VSL Sodba in sklep II Cp 2433/2017

Pritožba se zavrne in se sklep in sodba sodišča prve stopnje potrdita.

1Tožnik s tožbo izpodbija pravno dejanje svojega dolžnika, družbe A., d. o. o. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom (I.) zavrglo predlog toženca za prekinitev postopka; (II.) 1. odločilo, da je prodaja nepremičnin, ki so bile predmet prodajne pogodbe z dne 11. 6. 2014 in aneksa k prodajni pogodbi z dne 7. 7. 2015, s katerima je A., d. o. o., prodal toženi stranki nepremičnine parc. št. 2000/68, 2000/71, 2000/72, 2000/73, 2000/74, 2000/75, 2000/76, 2000/77, 2000/78, 2000/79 in 2000/80, vse k. o. X., do deleža 14/100, v razmerju do tožnika brez pravnega učinka do višine njegove terjatve: - v znesku 97.060,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 12.000 EUR od 7. 4. 2011 dalje do plačila, od zneska 73.060 EUR od 8. 7. 2011 dalje do plačila in od zneska 12.000 EUR od 20. 6. 2013 dalje do plačila; - v znesku 4.912,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 5. 9. 2014 dalje do plačila in - v znesku 404,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 5. 5. 2015 dalje do plačila; 2. da je tožena stranka dolžna za izterjavo te izvršljive terjatve dovoliti izvršbo na že zgoraj navedene nepremičnine in 3. da se tožena stranka razbremeni izvršbe, če tožeči stranki plača terjatev; (III.) da je toženec dolžan tožniku povrniti 6.729,47 EUR pravdnih stroškov s pripadki.

2Zoper takšno odločitev vlaga pritožbo toženec. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga razveljavitev izpodbijane odločitve in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Meni, da je odločitev o zavrženju predloga za prekinitev postopka nepravilna, saj je sklep, s katerim mu je sodišče naložilo predložitev dodatnega izvoda predloga, prejel 19. 4. 2017, dodatni izvod pa je vložil priporočeno 27. 4. 2017. Predlog je bil dopolnjen pravočasno in bi o njem sodišče moralo odločiti. Tudi sicer je sodišče ravnalo nepravilno, saj bi sklep o zavrženju lahko izdalo le, če izvoda listin do izdaje sodbe ne bi prejelo.

Nasprotuje zaključku sodišča, da znaša vrednost spora 102.377,13 EUR, saj te vrednosti sodišče ne utemelji. Ker je šlo pri prodaji za prodajo dela kleti, katere pogodbena vrednost je znašala 12.800 EUR, je lahko le to vrednost spora. Tudi v tem delu manjka izvedba dokazov z zaslišanjem prič, ker bi morala biti vrednost spora 12.800 EUR. Toženec opozarja tudi na nepristojnost sodišča. V zadevi bi moralo odločati okrajno sodišče.

Izpostavlja, da sodišče ni zaslišalo lastnikov in posestnikov stanovanj. Ne strinja se s stališčem, da to ni bilo potrebno zato, ker je bilo mogoče dejansko stanje ugotoviti iz predloženih pogodb in zemljiškoknjižnih izpiskov. Te listine ne izkazujejo, kaj so kupci dejansko kupili in kdaj, kakšno kupnino so plačali, komu in kdaj. Toženec s temi podatki ne razpolaga in jih tudi ne more pridobiti. Zaslišanje stanovalcev je potrebno tudi zato, ker sodišče v sodbi izpostavlja vprašljivost izvršenih prodaj stanovanj, nasprotnega pa drugače kot zaslišanji ni mogoče dokazati. Obrazložitev, zakaj je te dokazne predloge zavrnilo, je pavšalna. V nasprotju s tem je sodišče prve stopnje zaslišalo s sporom povsem nepovezano pričo B. B,. Ne glede na to, da se obravnave toženec ni udeležil, bi mu sodišče moralo vročiti prepis zapisnika, pa tega ni storilo.

Toženec v sodbi ne dobi odgovora na svojo trditev, da je od družbe A., d. o. o., kupil le del kleti in nikakor del stanovanj oziroma celotne stavbe. Toženec je dejstvo, da je kupoval le del kleti, dokazoval ne le s predlogom za zaslišanje prič, ampak tudi s predložitvijo primopredajnega zapisnika. Do tega dokaza se sodišče ne opredeli, razen, da brez argumentacije navede, da naj bi bil zapisnik v nasprotju s podatki zemljiške knjige, kar predstavlja bistveno kršitev postopka. V zemljiški knjigi so vpisani le deleži, zapisniki in pogodbe pa se nanašajo na konkretna stanovanja in zato ni jasno, na kakšen način bi lahko bil zapisnik v nasprotju z zemljiško knjigo. Zapisnik pomeni le konkretizacijo kaj deleži v naravi predstavljajo. Izpovedbo priče B. B. toženec ocenjuje kot pristransko in neresnično, saj gre za osebnega prijatelja tožnikove partnerke in sina toženčeve sestre, s katero poteka spor glede dediščine. Sodišče njegove izpovedbe tudi ni preverilo, saj ni zaslišalo C. C., direktorja A., d. o. o., ki ga priča B. B. večkrat omenja. Tudi sicer izpovedba priče B. B. ni potrdila, da je bil toženec seznanjen s poslovanjem tožnikovega dolžnika. Ugotovitve sodišča o tem ostajajo na stopnji ugibanja. Niso pravilne ugotovitve sodišča, da je podlaga za pridobitev solastninske pravice lahko le pogodba in ne katera druga listina. Pogodba in zemljiško dovolilo sta res formalna podlaga za prenos solastniškega deleža na večstanovanjski stavbi, vendar v zemljiški knjigi pri stavbi, kjer ni vzpostavljena etažna lastnina, ni opisano, kaj konkretno posamezni solastniški delež predstavlja. Prav to pa je konkretizirano s primopredajnimi zapisniki. Okoliščina, da konkreten opis ni bil zajet že v prodajni pogodbi, ne more pomeniti, da med strankama ni bilo opredeljeno, kaj je predmet prodaje v naravi in na čem je bila izročena posest. Pomembno je tudi to, da so bile pred sklenitvijo kupne pogodbe med tožencem in tožnikovim dolžnikom za vseh šest stanovanj v stavbi že sklenjene in realizirane kupne pogodbe in so kupci posestniki konkretnih stanovanj. Zato toženec ni mogel kupiti drugega kot edini preostali del stavbe, to je del kleti. Do vseh teh toženčevih ugovorov in navedb se sodišče v sodbi ni opredelilo. Brez tega pa popolna in pravilna ugotovitev dejanskega stanja glede predmeta prodaje ni mogoča. Ugotovitve sodišča v 30. točki sodbe, da v pogodbah s stanovalci ni navedeno, kdaj in komu so bile kupnine plačane, deloma držijo, vendar pa opozarja, da so bile vse pogodbe narejene na podlagi predhodnih predpogodb (kar je v pogodbah tudi navedeno), po katerih so kupci kupnino plačali v več obrokih, neposredno z nakazili na račun tožnikovega dolžnika in je zato taka klavzula v prodajni pogodbi zadoščala. O vsem tem bi kupci stanovanj izpovedali ob zaslišanju. Glede na to, da so prav vsi vpisani v zemljiško knjigo in posestniki stanovanj in je podana gotovost, da so kupnine tudi v celoti plačali, je nepomembno, ali so denar nakazovali neposredno na račun tožnikovega dolžnika, ali pa so s plačilom zapirali obveznosti tožnikovega dolžnika do predhodne lastnice (čemur je bilo namenjeno plačilo preko fiduciarnega računa notarja). Dokazil o plačilih toženec ne more predložiti, saj z njimi ne razpolaga in jih kot informacijo javnega značaja tudi ne more pridobiti. Lahko pa bi jih pridobilo sodišče. Po prepričanju toženca je nerelevantna in nedokazana ugotovitev, da naj bi toženec kopije pogodb s kupci prejel preko svojega sina in bi zato od njega lahko prejel tudi ostalo dokumentacijo, ki bi dokazovala plačilo kupnin. Pojasnjuje, da je dokumentacijo prejel s strani kupcev stanovanj, ki so se strinjali, da se udeležijo zaslišanja. Na zahtevo sodišča bi slednji predložili tudi ustrezna dokazila, s katerimi toženec ne razpolaga in jih ne more pridobiti. Ne strinja se, da je bil dokazni predlog za zaslišanje kupcev stanovanj premalo substanciran, saj sam dokazil o plačilu kupnin in času plačil nima in jih ni mogel pridobiti. Dodaja, da so podatki o tem, kdaj, komu in na kakšen način je bila kupnina plačana, v prodajnih pogodbah vsebovani. Tudi okoliščina, da kupnina po kupni pogodbi med tožnikovim dolžnikom in tožencem ni bila plačana z nakazilom, ampak s pobotom z obstoječo terjatvijo iz pogodbe o odstopu terjatev, ne pomeni, da je pogodba neodplačna. Tudi ne drži, da toženec trditev tožnika, da gre za fiktivni posel, ni izpodbijal, saj je v vseh svojih vlogah tem navedbam nasprotoval. Ker je tožnik ob svojem zaslišanju pojasnil, da toženca še nikoli ni videl in torej razmerij med tožencem in njegovim sinom ne pozna, mu ni mogoče verjeti v delu, ko je pojasnil, da je bilo delo zakonitega zastopnika dolžnika tožeče stranke tesno povezano z odobritvami toženca. Poudarja, da v strukturi podjetja A., d. o. o. nikoli ni sodeloval, da je v času poslovanja te družbe živel v Y. in poslovno ni imel nobenih povezav z razmerjem med tožnikom in njegovim dolžnikom. Zato za to povezavo ni vedel. Ni ne logično in ne življenjsko, da bi toženec, ki živi v Y. in se ukvarja s popolnoma drugačno dejavnostjo, vedel za sinove posle v Sloveniji. Navedba, da naj bi toženec in njegov sin skupaj vodila poslovni dogodek kakšnih pet let nazaj, je pomanjkljiv in nekonkretiziran. Sodišče na to ne more opirati dokazne ocene. Ugotovitev, da je toženec sam potrdil, da sta s sinom poslovno sodelovala pri prodaji stanovanj, so protispisne. Po prepričanju toženca pri konkretni prodaji kleti ni dokazana odsotnost dobre vere toženca.

3Tožnik na pritožbo ni odgovoril.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožencu je sodišče sklep, s katerim ga je pozvalo, da predloži dodaten izvod predloga za prekinitev postopka, vročalo osebno (glej drugi odstavek 142. člena ZPP). Kot izhaja iz podatkov spisa, je bila vročitev opravljena z nadomestno vročitvijo, ki jo opredeljuje tretji in četrti odstavek 142. člena ZPP. Ker poskus osebne vročitve pisanja tožencu dne 30. 3. 2017 ni bil uspešen, mu je bilo tega dne v hišnem predalčniku puščeno obvestilo, v katerem je bilo navedeno, kje je pisanje in rok petnajst dni, v katerem bi lahko pisanje dvignil. Ker tega ni storil, je z iztekom petnajstega dne, to je 14. 4. 2017, na podlagi četrtega odstavka 142. člena ZPP nastopila fikcija vročitve². Naslednji dan, to je 15. 4. 2017, je začel teči osemdnevni rok, ki se je iztekel 24. 4. 2017. Ker je toženec dodaten izvod predloga vložil priporočeno 28. 4. 2017³, je zaključek sodišča prve stopnje, da je to storil prepozno, pravilen. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da je glede na način vročanja nepomembno, kdaj je toženec pošiljko dejansko prejel (to je, ali jo je prejel 18. 4., ko mu je bila puščena v nabiralniku, ali 19. 4., kot to zatrjuje v pritožbi). Odločitev sodišča prve stopnje, ki je vlogo (skladno z opozorilom v sklepu) na podlagi šestega odstavka 108. člena ZPP zavrglo, je zato pravilna, očitki o storjenih kršitvah postopa pa so neutemeljeni.

6Neutemeljeni so tudi ugovori toženca glede vrednosti spora v tej zadevi. Glede na to, da tožbeni zahtevek meri na prodajo solastnega deleža parc. št. 2000/68 in solastnega deleža še desetih iz parc. št. 2000/67 nastalih parcel, sta tako tožnik kot sodišče prve stopnje ravnala pravilno, ko sta pri oceni vrednosti upoštevala javno dostopne podatke o vrednosti tega deleža in višino terjatve. Res je sicer, da je toženec trdil, da je bil predmet kupne pogodbe posamezni del nepremičnine (del kleti in dostop), a to na vrednost spora ne vpliva. Pomembno je, kaj je predmet zahtevka. Ob povedanem so neutemeljeni tudi pomisleki pritožnika glede stvarne pristojnosti okrožnega sodišča za odločanje v tej zadevi.

7Sodišče dokaz z zaslišanjem priče izvede tudi v primeru, če stranka, ki je bila pravilno vabljena, na obravnavo ne pristopi in ne izkaže upravičenih razlogov za izostanek. V takšni situaciji se stranka sicer z zapisnikom o zaslišanju priče lahko seznani tako, da vpogleda v spis ali tako, da zaprosi za fotokopijo zapisnika, ni pa ji sodišče dolžno pošiljati prepisa oziroma fotokopije zapisnika. Sodišče prve stopnje zato s tem, ko tožencu ni vročilo prepisa zapisnika naroka dne 13. 4. 2017, ni storilo nobene upoštevne procesne kršitve.

8Na podlagi 255. člen OZ lahko vsak upnik, čigar terjatev je zapadla v plačilo in ne glede na to, kdaj je nastala, izpodbija pravno dejanje svojega dolžnika, ki je bilo storjeno v škodo upnikov. Šteje se, da je bilo pravno dejanje storjeno na škodo upnikov, če zaradi njega dolžnik nima dovolj sredstev za izpolnitev upnikove terjatve. Za uspešno izpodbijanje pa morajo biti izpolnjeni še subjektivni pogoji, ki jih 256. člen OZ določa različno za odplačna in neodplačna pravna dejanja. Po prvem odstavku te določbe se odplačno razpolaganje lahko izpodbija, če je dolžnik ob razpolaganju vedel ali bi moral vedeti, da s tem škoduje upnikom in če je bilo tretjemu, s katerim je bilo ali v čigar korist je bilo pravno dejanje storjeno, to znano ali bi mu moralo biti znano. Če gre pri tretjem za z dolžnikom povezano osebo⁴, se domneva, da dolžnik s takim razpolaganjem škoduje upnikom. Pri neodplačnih razpolaganjih pa se po tretjem odstavku 256. člena OZ šteje, da je dolžnik vedel, da s takšnim razpolaganjem škoduje upnikom in se za njihovo izpodbijanje ne zahteva, da je bilo tretjemu to znano, ali da bi mu moralo biti znano.

9Osnovni (objektivni) pogoji za izpodbijanje, upoštevajoč zgoraj navedeno materialnopravno podlago, so torej zapadlost terjatve, neplačevitost dolžnika, pravno dejanje in oškodovanje upnika. Glede subjektivnih pogojev, pa se pri odplačnem razpolaganju med dolžnikom in nepovezanim tretjim zahteva (upnikovo) dokazovanje dvojne dolžnosti vedenja - to je, da bi dolžnik vsaj moral vedeti, da lahko s svojim pravnim dejanjem škoduje upniku in da se je tega zavedal tudi tretji⁵, pri neodplačnih pa se ne zahteva, da je tretji za to možnost vedel ali moral vedeti, glede dolžnika samega pa velja domneva, da je za oškodovanje vedel⁶.

10Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so izpolnjeni tako objektivni kot subjektivni pogoj nanašajoč se na neodplačen posel.

11Bistvene dejanske ugotovitve, ki jih je mogoče povzeti iz izpodbijane sodbe, so sledeče:

Tožnik ima do podjetja A. d. o. o. (v nadaljevanju dolžnik) pravnomočno in izvršljivo terjatev (glavnica v višini 97.060 EUR s pripadki, pravdni stroški v višini 4.912,36 EUR s pripadki in izvršilni stroški v višini 404,77 EUR s pripadki), ki še ni plačana. Dolžnik nima sredstev za izpolnitev obveznosti do tožnika. Tožnikov dolžnik je s kupno pogodbo z dne 11. 6. 2014 ter aneksom z dne 7. 7. 2015 na toženca prenesel solastni delež (14/100) nepremičnin parc. št. 2045/68 in 2045/67 (ta parcela se je kasneje delila na deset novih parcel, ki so zajete v izreku sodbe). Po podatkih GURS znaša vrednost deleža, ki je bil predmet pogodbe, 112.509,88 EUR⁷, v kupni pogodbi dogovorjena kupnina pa znaša 12.800 EUR. Zakoniti zastopnik dolžnika in toženec sta sin in oče. Pri kupni pogodbi in aneksu je šlo dejansko za neodplačen posel⁸, ki je bil sklenjen v škodo tožnika kot upnika. Toženec je bil z obstojem terjatve tožnika in dolžnikovim poslovanjem seznanjen.

12Pritožnik tako povzete dejanske ugotovitve izpodbija v pogledu predmeta kupne pogodbe, glede ugotovitve, da je šlo dejansko za neodplačen posel, in glede svoje vednosti o terjatvi tožnika in o dolžnikovem poslovanju. V zvezi s tem sodišču prve stopnje očita tudi procesne kršitve zaradi zavrnitve izvedbe z njegove strani predlaganih dokazov. Tudi na te očitke bo pritožbeno sodišče odgovorilo, ko bo odgovarjalo na trditve o zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju.

13Pritožbeno sodišče se bo najprej opredelilo do vprašanja, kaj je bil predmet pogodbe med tožnikovim dolžnikom in tožencem. Odgovor na vprašanje, ali je bil predmet pogodbe solastni delež na zgoraj navedenih nepremičninah ali pa le del enega od posameznih delov v stavbi stoječi na parc. št. 2045/68 (del kleti v površini 62,5 m2⁹) ter dostop (7/50 parcele 2045/73), namreč vpliva najprej na presojo, ali je zahtevek pravilno postavljen, potem pa (vsaj posredno) tudi na presojo tožnikovih trditev o navideznosti kupne pogodbe oziroma prikritem neodplačnem poslu ter v primeru, če je šlo za odplačen posel, tudi na presojo trditev o neprimernosti kupnine in s tem vprašanja, ali je bilo pravno dejanje storjeno v škodo tožnika kot upnika.

14Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih pritožnik ne izpodbija, izhaja 1. da sta pogodbeni stranki v kupni pogodbi z dne 11. 6. 2014 (enako velja tudi za aneks z dne 7. 7. 2015) predmet pogodbe opredelili (le) kot solastni delež na v pogodbi opredeljenih nepremičninah (to je parceli 2000/67 in 2000/68); 2. da je dolžnik tožencu tudi v zemljiškoknjižnem dovolilu dovolil vknjižbo solastninske pravice in ne morda vknjižbe etažne lastnine; in 3. da je toženec v zemljiški knjigi predlagal vknjižbo solastninske pravice (vsaj pri parceli 2000/68¹⁰). Neprerakano pa je dejstvo, ki ga pritožnik ponovi tudi v pritožbi, da etažna lastnina v zemljiški knjigi ni vzpostavljena.

15Glede na takšno dejansko stanje se pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da je tožnikov dolžnik na toženca s pogodbo prenesel solastni delež na celi nepremičnini in ne lastninske pravice na delu le te. Bistveno namreč je, da etažna lastnina na stavbi, ki stoji na parceli 2045/68 v zemljiški knjigi ni vzpostavljena in da tožencu tudi sklenjena pogodba ne omogoča vpisa lastninske pravice na posameznem delu (in zato niti o njegovi pričakovani pravici v tej smeri ni mogoče govoriti). Pritožbeno sodišče (glede na pritožbene navedbe o le formalnem vpisu solastnine v zemljiški knjigi in o tem, kaj v zemljiško knjigo vpisan delež predstavlja) pojasnjuje, da Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju SPZ), ki ga je glede na čas sklepanja te in ostalih pogodb treba uporabiti, ne pozna t. i. navidezne solastnine¹¹ in etažna lastnina po njegovi uveljavitvi lahko nastane le na v zakonu predpisan način, to je z razdelitvijo stavbe na več posameznih delov s pravnim poslom (enostranskim ali večstranskim) ali odločbo sodišča ter vpisom v zemljiško knjigo, ki ima konstitutiven pomen (glej prvi odstavek 107. člena SPZ).

16Iz navedenih razlogov tudi vsebina primopredajnega zapisnika na presojo, kaj je bil predmet pogodbe, ne more vplivati. To je na primeren način pojasnilo tudi sodišče prve stopnje in je posledično neutemeljen s tem povezan očitek pritožnika, da sta bila spregledana tako zapisnik kot toženčeva argumentacija in zato storjena bistvena kršitev postopka. Na ugotovitev, da je toženec s pogodbo pridobil solastni del (obeh v pogodbi navedenih) nepremičnin, ne vplivajo niti v letu 2013 sklenjene kupne pogodbe med dolžnikom in kupci I. L., U. J., R. J., D. L., U. Z. in Y. L. (priloge B4 do B7 in B13 do B15). Res je sicer, da je v teh pogodbah (za razliko od pogodbe s tožencem) opredeljeno, kaj naj bi prodani solastni deleži v naravi predstavljali, vendar tudi taki zapisi, ob dejstvu, da je prodajalec (to je dolžnik) tudi v teh pogodbah prav vsem kupcem dovolil le vknjižbo solastninske pravice, iz že v prejšnji točki navedenih razlogov ne pomenijo podlage za zaključek, da so ti kupci pridobili lastninsko pravico na posameznih (v pogodbi opisanih) delih stavbe. Zato tudi ne drži trditev pritožnika, da je lahko kupil le tisto, kar je še preostalo¹². Iz navedenih razlogov za presojo, kaj je bil predmet pogodbe s tožencem, izvedba dokaza z zaslišanjem ostalih kupcev in zakonitega zastopnika dolžnika ni bila potrebna. Sodišče prve stopnje je lahko, tako kot je pojasnilo v 18. točki razlogov, vsa odločilna dejstva ugotovilo iz predloženih pogodb in zemljiškoknjižnih izpiskov. Povedano drugače: tudi če bi kupci izpovedali tako kot to trdi toženec (da so se prodajala oziroma kupovala stanovanja), to na odločitev ne bi vplivalo. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko je ta dokazni predlog kot nepotreben zavrnilo. Izvedba dokaza z zaslišanjem kupcev pa je bila nepotrebna tudi v zvezi z vprašanjem, ali so kupci kupnino plačali ali ne, saj to za presojo vprašanja, kaj je bil predmet pogodbe, ki jo je dolžnik sklenil s tožencem, ni odločilno dejstvo. Tega, da bi prejete kupnine morda predstavljale premoženje iz katerega se tožnik lahko poplača, pa toženec ni trdil ne pred sodiščem prve stopnje ne v pritožbi. Zaključka, da tožnikov dolžnik nima dovolj sredstev za izpolnitev tožnikove terjatve s pritožbo niti ne izpodbija. Pritožbeno sodišče se iz teh razlogov tudi ne opredeljuje do drugih pritožbenih očitkov povezanih z vprašanjem kupnin (ali so bile toženčeve trditve o tem zadostne, komu so bile plačane in kdo je tožencu izročil kopije pogodb).

17Pritožbeno sodišče soglaša tudi s presojo, da je bila kupna pogodba sklenjena s tožencem navidezna in je prikrivala dolžnikovo neodplačno razpolaganje. Drži sicer, da dejstvo, da kupnina ni bila plačana z nakazilom (v pogodbi je ugotovljeno, da je bila ta plačana po pogodbi o odstopu terjatev z dne 23. 10. 2012), še ne pomeni, da je šlo za neodplačen posel. Vendar pa pritožnik spregleda, da je sodišče zaključek o dejanski neodplačnosti oprlo še na druge argumente. Eden od glavnih je ugotovitev, da dokazni postopek ni potrdil, da je bilo plačilo kupnine na dogovorjen način, res realizirano. V zvezi s tem je toženec trdil (glej navedbe v odgovoru na tožbo, list. št. 75), da je dolžniku odstopil svoje terjatve (do višine 12.800 EUR), ki jih je imel do sina C. C., to je zakonitega zastopnika dolžnika, iz naslova posojilne pogodbe z dne 1. 10. 2011. Tega pa, kljub spornosti trditev, ni z ničemer izkazal. Ni predložil ne posojilne pogodbe ne pogodbe o odstopu terjatve, prav tako pa se ni odzval vabilu na zaslišanje. Toženec tudi ni konkretizirano pojasnil za kakšno posojilno razmerje (med očetom in sinom) naj bi šlo, niti tega, zakaj naj bi družba odkupila terjatev zoper svojega zakonitega zastopnika¹³. To tudi po mnenju pritožbenega sodišča vsaj posredno dokazuje, da je bil dogovor o plačilu kupnine res le navidezen. Pritožbeno sodišče pa v pravilnost takega zaključka dodatno prepričajo še nekatera druga dejstva, ki so bila ugotovljena. Tako ni mogoče spregledati, da je upnik, ko mora izpodbijati dejanja svojega dolžnika, v težjem položaju, če je sklenjena odplačna pogodba in da je toženec oče zakonitega zastopnika dolžnika in zato ni neživljenjsko, da mu je bil pripravljen pomagati tako, da pristane na sklenitev navidezno odplačne pogodbe. Za to dodatno govori tudi čas njene sklenitve, saj je bila sodba v zadevi II P 1560/2013, s katero je bilo dolžniku naloženo plačilo, izdana le nekaj dni po sklenitvi pogodbe (pogodba je bila sklenjena 11. 6. 2014, sodba pa je bila izdana 18. 6. 2014). V času sklepanja je bilo dolžniku nedvomno jasno, da obstoji velika možnost, da bo tožnik pridobil zoper njega izvršilni naslov. V oči bode tudi velika razlika med vrednostjo predmeta pogodbe (112.509,88 EUR) in višino kupnine (12.800 EUR), kar že samo po sebi kaže na neodplačnost posla.

18Glede na ugotovljeno neodplačnost ni odločilno, ali je bilo tožencu znano oziroma bi mu vsaj moralo biti znano, da s sklenitvijo posla dolžnik škoduje tožniku kot upniku. Ne glede na to pa pritožbeno sodišče, saj ga to le še dodatno utrjuje v prepričanju, da je bila sklenjena navidezna kupna pogodba, ki je prikrivala dejansko neodplačen posel, dodaja, da soglaša tudi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje o odsotnosti toženčeve dobre vere in razlogi, ki jih je za to navedlo. V zvezi s tem glede na pritožbene očitke le dodaja, da se je sodišče prve stopnje na izpovedbo priče B. B. (ki jo pritožnik ocenjuje za pristransko, njeno izpovedbo pa za neresnično) oprlo le v pogledu ugotovitve, da sta toženec in sin nekaj let nazaj skupaj vodila poslovni dogodek (priča je govorila o otvoritvi objekta v ...), kar pa je dejstvo, ki niti ni bilo sporno. Toženec je namreč v vlogi z dne 4. 1. 2017 (list. št. 165) svojo prisotnost na tem dogodku sam potrdil. Za preverjanje resničnosti tega dejstva (enako pa velja za izpovedbo priče v tem delu) zato ni bilo nobene potrebe. Poleg tega je toženec zaslišanje zakonitega zastopnika dolžnika (konkretizirano) predlagal le za dokazovanje svojih navedb glede prodaje stanovanj. Sodišče prve stopnje je zaslišanemu tožniku, ko je izpovedoval o tem, da mu je zakoniti zastopnik dolžnika (to je toženčev sin B. B.) rekel, da je toženec del družbe, ki jo imata skupaj v lasti in da mora glede vračila denarja govoriti z njim, verjelo. Pritožbeno sodišče nima nobenega razloga, da bi v tako dokazno oceno dvomilo, saj okoliščina, da tožnik toženca sicer še nikoli ni videl, ne kaže na to, da tisto, kar je priča povedala (pri čemer je to izvedela od toženčevega sina), ne drži. Dvoma, da je bil tožnik preko sina seznanjen s poslovanjem dolžnika in njegovimi dolgovi, pa ne vzbujajo niti v pritožbi ponovljene trditve o nesodelovanju v lastniški in upravljalski strukturi tožnikovega dolžnika in življenju izven Slovenije. Sodelovanje je namreč lahko tudi neformalno, ob upoštevanju današnje informacijske tehnologije pa tudi bivanje toženca v Y. ne pomeni ovire za vsestransko komunikacijo s sinom.

19Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu 2. odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

20Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker jih toženec ni priglasil.

¹ V nadaljevanju bo pritožbeno sodišče, ko bo omenjalo posamezne parcelne številke, imelo v mislih parcele v tej katastrski občini.
² O tem, kdaj nastopi fikcija vročitve, je stališče zavzelo že Vrhovno sodišče Republike Slovenije v zadevi II Ips 393/2010 in II Ips 89/2012.
³ Datum oddaje priporočene pošiljke na pošto izkazuje dohodni zaznamek na vlogi (list. št. 201), pa tudi k tej vlogi pripeta kuverta s poštnim žigom.
⁴ To je dolžnikovega zakonca, sorodnika v ravni vrsti ali v stranski vrsti do vštetega četrtega kolena ali v svaštvu v ravni vrsti oziroma v stranski vrsti do vštetega drugega kolena.
⁵ Pri odplačnih dejanjih med dolžnikom in povezanim tretjim je glede vednosti tretjega vzpostavljena domneva, da se je tretji možnosti oškodovanja zavedal in je zato dokazno breme, da temu ni tako, na tretjem. Več o tem glej v delu Plavšak, Juhart, Vrenčur, Obligacijsko pravo, splošni del, GV Založba 2009, stran 888 in 889.
⁶ Tretji te domneve v pravdi ne more izpodbijati (II Ips 191/2015).
⁷ 14/100 od vrednosti 6026 EUR in 14/100 od vrednosti 797.616 EUR.
⁸ Pritožbeno sodišče to ugotovitev sodišča prve stopnje razume kot ugotovitev, da je bila kupna pogodba simulirana in je prikrivala dolžnikovo neodplačno razpolaganje (relativna simulacija).
⁹ Pritožbeno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da je toženec sprva trdil, da je kupil posamezen del stavbe X-157-1, ki v naravi predstavlja kletne prostore v površini 105 m2 (glej odgovor na tožbo, list. št. 74), v vlogi z dne 4. 1. 2017 (list. št. 165) pa je navedel, da je kupil le 62, 5 m2 teh prostorov.
¹⁰ Glej razloge v točki 22 sodbe.
¹¹ Pred uveljavitvijo SPZ je lahko etažna lastnina nastala in obstajala kljub temu, da ta razmerja niso bila urejena in zemljiškoknjižno evidentirana na način kot to zahteva SPZ. Pogost primer takšne dejanske etažne lastnine je bila t. i. navidezna solastnina. Zanjo je bilo značilno, da je bila stavba v naravi dejansko in pravno razdeljena na posamezne dele, v zemljiški knjigi pa se je izvedla z vpisom solastninskih deležev posameznih etažnih lastnikov na parceli, na kateri je stala stavba, na enak način pa je tekel tudi pravni promet. V taka zatečena stanja SPZ ni posegel in jim veljavo priznava tudi sodna praksa. To pa seveda ne velja za novo nastala razmerja.
¹² Ker etažna lastnina in solastnina na isti stavbi ne moreta obstajati, bi to lahko kazalo na to, da toženec ni kupil solastnega dela.
¹³ Sodišče prve stopnje je tožencu v tem pogledu utemeljeno očitalo, da trditev tožnika o navideznosti kupne pogodbe ni konkretizirano izpodbijal.