UPRS sodba II U 286/2015

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka

1Z izpodbijano odločbo je upravna enota odločila, da se pravni posel sklenjen dne 2. 12. 2014 med A.A. kot prodajalcem in B.B. kot kupcem, za gozdno zemljišče parc. št. 51/28 k.o. … ne odobri. V postopku je bilo ugotovljeno, da je kmetija, katere del je zemljišče, ki se prodaja, zaščitena kmetija na podlagi Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (ZDKG). Navedeno je bilo ugotovljeno z odločbo Upravne enote Gornja Radgona z dne 23. 12. 2014, ki je postala pravnomočna 14. 1. 2015. Po določbi 18. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ) se zaščitena kmetija ne sme deliti, razen v primerih, ki so določeni v navedeni določbi. Po 19. členu ZKZ pa se pravni posel za pridobitev kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije ne odobri, če niso izpolnjeni pogoji iz 18. člena istega zakona. Po podatkih registra kmetijskih gospodarstev B. B. ni vpisana v navedeni register, iz česar izhaja, da nima kmetije in se ne ukvarja s kmetijsko dejavnostjo. Z nakupom parcele, ki je predmet odobritve pravnega posla, tako ne bi bil izpolnjen pogoj iz 18. člena ZKZ, saj se ne bi povečala, zaokrožila obstoječa zaščitena kmetija ali nastala nova zaščitena kmetija, prav tako se na ta način ne bi povečala ali zaokrožila druga kmetija oziroma se povečalo ali zaokrožilo kmetijsko zemljišče. Prav tako ni izpolnjen pogoj iz 4. alinee 18. člena ZKZ v zvezi z 22. členom ZDKG, ki določa, da se zaščitena kmetija sme deliti, če se s tem znatno ne prizadene gospodarska sposobnost zaščitene kmetije. Po določbi 22. člena ZDKG se šteje, da je gospodarska sposobnost zaščitene kmetije znatno prizadeta, če predmet volila presega 2 % skupnih kmetijskih površin. Parcela 51/28 predstavlja približno 8,5 % površin, ki jih ima prodajalec v lasti oziroma solasti, zato se navedeno zemljišče ne more odtujiti od zaščitene kmetije. Zaradi navedenega je upravni organ zavrnil odobritev pravnega posla na podlagi pogodbe z dne 2. 12. 2014.

2Tožena stranka je v pritožbenem postopku zavrnila pritožbi tožnikov kot neutemeljeni. V predmetni zadevi je treba upoštevati, da je parcela št. 51/28 del zaščitene kmetije, zato se uporabijo določbe 18. člena ZKZ, ki omejuje delitev zaščitene kmetije. V zvezi s pritožbenim ugovorom, da je bilo sporno zemljišče vključeno v zaščiteno kmetijo kasneje, se tožena stranka sklicuje na sodbo Upravnega sodišča RS, št. I U 1124/2011 z dne 6. 3. 2012, kjer je sodišče zavzelo stališče, da ima odločba o statusu zaščitene kmetije deklarativni značaj in samo ugotavlja pravno posledico, ki sledi iz zakona glede na ugotovljeno dejansko stanje. Deklarativna odločba pa pravno učinkuje od tedaj, ko so nastala dejstva, ki so po zakonu pomembna za nastanek pravnega stanja. Glede ugovora, da se s tem omejuje pravica lastnika z razpolaganjem nepremičnine pa tožena stranka pojasnjuje, da že iz samega namena ZKZ zaradi zasledovanja javnega interesa izhaja omejitev navedene pravice. Navedeno pa ni v nasprotju z ustavno pravico do zasebne lastnine, o čemer se je že izreklo tudi Ustavno sodišče RS.

3Tožeča stranka v tožbi navaja, da ob sklenitvi pogodbe prac. št. 51/28 k.o. … ni spadala pod zaščiteno kmetijo, saj je to upravna enota storila med postopkom z izdajo odločbe dne 14. 1. 2015. Do tedaj v zemljiški knjigi ni bilo označbe, da gre za zaščiteno kmetijo. Stranki pravnega posla sta tako bili zavedeni in sta v dobri veri sklenili kupno pogodbo, ki po vseh predpisih velja, saj se je do podpisa pogodbe ravnalo zakonito. Upravna organa pa se tudi napačno sklicujeta na ZDKG, ker je prodajalec živ, zato ni podlage, da bi se uporabil zakon o dedovanju. Zaradi prodaje parcele sposobnost kmetije tudi ne bi bila ogrožena, saj se družina ne preživlja izključno iz kmetije, ampak ima odprte druge dejavnosti. Glede na navedeno je treba upoštevati ZKZ, ki določa, da če nihče od predkupnih upravičencev ne uveljavlja predkupne pravice, lahko prodajalec proda zemljišče vsakomur, ki je sprejel pravočasno ponudbo. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

4Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svojih navedbah in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

5Tožba ni utemeljena.

6V obravnavni zadevi je za tožečo stranko sporno, ali je v konkretnem primeru dopustno upoštevati dejstvo, da sporna parcela predstavlja del zaščitene kmetije, kar pa je bilo ugotovljeno šele po sklenitvi prodajne pogodbe. Glede navedenega vprašanja je upravno sodišče že zavzelo pravno stališče v sodbi I U 1124/2011 z dne 6. 3. 2012, na katero se sklicuje tudi tožena stranka v odgovoru na tožbo. Po stališču v citirani sodbi ima odločba po 4. členu ZDKG ugotovitveni značaj in samo ugotavlja pravno posledico, ki sledi iz zakona glede na ugotovljeno dejansko stanje. Deklarativna odločba pa pravno učinkuje od tedaj, ko so nastala dejstva, ki so po zakonu pomembna za nastanek pravnega stanja. V primeru ugotavljanja pravnega stanja - statusa zaščitene kmetije je to od časa nastanka lastninskega in katastrskega stanja, ki ga je pri izdaji odločbe treba upoštevati. To pa lahko organ ugotavlja kadarkoli, saj je v navedenem členu določeno, da zaščitno kmetijo na predlog lastnika, sodišča ali po uradni dolžnosti preveri oziroma določi z odločbo upravni organ. Ker je po določbah ZKZ relevantna tudi okoliščina, ali je zemljišče, ki je predmet pravnega prometa, del zaščitene kmetije, je torej upravni organ lahko oziroma moral navedeno okoliščino preveriti oziroma ugotoviti pred izdajo odločbe o odobritvi pravnega prometa. Iz navedenega razloga je zato tožbeni ugovor, da organ dejstva glede statusa zaščitene kmetije ne bi smel upoštevati, neutemeljen.

7Tožnika tudi zmotno ugovarjata, da upravni organ ne bi smel uporabiti določb ZDKG, ker lastnik zemljišča (drugotožnik) ni mrtev, torej da ni podlage za uporabo predpisov o dedovanju. V obravnavnem primeru ne gre za vprašanje dedovanja, temveč za ugotovitev ali so izpolnjeni pogoji za odobritev pravnega prometa z gozdnim zemljiščem, pri čemer pa vprašanje, ali gre pri kmetiji, katere lastnik je prodajalec, za zaščiteno kmetijo, predstavlja predhodno vprašanje, od katerega je odvisna rešitev zadeve. Pri tem vprašanju pa gre za ugotovitev oziroma določitev statusa premoženja, pri čemer pa pogoje za to določa ZDKG. Ugotavljanje navedenega statusa torej ni odvisno od okoliščine ali je lastnik kmetije živ ali mrtev. Vprašanje ali gre za zaščiteno kmetijo je namreč pomembno v zvezi z ugotavljanjem pogojev za odobritev pravnega posla pri prometu s kmetijskimi oziroma gozdnimi zemljišči, ki jih določa ZKZ.

8Glede na nesporno ugotovitev, da je kmetija, katere lastnik oziroma solastnik je prodajalec in katere del je tudi gozdno zemljišče parc. št. 51/28 k.o. …, po pravnomočni odločbi zaščitena kmetija, je tudi po presoji sodišča odločitev upravnega organa, da v konkretnem primeru niso izpolnjeni pogoji iz 18. člena ZKZ v povezavi z 22. členom ZDKG, pravilna in zakonita. Prav tako se sodišče strinja z razlogi, ki sta jih za svojo odločitev v obrazložitvi navedla prvostopni in drugostopni organ, zato se nanje v skladu s pooblastilom iz drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sklicuje tudi sodišče v tej sodbi. Ob nespornem dejstvu, da parcela, ki je predmet prodaje, presega 2 % skupnih kmetijskih površin, je tudi nerelevanten tožbeni ugovor, da se družina drugotožnika ne preživlja izključno iz kmetije, temveč ima tudi druge dejavnosti, zaradi česar ne bo gospodarska sposobnost zaščitene kmetije znatno prizadeta. Zakon namreč navedeni pogoj definira glede na procentualno razmerje med velikostjo zemljišča, ki je predmet razpolaganja in skupno kmetijsko površino.

9Po vsem navedenem je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Odločitev o stroških temelji na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.