VDSS Sodba Psp 69/2018

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba tožene stranke št. ... z dne 15. 6. 2016 in odločba št. ... z dne 4. 2. 2016 glede vzroka priznane invalidnosti in da se kot vzrok priznane invalidnosti opredeli 50 % bolezen in 50 % poškodba pri delu.

2Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava ter zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ker naj bi sodišče storilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP). Navaja, da v navedenem primeru ni šlo za poškodbo v prometni nesreči, kot je zapisalo sodišče v točki 14 obrazložitve sodbe, temveč za nesrečo pri delu, ki jo je utrpel, ko je dne 16. 8. 2014 pri opravljanju dela padel iz zidarskega odra. Ves čas postopka je zatrjeval, da ni imel nobenih zdravstvenih težav pred nastankom poškodbe pri delu. Vse težave so se pojavile šele po poškodbi pri delovni nesreči in zato meni, da je invalidnost pri njem nastala izključno zaradi posledic poškodbe pri delu oziroma vsaj v deležu 50 % zaradi posledic poškodbe pri delu. Tudi medicinska dokumentacija potrjuje, da je njegova invalidnost v celoti posledica poškodbe pri delu, saj pred nastalo poškodbo pri delu tožnik nikoli ni imel zdravstvenih težav z ledvenim delom hrbtenice, kar dokazuje tudi zdravstveni karton, iz katerega je razvidno, da pred nastalo poškodbo pri delu prav zaradi takšnih težav nikoli ni bil obravnavan, niti se ni zdravil ne pri osebnem zdravniku in ne pri specialistu. Iz zdravstvenega kartona tožnika je razvidno, da so se zdravstvene težave v ledvenem delu hrbtenice, hojo in držo tožnika, začele šele po poškodbi pri delu. Prav zaradi navedenega je zaključek invalidske komisije II. stopnje, sodnega izvedenca ortopeda ter sodišča prve stopnje, da je invalidnost posledica nesreče pri delu le 20 % zelo nenavaden, pri čemer nihče izmed navedenih, ni natančno pojasnil zakaj meni, da je takšno razmerje pravilno, predvsem ob nesporni ugotovitvi, da tožnik pred nesrečo pri delu ni imel težav v ledvenem delu hrbtenice. S tem, ko je sodišče prve stopnje v celoti sledilo izvedeniškemu mnenju izvedenca je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter posledično zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zmotno uporabilo materialno pravo. Priglaša stroške pritožbe.

3Pritožba ni utemeljena.

4Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitane kršitve.

5Kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbenim navedbam, da je v obravnavani zadevi prišlo do takšnih kršitev. V zvezi z očitkom tožnika pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v točki 14 navedlo "prometno nesrečo" in se pri tem sklicevalo na nesrečo z dne 16. 8. 2014. Ta dogodek z dne 16. 8. 2014 pa je v preostalem delu obrazložitve izključno opredeljevalo kot poškodbo pri delovni nezgodi tako, da je v točki 14 prišlo do očitne pomote. Tudi sicer pa takšne pomote in navedbe "ob prometni nesreči" ni mogoče šteti kot odločilno dejstvo za samo odločitev.

6V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje v skladu z določbo 81. člena v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 15. 6. 2016, s katero je zavrnil tožnikovo pritožbo, v reviziji pa spremenil prvi odstavek izreka odločbe z dne 4. 2. 2016 tako, da je ugotovil, da se tožnik razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu 20 % in bolezni 80 %. Z odločbo z dne 4. 2. 2016 je namreč toženec tožnika razvrstil v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu priznal pravico do premestitve na drugo delovno mesto s stvarnimi omejitvami s polnim delovnim časom od 23. 12. 2015 dalje.

7Glede na pritožbene navedbe je v zadevi odprto zgolj vprašanje vzroka nastanka invalidnosti. Tožnik namreč uveljavlja, da je vzrok invalidnosti 50 % bolezen in 50 % poškodba pri delu, medtem ko je tožena stranka odločila, da je vzrok III. kategorije invalidnosti poškodba pri delu 20 % in bolezen 80 %.

8Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2) v prvem odstavku 63. člena določa, da je invalidnost po tem zakonu podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Kateri so vzroki za nastanek invalidnosti je določeno v 65. členu, v 66. členu pa zakon določa, kaj se šteje za poškodbo pri delu. Za odločitev v zadevi je torej bistvena ugotovitev, v kakšnem razmerju na tožnikovo invalidnost vplivajo posledice bolezni oziroma poškodba, ki jo je tožnik utrpel dne 16. 8. 2014.

9Ker gre pri vprašanju vpliva zdravstvenih težav na tožnikovo invalidnost za medicinsko vprašanje, poleg tega pa sta se mnenji invalidske komisije I. stopnje z dne 23. 12. 2015 in invalidske komisije II. stopnje z dne 10. 5. 2016 glede vzroka tožnikove invalidnosti nekoliko razlikovali, je sodišče prve stopnje dejansko stanje razčiščevalo še s pridobitvijo izvedenskega mnenja sodnega izvedenca specialista ortopeda splošnega kirurga, ki ga je v zvezi s tožnikovimi pripombami na podano mnenje, tudi zaslišalo. V takšnem mnenju je sodišče prve stopnje po prepričanju pritožbenega sodišča imelo dovolj strokovno prepričljive podlage za zaključek, da je v tožnikovem primeru vzrok nastanka III. kategorije invalidnosti 80 % bolezen in 20 % poškodba pri delu.

10Sodni izvedenec je na podlagi osebnega pregleda in pregleda medicinske dokumentacije v sodnem spisu, upravnem spisu in zdravstvenem kartonu ugotovil, da je pri tožniku osnovni in glavni vzrok za težave, ki jih ima s strani ledveno križne hrbtenice, bolezen na segmentu L4-L5 (spondilolisteza) in degenerativne spremembe, ki so značilne pri zdrsu vretenca. Sodni izvedenec je posebej izpostavil, da v zdravstvenem kartonu, v katerem so podatki od leta 2007, ni zapisa o bolezenskih težavah v področju ledvene hrbtenice ali poškodbah tega dela telesa. Hkrati pa je poudaril, da so bile s kliničnimi pregledi in slikovnimi preiskavami izključene poškodbe ledvenega dela hrbtenice. Opozoril je, da se je pri tožniku zaradi bolečin v predelu ledvene hrbtenice po poškodbi 16. 8. 2014, opravilo obsežno slikovno diagnostiko, rentgensko slikanje ledvene hrbtenice (13. 10. 2014), CT ledvene hrbtenice (19. 11. 2014) in MR ledvene hrbtenice (30. 3. 2015) in da na nobenih slikah ni bilo ugotovljenih vidnih travmatskih sprememb. Na podlagi takšnih ugotovitev je izvedenec ocenil, da je bila poškodba 16. 8. 2014 zgolj sprožilni faktor manifestacije kliničnih simptomov, ki so značilni pri okvarah na hrbtenici, kot jih ima tožnik. Poškodbo z dne 16. 8. 2014 je ocenil, da je vzrok za nastale klinične težave le v manjši meri in zaključil, da je opredeljeno razmerje s strani tožene stranke ustrezno, torej v razmerju 80 % bolezen in 20 % poškodba pri delu.

11Tudi pritožbeno sodišče nima nobenega razloga, da bi dvomilo v strokovnost in pravilnost tako podanega mnenja, predvsem zato, ker je mnenje skladno z medicinsko dokumentacijo, samo mnenje pa je sodni izvedenec temeljito in prepričljivo strokovno obrazložil.

12Iz medicinske dokumentacije in sicer iz rentgenskih slik, CT in MR je razvidno, da gre pri tožniku za defekte kosti na spodnjih sklepnih nastavkih četrtega ledvenega vretenca obojestransko, pomik (zdrs) četrtega ledvenega vretenca naprej za 1,2 cm, hude degenerativne spremembe na malih sklepih med četrtim in petim ledvenim vretencem obojestransko, degeneracijo medvretenčne ploščice med četrtim in petim ledvenim vretencem s protruzijo ploščice proti hrbteničnemu kanalu, kostne izrastke (osteofite) na sprednji in zadnji zgornji strani petega ledvenega vretenca in na spodnjem delu četrtega ledvenega vretenca. V zvezi s takšnim stanjem je izvedenec posebej pojasnil, da so vse navedene spremembe značilne za kronično dogajanje. Poudaril je, da so vzroki za takšno spremembo v večini prirojeni ali pa nastanejo v mladosti, zaradi ponavljajočih preobremenitev hrbtenice. Zaradi defekta kosti sklepi nimajo normalne funkcije in ne zadržujejo pomikov vretenca naprej. Tako pride do postopnega drsenja vretenca naprej, ki lahko doseže različne stopnje. Nadalje je izvedenec obrazložil potek bolezenskih težav v primerih, kot je tožnikov in sicer, da nepravilne obremenitve medvretenčne ploščice lahko povzročijo postopno spreminjanje svoje strukture in zato le-ta degenerira in se niža. Izrastki na vretencih so odziv telesa na takšne spremembe, ki zadržujejo drsenje vretenca. Izvedenec je posebej pojasnil, da zdrs vretenca, lahko v prvem obdobju traja tudi več deset let in je asimptomatska ali povzroča le občasne bolečine pri večjih obremenitvah. To je odvisno tudi od stopnje zdrsa. Pri blagih zdrsih prve stopnje je asimptomatska faza daljša. Zaradi tega se takšni bolniki v tej fazi tudi ne zdravijo.

13Iz medicinske dokumentacije glede tožnikove poškodbe pri delovni nezgodi 16. 8. 2014 pa je mogoče ugotoviti, da je tožnik utrpel udarnino v predelu levega kolka, kjer je imel po poškodbi tudi podpludbo. Rentgenske slike niso izkazovale znakov poškodb na skeletu, prisotni pa so znaki zmerne artroze kolčnih sklepov obojestransko.

14Izvedenec je pojasnil, da je zaradi padca na levi kolk prišlo do nenadnega povečanega pritiska pri delu ledvene hrbtenice, kar predstavlja akutni stres za okvare na hrbtenici (spondilolisteza) in lahko sproži klinične manifestacije, kot so bolečine v predelu ledvene hrbtenice, ki se lahko širijo v spodnje okončine, spazem mišic ob hrbtenici, omejeno gibljivost ledvene hrbtenice ali celo nevrološke izpade.

15Sodni izvedenec je pri podaji izvedenskega mnenja upošteval predloženo medicinsko dokumentacijo, opredelil pa se je tudi do pripomb tožnika na zaslišanju na glavni obravnavi. Na tako podano mnenje pa tožnik ni imel več pripomb. Posebej je poudaril, da točnega razmerja vzrokov za invalidnost ni mogoče izmeriti, da pa lahko ocenijo na podlagi poznavanja patologije.

16Sodni izvedenec je pri mnenju upošteval podatke iz zdravstvenega kartona, ki se nanašajo na obdobje po letu 2007 in iz katerih ni zapisov o bolezenskih težavah v področju ledvene hrbtenice. Upošteval pa je tudi, da so se neposredno po poškodbi in aprila 2015 z RTG in MR preiskavama ugotovile izrazite degenerativne spremembe in so znak, da sama poškodba ni vzrok za nastanek sprememb v LS hrbtenici in da na rentgenskih slikah kolkov (zaradi padca na levi kolk) ni znakov poškodb, pač pa so prisotni le znaki zmerne artroze kolčnih sklepov obojestransko. Po poškodbi z dne 16. 8. 2014 je tožnik utrpel udarnino v predelih levega kolka, kjer je imel po poškodbi podpludbo. Glede na takšne ugotovitve je izvedenec poškodbo z dne 16. 8. 2014 ocenil, da je vzrok za nastale klinične težave le v manjši meri in sprožilni faktor manifestacije kliničnih simptomov. Zaradi padca na levi kolk je pri tožniku prišlo do nenadnega povečanega pritiska v predelu ledvene hrbtenice in predstavlja akutni stres za okvare na hrbtenici (spondilolistezo) in lahko sproži klinične manifestacije, kot so bolečine v predelu hrbtenice.

17Pritožba se neutemeljeno sklicuje na to, da tožnik pred poškodbo z dne 16. 8. 2014 ni imel nobenih zdravstvenih težav in da je invalidnost posledica najmanj v razmerju 50 % bolezen in 50 % poškodba na delu, kjer so se težave z ledveno hrbtenico začele po poškodbi. Pritožba se tudi neutemeljeno sklicuje na to, da izvedenec tožnika ni poslal na slikanje, temveč je prišel do zaključkov na podlagi razpoložljive medicinske dokumentacije in osebnega pregleda. Ne samo, da to ni naloga sodnega izvedenca, pač pa, kar izhaja tudi iz sklepa sodišča, je naloga izvedenca ocena delazmožnosti oziroma vzroka nastale III. kategorije invalidnosti in sicer na podlagi obstoječe dokumentacije. Iz dokumentacije je razvidno, da je bil tožnik po poškodbi leta 2014 v Sloveniji večkrat pregledan pri travmatologu in ortopedu ter opravljene RTG in MR preiskave, katerih ugotovitve in posnetki so predstavljali zadostno podlago pri oceni izvedenca v kakšnem razmerju je vplivala bolezen in poškodba na delu na ugotovljeno invalidnost, kar je bistvo tega spora. Torej, katere zdravstvene težave so bile tiste in v kakšnem obsegu so vplivale na tožnikovo invalidnost. Iz izvedenega dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje izhaja prepričljiva ugotovitev, da je pri tožniku osnovni in glavni vzrok za težave, ki jih ima s strani ledvene križne hrbtenice bolezen in sicer v višini 80 % in le v manjši meri v višini 20 % kot vzrok za nastale klinične težave poškodba pri delu z dne 16. 8. 2014.

18Glede na navedeno in ker tudi pritožba ne navaja ničesar takega, kar bi imelo za posledico drugačno odločitev od navedene, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

19Obenem je v skladu z določbo 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe, saj z njo ni uspel.