65. člen ZPIZ-2

Psihično stanje narekuje omejitev, da tožnik ne opravlja nočnega dela. V tem primeru gre za kombinacijo vzrokov, torej poškodbe pri delu in pa bolezenskih sprememb, zaradi katerih je pri tožniku prišlo do invalidnosti.

Tožnica s tem, ko uveljavlja, da je vzrok invalidnosti poškodba izven dela, ne pa bolezen, svojega pravnega položaja ne bi v ničemer izboljšala. Le v primeru, če bi bil ugotovljen kot vzrok invalidnosti poklicna bolezen ali pa poškodba pri delu, bi to lahko vplivalo na pridobitev oziroma odmero pravic iz invalidskega zavarovanja. Omenjenih dveh vzrokov pa tožnica niti ne zatrjuje.

Tudi sicer je pri ocenjevanju invalidnosti, ki po splošnem delu definicije iz 63. člena ZPIZ-2 ni le medicinska, temveč tudi pravna kategorija, potrebno upoštevati celoten psihosomatski status zavarovanca. Tožnica je z izpodbijano II. točko izreka sodbe na podlagi 3. alineje 2. odst. 63. člena v zvezi s 65. členom ZPIZ-2 zakonito razvrščena v III. kategorijo invalidnosti od 20. 11. 2019 dalje 50 % zaradi poškodbe pri delu in 50 % zaradi bolezni. Pritožbeno stališče, da je vzrok invalidnosti le poškodba pri delu, ne more biti uspešno.

Pritožbenega sodišča prav tako ni uspelo prepričati pritožnikovo zatrjevanje o napačnosti izvedenčevega zaključka, zaradi neupoštevanja informacij, pridobljenih v okviru nadzora nad zavarovancem in glede pretepa na dan 9. 4. 2017. Izvedenec je razumljivo in nedvoumno povzel, da pri odgovoru na vprašanje vzroka trajne zmanjšanja delazmožnosti pri zavarovancu v okviru III. kategorije invalidnosti, niso bistvena in ključna dejstva povezana z okoliščinami iz kazenskega spisa II K 56733/2017. Kot ključni dejstvi za odgovor na vprašanja povezana z zavarovančevo invalidnostjo sta bili opredeljeni le narava prve in druge poškodbe ter ugotovljene trajne posledice, ki izvirajo iz narave vsake od poškodb. Razumljivo je bilo celo izpostavljeno, da v konkretni zadevi ni pomembno na kakšen način se je zavarovanec poškodoval v prvem oziroma drugem dogodku, temveč kakšne poškodbe in kakšne posledice izvirajo iz prvega dogodka ter kakšne poškodbe in kakšne posledice izvirajo iz drugega dogodka. Sodišče je pravilno izpostavilo, da so okoliščine nastanka sprememb v zdravstvenem stanju zavarovanca, kot jih izpostavlja pritožnik, pomembne le v kontekstu delovnega spora, v katerem zavarovanec zoper t

Izhodišče za ugotavljanje invalidnosti po ZPIZ-2 je svoj poklic, definiran s 3. odstavkom 63. člena ZPIZ-2. Kot svoj poklic se šteje delo na delovnem mestu, na katerem zavarovanec dela, in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela, v skladu z zakoni in kolektivnimi pogodbami. V sodni praksi je bilo že večkrat poudarjeno, da je definicija poklica širša in ne upošteva le delovnega mesta, na katerem je zavarovanec razporejen, temveč splošno delovno zmožnost za dela, ki bi jih lahko opravljal glede na izobrazbo, usposobljenost in delovne izkušnje. Odločilno torej ni le delo, ki ga je zavarovanec dejansko opravljal, temveč je treba upoštevati tudi širše zaposlitvene možnosti zavarovanca ter invalidnost z vidika poklica presoditi celostno s stališča dela v času nastanka invalidnosti kot prejšnjih delovnih izkušenj in usposobljenosti za drugo delo.

Pri vprašanju vpliva zdravstvenih težav na tožnikovo invalidnost gre za medicinsko vprašanje. V izvedenskem mnenju je sodišče prve stopnje imelo dovolj strokovno prepričljive podlage za zaključek, da je v tožnikovem primeru vzrok nastanka III. kategorije invalidnosti 80 % bolezen in 20 % poškodba pri delu.

Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitve, da ima tožnica skupno dopolnjene 6 let, 5 mesecev in 18 dni pokojninske dobe, pravilno zaključilo, da še vedno ne izpolnjuje potrebne gostote 8 let pokojninske dobe za pridobitev pravice do invalidske pokojnine. Na dan nastanka I. kategorije invalidnosti 4. 7. 2014 je tožnica dopolnila 44 let starosti oziroma 24 delovnih let, tako da skladno z določbo 2. alineje 42. člena ZPIZ-2 znaša 1/3 od tega 8 let. Dobe v takšnem trajanju pa tožnica nedvomno ne izpolnjuje, s tem pa tudi ne pogojev za pridobitev pravice do invalidske pokojnine.

Iz izvedenskega mnenja sodne izvedenke izhaja, da je vzrok nastanka invalidnosti poškodba iz leta 2006. Tožnik je takrat bil vključen v pokojninsko in invalidsko zavarovanje v tujini, saj je bil v Sloveniji vključen v pokojninsko in invalidsko zavarovanje nazadnje v letu 1991. Zato ni mogoče zaključiti, da je vzrok invalidnosti poškodba pri delu, saj se v skladu z 2. točko 169. člena ZPIZ-2 pravice za primer invalidnosti in smrti zaradi poškodbe pri delu uveljavljajo pri zavodu, če je bil zavarovanec v času poškodbe zavarovan pri tem zavodu in so izpolnjeni pogoji iz 66. oziroma 67. člena ZPIZ-2. V predmetni zadevi tožnik v času nastanka poškodbe ni bil zavarovan pri zavodu, zato je potrebno vzrok za nastanek invalidnosti v skladu s 65. členom ZPIZ-2 opredeliti kot poškodbo zunaj dela in ne kot posledica poškodbe pri delu.

Razvrstitev v posamezno kategorijo invalidnosti ni pravica iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, vendar je pomembno dejstvo, na podlagi katerega se določene pravice zavarovancu priznajo ali ne priznajo. Po mnenju pritožbenega sodišča obstoja, v takšnih primerih, ko se sama pravica prizna ali ne prizna, pravna korist in pravni interes za to, da se ugotovi tudi določeno pravno dejstvo. Pri ugotovitvi kategorije invalidnosti gre za ugotovitev posameznega materialno-pravnega upravičenja. Invalidnost je pogoj za pridobitev določenih zakonskih pravic, ne le s področja invalidskega zavarovanja, temveč tudi pravic na drugih področjih. Enako velja tudi za vzrok invalidnosti, saj je ta pomemben za odmero same dajatve.

Pri tožniku ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti, temveč je zmanjšana za manj kot 50 % in je zmožen za drugo delo z omejitvami, je tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine utemeljeno zavrnjen.

Vzrok tožnikove invalidnosti je bolezen. Tožnik je zmožen za drugo delo s polnim delovnim časom. Pri tožniku torej ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti ali do takšnega zmanjšanja delovne zmožnosti, da bi bil zmožen za drugo delo le s skrajšanim delovnim časom. Zato primarni tožbeni zahtevek za razvrstitev tožnika v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine in podredni tožbeni zahtevek za razvrstitev tožnika v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodb pri delu s pravico do dela na drugem delovnem mestu s krajšim delovnim časom nista utemeljena.