VSRS Sklep X Ips 275/2017

I. Revizija se zavrže.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo tožnikov zoper 1. točko izreka sklepa Ministrstva za okolje in prostor, št. 35105-42/2012-MOP/155 1093-04 z dne 8. 8. 2016, s katero je bilo odločeno, da je tam navedeni investitor, v zvezi s postopkom izdaje gradbenega dovoljenja za gradnjo kabinske žičnice Bohinjska Bistrica - žičniški sistem gondol G1 in G2, dolžan tožnikoma poravnati stroške v znesku 345,11 evrov. Z navedenim sklepom je bilo še odločeno, da je investitor dolžan te stroške plačati v 15 dneh po prejemu sklepa (2. točka izreka). Sodišče prve stopnje je pritrdilo presoji upravnega organa, da se v postopku izdaje gradbenega dovoljenja pri odmeri stroškov po odvetniški tarifi upošteva, da gre za neocenljivo zadevo in se zato stroški odmerijo po 22. členu Zakona o odvetniški tarifi. Dodalo je, da v postopku odločanja o dovoljenosti gradnje ne gre za odločanje o investitorjevem civilno pravnem premoženjskem upravičenju, temveč za oblastveno odločanje (ex iure imperii) o dovoljenosti posega v prostor.

2Zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje sta tožnika (v nadaljevanju revidenta) vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje s sklicevanjem na 1. in 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Predlagata ugoditev reviziji. Zahtevata plačilo stroškov postopka.

K I. točki izreka:

3Revizija ni dovoljena.

4Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1¹ je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Vrhovno sodišče glede na značilnost tega pravnega sredstva ter svoj položaj in temeljno funkcijo v sodnem sistemu svojih odločitev o tem, da revizija ni dovoljena, podrobneje ne razlaga.²

5Po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR.

6V obravnavani zadevi je pravica revidentov v izpodbijanem aktu izražena v denarni vrednosti (v znesku 345,11 EUR), vendar ta ne dosega zakonsko določene višine. Revidenta sicer navajata, da naj bi bila revizija dovoljena glede na vrednost spora, ker sta zahtevala povrnitev stroškov v znesku 225.767,58 EUR, vendar po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi to za dovoljenost revizije ne zadošča. V izpodbijanem aktu taka denarna vrednost ni navedena. Sama vrednost spora, ki jo v tožbi in reviziji niti nista navedla, pa na dovoljenost revizije, glede na jasno besedilo določbe 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, tudi ne vpliva. Do drugačne presoje ne vodi niti dejstvo, da sta s konkretnim tožbenim zahtevkom predlagala vsebinsko odločitev sodišča prve stopnje,³ glede na to, da mu sodišče prve stopnje ni sledilo in je tožbo zavrnilo. Ob tem velja poudariti, da je zakonodajalec z določitvijo višine denarne vrednosti, določil tisti prag, kjer je prizadetost pravne koristi stranke dosegla tako intenziteto, da je potrebno zagotoviti tudi presojo s strani Vrhovnega sodišča.⁴ V obravnavani zadevi pa gre za odločanje o stranskem (akcesornem) zahtevku, ki se nanaša na plačilo stroškov odvetniškega zastopanja v upravnem postopku. Po presoji Vrhovnega sodišče tudi iz tega razloga samo priglasitev stroškov zastopanja v višini, ki ni skladna z ustaljeno sodno prakso, na katero se v izpodbijani sodbi sklicuje že sodišče prve stopnje, uveljavljanega pogoja za dovoljenost revizije ne izkazuje.⁵

7Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločilo.

8Kakšne so zahteve za to, da se določeno pravno vprašanje upošteva kot izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije, izhaja iz ustaljene upravnosodne prakse Vrhovnega sodišča.⁶ Teh zahtev revidenta nista izpolnila. Navedla sta, da gre "po vsebini za pomembno pravno pravno vprašanje, od katerega rešitve je pričakovati ureditev sodne prakse na način, ki bo v zadostni meri vzpostavil načelo enakosti strank in uveljavil pravico do pravnega varstva in pravnega sredstva", vendar v nadaljevanju konkretnega pravnega vprašanja, glede katerega pričakujeta odločitev Vrhovnega sodišča, nista navedla. Pri tem Vrhovno sodišče poudarja, da je v svojih številnih primerih sprejelo stališče, da z navajanjem revizijskih razlogov, s katerimi revident izraža nestrinjanje z izpodbijano odločitvijo, samo po sebi - brez ustrezne konkretizacije pravnega vprašanja - izpolnjevanje pogojev za dovoljenost revizije ni izkazano.⁷

9Ker revidenta izpolnjevanje uveljavljenih pogojev za dovoljenost revizije nista izkazala, jo je Vrhovno sodišče zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.

K II. točki izreka:

10Revidenta z revizijo nista uspela, zato sama trpita svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

¹ Z novelo ZPP-E (Ur. l. RS, št. 10/2017) so bili črtani 83. člen in 86. - 91. člen ZUS-1 (drugi odstavek 122. člena ZPP-E). Ker pa je bila v obravnavanem primeru izpodbijana sodba sodišča prve stopnje izdana pred začetkom uporabe ZPP-E, to je pred 14. 9. 2017, se revizijski postopek konča po do tedaj veljavnem ZPP (tretji odstavek 125. člena ZPP-E) in posledično po dotedanjih določbah ZUS-1.
² Razlogi za to so pojasnjeni v sodbi X Ips 420/2014 z dne 2. 12. 2015.
³ Predlagala sta, da se njunemu predlogu za povrnitev stroškov postopka ugodi in investitorju naloži v plačilo stroške postopka v znesku 225.767,58 EUR na tam navedeni fiduciarni račun pooblaščencev.
⁴ Tako tudi v zakonodajnem gradivu, Poročevalcu DZ, letnik 2006, številka 60.
⁵ Primerjaj z odločbami VSRS, kot npr.: X Ips 496/2011, X Ips 497/2011 in X Ips 128/2013.
⁶ Primerjaj s sklepi VSRS: X Ips 286/2008, X Ips 189/2009, X Ips 423/2012, X Ips 302/2013, X Ips 360/2013 in X Ips 86/2015.
⁷ Na primer odločbe Vrhovnega sodišča RS: X Ips 135/2009, X Ips 359/2010, X Ips 346/2011, X Ips 90/2012, X Ips 264/2012, X Ips 494/2012 in X Ips 92/2013, X Ips 254/2013 in druge.