UPRS Sklep I U 502/2018-4

Tožba se zavrže.

1Z izpodbijano odločbo je toženka kot očitno neutemeljeno, na podlagi prve in druge alineje 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito.

2Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik 31. 1. 2018 pri pristojnem organu vložil prošnjo za mednarodno zaščito, 9. 2. 2018 pa je bil z njim opravljen osebni razgovor. Na podlagi tožnikovih navedb v prošnji in osebnem razgovoru toženka ugotavlja, da iz tožnikovih navedb očitno izhaja, da Alžirije ni zapustil zaradi težav, ki bi jih imel zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni skupini, ampak izključno iz ekonomskih razlogov.

3Toženka nadalje navaja, da je glede na tožnikove navedbe njegova izvorna država Alžirija, to pa je Vlada Republike Slovenije z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav (Uradni list RS, št. 13/16) določila kot varno izvorno državo. Poleg tega tožnikove navedbe ne vsebujejo nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Alžirija ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1 zanj ni varna država v smislu 61. člena ZMZ-1. Navedbe, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo, niso takšne narave, da bi predstavljale razlog za priznanje mednarodne zaščite, glede na to, da v Alžiriji ni imel težav zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Na podlagi navedenega je toženka presodila, da je tožnik v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite (prva alineja 52. člena ZMZ-1), hkrati pa prihaja iz varne izvorne države v smislu 61. člena ZMZ-1, pri čemer pri njem ne obstajajo nobene osebne okoliščine niti mu ne grozi resna škoda v smislu 28. člena ZMZ-1(druga alineja 52. člena ZMZ-1).

4Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo. V njej navaja, da toženka ni preverila tožnikovih navedb, da je Alžirija teroristična država, kjer je razstreljenih veliko bomb, avtomobilov, kjer je veliko akcij islamistov in umorov. Toženka bi morala opraviti varnostno oceno stanja. Sklicuje se tudi na izjave, podane v postopku, da je v državi korupcija (zaradi česar ne dobi dela), da ni svobode govora, da je veliko prekupčevanja z drogo in terorističnih napadov. Prosi za subsidiarno zaščito zaradi pripadnosti določeni družbeni skupini, ki je zaradi koruptivne in mafijske države brez zaščite in pravic. Predlaga odpravo odločbe in vrnitev zadeve toženki v ponoven postopek oziroma njeno spremembo.

5Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, vztraja pri izpodbijani odločitvi in predlaga zavrnitev tožbe. Sodišče obvešča, da je tožnik 2. 3. 2018 samovoljo zapustil azilni dom, kar dokazuje z izpisom iz uradne evidence.

6Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

7Vsakdo ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo, kar pomeni, da mora kot verjetno izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj konkretno in neposredno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči, oziroma, da bi s tožbo v upravnem sporu izboljšal svoj pravni položaj. Toženka je sodišče obvestila, da je tožnik samovoljno zapustili azilni dom. Ker se torej ne nahaja v azilnem domu, v katerem bi moral počakati na pravnomočno odločitev o svoji prošnji za mednarodno zaščito, je sodišče ocenilo, da ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje postopka. Ob ugotovitvi, da pravni interes ne obstaja več, sodišče ne presoja utemeljenosti tožbe, zato se do tožbenih navedb ni opredeljevalo.

8Pri tem sodišče opozarja tudi na stališče Vrhovnega sodišča RS iz sklepa št. I Up 315/2016 z dne 25. 1. 2017, kjer je sodišče navedlo, da Ministrstvo za notranje zadeve na podlagi 80. člena ZMZ-1 organizira za nastanitev prosilcev za mednarodno zaščito azilni dom, v katerem mora prosilec počakati na odločitev o svoji prošnji za mednarodno zaščito. V nasprotnem primeru, če je iz uradnih evidenc pristojnega organa razvidno, da je prosilec samovoljno zapustil azilni dom ali njegovo izpostavo in se v treh dneh od samovoljne zapustitve ni vrnil v azilni dom ali njegovo izpostavo, se njegova prošnja šteje za umaknjeno in pristojni organ postopek s sklepom ustavi (šesti odstavek 49. člena ZMZ-1, točka 6. obrazložitve citiranega sklepa). Vrhovno sodišče je v tem sklepu nadalje navedlo, da ZMZ-1 sicer izrecno res ureja samo primere, ko prosilec izrecno ali s konkludentnim ravnanjem prošnjo umakne v upravnem postopku, ne pa tudi, kadar samovoljno zapusti azilni dom po izdaji upravne odločbe. Vendar pa to po presoji Vrhovnega sodišča RS ne pomeni, da bi sodišče v primeru izpolnjevanja pogojev iz drugega odstavka 50. člena ZMZ-1, do katerih pride po izdaji odločbe o zavrnitvi tožnikove prošnje ali po izdaji sodbe sodišča prve stopnje, moralo meritorno obravnavati pritožbo zoper tako odločbo (oziroma v konkretnem primeru tožbo), saj obveznosti prosilca veljajo tudi v primeru sodnega spora (točka 7. obrazložitve). Nadalje je Vrhovno sodišče RS v citiranem sklepu navedlo, da je z zapustitvijo azilnega doma tožnik s konkludentnim ravnanjem pokazal, da nima interesa za pravnomočno dokončanje postopka v Republiki Sloveniji in s tem tudi, da odločba, ki jo je izpodbijal s tožbo, očitno ne posega več v njegove pravice, ki jih je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito (točka 8 obrazložitve). V nadaljevanju Vrhovno sodišče RS v citiranem sklepu citira tudi več odločb Ustavnega sodišča RS, kjer je bilo zavzeto enako stališče. S citiranim sklepom je sodišče pritožbo zavrglo, ker je ugotovilo pomanjkanje pravnega interesa za pritožbo.

9Glede na zgoraj navedeno stališče Vrhovnega sodišča RS sodišče tudi v konkretnem primeru meni, da je tožnik zapustitvijo azilnega doma s konkludentnim ravnanjem pokazal, da nima interesa za pravnomočno dokončanje postopka v Republiki Sloveniji in s tem tudi, da odločba, ki jo izpodbijajo s tožbo, očitno ne posega več v njegove pravice, ki jih je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.

10Glede na zgoraj navedeno je sodišče na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo zavrglo, ker upravni akt, ki se izpodbija, očitno ne posega več v tožnikovo pravico ali neposredno na zakon oprto korist.