VDSS Sodba Pdp 854/2017

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo: ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 2. 2017 nezakonita in se razveljavi (I. točka izreka); razvezalo pogodbo o zaposlitvi z dne 30. 5. 2016 z dnem 17. 7. 2017 (II. točka izreka); ugotovilo, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo dne 28. 2. 2017 in da je trajalo do vključno 16. 7. 2017 (III. točka izreka); toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnici za čas od 1. 3. 2017 do 16. 7. 2017 vzpostaviti delovno razmerje in ji priznati delovno dobo, jo prijaviti v vsa obvezna zavarovanja ter ji za isto obdobje obračunati bruto nadomestila plač v višini 850,00 EUR bruto, skupaj z dodatkom za delovno dobo, od teh zneskov odvesti davke in prispevke ter tožnici izplačati ustrezna neto nadomestila plač (zmanjšana za prejeta nadomestila za čas brezposelnosti s strani Zavoda za zaposlovanje RS), skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 4. dne v mesecu za plačo preteklega meseca do plačila (IV. točka izreka); da je dolžna tožnici izplačati denarno povračilo v višini 3.400,00 EUR, v roku 8 dni, šteto od dneva izdaje te sodne odločbe ter v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (V. točka izreka). V VI. točki izreka je zavrnilo, kar je tožnica zahtevala več in drugače (tožbeni zahtevek za razvezo pogodbe z dnem odločitve sodišča prve stopnje ter ugotovitev trajanja delovnega razmerja tudi za čas od 17. 7. 2017 do odločitve sodišča prve stopnje; prijavo v vsa socialna zavarovanja za dan 28. 2. 2017 ter obračun in plačilo nadomestila plače za 28. 2. 2017; višji obračun in nadomestilo plač od dosojenih za čas od 1. 3. 2017 do vključno 16. 7. 2017, tj. brez upoštevanja prejemkov s strani Zavoda RS za zaposlovanje ter plačilo zakonskih zamudnih obresti od neto nadomestil plač za isto obdobje že od vsakega 3. dne v mesecu za plačo preteklega meseca do plačila; priznanje delovne dobe ter plačilo plač po pogodbi o zaposlitvi oziroma kot da bi tožnica delala po 16. 7. 2017 skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakokratne mesečne plače v plačilo; plačilo denarnega povračila nad dosojenim zneskom, razvidnim iz izreka te sodne odločbe, tj. v višini 2.550,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe ter plačilo odškodnine v višini 15.000,00 EUR v roku 8 dni, šteto od dneva izdaje te sodne odločbe, in v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi). Odločilo je, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka (VII. točka izreka).

2Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP), to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu spremeni, tako da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Tožena stranka je ukinila delovno mesto, na katerem je bila zaposlena tožnica, ker predstavlja organizacijski razlog iz 89. člena ZDR-1, ker ni imela potrebe po tožničinem delu. V postopku na prvi stopnji je bilo ugotovljeno, da je, ne glede na naziv delovnega mesta, tožnica ves čas opravljala isto delo. Dejstvo, da tožena stranka v odpovedi ni navedla, da odpoveduje pogodbo o zaposlitvi iz organizacijskega razloga, ni razlog za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi. V redni odpovedi je namreč navedla, da odpoveduje pogodbo o zaposlitvi zaradi ukinitve delovnega mesta, s čimer je v zadostni meri konkretizirala dejanski poslovni razlog. V primeru odpovedi iz poslovnega razloga zaradi ukinitve delovnega mesta dodatna obrazložitev odpovedi ni potrebna (opr. št. Pdp 664/2008). Za zakonitost odpovedi zadostuje navedba, da je delo postalo nepotrebno zaradi ukinitve delovnega mesta. Organizacija dela in odločitev o tem, kateri delavki bo odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga, je v izključni pristojnosti delodajalca. Tožena stranka novih delavcev ni zaposlila. Po stališču sodišča tožena stranka ni izkazala, ali se je delovno mesto ukinjalo ali je že bilo ukinjeno, kar pa v konkretnem primeru ni pomembno. Od 28. 2. 2017 dalje je dela opravljal zakoniti zastopnik, kar je tudi jasno izpovedal. Delovno mesto, na katerem je tožeča stranka opravljala svoje delo (ne glede na naziv), je bilo dejansko ukinjeno 28. 2. 2017. Spremenjena organizacija dela, ki jo delodajalec dejansko izvede tako, da delovne naloge prerazporedi ali pa jih, kot v konkretnem primeru, direktor tožene stranke sam prevzame, je utemeljen poslovni razlog. Izostanek obvestila o pravnem varstvu in pravicah iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti ter obveznost prijave v evidenco iskalcev zaposlitve samo po sebi ni razlog za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi. Navaja, da je bila tožnica tudi brez posebnega obvestila seznanjena o svojih pravicah in ni utrpela nobenih negativnih posledic. Pravočasno je uveljavljala sodno varstvo in pravice iz naslova zavarovanja ter obenem vložila tudi prijavo na delovni inšpektorat.

Poudarja, da se je tožena stranka v odpovedi pomotoma oprla na ne več veljavni 83. člen ZDR. Meni, da je predlog tožnice na plačilo ustreznega povračila neustrezen in nesklepčen ter brez ustrezne trditvene podlage. Ko je sodišče prve stopnje odločilo o predlogu za izplačilo denarnega povračila, kot je bilo predlagano s strani tožnice dne 13. 7. 2017, je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Meni, da je denarno povračilo odmerjeno v previsokem znesku in da odstopa od obstoječe sodne prakse, saj je sodišče premalo upoštevalo, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena le 8 mesecev in da je našla zaposlitev (skoraj) takoj po prenehanju prejemanja nadomestila s strani zavoda. Delovna doba in možnost zaposlitve pa sta bistvena kriterija za odmero povračila. Poleg tega tožnica ni starejša delavka, je zdravstveno zmožna za delo in z dobrimi delovnimi izkušnjami. Tožnica je lastnica nepremičnine in ima preskrbljenega in po njenih lastnih navedbah zelo uspešnega sina. Te okoliščine pa bi moralo sodišče upoštevati pri odmeri denarnega povračila. Izpostavlja še, da je tožena stranka manjši delodajalec, ki posluje s pomočjo denarnih sredstev edinega družbenika in zakonitega zastopnika tožene stranke. Priglaša stroške pritožbe.

3Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

6Tožena stranka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita prekoračitev tožbenega zahtevka in s tem relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ki naj bi jo storilo s tem, ko je odločilo o tožničinem predlogu za plačilo ustreznega denarnega povračila, ki je po mnenju tožene stranke neustrezen in nesklepčen, kar pa ne drži. Tožnica je na glavni obravnavi dne 13. 7. 2017 podala predlog za sodno razvezo, določno opredelila višino denarnega povračila v višini sedmih tožničinih bruto plač, kar znaša 5.950,00 EUR in navedla okoliščine, ki vplivajo na določitev denarnega povračila po višini, tako da je sodišče prve stopnje lahko odločalo o utemeljenosti predloga.

7Pritožbeni preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje, razen s stališčem, da je odpoved nezakonita že zato, ker naj bi bil odpovedni razlog neobrazložen, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju. V zvezi s pritožbenimi navedbami odločilnega pomena pa v skladu s prvim odstavkom 360. člena še navaja:

8Sodišče prve stopnje je materialno pravno zmotno presodilo, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 14. 2. 2017 pomanjkljivo obrazložena oziroma da tožena stranka ni obrazložila poslovnega razloga, iz katerega je tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Tožena stranka je v izpodbijani odpovedi pogodbe o zaposlitvi (A3) navedla, da je bila tožnica pri njej zaposlena kot vodja finančnih instrumentov in komunikacije in da se zaradi poslovnih razlogov to delovno mesto ukinja. Po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka s tako obrazložitvijo, ki je sicer res skopa, vendarle zadostila zahtevi po obrazloženosti odpovedi iz poslovnega razloga, ki jo določa drugi odstavek 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 21/2013, s spremembami), saj je v odpovedi naveden in obrazložen dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ukinitev delovnega mesta je namreč organizacijski razlog, zaradi katerega preneha potreba po delu, ki ga delavec opravlja pod pogoji odpovedane pogodbe o zaposlitvi in predstavlja utemeljen poslovni razlog po 1. alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 21/2013, s spremembami). Dejstvo, da je tožena stranka v uvodu odpovedi zapisala, da podaja odpoved na podlagi četrtega odstavka 83. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002, s spremembami) in obvestila z dne 6. 2. 2017 (čeprav je v času sporne odpovedi že veljal ZDR-1, ki ne določa več obveznosti izdaje predhodnih obvestil o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga), ni bistveno za presojo zakonitosti odpovedi. Prav tako ni bistveno, da je tožena stranka v obvestilu z dne 6. 2. 2017 (o nameravani odpovedi) navedla drug datum odpovedi pogodbe o zaposlitvi (21. 2. 2017) kot v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, tj. 28. 2. 2017, ko je tožnici tudi dejansko prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki. Za presojo zakonitosti odpovedi pa tudi ni odločilno, da je tožena stranka v odpovedi napačno zapisala, da je bila tožnica pri njej zaposlena kot vodja finančnih instrumentov in komunikacije, dejansko pa je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto administrativnega vodje. Tudi sicer pa je bilo v postopku ugotovljeno, da je tožnica ves čas zaposlitve pri toženi stranki opravljala isto delo na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi, ki je nista spreminjali ali dopolnjevali. Ne nazadnje pa tudi to, da tožena stranka tožnice ni že v sami odpovedi obvestila o pravnem varstvu in pravicah iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti ter obveznosti prijave v evidenco iskalcev zaposlitve (3. odstavek 87. člena ZDR-1), ne pomeni, da je izpodbijana odpoved že iz formalnih razlogov nezakonita.

9Ne glede na to, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da obrazložitev izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne ustreza standardu obrazloženosti dejanskega razloga za odpoved (87. člen ZDR-1), pa to ne vpliva na pravilnost odločitve o nezakonitosti izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj je sodišče prve stopnje odpoved obravnavalo tudi po vsebini. Po oceni izvedenih dokazov je pravilno zaključilo, da tožena stranka ni dokazala utemeljenega poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi, temveč, da je odločitev sprejela na podlagi osebnih razlogov, torej fiktivnega in ne poslovnega razloga.

10Vrhovno sodišče Republike Slovenije je že večkrat zavzelo stališče, da je ukinitev delovnega mesta v posledici reorganizacije znotraj družbe stvar poslovne odločitve delodajalca, v katero sodišče ne more posegati in kot takšna ni podvržena sodni kontroli. Sodišče zato ne more presojati razlogov reorganizacije, temveč lahko ugotavlja in odloča samo, če je bila ukinitev delovnega mesta res posledica reorganizacije oziroma preverja, če so morda takšne odločitve delodajalca le navidezne, sprejete z namenom zlorabiti institut odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

11Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bil dejanski razlog za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici osebne narave, oziroma da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici s strani tožene stranke podana zaradi porušenega medsebojnega zaupanja. Sodišče prve stopnje je na podlagi tožničine izpovedi in izpovedi zakonitega zastopnika A.A. ter njune medsebojne korespodence, kar izkazujejo predložene listine (B8/1, A6/5, A6/6), ugotovilo, da se je med tožnico, ki je bila določen čas celo edina zaposlena pri toženi stranki (kasneje pa sta bili zaposleni še dve delavki), in direktorjem tožene stranke razvil poseben, zelo oseben odnos, ki je presegal običajni odnos delodajalca in delavca, saj sta komunicirala tako o službenih in privatnih zadevah ter se tudi privatno družila. Njun odnos pa se je začel krhati predvsem zaradi tožničinega opozarjanja na izplačevanje celotne (in ne zgolj dela) plače na transakcijski račun, kar se je dogajalo neposredno pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. O slabih medsebojnih odnosih pred izpodbijano odpovedjo sta izpovedala oba, tožnica in direktor tožene stranke, pri čemer je tožnica izpostavljala številne dogodke, ki se nanašajo neposredno na čas pred sporno odpovedjo in ki jih je sama dojemala kot mobing. Sodišče prve stopnje je sicer v zvezi z očitanimi ravnanji ugotovilo, da ne predstavljajo trpinčenja na delovnem mestu, prav gotovo pa kažejo, da so se v tem času, neposredno pred odpovedjo, poslabšali odnosi med strankama. Tožnica je npr. navajala, da ji je direktor očital, da je sama kriva za neprepoznavnost tožene stranke, da ji je bilo 30. 1. 2017 zaradi zamenjave gesla onemogočeno delo do prihoda direktorja, da je 3. 2. 2017 s strani direktorja prejela "grozilni" SMS, ki je napovedoval odpoved pogodbe o zaposlitvi, da je morala po naročilu direktorja poizvedovati pri Zavodu RS za zaposlovanje glede pravic v primeru odpovedi, itd.¹ Direktor tožene stranke pa je izpovedal, da sta s tožnico v slabih odnosih vse od njenih groženj z inšpektoratom, o objavi tožbe v medijih, o informiranju vseh bank, kako deluje tožena stranka in on sam in od tožničinega izbrisa facebook računa podjetja. Na slabe medsebojne odnose med tožnico in toženo stranko in na porušeno medsebojno zaupanje pa kaže tudi ravnanje direktorja, ko je tožnico v letu 2017 večkrat pisno seznanjal z možnostjo odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kar dokazujeta dve pisni opozorili o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 1. 2017 in 6. 2. 2017 z različnima datumoma prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Glede na ugotovljeno dogajanje med pravdnima strankama v času neposredno pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi se pritožbeno sodišče strinja z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožnici pogodbo o zaposlitvi odpovedala iz osebnih razlogov, kar pa predstavlja zlorabo instituta redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Zato je odločitev sodišča prve stopnje o nezakonitosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pravilna.

12Sodišče prve stopnje je tožnici prisodilo denarno povračilo ob upoštevanju vseh kriterijev iz drugega odstavka 118. člena ZDR-1, svojo odločitev pa ustrezno obrazložilo. Sodišče prve stopnje je okoliščine, da je šlo v konkretnem primeru za krajšo zaposlitev tožnice pri toženi stranki (od 1. 7. 2016 do 28. 2. 2017), da se je tožnica po odpovedi v relativno kratkem obdobju zaposlila pri drugem delodajalcu za nedoločen čas (dne 17. 7. 2016) in da je bila po prenehanju delovnega razmerja upravičena do nadomestila za čas brezposelnosti, ustrezno ovrednotilo, zato pritožba neutemeljeno oporeka višini prisojenega denarnega povračila v višini 4 mesečnih plač, kot so bile tožnici izplačane v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo (850,00 EUR bruto), to je v višini 3.400,00 EUR. Okoliščine, ki jih izpostavlja tožena stranka v pritožbi, da tožnica ni starejša delavka, da je zdravstveno zmožna, da je lastnica nepremičnine in da ima uspešnega sina, pa ne predstavljajo razlogov, zaradi katerih bi bilo potrebno določiti nižje denarno povračilo ob sodni razvezi (zlasti, če se upošteva tudi višina bruto mesečne plače tožnice v spornem obdobju).

13Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

14Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP). Tožnica pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve, zato ga ni mogoče šteti med potrebne stroške (155. člen ZPP).

¹ Tožnica je v tem individualnem delovnem sporu od tožene stranke uveljavljala tudi plačilo odškodnine v višini 15.000,00 EUR iz naslova trpinčenja na delovnem mestu. Sodišče prve stopnje je zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da tožnica na delovnem mestu ni bila izpostavljena trpinčenju. Tožnica se zoper tako odločitev ni pritožila, zato je odločitev sodišča prve stopnje v tem delu postala pravnomočna.