pojasnilo, ne more uspeti. Po presoji pritožbenega sodišča zato kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

22Glede na navedeno pa tudi niso pravno odločilni pritožbeni očitki, ki se nanašajo na dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta bili obveznosti pogodbenih strank v očitnem nesorazmerju. Zato sodišče druge stopnje ni presojalo pritožbenih navedb tožene stranke v zvezi s ponudbo R. z dne 10. 4. 2012 ter glede izvedenskega mnenja dne 17. 6. 2015. Prav tako pa tožena stranka ne more uspeti z izpodbijanjem dokazne ocene sodišča prve stopnje s trditvami, da sodišče ni pravilno presodilo cen za svetovalni inženiring, glede katerih se sklicuje na v pritožbi navedene listine (priloge pogodbe z izračuni dobička, pisno izjavo N. J. in F. J., pogodbo z MO ... in ponudbo družbe R. z dne 23. 7. 2007). Ustreznosti dogovorjene cene, glede na to, da ni jasno, katere storitve naj bi se tožena stranka sploh zavezala opravljati, po presoji pritožbenega sodišča, niti ni mogoče presojati.

Sklepno

23Tožena stranka torej s pritožbenimi očitki ne more uspeti. Ker pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zasledilo kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ( (I., II., IV. točka izreka) potrdilo.

Pritožbeni stroški

24V skladu s prvim odstavkom 165. člena in prvim odstavkom 154. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo tudi o stroških, ki so nastali v pritožbenem postopku.

25Tožena stranka, ki s pritožbo ni uspela, v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP, sama krije svoje stroške pritožbene stroške.

26Tožeča stranka je upravičena do povrnitve stroškov za odgovor na pritožbo, odmerjenih po priglašenem stroškovniku in v skladu z Zakonom o Odvetniški tarifi (ZodvT), in sicer 16.536,00 EUR za nagrado za postopek (tar. št. 3210 ZodvT), pavšalni znesek za stroške 20,00 EUR (tar. št. 6002 ZodvT) ter 22% DDV, v skupnem znesku 20.198, 32 EUR. Te stroške ji mora tožena stranka povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne po vročitvi te sodbe toženi stranki do plačila.

¹ Primerjaj dr. Nina Plavšak: Obligacijski zakonik, splošni del s komentarjem, prva knjiga, GV založba, Ljubljana 2003,dem, str. 270.