VSL Sodba II Cpg 60/2018

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožnica sama krije svoje pritožbene stroške.

1Tožeča stranka je s tožbo zahtevala vrnitev dela zneska, ki ga je plačala toženi stranki kot subvencijo za samozaposlitev, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo in sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 71299/2016 z dne 12. 7. 2016 v 1. in 3. odstavku izreka obdržalo v veljavi. Ugovor krajevne pristojnosti je s sklepom zavrglo.

2Zoper sodbo se je iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožena stranka. Višjemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zgoraj citirani sklep o izvršbi razveljavi, tožeči stranki pa naloži, da ji povrne vse priglašene stroške postopka.

3Tožeči stranki je bila pritožba vročena, vendar nanjo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pravdni stranki sta 24. 9. 2009 sklenili Pogodbo o dodelitvi subvencije za samozaposlitev št. 532-406/2009-0100-3-0048 (v nadaljevanju Pogodba). Ker tožena stranka ni izpolnila svoje pogodbene obveznosti (po določilih Pogodbe bi morala samozaposlitev tožene stranke trajati dve leti, dejansko pa je trajala zgolj 14 mesecev in 5 dni), je bila tožeči stranki dolžna povrniti sorazmerni del prejete subvencije v skupni višini 1.843,75 EUR. Za vračilo navedenega zneska sta pravdni stranki sklenili dogovor o poravnavi dolga št. 532-406/009-0100-13-19219 z dne 21. 2. 2011 (v nadaljevanju Dogovor). V njem sta se dogovorili, da bo tožena stranka dolgovani znesek vrnila v 24 zaporednih mesečnih obrokih. Tožena stranka je tožeči stranki vrnila zgolj 761,50 EUR, tako da ji dolguje še 1.082,25 EUR, kar tožeča stranka vtožuje v tej pravdi.

6V postopku na prvi stopnji, kot tudi še sedaj v pritožbi, je bilo sporno zlasti, ali je vtoževana terjatev že zastarala.

7Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da je tožeča stranka z dano subvencijo za samozaposlitev po Pogodbi opravljala izrazito nepridobitno dejavnost in da zato ne gre za gospodarsko pogodbo. Gospodarske pogodbe po oceni sodišča prve stopnje tudi ne predstavlja Dogovor, saj se je v njem tožena stranka kot fizična oseba zavezala, da bo tožeči stranki v 24 mesečnih obrokih poravnala obveznost v višini 1.843,75 EUR, ki ga je prejela na podlagi Pogodbe. Ker gre obenem pri obročnem vračilu subvencije za obročno plačilo dolga, ki zastara v splošnem petletnem zastaralnem roku, je sodišče prve stopnje glede na zapadlost prvega neplačanega obroka (20. 1. 2012) in datum vloženega predloga za izvršbo (8. 7. 2016) zaključilo, da vtoževana terjatev še ni zastarala.

8Pritožnica se z razlogi sodišča prve stopnje, da dajanje subvencije za samozaposlitev pomeni opravljanje nepridobitne dejavnosti, ne strinja. Sklicuje se na 8. člen Statuta tožeče stranke, ki opredeljuje gospodarske dejavnosti tožeče stranke in trdi, da je mednje mogoče umestiti tudi dajanje sporne subvencije, saj je njihov namen vzpodbujanje podjetništva, to pa pomeni gospodarsko dejavnost.

9Po oceni višjega sodišča stališče pritožnice ni utemeljeno. Pogodba je gospodarska, če jo medsebojno sklenejo gospodarski subjekti, to so pravne osebe in samostojni podjetniki posamezniki, ki opravljajo pridobitno dejavnost (drugi in tretji odstavek 13. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Pridobitna dejavnost pa je tista dejavnost, ki se opravlja na trgu zaradi pridobivanja dobička oziroma dejavnost, s katero zavezanec z njenim opravljanjem konkurira na trgu z drugimi osebami, zavezanci po Zakonu o davku od dohodkov pravnih oseb-2 (prim. 2. člen Pravilnika o opredelitvi pridobitne in nepridobitne dejavnosti). Že na prvi pogled je očitno, da dajanje subvencije za samozaposlitev nobenega od opisanih kriterijev ne izpolnjuje. Pogodbe niti Dogovora zato ni mogoče opredeliti kot gospodarske pogodbe in podrobnejša obrazložitev sodišča prve stopnje niti ni bila potrebna. Neutemeljen je zato tudi pritožbeni očitek o kršitvi 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Glede pritožbenih navedb, da je bila subvencija dana z namenom vzpodbujanja gospodarske dejavnosti tožene stranke, pa višje sodišče pritožnici pojasnjuje, da zgolj zaradi tega Pogodba oziroma Dogovor ne moreta dobiti narave gospodarske pogodbe. Za zastaranje vtoževane terjatve se torej uporablja splošni, petletni zastaralni rok (346. člen OZ) in ne krajši triletni za terjatve iz gospodarskih pogodb (349. člen OZ).

10Pritožnica nadalje vztraja, da je vtoževana terjatev zastarala (tudi) zato, ker gre za občasno terjatev, za katere velja triletni zastaralni rok. Vendar je to stališče materialnopravno zmotno. Za občasne terjatve je namreč med drugim značilno, da ne pomenijo posameznih delov neke celote. Ne gre torej za občasno terjatev po 347. členu OZ, če dolžnik z delnimi večkratnimi izpolnitvami izpolnjuje določeno glavno obveznost. Tako npr. obročna odplačila in druge delne izpolnitve niso občasne terjatve (prim. V. Kranjc, OZ s komentarjem, 2. knjiga, str. 466, 467), zato zanje ne more veljati triletni zastaralni rok iz 347. člena OZ. V konkretnem primeru pa ni sporno, da sta se pravdni stranki dogovorili, da bo tožena stranka glavno obveznost izpolnila z večkratnimi (delnimi) izpolnitvami. Dogovorili sta se torej za obročno odplačilo dolga, ta pa zastara v splošnem petletnem zastaralnem roku (prim. tudi VDSS sodba Psp 139/2010 z dne 20. 5. 2010). Nasprotno stališče pritožnice, da se termin „obročna odplačila“ nanaša le na tiste v zvezi s kupoprodajno pogodbo oziroma, katerih nastanek temelji na 522. členu OZ nima podlage ne v pravni teoriji, niti v sodni praksi.

11Višje sodišče na koncu pritrjuje pritožnici, da je pravni pouk v izpodbijani sodbi napačen. Vendar je to napako sodišča pritožnica že sama sanirala s tem, ko je, kljub nepravilnemu pouku, da lahko vloži napoved pritožbe, zoper sodbo s polno obrazložitvijo pravočasno vložila pritožbo. Očitek o kršitvi pravil postopka tako ne more biti utemeljen, saj navedena kršitev ni imela nobenega dejanskega vpliva na postopek.

12Glede na navedeno pritožba ni utemeljena. Ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

13Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).