VSRS Sklep II Ips 64/2018

I. Reviziji se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Dosedanji potek postopka

1Tožnica (sedaj že pokojna A. A.) je s tožbo zahtevala razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ki sta jo pravdni stranki podpisali dne 7. 4. 2009, ter izbris v zemljiško knjigo vpisane prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnin, ki se jih je s to pogodbo zavezala izročiti tožencu. Toženec je z nasprotno tožbo zahteval povračilo izpolnjenega, in sicer plačilo 40.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 2. 2016 do plačila.

2Sodišče prve stopnje je zavrnilo tako zahtevek po tožbi kot tudi zahtevek po nasprotni tožbi (I. in II. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške (III. točka izreka).

3Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi obeh pravdnih strank in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (I. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške (II. točka izreka).

4V procesni položaj dne 15. 9. 2017 umrle tožnice so stopili njeni dediči. Revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje na podlagi sklepa Vrhovnega sodišča II DoR 88/2017 z dne 26. 10. 2017 vlaga dedič B. A., ki navaja, da zapuščinski postopek po tožnici še ni zaključen. Uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodb sodišč nižjih stopenj in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša revizijske stroške.

5Revizija je bila vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril.

Ugotovljeno dejansko stanje

6Dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in ki je prestalo preizkus pred pritožbenim sodiščem, je mogoče strniti v naslednje točke:

- stranki sta dne 7. 4. 2009 na tožničino (preživljalkino) prigovarjanje sklenili pogodbo o dosmrtnem preživljanju;

- s to pogodbo, sklenjeno v notarskem zapisu, se je toženec preživljanki zavezal nuditi popolno oskrbo, kar pomeni oskrbo z vsemi življenjskimi potrebščinami, skrbeti za okolico njene hiše, poskrbeti za primerno hrano in pijačo, pranje in čiščenje oblačil ter posteljnega perila, zagotavljanje prevozov k zdravnikom in skrbeti za zdravniško ali bolnišnično pomoč. S pogodbo ni bilo dogovorjeno, da bosta stranki živeli v skupnem gospodinjstvu;

- toženec je preživljanki že deset let pred sklenitvijo pogodbe nudil oskrbo, kot je bila nato s pogodbo dogovorjena. Stranki sta zato v notarskem zapisu tudi ugotovili, da je vrednost premoženja že v celoti pobotana z do tedaj nudeno toženčevo pomočjo;

- po sklenitvi pogodbe je toženec svoje pogodbene obveznosti izpolnjeval do sredine leta 2013. Ker s preživljanko ni živel v skupnem gospodinjstvu, je k njej poleti prihajal vsak drug dan (ali celo pogosteje), pozimi pa redkeje;

- v letu 2013 sta se stranki večkrat sprli, tožnica je, kot ugotavljata sodišči, »postala nemogoča«, toženca je začela zmerjati in ga poditi od hiše, grozila mu je tudi, da si bo vzela življenje, če bo še prihajal k njej;

- od sredine leta 2013 mu preživljanka, ki je, kot ugotavljata sodišči, »včasih zelo srečna, včasih zelo škodoželjna in zahtevna oseba ter ves čas v konfliktih s sosedi, saj je prepričana, da ji ti kradejo in prestavljajo živo mejo«, preprečuje izpolnjevanje pogodbenih obveznosti;

- kljub vsemu bi bil toženec preživljanki še vedno pripravljen pomagati.

Odločitev sodišč nižjih stopenj

7Sodišči nižjih stopenj sta presodili, da pogoji za razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju po tretjem odstavku 561. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) niso podani. Tožnica je namreč tista, ki s svojim ravnanjem tožencu preprečuje izpolnjevanje njegovih pogodbenih obveznosti, zato razveze pogodbe sama ne more zahtevati. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo tožničin dokazni predlog za zaslišanje določenih prič (A. B., A. C., A. D., A. E. in A. F.), je pritožbeno sodišče zavrnilo s pojasnilom, da tožnica v pritožbi zavrnitve tega dokaznega predloga ni obrazloženo izpodbijala oziroma ni navedla, v čem naj bi bili zaključki sodišča prve stopnje zaradi opustitve zaslišanja teh prič napačni. Dokazni predlog za zaslišanje priče A. B. naj bi bil tako ali tako nezadostno nesubstanciran. Zavrnilo je tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni presojalo razlogov, zaradi katerih je tožnica odklanjala toženčevo nadaljnjo pomoč (trdila je, da ji toženec grozi s fizično silo, izvršuje psihično nasilje in jo žali). Tožnici naj bi namreč ne uspelo dokazati, da so na strani toženca razlogi, zaradi katerih mu tožnica preprečuje izpolnjevanje njegovih pogodbenih obveznosti.

Povzetek revizijskih navedb

8Revizija opozarja, da je sodišče prve stopnje dokazne predloge zavrnilo povsem pavšalno, kot „nepotrebne“, torej dejansko neobrazloženo, kar že samo po sebi predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Šlo naj bi tudi za vnaprejšnjo dokazno oceno, s katero je bila tožnici odvzeta možnost dokazovanja in obravnave pred sodiščem. Sodišče je zavrnilo izvedbo dokazov, hkrati pa trdilo, da tožnica ni uspela dokazati svojih trditev. Sodišče druge stopnje naj bi tako ravnanje zmotno pojmovalo zgolj kot relativno bistveno kršitev. V zvezi s tem se revizija konkretno sklicuje na obsežno sodno prakso Vrhovnega sodišča in višjih sodišč. Poudarja tudi, da dokazni predlogi niso bili nesubstancirani in napotuje na dele tožbe, iz katerih je to razvidno (če pa bi sodišče menilo, da niso dovolj substancirani, bi bilo dolžno izvesti materialno procesno vodstvo); prav tako opozarja na povsem enako stopnjo toženčevega substanciranja dokazov, ki pa jih je sodišče izvedlo.

9Ker naj bi dejansko stanje glede razlogov tožničinega zavračanja toženčeve pomoči ostalo nepopolno ugotovljeno, naj bi bilo zmotno uporabljeno tudi materialno pravo. Zgolj toženčeva pripravljenost nadaljnje pomoči naj bi ne mogla biti odločilna. Revizija se sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča v zvezi s pomenom presoje odklanjanja in preprečevanja nudenja pomoči. Poudarja naravo pogodbe o dosmrtnem preživljanju in njene nepremoženjske prvine. Pogodba temelji na osebni povezanosti strank, njuni medsebojni naklonjenosti, odvisnosti, zaupanju in spoštovanju.

Obseg revizijske presoje

10Po določbi drugega odstavka 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

11Revizija je bila dopuščena glede vprašanj:

- ali sta sodišči nižjih stopenj pravilno zavrnili dokazne predloge revidentke za zaslišanje prič in

- ali sta pravilno uporabili določbo 561. člena OZ pri presoji (ne)izpolnjenosti pogojev za razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju.

O utemeljenosti revizije

Izhodišča presoje

12Ne samo Vrhovno sodišče, na čigar obsežno, ustaljeno in koherentno judikaturo se utemeljeno sklicuje revidentka, tudi Ustavno sodišče se je že velikokrat izreklo o pravici stranke, da sodeluje v dokaznem postopku, predlaga dokaze in se izreče o dokaznih predlogih nasprotne stranke. To je eden od bistvenih elementov pravice do izjave v postopku, ki je vsebovana v 22. členu Ustave. Za sodišče iz te ustavne pravice izhaja obveznost, da dokazne predloge strank pretehta in predlagane dokaze, če se nanašajo na dejstva, ki so v sporu pravno pomembna, izvede. Sodišče pa ni dolžno slediti dokaznim predlogom strank, če razumno oceni, da nekatera dejstva, ki naj se s predlaganimi dokazi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilna, ali da je neko dejstvo že dokazano. Zavrnitev dokaznega predloga stranke mora sodišče ustrezno obrazložiti. Če sodišče razumno in obrazloženo oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilni, ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati.¹

13Revizijska stališča, da je pravica do predlaganja dokazov pomemben sestavina pravice do izjavljanja, da mora biti zavrnitev dokaznega predloga obrazložena in da je zavrnitev dokaznega predloga zaradi vnaprejšnje dokazne ocene nedopustna, ima tako podlago ne le v judikaturi Vrhovnega sodišča (na katero se revidentka utemeljeno sklicuje), ampak tudi v ustavnosodni presoji. Še več, podlago ima v izhodiščni premisi postopkovne pravičnosti, ki pomeni enako obravnavo, enako upoštevanje in enako spoštovanje do obeh strank. Postopkovna enakopravnost ne pomeni le pravice do »svojega dneva na sodišču«, temveč, kot je že pred šestdesetimi leti učil Lon Fuller v seminalnem delu Forms and Limits of Adjudication,² tudi, da se sodniki zavedajo temeljne razpoznavne značilnosti sojenja. Ta je v tem, da se vsaki od strank zagotavlja posebna in za sodne postopke značilna oblika udeležbe in sodelovanja pri odločanju ter nato v sami odločitvi, ki se navzven, v samem besedilu sodnega mnenja (sodbe) zrcali v predstavitvi trditev, dokazov in argumentov v korist ene in druge stranke. Osrednjost argumentacije v procesu sojenja zahteva potem enako. Sodišče mora odgovoriti na argumente strank ter s tem pokazati, da je odgovorno in občutljivo za njene navedbe, dokaze in argumente. Jasno mora razodeti, do kod je sledilo argumentom te ali one stranke in koliko so argumenti te ali one stranke vključeni v podlago odločitve. Fullerjeva spoznanja so našla potrditev tudi v empirični znanosti.³ Izsledki socialne psihologije dokazujejo, da je dojemanje odločevalca kot osebe, ki je do strankinih predlogov, pogledov in argumentov ne samo odprt, ampak je do njih pristopil tudi z dolžno uvidevnostjo in s tehtnim premislekom, ključno za posameznikovo (strankino) sprejemanje tako same odločitve (sodbe) kot tudi avtoritete institucije, ki je to odločitev sprejela.⁴

Odločitev o reviziji

14Pritožbeno sodišče je dejansko stanje sodbe oprlo na tezo o tožničinem dokaznem neuspehu. V 19. točki obrazložitve sodbe je navedlo: »Tožnici torej v postopku ni uspelo dokazati, da so na strani toženca razlogi, zaradi katerih mu tožnica preprečuje izpolnjevanje njegovih obveznosti po sklenjeni pogodbi.« Stavek vsebuje dve pomembni sporočili. Prvo govori o pravni odločilnosti vprašanja, na čigavi strani so bili vzroki (razlogi), zaradi katerih je prišlo do motenj pri izpolnjevanju pogodbe. Če bi bili ti na strani toženca, bi bila odločitev o pogodbi o dosmrtnem preživljanju lahko tudi drugačna. Vprašanje, kaj je razlog za odklanjanje toženčeve pomoči, je torej usodnega pomena. Tako pa, ker po mnenju pritožbenega sodišča preživljalka ni dokazala, da je ta na strani toženca, je treba kot razlog za neizpolnjevanje pogodbenih obveznosti vzeti (pač) njeno odklanjanje toženčeve pomoči, ker, kot pravi pritožbeno sodišče, »nima namena, da bi s tožencem pobotala in mu dovolila, da bi ji pomagal«, in ker je, kot potem ugotavlja, »muhasta oseba« ter zato »tista, ki je toženca zmerjala,« spremenila odnos do njega, ga začela poditi od hiše ter mu groziti s samomorom.

15Drugo vprašanje (ali sta sodišči pravilno uporabili določbo 561. člena OZ pri presoji (ne)izpolnjenosti pogojev za razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju) je zato povsem v senci prvega.

16Vse je (bilo) torej odvisno od vprašanja, kateri od pogodbenih strank je treba pripisati dejstvo, da toženec pogodbe ne izpolnjuje več. Zato bi morala imeti vsaka od strank možnost, da sodišču ponudi trditve, dokaze in pravne argumente v korist svoje teze, da so vzroki za izpolnitveno krizo pri drugi stranki, sodišče pa bi se moralo do tega, z njene strani preskrbljenega procesnega gradiva opredeliti. Tožnica (preživljanka) je v dokaz svoje teze, da so vzroki za skaljene odnose med strankama, ki so privedli do njenega odklanjanja toženčeve pomoči, v toženčevem odnosu do nje, ker da »je z njo nadvse grdo ravnal, se nad njo psihično znašal, ji grozil, da jo bo odpeljal v Ormož« ter da se je zaradi težav z njim morala zdraviti tudi pri psihiatru, predlagala zaslišanje več prič, med njimi tudi A. B., A. E. in A. F.. S tem, ko je sodišče prve stopnje zavrnilo zaslišanje teh prič, ker da »je stanje stvari za odločitev v predmetni pravdi dovolj razjasnjeno že na podlagi izvedenih dokazov«, jo je prikrajšalo za dokazovanje pravno odločilnega dejstva, namreč, da je toženec tisti, ki je zaradi grdega odnosa do nje povzročil njeno odklanjanje njegove pomoči in sploh izpolnjevanja pogodbe. Da je prav zaradi tega propadla s svojim zahtevkom na razvezo pogodbe, je jasno povedalo pritožbeno sodišče, ko je svojo odločitev utemeljilo z ugotovitvijo, da ji ni uspelo dokazati, da so na strani toženca razlogi, zaradi katerih mu preprečuje izpolnjevanje njegovih pogodbenih obveznosti (točka 19 obrazložitve sodbe pritožbenega sodišča). Pa vendar je malo pred tem (v točki 18) zavrnilo njeno pritožbeno kritiko opustitve zaslišanja predlaganih prič med drugim tudi z utemeljitvijo, da (pri)tožnica »ni navedla obrazloženih razlogov, v čem so bili zaključki sodišča prve stopnje zaradi opustitve zaslišanja predlaganih prič napačni oziroma v čem je bilo nepopolno oziroma zmotno ugotovljeno dejansko stanje«.

17Ko je tako, je odgovor na prvo vprašanje, ali sta sodišči nižjih stopenj pravilno zavrnili dokazne predloge revidentke za zaslišanje prič, lahko samo negativen. Z zavrnitvijo dokaznih predlogov sta sodišči tožnico prikrajšali za pravico do dokaza, kar je ena od bistvenih prvin pravice do sodelovanja v postopku in s tem do poštenega postopka. Sodišči sta torej storili bistveno kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker to narekuje ugoditev reviziji in razveljavitev sodbe pritožbenega sodišča (prvi odstavek 379. člena ZPP), se o drugem vprašanju ni bilo treba izreči.

18V ponovnem sojenju bo moralo pritožbeno sodišče razpisati obravnavo in zaslišati predlagane priče.

Revizijski stroški

19Odločitev o revizijskih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP (II. točka izreka).

¹ Gl. odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up-77/01 z dne 4. 3. 2004, Uradni list RS, št. 33/04 in OdlUS XIII, 45. Ta stališča je Ustavno sodišče utrdilo v kasnejših zadevah (npr. v sklepu Up-146/02 z dne 28. 10. 2004, odločbah št. Up-771/06 z dne 15. 6. 2006, št. Up-1266/05 z dne 7. 6. 2007, Uradni list RS, št. 55/07 in OdlUS XVI, 90, št Up-758/06 z dne 6. 12. 2007, Uradni list RS, št. 119/07 in OdlUS XVI, 118 .
² Gl. Lon L. Fuller, Forms and Limits of Adjudication, Harvard Law Review, Vol. 92 (1978), št. 2, str. 353-409.
³ Gl. E. Allan Lind in Tom R. Tyler, The Social Psychology of Procedural Justice, Springer Science + Business Media, New York 1988, str. 69.
⁴ Prav tam, str. 80, 81 in 104, 106.