VSL Sodba II Cp 2900/2017

I. Pritožbama se delno ugodi, in se izpodbijana sodba v zvezi s popravnim sklepom z dne 1. 12. 2016 in dopolnilno sodbo z dne 19. 9. 2017 v odločitvi o pravdnih stroških spremeni tako, da se priznani pravdni stroški znižajo za 54,90 EUR (na 489,68 EUR).

II. V preostalem delu se pritožbi zavrneta in se izpodbijana sodba v zvezi s popravnim sklepom z dne 1. 12. 2016 in dopolnilno sodbo z dne 19. 9. 2017 v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

III. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom z dne 26. 9. 2016 odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 70325/2014 z dne 28. 5. 2014 v 1. točki izreka za znesek 363,52 EUR razveljavi in se v tem delu postopek ustavi; v preostalem delu (to je za znesek glavnice 2.215,26 EUR in zakonske zamudne obresti) pa razveljavi. Prav tako je razveljavilo tudi 3. točko izreka sklepa o izvršbi (I. točka izreka odločbe). Tožnici je naložilo, da v roku 15 dni toženki plača njene stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne od vročitve odločbe dalje (II. točka izreka odločbe). S popravnim sklepom z dne 1. 12. 2016 je sodišče prve stopnje II. točko izreka odločbe popravilo z zneskom stroškov v višini 544,58 EUR. Z dopolnilno sodbo z dne 19. 9. 2017 pa je izrek odločbe z dne 26. 9. 2016 v prvi točki dopolnil tako, da je na koncu stavka nadomestilo piko z vejico in dodalo besedilo:„in se tožbeni zahtevek zavrne“.

2Zoper navedeno odločbo z dne 26. 9. 2016 v zvezi s popravnim sklepom z dne 1. 12. 2016 se je pravočasno pritožila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in samo odloči o stvari, podrejeno pa, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče odločitev o utemeljenosti zahtevka utemeljilo na 197. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in bi moralo upoštevati, da etažni lastnik na podlagi 115. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) nosi obveznost na skupnih delih sorazmerno s solastniškim deležem, zato je plačilo obratovalnih stroškov zakonska obveznost, ki je ni mogoče izključiti. Toženka bi morala plačati vsaj del, ki nanjo odpade glede na ogrevalno površino. Sodišče se ni opredelilo do navedb, da za toženko dejansko ni bilo sporno, da je tožnica upravnica stavbe, saj je postavko upravljanje redno plačevala, zato se sodišče do veljavnosti pogodbe o upravljanju ne bi smelo opredeljevati. Če bi menila, da tožnica ne razpolaga z veljavno pogodbo o upravljanju, potem stroška upravljanja ne bi plačevala. Sodišče se po ugotovitvi, da sta podana temelj in aktivna legitimacija, po nepotrebnem ukvarjalo z vprašanjem veljavnosti pogodbe z M. d.o.o. in preostalimi dobavitelji. Sodna praksa je zavzela stališče, da je upravnik ob izostanku pogodbene podlage za izterjavo obratovalnih stroškov aktivno legitimiran na podlagi 197. člena OZ, če jih je pred tem poravnal iz lastnih sredstev, kar pa je bilo v konkretnem primeru ugotovljeno. Sodišče je zmotno presojalo veljavnost pogodbe in navedlo, da tožnica iz razloga, ker nima veljavno sklenjene pogodbe o upravljanju, tudi ni mogla veljavno skleniti pogodbe z M. d.o.o. Gre za nasprotje v razlogih. Sodišče je neutemeljeno zaključilo, da ponudba, ki so jo podpisali etažni lastniki, ni mogla biti podlaga za sklenitev pogodbe z M. d.o.o. A. A., izvajalec M. d.o.o. in tudi izvedenec energetske stroke bi lahko podali strokovno pojasnilo glede spornega vprašanja, ali je možno, da eno podjetje vgradi delilnike, drugo pa izvaja meritve. Zavrnitev dokaznih predlogov ni bila utemeljena, dejansko stanje je nepopolno ugotovljeno. Da M. d.o.o. odčitava delilnike in da tožnica M. d.o.o. zgolj posreduje podatek o pobranih akontacijah in višini računov, prejetih s strani dobaviteljev, sam preračun pa naredi M. d.o.o., je izpovedala tudi tožnica, ki je izpovedala tudi, da odčitavanja delilnikov ne bi moglo izvajati drugo podjetje kot tisto, ki je delilnike vgradilo. Toženka je izpovedala, da je s strani M. d.o.o. prejemala letna poročila, s čimer je dokazano, da je bila seznanjena, da M. d.o.o. izvaja obračune stroškov in temu ni oporekala. Izpovedala je le, da je od tožnice zahtevala, da ji obrazložijo posamične postavke. Z zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje upravnice bloka O. O. je sodišče tožnici odvzelo možnost izpodbijanja navedb toženke, da etažni lastniki X niso bili seznanjeni s ponudbo in pogodbo z M. d.o.o. Sodišče je zmotno štelo, da etažni lastniki s tem, ko so podali soglasje za izvedbo merilnih naprav, niso hkrati podali soglasja k izboru M. d.o.o. kot tistega, ki je namestil delilnike. Sodba o tem nima razlogov. Graja ugotovitve sodišča iz zadnje alineje 26. točke obrazložitve, da ni jasno, v kakšnem deležu je tožnica dva računa M. d.o.o. prenesla na toženko. Nesporno je bilo, da se sredstva za poplačilo računa 9. 10. 2013 krijejo iz rezervnega sklada. Tudi iz računa z dne 14. 8. 2012 je razvidno, koliko je znašal strošek za celo stavbo in kolikšen del je odpadel na toženko. Očitno pa za sodišče ni bila sporna delitev stroška po računu M. d.o.o. z dne 29. 7. 2013. Sodišče dejanskega stanja ni popolno ugotovilo, saj sicer ne bi navedlo, da način izračuna stroškov sodišču ni razumljiv. Da se sodišču porajajo vprašanja v okviru materialno procesnega vodstva ni bilo izpostavljeno. Tožnice je navedla ključ delitve za posamezni strošek, predložila je tudi številne razdelilnike, iz katerih so razvidni posamezni vtoževani stroški, katerih branje je natančno pojasnila. Sodna praksa je zavzela stališče, da v primerih, kot je konkretni, ni treba vsake stroškovne postavke posebej obrazložiti, ker vsi elementi obračuna izhajajo iz predložene dokumentacije. Tožnica je podrobno pojasnila, kako je prišla do podatkov, ki jih je navedla v Poročilu in kaj je njihova podlaga. Tožnici ni jasno, kaj sodišču ni razumljivo, sodišče je s tem ni seznanilo in ji tako ni dalo možnosti, da sodišču še bolj jasno obrazloži vsebino spora. Pri presoji višine tožbenega zahtevka bi moralo sodišče v presojo vzeti zgolj listine, ki so podlaga za posamezni vtoževani znesek. Sodišče zmotno navede, da tožnica ni dokazala, da se stroški delijo 40 % po ogrevalni površini in 60 % po porabniških enotah, ker tega sploh ni zatrjevala, pač pa je zatrjevala, da se stroški delijo 40 % po ogrevalni površini in 60 % po dejanski porabi, kar je razvidno tudi iz Aneksa. Sodišče bi moralo uporabiti materialno pravo in upoštevati ključ delitve, kot je določen v SZ-1 oziroma v Pravilniku in samo s pomočjo izvedenca energetske stroke ugotoviti, koliko stroškov je upoštevaje pravilni ključ delitve odpadlo na tožnico in jih je ta upravičena zahtevati od toženke. Uporabiti bi moralo solastniški delež 8,33 % v skladu s 115. členom SPZ. Strošek hišnika je nastal in celoten znesek je tožnica plačala, kar potrjujejo tudi listine v spisu, torej je plačala tudi del, ki odpade na toženko. Podlaga za obračun stroška hišnika sta razdelilnika iz katerega je tudi razviden ključ delitve. Sodišče tožnici nalaga pretirano dokazno breme. Po nepotrebnem presoja številne podlage, čeprav so podlaga za višino razdelilnik, Lista pogodbenih nakazil in ključ delitve. Nesporno med strankama je, da je toženka ob vsakokratni reklamaciji navedla, kateri strošek reklamira in poskrbela, da je preostanek razdelilnika plačala. Ker razdelilnika za september 2013 ni reklamirala na ta način, je tožnica zapirala odprte postavke po vrsti. Sodišče ni upoštevalo navedb tožnice glede razdelilnika za september in november 2013 in je neutemeljeno štelo, da je toženka dokazala, da je plačala vse stroške iz novembrskega razdelilnika. Odločitev o stroških je zmotna, primarno, ker je tožbeni zahtevek neutemeljeno zavrnjen, podredno pa, ker sodišče ni upoštevalo utesnitve tožbe.

3Pritožba je bila vročena toženki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4V pritožbi je tožnica opozorila, da izrek odločbe ne obsega odločitve sodišča o njenem tožbenem zahtevku, ampak zgolj odločitev glede veljavnosti sklepa o izvršbi. Sodišče je to procesno kršitev odpravilo z dopolnilno sodbo z dne 19. 9. 2017.

5Tožnica se je pritožila tudi zoper dopolnilno sodbo. V pritožbi povzema navedbe iz pritožbe zoper odločbo. Pritožba je bila vročena toženki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

6Pritožbi¹ sta delno utemeljeni.

7V obravnavani zadevi je tožnica od toženke zahtevala plačilo stroškov obratovanja, ki jih je založila za toženko kot etažno lastnico. Svoj zahtevek je utemeljevala na pogodbeni in verzijski podlagi. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo z utemeljitvijo, da tožnica ni podala zadostne trditvene podlage, ki bi omogočala preizkus utemeljenosti njenega zahtevka.

8Materialnopravno pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da aktivna legitimacija tožnice v predmetnem sporu lahko temelji na pogodbi, s katero bi etažni lastniki nanjo prenesli svoja materialnopravna upravičenja, ali na plačilu stroškov iz lastnih sredstev.

9Tožnica obstoja take pogodbe ni dokazala. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da predloženi pogodbi o upravljanju nista bili sklenjeni z zahtevano večino, torej nista bili veljavno sklenjeni (16. in 17. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Teh ugotovitev pritožnica ne izpodbija. Prav tako ne drži, kot to očita pritožba, da „dejansko ni bilo sporno, da je tožnica upravnik“. Prav zato, ker je bila veljavnost pogodbe o upravljanju med strankama sporna, se je sodišče prve stopnje ukvarjalo z vprašanjem, ali obstaja veljavno sklenjena pogodba o upravljanju, v tem okviru se je sodišče zadostno opredelilo do vseh pravno relevantnih dejstev. Že sodišče prve stopnje je v 13. točki obrazložitve zapisalo, da je med strankama nesporno, da je toženka nekatere obveznosti po razdelilnikih, ki so podlaga tega spora, deloma plačala, tožnica pa vtožuje še preostanek neplačanih obveznosti. Plačila nespornih delov niso predmet konkretne pravde in na tem dejstvu tudi ni mogoče graditi povsem splošnih zaključkov o „priznanju tožnice kot upravnika“ in o „veljavnosti pogodbe o upravljanju“.

10Glede na odsotnost pogodbene podlage, ki bi tožnici podeljevala aktivno legitimacijo za izterjavo obratovalnih stroškov, je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovitve, da je tožnica vtoževane stroške dobaviteljem plačala iz lastnih sredstev, pravilno zaključilo, da je pravni temelj za zahtevek tožnice 197. člen OZ. Vendar pa ta ugotovitev še ne pomeni, da je njen zahtevek utemeljen tudi po višini, kot to zmotno meni v pritožbi. Zahtevek tožnice je utemeljen le toliko, kolikor je bila obogatena prav toženka kot ena izmed etažnih lastnic. Toženka pa je obogatena le toliko, kolikor stroškov odpade nanjo glede na ključ delitve.

11Višje sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da mora biti razdelitev stroškov jasna in pregledna, kar v konkretnem primeru ni izpolnjeno. Tožnica je glede delitve stroškov ogrevanja oziroma izračuna akontacije ogrevanja predstavila matematični izračun akontacije tako za sezono 2012/2013 kot sezono 2013/2014. Glede ključne postavke, to je stroška ogrevanja, ki letno odpade na posameznega etažnega lastnika, pa se je sklicevala na letne obračune stroškov ogrevanja M. d.o.o. pregled poslovanja kotlovnice za preteklo kurilno sezono ter formulo za izračun, ki je določena v Pravilniku. Toženka je glede letnega obračuna stroškov ogrevanja navedla, da ji ni jasno, na kakšen način so bili ti podatki ugotovljeni, kaj posamezne postavke pomenijo in v katerih enotah so izražene, prav tako pa ji tudi ni jasen izračun porabe. Ker je torej toženka izrecno in konkretno ugovarjala pravilnosti delitve stroškov ogrevanja, je bilo na tožnici breme, da za vsako posamezno kategorijo stroškov, ki je obsežena v strošku ogrevanja, opredeli ključ delitve in njegovo podlago, prav tako pa pojasni tudi njegovo višino. Zgolj sklicevanje na vsebino prilog oz. priloženih dokazov k dopolnitvi tožbe in pripravljalnim vlogam kot del trditvene podlage ne zadošča. Pritrditi je namreč stališču sodišča prve stopnje, da ni naloga sodišča, da iz obsežnih listin, ki so predložene kot dokaz, samo išče in izbira pomembna dejstva. V predmetni zadevi pa je ključna že okoliščina, da je toženka podala številne pripombe glede nastanka in delitve stroškov skupne kotlovnice med posamezne stavbe, na katere tožnica ni odgovorila (30. točka obrazložitve izpodbijane odločbe). Pritožnica navaja še, da bi moralo sodišče v zvezi z načinom izračuna stroškov ogrevanja zaslišati A. A., predstavnika M. d.o.o. in postaviti izvedenca energetske stroke, na kar višje sodišče odgovarja, da izvedba dokazov v informativne namene ni dovoljena. Tožnica bi morala že v okviru trditev jasno in pregledno pojasniti, kako je izračunala vtoževane zneske. Da bi sodišče prve stopnje moralo samo „vzeti v presojo razdelilnike, Letni obračun stroškov ogrevanja (2011 – 2012 in 2012 – 2013) in Obračun M. d.o.o. (2011 - 2012 in za 2012 - 2013), posamezne račune ipd...“, ne drži. Ob tem, da je na nejasnost izračunov ves čas med postopkom opozarjala toženka, pa tudi ni utemeljen očitek, da bi moralo sodišče s tem v zvezi opozarjati tožnico v okviru materialno procesnega vodstva. Glede na navedeno je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje samo oziroma s pomočjo izvedenca energetske stroke, upoštevajoč ključ delitve, določen v SZ-1 oz. Pravilniku, ugotoviti koliko stroškov odpade na toženko.

12V zvezi s pritožbenimi očitki glede 29. točke obrazložitve (zadnji odstavek na 5. strani pritožb) glede odstotka delitve po ogrevalni površini in po dejanski porabi, je odločilen zgolj zaključek sodišča, da ni izkazano, da bi bil Aneks k zapisniku zbora lastnikov X z dne 24. 2. 2011 veljavno sklenjen oziroma da je bil zbor etažnih lastnikov sklepčen, zato ne dokazuje dogovora etažnih lastnikov o delitvi stroškov za ogrevanje. Tudi ne drži pritožbena navedba, da je „sodišče vsebino Aneksa napačno povzelo v sodbi“.

13Tožnica je vtoževala tudi stroške odčitavanja in delitve stroškov ogrevanja. To storitev je opravljala M., d. o. o. po dveh računih. Glede računa z dne 14. 8. 2012 je sodišče prve stopnje ugotovilo (druga alineja 26. točke izreka), da se ne nanaša na vtoževano obdobje, kar je odločilno in pritožbeni očitki (zadnji odstavek na 4. strani pritožb) že iz tega razloga ne terjajo dodatne obravnave. Glede neplačanega računa z dne 9. 10. 2013 pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ni jasno, kako je ta račun tožnica prenesla na toženko in v kakšnem delu, čemur pritrjuje tudi višje sodišče. Tožnica se namreč šele v pritožbi sklicuje na razdelilnike in navaja dejstva s tem v zvezi, ki pa na način, konkretiziran in koncipiran prvič v pritožbi, predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP).

14Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da se je sodišče prve stopnje „po nepotrebnem ukvarjalo z veljavnostjo pogodbe z M., d.o.o. in preostalimi dobavitelji“. Sodišče prve stopnje se je bilo dolžno opredeliti do vseh pravno relevantnih navedb. V tem okviru se je v 26. točki obrazložitve opredelilo do trditev toženke, da tožnica ni imela veljavno sklenjene pogodbe o upravljanju in zato v njihovem imenu in za njihov račun tudi ni veljavno sklenila Pogodbe o opravljanju storitev z M. d. o. o., in preostalimi dobavitelji. Očitek, da so stališča kontradiktorna, posledično ni utemeljen.

15Sodišče prve stopnje je v 26. točki obrazložitve pravilno zaključilo, da ponudba M., d. o. o. etažnih lastnikov ne zavezuje, saj ni izkazano, da so etažni lastniki to ponudbo s potrebno večino glasov sprejeli in da tudi ni mogoče ugotoviti, da se ponudba navezuje na predmetno pogodbo. Navedenih zaključkov morebitno zaslišanje upravnice bloka O. O., ki bi vedela izpovedati, da so bili etažni lastniki seznanjeni s ponudbo in pogodbo, ne bi moglo spremeniti, zato je pritožbeno vztrajanje po njenem zaslišanju neutemeljeno. Zakaj njenega zaslišanja ni izvedlo, je sodišče prve stopnje izrecno pojasnilo v 29. točki obrazložitve. Ob odsotnosti pravne podlage postanejo pravno nerelevantni tudi očitki, da bi sodišče moralo izvesti dokaze glede tega, ali je možno, da eno podjetje vgradi delilnike, drugo pa izvaja meritve (zaslišati A. A., izvajalca M. d.o.o. in izvedenca energetske stroke).

16Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče zmotno štelo, da je toženka dokazala, da je plačala vse stroške iz novembrskega razdelilnika 2013. O navedeni postavki se je sodišče prve stopnje izčrpno in pravilno opredelilo v 38. in 39. točki obrazložitve, na kateri se v odgovor pritožbenim navedbam višje sodišče sklicuje. Toženka je plačilo (razen stroškov akontacije ogrevanja in poračuna ogrevanja, kar je že bilo obravnavano) izkazala z bančnim izpiskom opravljenih nakazil.

17V odgovor splošnim pritožbenim navedbam glede hišniških opravil višje sodišče pritrjuje 35. - 37. točki obrazložitve sodišča prve stopnje.

18Utemeljeno pa pritožnica opozarja, da sodišče prve stopnje pri stroškovni odločitvi ni upoštevalo, da je delno umaknila tožbo. Stroški, ki so nastali po delnem umiku, se odmerijo glede na vrednosti preostalega vtoževanega zneska. Tožnica je tožbo delno umaknila še v teku izvršilnega postopka na podlagi verodostojne listine. Stroške nagrade za pravdni postopek (tar. št. 3100 Zakona o odvetniški tarifi, v nadaljevanju ZOdvT) in nagrade za narok (tar. št. 3102 ZOdvT) je tako treba odmeriti glede na vrednost spornega predmeta preostalega dela zahtevka (2.215,26 EUR), kar pomeni, da znaša nagrado za postopek 136,50 EUR, nagrado za narok pa 126 EUR.

19Zaradi navedenih razlogov je višje sodišče pritožbama tožnice delno ugodilo in odločbo v zvezi s popravnim sklepom z dne 1. 12. 2016 in dopolnilno sodbo z dne 19. 9. 2017 v stroškovnem delu spremenilo tako, da je priznane pravdne stroške upoštevajoč še 22% DDV (tar. št. 6007 ZOdvT) znižalo za 54,90 EUR na 489,68 EUR, v preostalem delu pa je pritožbi zavrnilo in odločbo v zvezi s popravnim sklepom in dopolnilno sodbo v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

20Izrek o stroških temelji na 165. členu ZPP. Tožnica je s pritožbo uspela v sorazmerno majhnem delu glede stroškovne odločitve (drugi odstavek 154. člena ZPP), odgovora na pritožbi toženke pa za odločanje o zadevi na pritožbeni stopnji ni bil potreben strošek postopka (prvi odstavek 155. člena ZPP).

¹ Pritožbeno sodišče je glede na vsebino pritožb štelo, da je izpodbijana samo meritorna odločitev (sodba), ne pa tudi sklep o ustavitvi in sklep o razveljavitvi sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine.