66. člen ZPIZ-2

Pri tožniku razlog za bolniški stalež v relevantnem obdobju ni stanje po poškodbi. Tožniku so zdravstvene težave, zaradi katerih uveljavlja nezmožnost za delo, onemogočale opravljanje dela za polni delovni čas, ki pa v relevantnem obdobju, niso bile neposredna in izključna posledica poškodbe pri delu. Vsa patologija, zaradi katere je v obravnavanem bolniškem staležu, govori v prid vzroku bolezen.

Ker postane materialno pravnomočna le odločba, s katero so stranki naložene kake obveznosti, ali s katero je pridobila določene pravice (prvi odstavek 225. člena ZUP), ne more biti ovira, da se ob uveljavitvi novih pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja prejšnja presoja vzroka invalidnosti, za naprej ne opredeli drugače. Cilj zakonske ureditve je presoja vsebinske pravilnosti odločbe, s katero je bilo odločeno o pravici ali obveznosti zavarovanca iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Zato je pritožbeni očitek, da sodišče ne bi smelo spreminjati vzroka invalidnosti, ki je bil pravnomočno ugotovljen v predhodnih odločbah za naprej, neutemeljen.

Tožnik je bil poškodovan v prometni nesreči kot voznik motornega vozila - reševalec. Tedaj je bilo ugotovljeno, da gre za poškodbo pri delu in več let je bil tudi v bolniškem staležu zaradi poškodbe pri delu. Tožnik je bil obravnavan pri ZPIZ zaradi priznanja pravic iz invalidskega zavarovanja. Priznanje invalidskih pravic in premestitev na drugo ustrezno delo pa ne pomeni, da je prišlo do pretrganja vzročne zveze.

Pri tožniku ni dokazan nastanek poškodbe pri delu. Čeprav odsotnost formalnega listinskega dokaza, tj. izpolnjenega obrazca ER-8, samo po sebi ne pomeni, da nastanka poškodbe pri delu ne bi bilo mogoče dokazati z drugimi dokazi, torej z izpovedjo prič oziroma medicinsko dokumentacijo, pa teh dokazov v tem primeru ni oz. si nasprotujejo. Ker tožniku ni uspelo dokazati, da se je poškodoval pri delu, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

Poškodba pri delu je pri tožniku rezultirala določene zdravstvene težave, to je bolečine v vratni hrbtenici, katerih razlog so tako degenerativne spremembe, kot tudi hkratne posledice poškodbe pri delu, ko je prišlo do zvina vratne hrbtenice, do udarca v glavo in koleno. Upoštevaje navedeno je izvedenski organ določil kombiniran vzrok začasne nezmožnosti za delo, in sicer 50 % bolezen in 50 % poškodba pri delu.

Sodišče prve stopnje je imelo podlago za sprejeto odločitev v dveh izvedenskih mnenjih, tj. izvedencev A. A., dr. med. in dr. B. B., ki sta skladno ocenila, da je vzrok začasne nezmožnosti za delo v spornih obdobjih poškodba pri delu z dne 27. 2. 2018. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema stališče sodišča, da sta obe izvedenski mnenji strokovni in prepričljivi ter njunim ugotovitvam sledi. Izvedenec A. A. je pojasnil, da je tožnik ob poškodbi pri delu utrpel obsežno zmečkanino hrbtišča leve dlani, ki je kot posledico pustila oteklino hrbtišča leve dlani. Ta je posledica poškodbe in je prisotna ves čas kontinuirano od poškodbe in v nobenem obdobju ni izginila. Dodatno je pojasnil, da je v izvidu 17. 4. 2019 opisana rezidualna (zaostala) oteklina dorzuma leve dlani. To pomeni, da je ostala po poškodbi in ni na novo nastala zaradi bolezni ali nove poškodbe. Prisotnost otekline ves čas po poškodbi je ob zaslišanju na sodišču potrdila tudi lečeča travmatologinja. Izvedenec je poudaril, da tožnik otekline na hrbtišču leve dlani, če se ne bi poškodoval na delovnem mestu 27. 2. 2018, ne bi imel.

Ocena ali je vzrok začasne nezmožnosti za delo v spornem obdobju poškodba na delu 27. 2. 2018, je rezultat pravnega ovrednotenja vseh dejstev in okoliščin posameznega primera. Predpogoj za ugotovitev vzroka začasne nezmožnosti je ugotovitev naravne vzročnosti s pomočjo izvedenca. Izvedensko mnenje, ki ne pušča nikakršnega prostora za subjektivno oceno in je sodišče prve stopnje nanj utemeljeno oprlo svojo odločitev, je v novem sojenju podala sodna izvedenka dr. A. A. Po oceni sodne izvedenke iz opisa poteka bolezni ni niti najmanjšega dvoma, da je oteklina in bolečina, ki jo tožnik občuti, nemoč stisnjenja roke v pest, poslabšanje otekline in posledično intenzivnejša bolečina v prstih rok, posledica poškodbe na delovnem mestu, ki jo je tožnik utrpel 27. 2. 2018. Podala je mnenje, da poškodbo lahko definiramo kot obolenje, ki je neposredna in izključna posledica poškodbe pri delu in je ta poškodba v vzročni zvezi z opravljanjem dela ali dejavnosti na podlagi katere je poškodovanec zavarovan. Sodna izvedenka je na podlagi pravil medicinske stroke v izvedenskem mnenju ugotovila, da je v tem primeru nedvomno podana naravna vzročnost. Brez naravne vzročnosti tudi pravna v

Ključno za odločitev je, da tožnici ni uspelo dokazati, da je do poškodbe pri delu prišlo na delovnem mestu, torej da obstaja vzročna zveza med njenim delom, na podlagi katerega je zavarovana, in pa boleznijo COVID-19.

Pogoj nekrivde iz citirane določbe 362. člena ZPP res zajema tudi položaje, ko je stranka za določena dejstva in dokaze že vedela, vendar jih sodišču ni predložila, ker upravičeno ni mogla pričakovati, da bodo relevantni. Vendar pa v obravnavanem primeru ne gre za takšno situacijo. To, ali je tožnik upravičen do višjega nadomestila in s tem sam obstoj terjatve med pravdnima strankama, je sporno že od začetka postopka in ključno za utemeljenost tožbenega zahtevka. Pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu ni izpostavilo nobenih novih vprašanj v zvezi z obstojem terjatve, zaradi katerih bi bila toženka v ponovljenem sojenju upravičena do navajanja novih dejstev in predlaganja novih dokazov. Toženka bi zato morala že v prvotnem postopku predložiti sporazum in podati ustrezne trditve v zvezi z njim, in ni res, da tega brez svoje krivde ni mogla storiti. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključki sodišča prve stopnje, da tožnik ni dokazal, da bi bila vzrok za začasno nezmožnost za delo poškodba pri delu in da zato ni upravičen do višjega nadomestila za čas bolniškega staleža.

Odločitev, ali je treba tudi zaslišati sodne izvedence, je odvisna od konkretnega primera in v tej zadevi z zavrnitvijo dokaza po zaslišanju članov izvedenskega organa sodišče ni kršilo določb postopka, kot to neutemeljeno uveljavlja tožeča stranka. Za ugotovitev poškodbe pri delu ni odločilno, ali je poškodovanec ravnal skladno s pravili delodajalca. Ali gre za poškodbo pri delu, je ključno le, da je prišlo do poškodbe na delovnem mestu in da je ta poškodba v vzročni zvezi z opravljanjem dela ali dejavnosti, na podlagi katere je poškodovanec zavarovan. Omenjeno pa je sodišče prve stopnje ugotovilo in posledično utemeljeno potrdilo odločitev tožene stranke, da je bil stranski intervenient začasno nezmožen za delo zaradi poškodbe pri delu.

Utemeljen je pritožbeni ugovor, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo izvedenskemu mnenju in ni samo opravilo dokazne ocene izvedenskega mnenja. Sodišče bi moralo ugotovitve sodnega izvedenca o razlogu priznane začasne nezmožnosti dokazno ovrednotiti glede na določilo 66. člena ZPIZ-2.

Iz podanega mnenja sodne izvedenke specialistke medicine dela, prometa in športa izhaja prepričljiva ugotovitev, da tožnikova invalidnost ni posledica poklicne bolezni niti poškodbe na delu, zato ji je sodišče prve stopnje pravilno sledilo.

Glede na prepričljive ugotovitve, da tožnica v spornem obdobju ni bila začasno nezmožna za delo, ni podlage, da bi se ugotavljal vzrok začasne nezmožnosti za delo. Ker pa odobritev tega staleža ni bila sporna, sodišče prve stopnje utemeljeno ni poseglo v odločitve tožene stranke, iz katerih izhaja, da je bila tožnica v spornem obdobju začasno zmožna za delo po 4 ure dnevno, saj bi v nasprotnem odločilo v škodo tožnice.

Zaradi nediskriminatorne obravnave je treba vprašanje organiziranega prevoza presojati glede na okoliščine vsakokratne dejavnosti delodajalca ter načina in kraja izvajanja dela. To še zlasti velja za delo gozdnih sekačev, ki se ne izvaja v urbanem okolju, v tovarniških prostorih, niti na lokaciji, dostopni po javni poti z avtobusom ali prevoznim sredstvom, ki bi ga izključno opravljal le delodajalec. Vzrok invalidnosti I. kategorije je v okoliščinah tožnikovega primera zagotovo poškodba pri delu, zadobljena v prometni nesreči ob čelnem trčenju na poti z dela 3. 10. 2017, saj je izpolnjen zakonski dejanski stan iz 2. alineje 1. odst. 66. člena ZPIZ-2.

Tožniku ni uspelo dokazati, da je do poškodbe prišlo v vzročni zvezi z opravljanjem dela oziroma dejavnosti, na podlagi katere je zavarovan. Že sodišče prve stopnje utemeljeno poudarja, da gre v primeru tožnika za samozaposleno osebo, kar pomeni, da je bil sam dolžan poskrbeti tako za prijavo poškodbe pri delu kot tudi o morebitno nastali poškodbi pri delu obvestiti inšpektorja za delo, pa tudi osebno zdravnico.

Sodišče prve stopnje je zadevo presojalo po materialnem predpisu, ki je bil v veljavi v času izdaje izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke. Kasneje je bila sprejeta novela Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2J), ki določa, da se še naprej uporabljajo določbe 143. do 149. člena ZPIZ-1, po katerih se lahko invalidnina za telesno okvaro pridobi tudi v primeru, ko gre za poškodbo izven dela oziroma bolezen. Ali tožnik izpolnjuje pogoje po določbah omenjene novele, pa je lahko le predmet novega postopka pri toženi stranki.

Tožnik je vlogo za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro vložil 18. 12. 2019, ko še ni veljal Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 121/2021, v nadaljevanju: ZPIZ-2J), ki skladno s spremenjeno določbo 403. člena ZPIZ-2 omogoča pridobitev invalidnine za zavarovance, katerih ugotovljena telesna okvara je posledica bolezni. Primeri, kakršen je tožnikov, ko je njegova telesna okvara nastala kot posledica bolezni in ne zaradi posledic poškodbe pri delu ali poklicne bolezni, zaradi do 7. 8. 2021 veljavnega drugega odstavka 403. člena ne izpolnjujejo pogojev za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro nastalo zaradi posledic bolezni.

Sodišče prve stopnje v je imelo izvedenskem mnenju dovolj strokovno prepričljive podlage za zaključek, da je vzrok tožnikove začasne nezmožnosti za delo v obdobju od 1. 9. 2020 do 20. 4. 2021 bolezen in ne poškodba pri delu. Vzrok tožnikove začasne nezmožnosti za delo je sindrom zapestnega prehoda, ki se je razvijal na obeh zapestjih in ni posledica od zloma spodnjega dela leve koželjnice, temveč spontano razvijajočih se degenerativnih sprememb.

ZUP v 1. točki prvega odstavka 263. člena določa, da lahko stranka predlaga obnovo postopka samo v enem mesecu, in sicer v primeru iz 1. točke 260. člena (od dneva, ko je mogla navesti nova dejstva oziroma uporabiti nove dokaze). Ker je bil predlog vložen 18. 6. 2020, torej po preteku enomesečnega roka, določenega v 1. točki prvega odstavka 263. člena ZUP, je tožena stranka tožnikov predlog za obnovo postopka utemeljeno kot prepozen zavrgla.

Niti iz pisnega niti ustnega sodnega izvedovanja ni določno razvidno, zakaj ob diagnosticirani bipolarno afektivni motnji razpoloženja in ortopedskih težavah, predstavlja po oceni sodnega izvedenca trajna osebnostna spremenjenost po katastrofični izkušnji izključni vzrok za tožnikovo (novo) invalidnost. Sodišču bi se zaradi nezadostne opredelitve sodnega izvedenca na strokovne pripombe tožene stranke,moral poroditi utemeljen dvom o pravilnosti izvedenskega mnenja glede vzroka nove invalidnosti III. kategorije. Ker je v obravnavani zadevi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 355. člena ZPP pritožbi tožene stranke ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.