VSK Sklep II Cpg 103/2018

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsaka pravdna stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da Okrožno sodišče v NG ni stvarno pristojno za odločanje glede zahtevka za ugotovitev obstoja terjatve tožeče stranke do tožene stranke v višini 8.381,69 EUR s pp in bo po pravnomočnosti tega sklepa zadeva glede tega zahtevka odstopljena v reševanje stvarno in krajevno pristojnemu Delovnemu sodišču v K., Zunanji oddelek v N.G.

2Zoper ta sklep se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka po svojem pooblaščencu in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi opozarja na sodno prakso Višjega sodišča v K., iz katere izhaja odločitev, da je v podobnih primerih vedno pristojno Okrožno sodišče v N.G.

3Tožena stranka je po svojem pooblaščencu podala odgovor na pritožbo in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

5Nobenega dvoma ni, da ima v konkretnem primeru tožeča stranka za terjatev, ki izvira iz delovnega razmerja (neizplačane plače, regres, odpravnina, stroški za prevoz in prehrano) in glede katere v sodnem postopku zahteva ugotovitev obstoja, že pravnomočen izvršilni naslov. To pa pomeni, da je tožnikova terjatev sicer izvirala iz delovnega razmerja, vendar je bilo s tem, ko je sodišče o tej terjatvi pravnomočno odločilo, to temeljno razmerje pravzaprav izčrpano. Prav zaradi tega bi moralo v konkretnem primeru stečajno sodišče napotiti stečajnega upravitelja (ki je takšno terjatev, ki temelji na izvršilnem naslovu, prerekal), da v imenu stečajnega dolžnika vloži tožbo za ugotovitev neobstoja prerekane terjatve (302. člen ZFPPIPP). S prerekanjem terjatve, o obstoju katere je že bilo odločeno s pravnomočno sodno odločbo, namreč ni mogoče posegati v učinke res iudicate. Zato je v pravdi za ugotovitev neobstoja take terjatve (oziroma za ugotovitev obstoja terjatve, če je stečajno sodišče na pravdo napačno napotilo upnika) mogoče uspešno uveljavljati samo ugovore, ki bi jih bilo glede terjatve nasproti upniku mogoče uveljaviti v postopku individualne izvršbe¹. O takšnih ugovorih pa se odloča v pravdi pred rednim (splošnim) sodiščem (6. točka 483. člena ZPP).

6Do objave sklepa Vrhovnega sodišča RS VIII R 32/2017 z dne 21.11.2017 (ki ga je sprejel delovni - socialni oddelek tega sodišča) ni obstajala ustaljena sodna praksa, da je za odločanje o obstoju oziroma neobstoju terjatve (ki izvira iz delovnega razmerja), ki temelji na izvršilnem naslovu, stvarno pristojno specializirano delovno sodišče. Zmotno je namreč stališče sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, da takšna ustaljena praksa izhaja iz sklepa VSL I Cpg 1108/2014 in sklepa VSRS VIII R 38/2008, saj ti dve odločbi obravnavata sodno stvarno pristojnost glede terjatev, ki izvirajo iz delovnega razmerja, vendar pa ne temeljijo na izvršilnem naslovu. Prav tako za odločitev o konkretnem vprašanju stvarne pristojnosti nimajo nobenega relevantnega pomena odločbe Vrhovnega sodišča VIII R 26/2009, I Pr 51/1292 in VIII R 10/1997. Zaradi tega je Višje sodišče v K. (gospodarski oddelek) v zadevah Cpg 160/2017, 114/2017, 159/2017 in 115/2017 zavzelo stališče (glede na prej pojasnjene argumente), da je za odločanje glede obstoja oziroma neobstoja terjatve (ki sicer izvira iz delovnega razmerja), ki temelji na izvršilnem naslovu, pristojno redno gospodarsko-pravdno sodišče v skladu z določbo 6. točke 483. člena ZPP.

7Z odločbo VSRS sklep VIII R 32/2017² pa je bilo prvič sprejeto jasno in nedvoumno stališče najvišjega sodišča v Republiki Sloveniji, da s stališča vprašanja stvarne pristojnosti sploh ni bistveno, da tožnik glede terjatve, ki izvira iz delovnega razmerja, že razpolaga s pravnomočnim izvršilnim naslovom, saj gre še vedno za terjatev v zvezi s pravico iz delovnega razmerja. Zaradi tega je po oceni Vrhovnega sodišča tudi za ugotovitev obstoja oziroma neobstoja takšne terjatve, ki temelji na izvršilnem naslovu, pristojno delovno sodišče kot specializirano sodišče v skladu z določbo 5. člena ZDSS-1. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

8Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka. Toženi stranki pa pritožbeno sodišče ni priznalo stroškov za odgovor na pritožbo, ker v tej vlogi ni navedla nič takega, kar bi prispevalo k odločitvi v obravnavani zadevi.

¹ Ugovor, da je terjatev prenehala zaradi dejstva, ki je nastopilo v času, ko ga dolžnik ni mogel več uveljavljati v sodnem postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov (8. točka 55. člena ZIZ) ali zaradi morebitnega zastaranja judikatne terjatve (11. točka 55. člena ZIZ).
² ki ji je sledila tudi odločba VSRS, sklep VIII R 31/2017.