VSRS Sodba I Ips 60110/2012

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

A.

1Okrajno sodišče v Celju je obsojenega V. Z. spoznalo za krivega kaznivega dejanja ponareditve poslovnih listin po drugem in prvem odstavku 235. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po 57. členu KZ-1 je obsojencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen petih mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojenca oprostilo plačila stroškov postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Višje sodišče v Kopru je pritožbi obsojenčevega zagovornika in okrožne državne tožilke zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenca pa oprostilo plačila sodne takse.

2Zoper pravnomočno sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega in drugega odstavka 371. člena ZKP vložil obsojenčev zagovornik. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in spremeni pravnomočno sodbo, podredno pa, da sodbi razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje.

3Vrhovni državni tožilec Hinko Jenull je na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP odgovoril na zahtevo za varstvo zakonitosti. Navaja, da je določba prvega odstavka 235. člena KZ-1 blanketna kazenskopravna norma, zato se opis kaznivega dejanja pravilno sklicuje na Slovenske računovodske standarde (v nadaljevanju SRS). Zagovornik sodbi neutemeljeno očita pomanjkljivo sklicevanje na konkretne določbe SRS. V opisu kaznivega dejanja je namreč jasno opisano izvršitveno ravnanje obsojenca, in sicer, da je izstavljal in posredoval račune z neresnično vsebino. Računi so listine, pomembne za poslovni promet in pomenijo podlago za davčni nadzor. Zgolj splošno sklicevanje na SRS ne vpliva na vprašanje obstoja kaznivega dejanja. Zagovornik izpodbija tudi presojo subjektivnega elementa kaznivega dejanja, pri čemer pa pod videzom kršitve kazenskega zakona uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Neutemeljene so tudi navedbe, da izrek sodbe nasprotuje razlogom sodbe. Vprašanje lastništva družbe E., d. o. o., namreč ni odločilno pri presoji zakonskih znakov kaznivega dejanja. Polemiziranje z zaključki glede lastništva navedene družbe pomeni zgolj uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Zagovornik kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP uveljavlja tudi glede računa št. 124/2010. Pri tem je treba pojem blaga razumeti širše, v smislu premoženja, ki obsega tudi pravice. Izpodbijana sodba se sicer res ne opredeli do obsojenčeve upravičenosti razpolaganja s pravicami v odnosu do družbe Kartell, kar pa na sam izrek ne vpliva, saj ta ostaja razumljiv in koherenten. V zvezi z očitki, ki jih zahteva naslavlja na sodbo višjega sodišča, vrhovni državni tožilec opozarja na ustaljeno stališče Vrhovnega sodišča, po katerem pritožbenemu sodišču ni treba ponavljati argumentov prvostopenjske sodbe, če se z njimi strinja. Zagovornik problematizira tudi zavrnitev dokaznih predlogov za postavitev izvedenca grafologa in ponovno zaslišanje prič B. L., R. Ž. in D. G. Že v prvostopenjsko in drugostopenjski sodbi je obrazloženo, da obrambi ni uspelo izkazati materialnopravne relevantnosti predlaganih dokazov, tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti pa po mnenju državnega tožilca zagovorniku ni uspelo dokazati zatrjevanih kršitev pravic obrambe. Vrhovni državni tožilec glede na navedeno predlaga zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku. Slednji se je o odgovoru izjavil in vztrajal pri svojih navedbah, da obsojenec ni bil lastnik družbe E., d. o. o. Ponovno je tudi poudaril, da so bili dokazni predlogi, ki jih je sodišče zavrnilo, predlagani zaradi razčiščevanja dejstev, ki so postala relevantna po spremembi obtožnega predloga.

B.

5Sodišče je v izpodbijani pravnomočni sodbi ugotovilo, da se je obsojenec v Celju ukvarjal s prodajo pohištva in opreme za dom višjega cenovnega razreda. Svojo dejavnost je opravljal prek družbe V., d. o. o., in kot samostojni podjetnik (L. – svetovanje, V. Z., s. p.). Med urejanjem razstavnega prostora za svojo dejavnost je spoznal R. Ž., ki je opravljal delo slikopleskarja. Obsojenec mu je predlagal, da bi skupaj ustanovila družbo, Ž. pa je postal edini družbenik novoustanovljene družbe E., d. o. o. Njen prokurist je bil obsojenec, sodišče je ugotovilo, da je on dejansko vodil posle, se dogovarjal z računovodstvom, sklepal najemne pogodbe itn. Ž. je kot priča izpovedal, da je bil edini namen ustanovitve družbe, da bi obsojenec nanjo iz svojega prejšnjega d.o.o.-ja in s.p.-ja prenesel blago ter tako od države dobil vrnjen DDV. Obsojenec je bil spoznan za krivega ponareditve skupaj 11 računov, ki jih je izdal kot direktor družbe V., d. o. o., in kot samostojni podjetnik. Predmet računov so bili prodajni artikli (kuhinje, oprema itn.) v skupni vrednosti 175.000,00 EUR. Sodišče je presodilo, da je bil prenos blaga dejansko neodplačen, edini namen prenosa je bilo uveljavljanje vstopnega DDV-ja za novo družbo E., d. o. o.

6Vložnik zahteve se pri tem ne strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, ki je v 42. točki navedlo, da so računi lažni, ker je bilo blago preneseno neodplačno. Sodišče je po zagovornikovem mnenju napačno zaključilo, da je šlo za prenos med družbami, katerih dejansko lastništvo se ni spremenilo. Zagovornik ta zaključek izpodbija in opozarja, da lastnik nove družbe ni bil obsojenec, temveč nekdo drug, tj. Ž.. Opozarja, da je do spremembe lastništva nedvomno prišlo, česar sodišče ni upoštevalo in sodbi očita kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Navedbe niso utemeljene. Izpodbijana sodba namreč vsebuje razloge o tem, da je bil R. Ž. edini družbenik in direktor družbe E., d. o. o., hkrati pa pojasni, da njegova funkcija dejansko ni obsegala ukvarjanja s poslovanjem. Te je vodil izključno obsojenec, s čimer so v sodbi tudi smiselno obrazloženi zaključki o tem, da je bil Ž. zgolj slamnati direktor.

7Zaključek sodišča o lažnosti računov zagovornik izpodbija na podlagi dejstva, da je do sprememb v lastniški strukturi družb dejansko prišlo, kar pa ni utemeljeno. Bistven zaključek sodišča, ki je botroval obsodilni sodbi, je, da je bilo blago preneseno neodplačno. O tem je sodišče sklepalo iz pričanja Ž., pa tudi na podlagi ugotovitve, da računom ni sledil noben denarni tok. Družba E., d. o. o., niti ni imela sredstev, s katerimi bi lahko poplačala znesek v višini 175.000,00 EUR. Lažnost računov zato ni odvisna od vprašanja, ali je obsojenec dejansko vodil poslovanje nove družbe. Lažnost je v tem, da računi izkazujejo prodajo, tj. odplačen prenos različnih artiklov iz družbe V., d. o. o., in obsojenčevega s.p.-ja na novoustanovljen E., d. o. o., medtem ko je bil prenos dejansko neodplačen.

8Zagovornik uveljavlja kršitev kazenskega zakona, ker naj iz opisa kaznivega dejanja ne bi bilo jasno, kateri lažen podatek je v računih naveden. Vsi računi imajo namreč vse obvezne sestavine. Račun po mnenju zagovornika ne more izkazovati odplačnosti posla. Verodostojnost in poštenost listin se po Slovenskih računovodskih standardih (SRS) presoja po tem, ali bi tretje osebe, ki v poslu niso sodelovale, na podlagi listine razumele naravo in obseg poslovnega odnosa. Tudi s temi navedbami pa zagovornik ne more uspeti. Račun kot poslovna listina mora v nasprotju s temi navedbami vedno ustrezati nekemu dejanskemu poslovnemu dogodku, oziroma, kot zapiše sodišče prve stopnje v točki 41 obrazložitve, poslovni dogodki morajo biti v listinah verodostojno in pošteno izkazani. Lažnivost računov je v tem, da niso skladni z nobenim poslovnim dogodkom, tj. prodajo blaga. V tem smislu je opis kaznivega dejanja ustrezen, saj lažnost vsebine konkretizira s tem, da so bile z računi "zaračunane dobave blaga, ki je bilo preneseno neodplačno". Zgolj zato, ker račun na prvi pogled zadostuje oblikovnim zahtevam, ne pomeni, da zakonski znaki kaznivega dejanja ponarejanja poslovnih listin ne morejo biti izpolnjeni. Zaključek o tem, ali gre za ponarejeno listino, je bil v konkretni zadevi mogoč šele ob presoji, ali se podatki na računu skladajo z dejanskim poslovnim dogodkom, v okviru dokaznega postopka pa je sodišče ugotovilo, da temu ni bilo tako.

9Zagovornik nadalje opozarja, da je med glavno obravnavo državni tožilec spremenil obtožni predlog. Prvotno je postopek tekel za isto kaznivo dejanje, s tem da se je obsojencu očitalo, da zaračunano blago med družbami sploh ni bilo preneseno. V dokaznem postopku se je sodišče zato ukvarjalo s tem vprašanjem in ugotovilo, da je družba E., d.o.o. na novih lokacijah v Celju najela prostore, ki bi morali služiti kot prodajni saloni, in da je bilo nekaj blaga, ni pa se dalo natančno ugotoviti katero, v te nove prostore tudi fizično preneseno. Tožilec je obtožni predlog modificiral tako, da ta obsojencu ni več očital, da prenosa nikoli ni bilo, ampak, da je bil ta neodplačen. V zahtevi zagovornik opozarja, da se je obsojenec pred spremembo zagovarjal le v smeri, da blago sploh ni bilo preneseno, ne pa tudi, da je bil prenos neodplačen. Navaja, da je v zvezi z okoliščinami neplačila predlagal izvedbo dokaza z izvedencem grafologom, ki bi potrdil, da je račune parafiral R. Ž., predlagal pa je tudi ponovno zaslišanje prič B. L., R. Ž. in D. G. Vse te predloge je sodišče zavrnilo, zaradi česar je bila obsojencu po mnenju zagovornika kršena pravica do obrambe.

10Navedbe niso utemeljene. Modifikacijo obtožnega predloga je državni tožilec podal na naroku 3. 12. 2015, ko sta bila prisotna tudi obsojenec in njegov zagovornik. Sodišče je obsojenca vprašalo, če spremembo razume. Obsojenec je prosil, če se lahko o spremembi izjavi na naslednjem naroku, ker se slabo počuti, čemur je sodišče ugodilo. Na naslednjem naroku dne 15. 1. 2016 je bila obsojencu dana možnost dodatnega zagovora glede na spremembo obtožnega predloga, kar je tudi izkoristil. V zagovoru je pojasnil, da ni imel interesa za neodplačen prenos. Šlo je namreč za drage artikle in želel je, da jih njegov d.o.o. proda v zameno za plačilo. Ne drži torej, kar navaja zagovornik, da se obsojenec zagovarjal le v zvezi z dejanjem po prvotnem obtožnem predlogu. Vrhovno sodišče pa sprejema tudi razloge, s katerimi je prvostopenjsko sodišče zavrnilo zgoraj navedene dokazne predloge. Obsojenec je z dokaznim predlogom za postavitev grafologa želel dokazovati, da je račune parafiral R. Ž., s čimer je dokazoval dobavo blaga. Sodišče pa je navedlo, da je uspeh takega dokaza vprašljiv, saj gre le za parafe in ne celotne podpise, sicer pa je tudi sam Ž. izpovedal, da je določene dokumente podpisoval, zato sodišče dokaz ocenjuje kot nepotreben. Predvsem slednje je bistveno v povezavi s točko 27 obrazložitve prvostopenjske sodbe, iz katere izhaja, da sodišče sprejema obsojenčevo navedbo, da so parafe Ž.. Očitno pa tega dejstva ni štelo kot pomembnega za presojo lažnivosti računov, ki, kot rečeno, temelji na tem, da izkazujejo prodajo blaga, pri čemer je bil prenos neodplačen. Glede zavrnitve predloga, da se ponovno zaslišijo Bojana Lesnika, ki je bila zaposlena v družbi E., R. Ž. in D. G., ki je od Ž. kasneje družbo E. kupil za 1 EUR, in ki naj bi znali izpovedati o tem, zakaj računi niso bili plačani, pa je sodišče utemeljeno pojasnilo, da je finančno stanje in poslovanje družbe E., d. o. o., zadostno razjasnjeno. Med drugim so o finančnem stanju in poslovanju izpovedovale ravno navedene priče, zato Vrhovno sodišče sprejema stališče prvostopenjskega sodišča, da njihovo ponovno zaslišanje ni bilo potrebno. Z zavrnitvijo dokaznih predlogov obsojencu zato pravica do obrambe ni bila kršena.

11Zagovornik izpodbijani sodbi očita tudi, da se ne v izreku ne obrazložitvi ne sklicuje na natančno določbo SRS 21, ki naj bi bila prekršena. Vendar pa sodišče prve stopnje v točki 41 obrazložitve natančno povzame bistveno vsebino SRS 21 in v točki 42 obrazloži, v čem računi tem standardom nasprotujejo. Gre namreč za prikazovanje poslovnih dogodkov, ki ni ne pošteno ne verodostojno. Ob tem, da gre za račune, ki nimajo podlage v nobenem realnem poslovnem dogodku, tako sklicevanje na SRS popolnoma zadošča.

12Zagovornik nasprotuje tudi ugotovitvam, da je obsojenec ravnal z direktnim naklepom. Pri tem izpostavlja, da je imel z novo družbo resne namene, poskrbel je za nove prostore, v katerih naj bi se opravljala dejavnost in za zagonska sredstva, nikakor pa ni želel niti ni predvideval, da bo na koncu prišlo do prodaje družbe E., d. o. o. S temi navedbami zagovornik zgolj podaja svoje videnje dejanskega stanja, zahteve za varstvo zakonitosti pa zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja ni dovoljeno vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

13Zagovornik posebej problematizira ugotovitve sodišča glede računa št. 124/2010 v višini 16.000,00 EUR. Predmet računa so prenos ekskluzive za prodajo izdelkov Scavolini, prenos partner koncepta za izdelke Kartell v vrednosti 4.000,00 EUR in prenos ekskluzive za prodajo v Celju za Alessi. Glede izdelkov Scavolini in Alessi je sodišče opravilo poizvedbe in ugotovilo, da družba Scavolini obsojencu in njegovim družbam nikoli ni podelil ekskluzivne pravice prodaje, družba Alessi pa je obsojencu dovolila prodajo izdelkov le v prvotnem razstavnem salonu, ni pa mogel pravic do prodaje prenašati na druge lokacije (točka 21 obrazložitve prvostopenjske sodbe). Sodba res nima, kot to navaja zagovornik, izrecnih razlogov o prenosu partner koncepta za Kartell. Na tej podlagi uveljavlja kršitev po 11. točki 371. člena ZKP. Vendar niti te navedbe niso utemeljene. Lažnost računov v konkretni zadevi namreč ni odvisna od vprašanja, ali je obsojenec z artikli in pravicami, ki so predmet računov, lahko razpolagal. Njihova lažnost je v tem, da nimajo podlage v nobene realnem poslovnem dogodku. Vprašanje, ali je imel obsojenec pravico do ekskluzivne prodaje izdelkov Kartell, zato ni bistveno. Prikazovanje prodaje na računu, pri čemer v ozadju ni bilo nobenega pravnega posla niti denarnega toka, ki bi se s tem ujemal, je lažno ne glede na to, ali so na računu navedeni artikli oziroma pravice, s katerimi je izdajatelj imel pravico razpolagati.

14Zagovornik kršitev po 11. točki uveljavlja tudi v zvezi s tem, da izrek sodbe govori o zaračunavanju blaga, medtem ko so predmet računa št. 124/2010 pravice. Izrek je zato po mnenju zagovornika nerazumljiv in nasprotuje razlogom sodbe. Niti s temi navedbami pa zagovornik ne more uspeti. Glede na razloge, navedene v predhodni točki, označba v izreku, da se je z računi zaračunavala prodaja blaga, pri čemer se en račun nanaša na prodajo pravic, ni odločilna za razumljivost in popolnost izreka.

C.

15Vrhovno sodišče je ugotovilo, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, delno pa je ta vložena iz nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

16Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP.