VSM Sodba III Kp 42004/2017

I. Pritožbi zagovornika obdolženega K. P. se delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje v odločbi o stroških kazenskega postopka spremeni tako, da se obdolženega oprosti še plačila sodne takse.

II. V ostalem se zagovornikova pritožba, pritožba okrožne državne tožilke pa v celoti, zavrneta kot neutemeljeni ter v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Okrožno sodišče v Murski Soboti je kot sodišče prve stopnje 20. 2. 2018 obdolženega D. B. in obdolženega K. P. pa spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po tretjem in prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Prvemu obdolžencu je izreklo kazen dve leti in šest mesecev zapora, ki jo bo obdolženi prestajal v polodprtem zavodu za prestajanje kazni zapora. Drugemu obdolžencu pa je najprej določilo kazen tri leta in dva meseca zapora, nakar mu je po 59. členu KZ-1 preklicalo pogojno obsodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani IV K 61739/2014 z dne 10. 3. 2014, s katero je bila temu obdolženemu za kaznivo dejanje po prvem odstavku 186. člena KZ-1 določena kazen eno leto in deset mesecev zapora ter mu po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen štiri leta in deset mesecev zapora, ki jo bo obdolženi prestajal v polodprtem zavodu za prestajanje kazni zapora. Po 56. členu KZ-1 je bil obema obdolženima vštet čas, ki sta ga prestala v priporu, po petem odstavku 186. člena KZ-1 jima je bila odvzeta zasežena prepovedana droga, po 73. členu KZ-1 pa, z izjemo mobilnih telefonskih aparatov še zaseženi predmeti. Na koncu sta bila obdolžena po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oproščena vrnitve stroškov tega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, obdolženi D. B. pa še plačila sodne takse, medtem ko je bilo za nagrado in potrebne izdatke zagovornika, postavljenega temu obdolženemu, po prvem odstavku 97. člena ZKP, odločeno, da se izplačajo iz proračunskih sredstev. Povzeto je vsebina izreka izdanega v sodbi II K 42004/2017.

2Zoper sodbo sta se v delu, ki se nanaša na obdolženega K. P. pritožila okrožna državna tožilka in obdolženčev zagovornik. Prva se je pritožila zaradi odločbe o kazenski sankciji s predlogom, da pritožbeno sodišče to odločbo spremeni tako, da obdolženemu izreče še stransko denarno kazen v višini 150 dnevnih zneskov po 20,00 EUR, kar skupno znese 3.000,00 EUR te kazni. Obdolženčev zagovornik se je pritožil zaradi kršitve kazenskega zakona, odločbe o kazenski sankciji ter zaradi odločbe o stroških kazenskega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da obdolženca spozna za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1 ter mu določi kazen po tem zakonskem določilu s hkratno uporabo omilitvenih določil in brez da bi mu preklicalo pogojno obsodbo ali da mu izreče nižjo enotno kazen ter ga oprosti plačila vseh stroškov kazenskega postopka. Oba pritožnika sta na nasprotni pritožbi tudi odgovorila, pri čemer se vsak z vidika svojega procesnega položaja zavzemata, da pritožbeno sodišče posamezni pritožbi ne bi sledilo.

3Pritožbeni preizkus je pokazal, da je delno utemeljena le zagovornikova pritožba.

4Strinjati se je bilo namreč s pritožnikom, da je bilo treba v odločbi o stroških kazenskega postopka tudi pri plačilu sodne takse upoštevati dolžino zaporne kazni, ki ob ugotovljenih obdolženčevih premoženjskih razmerah ne utemeljuje zaključka o zmožnosti njenega plačila. Ta je pri polnoletnem zavezancu v prvi vrsti odvisna od sposobnosti pridobivanja lastnih sredstev in ne od volje drugega, ki ta sredstva za zavezanca pridobiva in ki se lahko pri tem brez kakršnih koli posledic tudi premisli.

5V ostalem je bilo treba pritožnikovo pritožbo zavrniti. Kot to izhaja že iz pritožbene obrazložitve je opis kaznivega dejanja v izreku sodbe sestavljen iz dveh delov, pri čemer je povezanost obdolžencev, skupaj s povezanostjo izvršitvenih ravnanj v uvodnem delu tolikšna, da presega zavestno sodelovanje oziroma odločilni prispevek k storitvi kaznivega dejanja iz drugega odstavka 20. člena KZ-1, kaj šele, da bi dopuščala ugotovitev, da so storilci delovali vsak zase ali celo eden mimo drugega ter da so potemtakem njihova ravnanja v nadaljevanju opisa zgolj in naključno sovpadala. Razen tega delitev vlog v smislu proizvodnega procesa iz pritožbene obrazložitve ni pogoj za delovanje v hudodelski združbi, ko je po celotnem opisu dejanja v izreku sodbe jasno, da je ta v obravnavanem primeru delovala iz dveh krakov ali po dveh tirih, ki sta se razlikovala le glede vrste prepovedane droge, ki sta jo obdolženi D. B. in posebej obravnavani D. J. prodajala in od koga sta to drogo predhodno kupovala. Da bi obdolženi K. P. kot oseba na začetku, pogojno imenovanega sintetičnega tira in zgolj posebej obravnavani D. M., kot oseba na začetku, pogojno imenovanega konopljinega tira, morala ravnati skupaj in istočasno, kot je to še razumeti po pritožbeni obrazložitvi, za delovanje v hudodelski združbi prav tako ni pogoj, ampak zadostuje, da sta se obdolženi D. B. in posebej obravnavani D. J. v časovno zgoščenem obdobju pri navedenima obdolžencema s prepovedano drogo neposredno oskrbovala ter jo nato še v istem obdobju prodajala naprej drugim odjemalcem. Venomer ista dva vira in venomer ista dva vmesna člena med viroma in odjemalci prepovedane droge, vpletene osebe na strani ponudbe povezujeta v združbo kot enoto, pri kateri je bilo mogoče eno ali drugo vrsto prepovedane droge dobiti. To pa je srž pravilne opredelitve kaznivega dejanja po tretjem odstavku 186. člena KZ-1, zaradi katere uveljavljana kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP ni podana.

6Pritožnik je odločbi o kazenski sankciji nasprotoval z oceno, da je sodišče prve stopnje pri odmeri kazni premalo upoštevalo obdolženčevo priznanje, da količina prepovedane droge, s katero je imel obdolženi v kratkem časovnem obdobju opraviti, ni velika in ne posebej nevarna. Takšne ocene pritožbeno sodišče ne more deliti. Že zato, ker obdolženčeva predhodna obsojenost za istovrstna kazniva dejanja in okoliščina, da je bilo kaznivo dejanje storjeno v preizkusni dobi v pritožbeni oceni nista omenjeni, kot ni omenjeno število izvršitev, ki po pravilni oceni sodišča prve stopnje ni majhno. Enako velja za količino prepovedane droge, ki je pri t.i. ulični prodaji višja od običajne, medtem ko so splošno znani škodljivi učinki t.i. rekreativnih drog, kot so pospešeno bitje srca, dehidracija, tesnobnost, ipd. v pritožbeni obrazložitvi prav prezrti.

7Kljub zgornjemu se pritožbeno sodišče ni strinjalo niti z okrožno državno tožilko, ki se v pritožbi zavzema še za izrek denarne kazni. Čeprav drži, da je bila odplačnost spremljevalka skoraj vseh obdolženčevih ravnanj in čeprav bi denarno kazen utemeljevale še obdolženčeve gmotne razmere, kot izhajajo iz pritožbene obrazložitve, se izbrana prostostna kazen, ki odmerjena po preklicani pogojni obsodbi, v splošnem ni nizka, izkaže za ustrezen kazensko pravni odziv, ki ga s predlagano stransko kaznijo ni treba dopolnjevati.

8Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu iz 383. člena ZKP ni zasledilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je o pritožbi okrožne državne tožilke in zagovornika obdolženega K. P. odločilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe (prvi odstavek 394. člena in 391. člen ZKP).

9Ker je bilo s to odločbo delno odločeno v obdolženčevo korist, sodna taksa ni bila določena (drugi odstavek 98. člena ZKP).