VSRS Sodba II Ips 75/2018

Revizija se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem je prva tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 31.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 9. 2011 do plačila v roku 15 dni, da ne bo izvršbe. Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna prvi toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni, potem pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

2Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Vrhovno sodišče RS je s sklepom II DoR 288/2017 z dne 29. 12. 2017 dopustilo revizijo tožeče stranke glede vprašanja, ali je zavarovalnica dolžna povzročitelju povrniti znesek plačane odškodnine, če je oškodovanec tožil oba, s sodbo sodišča prve stopnje je bilo tožbi ugodeno, zavarovalnica pa je nato uspela s pritožbo tako, da je bil pravnomočno zavrnjen samo zahtevek zoper njo.

4Dopuščeno revizijo vlaga tožnica. Predlaga, naj se izpodbijana sodba spremeni tako, da se njeni pritožbi ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se ugodi tožbenemu zahtevku v celoti. Poudarja, da Splošni pogoji za zavarovanje avtomobilske odgovornosti prve toženke (AO-95/1; v nadaljevanju Splošni pogoji) predvidevajo, da mora zavarovanec zaupati vodenje pravde zavarovalnici, in posledično mora to zavarovalnica zahtevati od zavarovanca, saj sta bila tožena oba in je prva toženka za tožbo oškodovanca zoper tožnico vedela. Po mnenju sodišča prve stopnje je tožnica kršila Splošne pogoje zaradi nevložitve pritožbe, kar ima za posledico zmanjšanje odgovornosti zavarovalnice, za kolikor je škoda zaradi kršitve obveznosti višja. Bistveno je, da je prva toženka že ob prejemu tožbe vedela, da je oškodovanec tožil tudi tožnico, in bi morala od nje zahtevati, da pooblasti odvetnika po izbiri prve toženke, ne pa da se sama spusti v pravdo. Ker tega prva toženka ni zahtevala, ne more očitati tožnici, zakaj ni vložila pritožbe zoper sodbo, in posledično tudi sodišče ne bi smelo zaradi nevložitve pritožbe zavrniti tožbeni zahtevek, tudi zaradi nespornega dejstva, da po prejemu sodbe prva toženka ni zahtevala od tožnice oziroma njenega pooblaščenca, da vloži pritožbo. Prva toženka je bila kot strokovnjak dolžna poskrbeti ne samo za svoje interese temveč tudi, kar je smisel obveznega zavarovanja v prometu, za interese tožnice kot zavarovanke. Ker tega ni storila, ni prevzela vodenja pravde v svoje roke, ni določila tožnici pooblaščenca, in ni zahtevala, da se tožnica pritoži zoper sodbo, čeprav se je morala zavedati, da bo dolžna plačati, kar bo morala po tej sodbi oškodovancu plačati tožnica, zato je dolžna povrniti tožnici, kar je ta plačala oškodovancu. Sodišče tako ni imelo podlage za ugotovitev, da je tožnica kršila Splošne pogoje prve toženke. Pa tudi sicer se prva toženka na kršitev Splošnih pogojev s strani tožnice, ki bi jih prva toženka lahko ali morala preprečiti, ne more sklicevati, saj je določilo 20. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOPZ) kogentne narave in izključuje možnost, da bi zavarovalnica s splošnimi pogoji izključevala svojo odgovornost, zmanjšuje pa jo lahko le v razumnih mejah, torej le v določenih primerih, ki jih je treba razlagati restriktivno v korist zavarovanca, in v tem primeru sploh ne pridejo v poštev. Revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava je podan, ker je sodišče zmotno uporabilo drugi odstavek 20. člena ZOZP, ki določa, da je zavarovalnica (do višine zavarovalne vsote) odgovorna za škodo, povzročeno tretjim osebam z uporabo zavarovanega vozila. Sodišče je tudi zmotno uporabilo Splošne pogoje kot del materialnega prava. Ni pravilna ugotovitev sodišča, da bi se morala tožnica pritožiti, če pa že, bi morala to od nje zahtevati zavarovalnica, česar pa ni zahtevala. Splošni pogoji v petem odstavku 5. člena med obveznostmi zavarovanca določajo tudi, da mora zavarovanec vodenje pravde zaupati zavarovalnici in dati pooblastilo tisti osebi, ki jo določi zavarovalnica. To pa v nasprotju z razlago sodišča pomeni, da bi morala zavarovalnica zahtevati od tožnice kot zavarovanke in povzročiteljice, da se pritoži zoper sodbo, če že ni od nje prej zahtevala, da ji zaupa vodenje pravde. Sodišče je zato nepravilno izključilo odgovornost prve toženke iz razloga, ki ni določen v zakonu, niti v Splošnih pogojih, katere je tožnica spoštovala, saj je na tožbo oškodovanca odgovorila, tožbenemu zahtevku nasprotovala in ga ni pripoznala.

5Prva tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

6Revizija ni utemeljena.

7Ključno za materialnopravno pravilno rešitev dopuščenega vprašanja je naslednje: V skladu z določbo 20. člena ZOZP lahko oškodovanec zahteva povrnitev škode, ki jo krije zavarovanje avtomobilske odgovornosti, neposredno od zavarovalnice. V skladu z določbo drugega odstavka tega člena pa zavarovalnica odgovarja za škodo do višine zavarovalne vsote nerazdelno skupaj z ostalimi odgovornimi osebami. Navedeni zakonski določbi urejata direktno tožbo oškodovanca do zavarovalnice odgovorne osebe. Dolžnost plačila odškodnine na podlagi direktne tožbe pa se sooča z odgovornostjo zavarovanca, da po povzročitvi škode v vsakem primeru ravna tako, da prepreči nastanek zavarovalnega primera ali da vsaj omeji škodne posledice; če ne ravna tako, se obveznost zavarovalnice izplačati zavarovalnino sorazmerno zmanjša (prvi in četrti odstavek 950. člena Obligacijskega zakonika¹ – v nadaljevanju OZ). Kot pravilno ugotavljata že sodišči prve in druge stopnje, pa v ta okvir ne spada le prepoved oziroma nedopustnost doloznega prispevanja k nastanku škode, pač pa tudi pasivnega ravnanja, ko bi povzročitelj s svojim aktivnim ravnanjem lahko dosegel, da bi mu bila dosojena nižja odškodnina za škodo, kot je bilo to v konkretnem primeru.² To pa tudi v razmerju med zavarovancem in zavarovalnico pomeni, da zavarovalnica zavarovancu ni dolžna povrniti tistega - višjega zneska odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki mu je bil v pravdi z oškodovancem kot povzročitelju prisojen zaradi njegove opustitve. „ Kogentnost določbe 20. člena ZOZP “ tako ne izključuje celotne ali delne oprostitve plačilne obveznosti zavarovalnice, kot nasprotno zmotno trdi revidentka.

8Enak zaključek izhaja tudi na podlagi presoje določil Splošnih pogojev prve tožene stranke, po katerih mora zavarovanec vodenje pravde zaupati zavarovalnici in dati pravdno pooblastilo tisti osebi, ki jo določi zavarovalnica ter mora obravnavanje odškodninskih zahtevkov prepustiti zavarovalnici, tudi jih ne sme pripoznati. Kršitev teh obveznosti ima prav tako za posledico zmanjšanje dajatev zavarovalnice za toliko, za kolikor je škoda zaradi kršitev teh obveznosti večja.³ Pojasnjena dolžnost pozitivnega ravnanja je torej bremenila tožnico tako, da bi morala zavarovalnici prepustiti vodenje pravde ne zgolj na podlagi njene udeležbe kot prve tožene stranke, temveč tudi kot tiste, ki bi ji celo morala izbrati odvetnika za njeno (tožničino) zastopanje. Tožnica pa je ravnala drugače. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, se je odločila, da pooblasti za zastopanje v pravdi odvetnika, ki si ga je sama izbrala. S tem pa je prevzela tveganje procesnih opustitev oziroma nestrokovnega ravnanja izbranega odvetnika v pravdi izključno v svoje breme. Čeprav je - kot poudarja v reviziji - prva tožena stranka vedela, da je tožena tudi tožnica, ni bila ob povedanem dolžna tožnici izbirati drugega – dodatnega odvetnika. Tudi ni imela razumnih razlogov, da bi tako ravnala. Ni ji namreč mogoče naložiti take skrbnosti, ki bi temeljila na predvidevanju, da s strani zavarovanca izbrani odvetnik v pravdi ne bo ravnal s potrebno profesionalno skrbnostjo, na primer: da niti ne bo vložil pritožbe na podlagi predhodne strokovne ocene o primernosti pred sodiščem prve stopnje prisojene višine odškodnine. Posledično njena skrbnost v razmerju do tožnice prav tako ni bila tako dalekosežna, da bi jo morala še posebej opozarjati na vložitev pritožbe, ob razumnem pričakovanju, da bo tožničin pooblaščenec kot strokovnjak enako poskrbel za tožničine interese, kot je to zanjo storil njen pooblaščenec. Opozarjanje na vložitev pritožbe v teh primerih pa tudi ni posebej predpisana s Splošnimi pogoji. Zaradi lastnega slabega pravdanja oziroma izbire svojega pooblaščenca poskuša torej tožnica škodne posledice neupravičeno prevaliti na prvo toženo stranko. Ni ji omogočila, da bi izpolnila svojo obveznost iz Splošnih pogojev⁴, celo nasprotno, ji je to dejansko preprečila. Možnosti za uspeh njenega regresnega zahtevka so bile torej začrtane oziroma omejene z njenim ravnanjem v pravdi z oškodovanko. Zavrnitev tožbenega zahtevka je tako materialnopravno pravilna.

9Ob povedanem je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 378. člena ZPP.

¹ Prvi odstavek 950. člena OZ določa, da je zavarovanec dolžan storiti predpisane, dogovorjene in vse druge ukrepe, ki so potrebni za to, da se prepreči nastanek zavarovalnega primera; če zavarovalni primer nastane, pa mora ukreniti vse, kar je v njegovih močeh, da omeji škodne posledice.Četrti odstavek 950. člena OZ pa določa, da če zavarovanec ne izpolni obveznost preprečevanja zavarovalnega primera ali obveznosti reševanja in za to nima opravičila, se obveznost zavarovalnice zmanjša za toliko, za kolikor je zaradi tega nastala večja škoda.
² Primerjaj Cigoj S.: Obligacijska razmerja – zakon s komentarjem, Ljubljana 1978, str. 770.
³ Zavarovanec mora vodenje pravde zaupati zavarovalnici in dati pravdno pooblastilo tisti osebi, ki jo določi zavarovalnica (peta točka 5. člena Splošnih pogojev). Zavarovanec mora obravnavanje odškodninskih zahtevkov prepustiti zavarovalnici, zaradi česar ni upravičen zahtevkov zavrniti, zlasti pa jih ne sme pripoznati (šesta točka istega člena). Kršitev teh obveznosti ima za posledico zmanjšanje dajatev zavarovalnice za toliko, za kolikor je škoda zaradi teh kršitev večja. Pri tem je mišljena zlasti škoda zaradi pravdnih stroškov in zamudnih obresti (sedma točka istega člena).
⁴ V skladu z določbo prve točke 6. člena Splošnih pogojev je zavarovalnica dolžna preučiti odškodninske zahtevke tako po temelju kot po višini, poravnati upravičene zahtevke v rokih določenih s predpisi odškodninskega prava in poskrbeti za obrambo zavarovanca pred neutemeljenimi ali pretiranimi odškodninskimi zahtevki. Če zavarovalnica krši to svojo obveznost, ki jo ima do zavarovanca, mu je odškodninsko odgovorna, še zlasti pa ni upravičena zneska zamudnih obresti, ki jih je treba plačati od glavnice, vračunati v zavarovalno vsoto ali njen preostanek. V skladu z 2. točko istega člena pa je pooblaščena v imenu zavarovanca dajati vse izjave, ki so po njenem mnenju potrebne za povračilo škode ali obrambo pred neutemeljenimi ali pretiranimi zahtevki.