VSK Sklep II Cpg 54/2018

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (v I. in II. točki) razveljavi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev v zadevi.

1Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče tožbo, s katero je tožeča stranka uveljavljala ugotovitev nedopustnosti izvršbe¹, zavrglo, ker jo je sicer vložila v roku 30 dni od pravnomočnosti sklepa o ugovoru, vendar jo je (po kvalificiranem pooblaščencu) vložila pri nepristojnem (okrajnem) sodišču, na okrožno sodišče pa je prispela po poteku tega roka.

2Zoper to odločitev se je pritožila tožeča stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov in navedla, da je v konkretnem primeru sporno pravno vprašanje o stvarni pristojnosti sodišča, glede katerega obstaja različna (nasprotujoča si) sodna praksa. Ker je predmetna tožba, ki temelji na 65. členu ZIZ izločitvena tožba, ki je namenjena dokazovanju obstoja in varstvu lastninske pravice tožeče stranke, gre nedvomno za spor o stvarni pravici na nepremičnini. Sodna praksa je „spor o stvarnih pravicah“ iz določbe drugega odstavka 481. člena ZPP razlagala povsem različno. Pritožnik je izpostavil odločbe, iz katerih izhaja, da v primeru tožbe na nedopustnost izvršbe ne gre za gospodarski spor (sklepi VSL R 436/2014, VSM I Cp 488/2016, VSL I Cp 4245/2011, VSK I Cp 72/2002 in VSL I Cpg 1360/99), kjer iz odločb treh različnih višjih sodišč izhaja, da so od leta 2000 dalje zavzeli ustaljeno stališče, da gre v izločitveni pravdi, če se ta utemeljuje na obstoju stvarne pravice, za spor o stvarnih pravicah.

Tudi v odločbi Vrhovnega sodišča RS (sklep II DOR 26/2017, z dne 30. 3. 2017) je sodišče izrecno zapisalo, da se v sporih, namenjenih varovanju lastninske pravice, pravila o gospodarskih sporih ne uporabljajo. Pritožnik je izpostavil tudi primere iz sodne prakse, kjer so se sodišča zavzela za nasprotno stališče, da se objektivni kriterij veže zgolj na vsebino tožbenega zahtevka (odločba VS RS II Ips 568/2017, odločba VSK I Cp 637/2015).

Ta povsem neenotna sodna praksa ne bi smela posegati v pravico tožeče stranke do sodnega varstva. S tem, ko je sodišče zavrglo tožbo tožeče stranke, je kršilo tudi njeno ustavno pravico do enakega varstva in pravico do sodnega varstva (22. in 23. člen Ustave RS). Tožeča stranka se je ob vložitvi tožbe utemeljeno zanesla na prevladujočo sodno prakso in stališče pravne teorije, zato je ne sme doleteti sankcija, da bi ostala brez sodnega varstva samo zato, ker se je sodišče pri svoji odločitvi oprlo na povsem nasprotno stališče neenotne sodne prakse. S tem je sodišče poseglo v pravno varnost in predvidljivost ter je tožečo stranko postavilo v neenak položaj s tistimi, ki so ob vložitvi tožbe sledili drugemu polu neenotne sodne prakse.

Načela pravne države iz 2. člena Ustave RS zahtevajo, da so odločitve sodišč zakonite, predvidljive in stabilne in skladne z načelom enakega varstva pravic. Zato mora biti pravna ureditev takšna, da stranki omogoča učinkovit dostop do sodišča, in da lahko brez prekomernih težav prepozna, pred katerim sodiščem mora spor začeti. To še posebej velja takrat, kadar je uveljavitev njene pravice povezana s tekom relativno kratkih materialnih prekluzivnih rokov.

3Na pritožbo je tožena stranka odgovorila, pritrdila razlogom iz izpodbijanega sklepa in predlagala njeno zavrnitev.

4Pritožba je utemeljena.

5Iz spisovnih podatkov izhaja (in ta dejstva za pritožbo tudi niso sporna): da je izvršilno sodišče (v zadevi I 39/2016) 23.2.2017 ugovor tožeče stranke (kot ugovor tretjega v smislu 64. člena ZIZ) zavrnilo kot neutemeljen; da je bil ta sklep vročen tožeči stranki 1.3.2017²; da je bila tožba na ugotovitev, da izvršba na premičnino ni dopustna, vložena na Okrajno sodišče v N.G. dne 6.4.2017; da je tožbo vložila Odvetniška družba B, G. in o., d.o.o.; da se je okrajno sodišče, po tem, ko je poslalo tožbo toženi stranki v odgovor (in ga tudi že prejelo), dne 10.11.2017 izreklo za stvarno nepristojno; da je po pravnomočnosti tega sklepa spis odstopilo v reševanje na Okrožno sodišče v N.G. (katero ga je prejelo 5.12.2017), ki je razpisalo narok za glavno obravnavo, ga nato preklicalo in po vpogledu v izvršilni spis izdalo dne 30.1.2018 izpodbijani sklep. Iz zgoraj povzetih podatkov torej izhaja, da je tožeča stranka tožbo na nedopustnost izvršbe pravočasno vložila pri nepristojnem sodišču, na pristojno sodišče (na okrožno sodišče) pa je bila tožba poslana po izteku enomesečnega roka.

6Opisano pravno situacijo ureja osmi odstavek 112. člena ZPP³, ki določa, da če je bila vloga, ki je vezana na rok, izročena ali poslana nepristojnemu sodišču pred iztekom roka, pa prispe k pristojnemu sodišču po izteku roka, se šteje, da je bila pravočasno vložena, če je mogoče vložitev pri nepristojnem sodišču pripisati nevednosti vložnika, ki nima pooblaščenca iz tretjega odstavka 86. člena oziroma iz tretjega odstavka 87. člena ZPP, ali očitni pomoti vložnika. Zakonodajalec je torej določil kot (izpodbojno) domnevo, da je vloga pravočasno vložena, če je v roku prispela na nepristojno sodišče, če je to napačno vložitev mogoče pripisati nevednosti vložnika ali njegovi očitni pomoti. Ker v obravnavanem primeru ne gre za očitno pomoto (nanjo se pritožba tudi ne sklicuje), je pritožbeno sodišče nadalje ugotavljalo, ali bi bilo mogoče napačno vložitev tožbe, navkljub temu, da jo je vložil kvalificiran pooblaščenec, pripisati nevednosti tožeče stranke, na katero se pritožba tudi sklicuje⁴.

7V obravnavanem primeru je stvarna pristojnost sodišča odvisna od opredelitve vrste spora za ugotovitev nedopustnosti izvršbe na premične stvari. Če je takšen spor mogoče opredeliti kot spor o stvarnih pravicah na premičninah, ne veljajo⁵ pravila postopka v gospodarskih sporih⁶, ampak se pristojnost sodišča določa glede na vrednost tožbenega zahtevka. V konkretnem primeru, ko je vrednost zahtevka nižja od 20.000,00 EUR, bi bilo zato ob takšni opredelitvi spora pristojno okrajno sodišče (prvi odstavek 30. člena ZPP). Čeprav ni predmet pritožbene presoje odločitev o tem, katero sodišče je stvarno pristojno za odločanje o predmetni tožbi⁷, je zapisati, da pritožbeno sodišče ne soglaša s pritožnikom, da je predmetni spor spor o stvarni pravici. Po mnenju pritožbenega sodišča je za obravnavano zadevo potrebno uporabiti subjektivni kriterij iz 1. točke prvega odstavka 481. člena ZPP in torej pravila postopka, ki veljajo za gospodarske spore. Glede na vsebino tožbenega zahtevka, s katerim je zahtevana zgolj ugotovitev, da je izvršba nedopustna, se v sporu namreč ne bo odločilo o stvarni pravici na premičnini, ampak samo o tem, ali bo ta premičnina predmet izvršbe, ali ne. Četudi bi tožeča stranka v sporu s takšno tožbo uspela, bi s tem le preprečila izvršbo na premičnini, in četudi je tožbo temeljila na zatrjevanju svoje lastninske pravice, le-te s takšnim tožbenim zahtevkom ne bi pridobila. Pritožbeno sodišče se torej pridružuje tistim odločitvam iz resda neenotne sodne prakse⁸ in pravne teorije, ki zagovarjajo stališče, da takšen spor ni spor o stvarni pravici⁹ .

8Določba osmega odstavka 112. člena ZPP¹⁰, kot je bila povzeta v 6. točki te obrazložitve, je bila veljavna v času, ko je bila vložena obravnavana tožba, in je bila v takšnem besedilu vse od takrat, ko je ZPP za zastopanje pred okrožnim, višjim in vrhovnim sodiščem zahteval, da je pooblaščenec stranke samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit (tretji odstavek 87. člena ZPP), in ko je določil, da lahko v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi dejanja opravlja za stranko samo odvetnik ( tretji odstavek 86. člena ZPP)¹¹. Predlagatelj takšne zakonske ureditve¹² se je pri tem skliceval prav na uvedbo institucije kvalificiranega zastopanja, kar naj bi zagotavljalo hitrejše sodno varstvo in učinkovitejše sodne postopke zaradi večje stopnje strokovnosti teh pooblaščencev¹³. Razlog, da je zakonodajalec takšno določbo vnesel v pravila o pravdnem postopku¹⁴, je bil torej v tem, da se je pri kvalificiranih zastopnikih zaradi njihove strokovne usposobljenosti predpostavljalo, da se na nevednost ne morejo sklicevati.

9Pritožnik je s sklicevanjem na eni strani na sodne odločbe VSL R 436/2014, VSM I Cp 488/2016, VSL I Cp 4245/2011, VSK I Cp 72/2002, VSL I Cpg 1360/99¹⁵, kjer so sodišča presodila, da gre za stvarnopravni spor, in na drugi strani na Sklep VS RS II Ips 568/2007¹⁶, kjer se je Vrhovno sodišče RS jasno postavilo na stališče, da spor na nedopustnost izvršbe ni spor o stvarni pravici¹⁷, nedvomno izkazal, da je njegova trditev o neusklajeni sodni praksi utemeljena. Nenazadnje na negotovost glede stvarne pristojnosti v takšnih sporih kaže tudi ravnanje okrajnega sodišča v tej zadevi, ki ni ob predhodnem preizkusu tožbe zaznalo, da ni pristojno za odločanje o njej¹⁸.

10Zato v takšnem primeru, ko neenotna sodna praksa ne samo, da omaje zaupanje v pravo, ampak celo povzroči, da stranka zaradi napačno (in zato nepravočasno) vložene tožbe izgubi pravico do sodnega varstva¹⁹, ni mogoče določbe osmega odstavka 112. člena ZPP tolmačiti tako, da se stranka ne more sklicevati na nevednost, ker je bila zastopana po odvetniku oz. osebi s pravniškim državnim izpitom. Ob neenotni sodni praksi je mogoče šteti, da je nevednost strank podana objektivno, ne glede na njihovo strokovno usposobljenost. Zato mora biti takšna nevednost opravičljiva. Vztrajanje pri gramatikalnem tolmačenju navedene zakonske določbe bi v konkretnem primeru pomenilo prekomeren poseg v pravico tožnikov do sodnega varstva, pomenilo pa bi tudi nesorazmerje med tistim, kar je zakonodajalec zasledoval, ko je za kvalificirane pooblaščence določil, da se na nevednost ne morejo sklicevati²⁰, in med že navedeno pravico do sodnega varstva.

11Težo posledic, ki nastanejo ob vložitvi tožbe zaradi napačne odločitve glede pristojnosti sodišča, je zaznal tudi zakonodajalec, ki je v določbo osmega odstavka 112. člena ZPP posegel z novelo ZPP-E, in sankcijo o nepravočasnosti vloge, čeprav je bila pravočasno vložena na nepristojno sodišče, določil le za vlogo, ki ni tožba (deseti odstavek 112. člena veljavnega ZPP). Če pa je bila tako napačno vložena tožba, se šteje, da je bila vložena pravočasno, čeprav je na pristojno sodišče prispela po poteku roka, in sicer ne glede na to, ali je bila vložena po kvalificiranem pooblaščencu, ali ne (deveti odstavek 112. člena veljavnega ZPP)²¹.

12Tudi zgoraj navedena zakonska sprememba pritrjuje stališču pritožbenega sodišča, da je tožeča stranka s pritožbo uspela izkazati, da tudi zanjo velja domneva o pravočasno vloženi tožbi, čeprav je na pristojno sodišče tožba prispela po poteku prekluzivnega roka.

13Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranka ugodilo in razveljavilo izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča (3. točka 365. člena ZPP), tako glede odločitve o zavrženju tožbe (I. točka), kot tudi glede stroškovne odločitve (II. točka), saj se bo o stroških postopka odločalo v končni odločbi glede na uspeh strank v postopku, v katerem bo tožba obravnavana. Takrat se bo po tem načelu upoštevalo tudi stroške, ki so nastali s predmetno pritožbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

¹ ki se je nanašala na rubež in prodajo peči za kompozite
² Prvostopenjsko sodišče je z vpogledom v izvršilni spis ugotovilo, da je ta sklep postal pravnomočen 11.3.2017, česar pritožba tudi ne izpodbija.
³ za presojo se v obravnavani zadevi, kjer je bila tožba vložena 6. 4. 2017, uporabljajo pravila ZPP izpred novele ZPP-E
⁴ ko izpostavlja neusklajeno sodno prakso glede vprašanja o stvarni pristojnosti za sojenje o takšnem zahtevku, kot je predmetni
⁵ četudi je spor med subjekti iz prvega odstavka 481. člena ZPP
⁶ in torej pristojnost okrožnega sodišča (drugi odstavek 481. člena ZPP)
⁷ Ker je bilo o tem pravnomočno že odločeno s sklepom Okrajnega sodišča v Novi Gorici P 66/2017, z dne 10.11.2017
⁸ o tem več v nadaljevanju
⁹ npr. sklep VS RS II Ips 568/2007, sklep VSK I Cp 637/2015; članek N. Betetto: Razmejitev med rednim pravdnim postopkom in gospodarskim sporom, Podjetje in delo, št. 6-7/2014, str. 1085
¹⁰ ZPP izpred novele ZPP-E
¹¹ ZPP iz leta 2009
¹² vnesena je bila z amandmajem Vlade RS
¹³ iz Poročevalca DZ, letnik 1998, štev.11
¹⁴ v ZPP iz leta 1977 je določba (šestega odstavka 102. člena) glasila: Če je bila vloga, ki je vezana na rok, izročena ali poslana nepristojnemu sodišču pred iztekom roka, pa prispe k pristojnemu sodišču po izteku roka, se šteje, da je bila pravočasno vložena, če je mogoče vložitev pri nepristojnem sodišču pripisati nevednosti ali očitni pomoti.
¹⁵ neutemeljeno pa se pritožba sklicuje na Sklep VS RS II DoR 26/2017, ker ne obravnava te pravne situacije (predmet zahtevka je izročitev premičnin)
¹⁶ pa tudi na sklep tukajšnjega sodišča I Cp 637/2015
¹⁷ temu stališču očitno nekatera višja sodišča niso sledila, saj so še po njegovem sprejetju odločala drugače
¹⁸ glej 5. točko obrazložitve
¹⁹ sicer zagotovljeno v 23. členu Ustave RS
²⁰ ...hitrejše sodno varstvo, učinkovitejši postopki (glej tč. 8 te obrazložitve)
²¹ iz obrazložitve k 17. členu Predloga Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku, objavljenem v Poročevalcu DZ RS (EPA 1650-VII, l. 2016), izhaja, da ni vedno lahko ugotoviti, ali je bila tožba vložena pri pristojnem sodišču, zato se lahko zgodi, da stranka, čeprav jo zastopa odvetnik, tožbo vloži pri nepristojnem sodišču in zato ne bi smela biti „prikrajšana glede poteka zastaralnih ali prekluzivnih rokov“