VDSS Sodba Pdp 655/2017

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica od toženca uveljavljala plačilo odškodnine v višini 8.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do izpolnitve obveznosti (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožnica dolžna tožencu povrniti 2.469,13 EUR stroškov postopka v roku 15 dni po prejemu pisnega odpravka sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka navedenega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotno ter nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Uveljavlja bistveno kršitev določb postopka v zvezi s 7. in 8. členom ZPP in navaja, da je sodišče dokaze presodilo površno, splošno in nepopolno, takšna kršitev pa je vplivala na odločitev v zadevi. Sodišču očita bistveno kršitev določb postopka, ker je zaslišalo prokuristko A.A. kot stranko. V predmetnem postopku je toženec B.B. s. p. in je le on stranka v postopku. Poleg tega toženec A.A. ni predlagal kot stranke v postopku, pač pa jo je predlagal kot pričo, ki pa po mnenju tožnice ne sme biti zaslišana kot priča, saj je sodelovala v dosedanjih fazah postopka, tudi na poravnalnem naroku, ki je za javnost izključena. Sodišče je storilo bistveno kršitev določb postopka s tem, ko je pavšalno in nekonkretizirano zavrnilo ostale predlagane dokaze tožnice. Ne strinja se z obrazložitvijo sodišča, da za odločitev v sporu ni relevantno, ali so predlagane priče tudi same doživljale pritiske na delu in ali so zaradi tega utrpele kakšne posledice na svojem zdravju. V kolikor so ostale predlagane priče doživljale pritiske na delovnem mestu, to izkazuje, kakšen odnos je imel toženec do zaposlenih. Sodišče je nepravilno zavrnilo dodatne dokazne predloge, ki jih je tožnica predlagala s peto pripravljalno vlogo z dne 25. 11. 2016, saj je v tej vlogi izkazala, zakaj dokaznih predlogov brez svoje krivde ni mogla podati do konca prvega naroka za glavno obravnavo. Te dokaze je lahko podala šele po tem, ko je bil toženec v postopku že zaslišan kot stranka in je izpovedal drugače, kot je bilo resnično dejansko stanje. Nadalje navaja, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje. Vztraja, da je bila tožnica v celotnem obdobju zaposlitve pri svojem delu izpostavljena trpinčenju, ki se je izrazito stopnjevalo v obdobju od oktobra 2013 do decembra 2014. Vsa tožničina navajanja so bila vseskozi konsistentna in skladna, tožnica ni spreminjala ali prilagajala izjav, pripisovala pa jih je zlasti tožencu, ki je bil kot tožničin delodajalec dolžan poskrbeti za ustrezne delovne pogoje in ustrezne odnose. Izpostavlja, da se je tožnica na delovnem mestu večkrat zlomila in je pogosto jokala, zaradi česar je bila tudi hospitalizirana v Psihiatrični bolnišnici C., do česar se sodišče v izpodbijani sodbi ni opredelilo. Meni, da bi moralo sodišče upoštevati obnašanje toženca, ki tudi neposredno na glavni obravnavi z verbalnim in psihičnim nasiljem nad tožnico ni prenehal, pač pa je nad tožnico na vsaki glavni obravnavi izvajal dodatni psihični pritisk. Ker očitki toženca niso navedeni na zapisnik, niti niso zavedeni v zvočnih prepisih, saj je toženec določene očitke tožnici izrekel, ko se je zvočno snemanje že prekinilo, tožnica predlaga zaslišanje sodnice v zadevi, zapisnikarice in D.D. in tožničine pooblaščenke E.E. Nadalje navaja, da tožencu ni uspelo izkazati, da je tožnici zagotovil ustrezno delovno okolje, pač pa je izvedeni dokazni postopek pokazal, v kakšnih razmerah je morala delati tožnica in da je toženec že tako preobremenjeni tožnici konstantno nalagal dodatne delovne obremenitve, jo pošiljal iz oddelka na oddelek in ni prepoznal, kako stresno je že brez tega njeno delo. Dokazni postopek je potrdil, da je tožnica dobivala različna navodila, glede na naravo njenega dela v skladišču pa tudi ni imela možnosti, da bi določena navodila ali odrejene naloge zavrnila. Glede na naravo dela in dejstvo, da so priče v postopku izpovedale, da so imele stranke v trgovini prednost, je jasno, da tožnico nihče ni nikoli "prosil", da opravi določeno delo, pač pa so navodila prihajala v obliki izrecnih ukazov, kar je že tako preobremenjeno tožnico spravljalo v dodatni stres. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča, da so tožnici delo odrejali zgolj vodji oddelkov ter prokuristka, toženec pa zgolj izjemoma in v obliki prošnje. V zvezi s tem uveljavlja bistveno kršitev določb postopka. Sodišče je pavšalno zaključilo, da tožnica ni uspela dokazati, da je bila s strani toženca večkrat deležna žaljivih besed, pri čemer se je sklicevalo, da nobena priča ni potrdila, da bi žaljivke slišala. Sodišče je spregledalo, da je tožnica vseskozi konstantno in skladno zatrjevala, da je bila psihičnih, verbalnih, fizičnih in ostalih pritiskov s strani delodajalca deležna takrat, ko je bila sama s tožencem in v bližini ni bilo drugih delavcev. Jasno je, da priče določenih dogodkov niso mogle potrditi, ker niso bile neposredno navzoče, kar pa ne pomeni, da se niso zgodili. Poudarja, da je dokazno breme na strani delodajalca. Nadalje navaja, da je sodišče preveč preprosto zaključilo, da odredba delodajalca, naj zavrženo robo vrne, tudi če bi bila dana, ne more predstavljati šikanoznega ravnanja. V zvezi s tem bi bilo treba pogledati na celotno delovno okolje tožnice in delo, ki ga je opravljala ter konstante pritiske, ki jih je bila dnevno deležna, ne pa se osredotočati zgolj na posamezne odredbe. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča, da je šlo pri nadzoru nad njenim delom za običajen nadzor delodajalca. V kolikor bi bilo tako, v Trgovini B.B. s. p. ne bi bile nameščene video kamere, zlasti ne na oddelkih, na katere stranke niso imele vstopa. Vztraja, da je bilo delo v skladišču zelo naporno, saj je morala sama večkrat pomagati pri razlaganju in prevažanju težke robe na oddelke, pri čemer jim je delodajalec načrtno onemogočil uporabo dvigala za tovor. S tem je dodatno psihično in fizično obremenil zaposlene. O tem, kako naporno je bilo delo, je pojasnil F.F., ki pa mu sodišče ni namenilo dovolj pozornosti. Nepravilen je zaključek sodišča, da morebitno žaljivo ravnanje toženca ni bilo usmerjeno zoper tožnico, v kolikor je toženec vsem zaposlenim zagrozil, da jim bo prerezal gume, če bodo v decembrskem času parkirali na parkirišču za stranke. Za kakršnekoli grožnje ni opravičila, ne glede na to, na koliko oseb so bile naslovljene. Tožnica pa jih je lahko povsem upravičeno dojemala tudi subjektivno. Sodišče je ostalo indiferentno do dejstva, da je več prič potrdilo, da so tožnico večkrat videli jokati na delovnem mestu in se ni opredelilo do zdravstvene dokumentacije, iz katere izhaja, da je morala tožnica zaradi razmer v službi pogosto iskati zdravniško pomoč in je bila v letu 2014 zaradi odnosa na delovnem mestu hospitalizirana v Psihiatrični bolnišnici v C. ter je bila od takrat dalje pa vse do prenehanja delovnega razmerja praktično ves čas v bolniškem staležu. Tožnica izpostavlja, da se izpodbijana sodba v pretežnem delu opira zgolj na navedbe nekaterih prič, pri čemer ni podana dokazna ocena o tem, zakaj je nekaterim pričam v postopku verjelo bolj kot drugim in zakaj sodišče v verodostojnost navajanj prič ni podvomilo. Tožnica je pojasnila, da je več kritik in besed toženca zaznala kot žalitev, sodišče pa je v zvezi s tem zaključilo zgolj, da je verjelo tožencu, ki je povedal, da neprimernega tona ni uporabljal. Navaja, da je sodišče presplošno zaključilo, da se sporni dogodek, ko je toženec proti tožnici jezno vrgel vrečo umazanih krp, naj ne bi zgodil, ker o tem dogodku ni vedela povedati nobena priča. Glede na to, da je tožnica skladno izpovedovala, kako in na kakšen način je do dogodka prišlo, bi moralo sodišče zaključiti, da so zatrjevanja tožnice resnična. Toženec je tisti, ki je med postopkom večkrat spreminjal svoja navajanja in jih prilagajal postopku. Enako velja glede zatrjevanja tožnice, da je bila na delovnem mestu neenako obravnavana v primerjavi z ostalimi zaposlenimi. Diskriminacija med zaposlenimi se je kazala tako v delu, ki ga je morala opravljati tožnica, odnosu s strani nadrejenih, kakor tudi v obsegu dela, delovnih obveznosti in številu ur, ki jih je morala opraviti tožnica, dokazno breme, da temu ni bilo tako, pa je bilo na delodajalcu, ki nasprotnega ni uspel dokazati. To velja tudi glede odrejanja dopusta, ko tožnica ni mogla koristiti dopusta od selitvi in ob taščini smrti, kar je neustrezno in v nasprotju z zakonodajo. Sodišče je v zvezi s tožničinimi trditvami o fizično zahtevnem delu v zunanjem in notranjem skladišču za ženske sledilo pavšalnim izpovedbam prič in se preveč oprlo na izjave G.G., H.H. in ostalih, ki v kritičnem obdobju niso bili več zaposleni pri delodajalcu ali pa so v skladišču preživljali le minimalno časa dnevno. Tožnica v zvezi z ugotovitvijo, da je toženec odstranil dvižno rampo, sodišču prve stopnje očita, da je neutemeljeno sledilo izpovedi toženca in A.A. Ne strinja se z ugotovitvijo, da je šlo pri prepovedi vožnje s tovornim dvigalom zgolj za varčevalne ukrepe, temveč za eno izmed dejanj trpinčenja. V zvezi z ugotovitvami sodišča glede odnosov toženca do tožnice in med zaposlenimi opozarja, da so priče izpovedale, da so jo večkrat videle jokati, kar pa gotovo pomeni, da odnosi niso idealni. Sodišče je enostransko zaključilo, da je bila tožnica tista, ki naj bi se izogibala stikov, kar pa ne drži. Meni, da sodišče ni dovolj upoštevalo dejstva, da je ob zaslišanju prič prihajalo do neskladnosti v njihovih izpovedih in da so priče glede istih stvari dejansko izpovedovale diametralno nasprotno ali pa so priče glede določenih stvari izpovedovale preveč skladno, kar vzbuja dvom v njihovo verodostojnost. Meni, da bi moralo sodišče v konkretni zadevi pogledati širše na vse zatrjevane okoliščine, ki jih je izpostavila tožnica, ne pa se osredotočati na posamezne zatrjevane kršitve. Priglaša pritožbene stroške.

3Toženec je podal odgovor na pritožbo tožnice, v katerem prereka njene pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, razen v delu, v katerem je tožničine očitke v zvezi s trpinčenjem na delovnem mestu, ki se nanašajo na obdobje po 12. 4. 2013, presojalo po prej veljavnem Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl), moralo pa bi jih po že po veljavnem Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.). Navedeno pa ne vpliva na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, saj so določbe, ki urejajo prepoved trpinčenja na delovnem mestu, po vsebini v obeh zakonih enake.

6Neutemeljen je smiselno zatrjevani pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo tožnica uveljavlja v zvezi z dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje, npr. v zvezi z ugotovitvijo glede odrejanja nalog tožnici. Pritožbeni očitek ni utemeljen, saj sodišče ni protispisno povzemalo in ugotavljalo dejstev. Nestrinjanje z dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje pa pomeni uveljavljanje drugega pritožbenega razloga, to je nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem, ki pa prav tako ni neutemeljen.

7Sodišče prve stopnje ni storilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je predlagala tožnica. Sodišče je dolžno izvesti tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev v konkretni zadevi (213. člen ZPP). Sodišče dokazne predloge strank pretehta in predlagane dokaze, če se nanašajo na dejstva, ki so v sporu pravno relevantna, izvede, ni pa dolžno slediti dokaznim predlogom strank, če oceni, da izvedba predlaganega dokaza na odločitev sodišča ne bi mogla vplivati. Sodišče prve stopnje je pravilno izvedlo dokaze, pomembne za ugotavljanje relevantnih dejstev, zavrnilo pa tiste, katerih izvedba ne bi prispevala k razjasnitvi dejanskega stanja. Ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče pavšalno zavrnilo izvedbo preostalih predlaganih dokazov. Sodišče prve stopnje je namreč v 4. točki obrazložitve izpodbijane sodbe utemeljilo zavrnitev tožničinih dokaznih predlogov, pritožbeno sodišče pa z razlogi soglaša. Tako je sodišče prve stopnje izčrpno pojasnilo, da je že iz izvedenih dokazov (pri čemer je sodišče zaslišalo številne s strani tožnice predlagane priče) mogoče zanesljivo sklepati o obstoju odločilnih dejstev, ki se nanašajo na zatrjevani mobing in da zato ni zaslišalo še ostalih predlaganih prič. Dejstvo, ali so tudi predlagane priče same doživljale pritiske na delu in ali so zato utrpele kakšne posledice na svojem zdravju, tudi po presoji pritožbenega sodišča ni bistveno za odločitev v tem sporu, zato sodišče prve stopnje za dokazovanje tega dejstva utemeljeno ni izvedlo dokaza z zaslišanjem predlaganih prič.

8Pravilno sodišče prve stopnje ni upoštevalo dokaznih predlogov, ki jih je tožnica podala v pripravljalni vlogi z dne 25. 11. 2016 (vpogled in branje listin v prilogah od A22 do A24 in zaslišanje prič I.I. in J.J.), saj je tožnica te dokazne predloge podala prepozno, to je po prvem naroku za glavno obravnavo, ki je bil dne 7. 7. 2016, pri čemer ni izkazala, da jih brez svoje krivde ni mogla podati pravočasno (286. člen ZPP). Okoliščina, da je tožnica te dokazne predloge lahko podala šele po tem, ko je bil toženec v postopku že zaslišan kot stranka in je izpovedal drugače, kot je bilo resnično dejansko stanje, pa ne utemeljuje presoje, da teh dokazov tožnica brez svoje krivde ne bi mogla podati najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo.

9Tožnica v pritožbi neutemeljeno uveljavlja kršitev 8. člena ZPP oziroma s tem povezano relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. V skladu z načelom proste presoje dokazov o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP). Določba 8. člena ZPP vsebuje metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene, bistveno pa je lahko kršena le v primeru, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene (torej kadar ne ustreza standardu vestnosti in skrbnosti ter ni analitično sintetična), ne pa tudi, če bi bila ocena vsebinsko neprepričljiva. V obravnavani zadevi dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče očitati, da ne upošteva procesnih zahtev iz 8. člena ZPP. Iz dokazne ocene sodišča prve stopnje se da ugotoviti, katera dejstva je sodišče prve stopnje ugotovilo kot odločilna dejstva, na podlagi katerih je oblikovalo tudi pravilne dokazne zaključke, zato pritožbeni očitek o kršitvi 8. člena ZPP ni utemeljen.

10Pritožba pravilno opozarja, da je prokurist toženca v postopku lahko zaslišan le kot priča¹ (medtem ko je zakoniti zastopnik lahko zaslišan kot stranka v postopku), ne pa kot stranka. S tem, ko je sodišče prve stopnje prokuristko toženca A.A. zaslišalo kot stranko v postopku, je storilo relativno bistveno kršitev določbe drugega odstavka 260. člena ZPP, ki pa na pravilnost in zakonitost sodbe v ničemer ni vplivala². Poleg tega, kot določa 263. člen ZPP, veljajo določbe o dokazovanju s pričami tudi pri dokazovanju z zaslišanjem strank, če ni za zaslišanje strank drugače določeno. Okoliščina, da je A.A. sodelovala v poravnalnem naroku, pa ne pomeni, da v tem postopku ne bi mogla biti zaslišana kot priča, kot to zmotno uveljavlja pritožba. Pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka tako ni utemeljen.

11Sodišče prve stopnje je kot navedeno glede vseh odločilnih dejstev pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Tožnica v pritožbi napada dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedmi tožnice, toženca in prič. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje prepričljivo in obrazloženo pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo (tudi) na izpoved toženca, to, da izpovedi tožnice pri presoji očitkov ni sledilo, pa ne pomeni, da ni upoštevalo njenih navedb glede zatrjevanih ravnanj toženca. Sodišče prve stopnje je opravilo natančno presojo vseh očitkov, ki jih je tožnica navajala kot trpinčenje na delovnem mestu in je po obširno izvedenem dokaznem postopku, v katerem je zaslišalo tožnico in številne priče, tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi toženec tožnico trpinčil oziroma škodljivo ravnal proti njej. Pritožbeno sodišče se strinja s pravnimi stališči in dejanskimi zaključki sodišča prve stopnje. V nadaljevanju pa pritožbeno sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP odgovarja le na bistvene pritožbene navedbe tožnice.

12V skladu s prej veljavnim ZDR in sedaj veljavnim ZDR-1, ki sta veljala v obdobju zatrjevanega trpinčenja, je trpinčenje na delovnem mestu prepovedano in predstavlja vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom (četrti odstavek 6.a člena ZDR; četrti odstavek 7. člena ZDR-1). V primeru kršitve prepovedi trpinčenja na delovnem mestu oziroma nezagotavljanja varstva v zvezi s trpinčenjem je delodajalec delavcu odgovoren po splošnih pravilih civilnega prava (tretji odstavek 45. člena ZDR; 8. člen ZDR-1). Dokazno breme v sporu, v katerem delavec navaja dejstva, ki opravičujejo domnevno, da mu delodajalec ni zagotavljal varstva pred trpinčenjem, je na delodajalcu (drugi odstavek 45. člena ZDR; tretji odstavek 47. člena ZDR-1).

13Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica pri tožencu zaposlena od 24. 9. 2007 dalje, nazadnje na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 30. 9. 2010 na delovnem mestu "skladiščnik". Tožnici je delovno razmerje pri tožencu prenehalo 26. 9. 2015. Tožnica je večino negativnih ravnanj očitala tožencu B.B. (npr. dajanje nasprotujočih si navodil, ki jih tožnica ni mogla izvršiti, žalitve, neprimeren odnos, povečan in usmerjen nadzor nad tožničinim delom, odrejanje manjvrednega dela, odrejanje fizično zahtevnega dela, neenaka obravnava z ostalimi zaposlenimi itd.), glede katerih pa je sodišče prve stopnje po oceni izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da ti očitki bodisi niso resnični ali pa ne pomenijo trpinčenja na delovnem mestu v smislu določbe 6.a člena ZDR oziroma 7. člena ZDR-1.

14Tožnica v pritožbi neutemeljeno nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožnica ni prejemala nasprotujočih si navodil za delo, ki naj jih ne bi mogla izvršiti in da s strani toženca ni bila deležna žalitev. Sodišče prve stopnje je ugotovitve o tožničinem delu v skladišču (da je delo zaposlenim odrejal vodja oddelka in ne direktor tožene stranke, ki je delo odrejal le izjemoma; da tožnica ni prejemala nasprotujočih si navodil; da je bila narava dela v skladišču zaradi različnih delovnih nalog takšna, da so se te lahko konstantno spreminjale; da tožnici določene "nujne" naloge niso bile odrejene, temveč je šlo zgolj za prošnje sodelavcev; da je narava dela pri toženi stranki terjala podoben način opravljanja dela tudi od ostalih zaposlenih) sprejelo na podlagi skladnih izpovedi zaposlenih pri toženi stranki, to je K.K., L.L., F.F., M.M., A.A., N.N., O.O., P.P., R.R. Pri tem je v 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe prepričljivo pojasnilo, zakaj je verjelo njihovim izpovedbam. Dokazna ocena izpovedi prič sodišča prve stopnje je logična in prepričljiva ter jo kot tako sprejema tudi pritožbeno sodišče. S tem, ko sodišče prve stopnje ni sledilo tožničini izpovedi, pa ne pomeni, da je nepravilno prevalilo dokazno breme na tožnico. Dejstva žalitve tožnice s strani toženca (da naj bi ji določenega dne rekel: "Da je kot mačka, ki se je pritepla k njim domov, nakar jo je odpeljal 20 km dalje in odvrgel, pa je bila potem že pred njim doma, ko se je pripeljal nazaj.") pa ni potrdila nobena od prič. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da tožnica tožencu neutemeljeno očita trpinčenje v obliki dajanja nasprotujočih si navodil, ki naj bi jih ne bi bilo mogoče izvršiti, kakor tudi žalitve s strani toženca.

15Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da posamezne odredbe toženca tožnici v zvezi z njenim delom (da naj bi morala tožnica po odredbi toženca iz kontejnerja pobrati odvrženo robo, ki jo je predhodno tja odvrgla po navodilu nadrejene A.A.; da ji je toženec po tem, ko je že opravljala nalogo, ki jo je odredila njena nadrejena, odredil drugo delo; da je določenega dne med čiščenjem podesta do nje pristopil toženec in ji rekel, da si ne zna poiskati drugega dela in da opravlja nekoristno delo ter jo poslal na delo na drug oddelek; da je toženec v septembru 2010 prišel do nje, prijel vrečo umazanih krp, jih z jezo vrgel proti tožnici in pri tem zavpil: "K vragu to čiščenje, pojdi na belo tehniko, ker je M.M. sama, saj S.S. ni prišel v službo."; da naj bi ji toženec, ko je brisala tla okrog mize rekel, kako je lahko tako butasta, da briše tam, kjer lahko kdo pade.) bodisi niso dokazane bodisi ne predstavljajo trpinčenja. Pritožbeno sodišče se strinja, da odreditev posameznih delovnih nalog in opredelitev prioritetnih nalog, ki so bile odvisne od trenutnih potreb, ne pomeni trpinčenja na delovnem mestu, zlasti ob ugotovitvi, da je toženec tudi sicer zgolj izjemoma odrejal naloge in še to v obliki prošnje. Iz izvedenih dokazov pa tudi ne izhaja, da bi tožnik pri odrejanju nalog uporabljal neprimeren ton oziroma, da bi tožnico pri tem žalil. Tega namreč ni potrdila nobena od prič. Sodišče prve stopnje je tako utemeljeno sledilo skladnim izpovedim prič o ustreznem načinu komuniciranja toženca z zaposlenimi brez vsakršnih žaljivk.

16Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tožničine očitke o načrtnem vzbujanju občutka konstantnega nadzora s strani toženca. Tožnica je v zvezi s tem zatrjevala, da so jo konstantno in redno nadzorovali tudi drugi sodelavci in sodelavke, med njimi zlasti N.N., ki je enako kot tožnica delala v skladišču. Tožničinih navedb o prekomernem nadzoru nad njenim delom izvedeni dokazni postopek ni potrdil, zato tožnica v pritožbi neutemeljeno vztraja, da je bila na delovnem mestu nenehno nadzorovana. Sodišče prve stopnje je namreč sledilo skladnima izpovedbama toženca in N.N., da slednji ni bila nikoli odrejena naloga posebnega nadzora nad tožničinim delom, niti takšnega nadzora ni izvajala. Povečanega nadzora nad tožničinim delom niso zaznale niti ostale priče, zlasti F.F., P.P., Š.Š., L.L., H.H. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so tožničini očitki o povečanem in usmerjenem nadzoru kot dejanjem trpinčenja ostali neizkazani.

17Tudi v zvezi odločitvijo toženca o odstranitvi dvižne rampe in preprečitvi zaposlenim, da bi se vozili s tovornim vozilom je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ta ne predstavljajo trpinčenja na delovnem mestu. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da odstranitev dvižne rampe v zunanjem delu skladišča ne predstavlja žaljivega in šikanoznega ravnanja, pri čemer je sodišče še ugotovilo, da je bilo razlaganje tovora v domeni dostavljavcev in posledično odstranitev dvižne rampe niti ni mogla otežiti dela zaposlenim pri tožencu, temveč kvečjemu voznikom tovornih vozil, ki niso imeli vgrajene dvižne zapornice. V zvezi z odločitvijo toženca o prepovedi vožnje s tovornim vozilom pa je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da takšna odločitev, s katero je toženec bodisi zagotovil varnost zaposlenim bodisi je s tem izvajal varčevalne ukrepe, ne pomeni žaljivega ravnanja. Tudi sicer pa je prepoved uporabe tovornega dvigala veljala za vse zaposlene pri tožencu in ne le za tožnico.

18Tožnica v pritožbi nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje glede neenake obravnave v primerjavi z ostalimi zaposlenimi v zvezi z obsegom dela, delovnih obveznosti in številu opravljenih ur, predvsem v primerjavi s sodelavko N.N. Pritožbeno sodišče kot pravilne sprejema ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnica res večkrat opravljala delo na oddelku bele tehnike kot njena sodelavka N.N., pri čemer pa ni šlo za diskriminatoren razlog ali za izrecno navodilo toženca, temveč zato, ker je tožnica takšno delo obvladala in bila pri njem uspešnejša od sodelavke. Sodišče prve stopnje je namreč v 19. točki obrazložitve izpodbijane sodbe prepričljivo pojasnilo, zakaj je v zvezi z okoliščinami opravljanja dela tožnice na drugem oddelku v obliki pomoči, verjelo pričam in ne tožnici. Dokazna ocena je jasna, logična in prepričljiva in jo kot tako sprejema tudi pritožbeno sodišče. Ob ugotovitvah, da toženec tožnici ni nalagal dodatnih obremenitev ali dodatnih delovnih nalog, saj jo je na drug oddelek razporedil zgolj v primeru manjšega obsega dela v skladišču, kar je bilo običajno predvsem v poletnih mesecih, medtem pa je tudi tožničina sodelavka pomagala na drugem oddelku, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da takšno ravnanje ne predstavlja trpinčenja tožnice.

19V zvezi z dogodkom, da naj bi toženec v predbožičnem času, po tem, ko je ugotovil, da je tožnica parkirala pred trgovino zavpil: "Naslednjič bom vsem prerezal gume, če boste parkirali tu, ali ne vidite, da stranke nimajo kam parkirat" je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je v decembrskem času za vse zaposlene veljalo navodilo, da svoja vozila parkirajo drugje, zato da se kupcem zagotovijo parkirišča, pri čemer so bili zaposleni s takim navodilom seznanjeni. Toženec je zanikal, da bi komurkoli grozil s prerezani gumami in nasprotno tudi ne izhaja iz dokaznega postopka. Zato so pritožbene navedbe o tem, kako je takšno izjavo dojemala tožnica, neutemeljene.

20Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je šlo v zvezi z neodobritvijo izrednega dopusta tožnici v spornih dneh za eno od dejanj trpinčenja tožnice na delovnem mestu. Tožnica je zatrjevala, da naj bi bil v času inventure, v oktobru 2013, sodelavki N.N. odobren dopust, medtem pa njej niti za selitev niti za taščino smrt ni bil odobren izredni dopust. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da pri toženi stranki načeloma ni bilo težav z odobritvijo dopusta, razen v času inventure in v mesecu decembru. Dejstvo, da naj bi bil N.N. v času inventure odobren dopust, pa sta zanikali tako N.N. kot nadrejena A.A., ki jima je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo. V zvezi z neodobritvijo izrednega dopusta pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica o možnosti izrabe izrednega dopusta nadrejeno zaprosila še pred taščino smrtjo, tožnici pa nadrejena dejansko ni pojasnila, zakaj ji izredni dopust ne pripada. Sodišče prve stopnje je presodilo, da bi nadrejena tožnici sicer morala odgovoriti, da pa enkratno neustrezno oziroma nepravilno ravnanje toženca še ne predstavlja trpinčenja na delovnem mestu. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem pojasnjuje, da neodobritev dopusta brez objektivnih razlogov, povezanih s poslovanjem, sicer lahko predstavlja eno od dejanj trpinčenja na delovnem mestu, vendar pa v konkretnem primeru to ni izkazano, da bi toženec z neodobritvijo izrednega dopusta tožnici zlorabljal svojo zakonito pravico za nedopustne cilje.

21Tudi v zvezi s tožničinim trditvami, da je bilo njeno delo v skladišču fizično zelo zahtevno, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da v zvezi s tem tožencu ni mogoče očitati trpinčenja na delovnem mestu. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi skladnih izpovedi prič ugotovilo, da so težje blago, ki je bilo dostavljeno v toženčevo skladišče, razvažali moški, medtem ko je bilo v domeni žensk prenašanje lažjega blaga široke potrošnje. V kolikor pa je morala tožnica izjemoma prestaviti težje blago, pa je imela na voljo ustrezne pripomočke. Poleg tega je pri tožencu veljalo izrecno navodilo, naj v primeru če tožnica in sodelavka N.N. česa ne zmoreta, za to prosita sodelavce. Dejstvo, da so tožnici in N.N. v primeru, če sta potrebovali pomoč, pomagali ostali sodelavci, pa sta potrdila tudi F.F. in G.G.

22Tožnica v pritožbi neutemeljeno izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje glede odnosov toženca do tožnice in med zaposlenimi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so bili odnosi toženca do tožnice in odnosi med tožnico in ostalimi zaposlenimi dobri. Navedeno so namreč potrdile priče (A.A., S.S., H.H., R.R., T.T., Š.Š., N.N., O.O., K.K., L.L., M.M., F.F., P.P. in G.G.), ki so skladno izpovedale, da nihče s tožnico ni govoril v povišanem tonu, žaljivo ali neprijazno. Priče so svoj odnos s tožnico ocenile kot dober in nekonflikten. Tožnica v pritožbi neutemeljeno nasprotuje dejanski ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bila ona tista, ki se je izogibala stikov s sodelavci. Sodišče prve stopnje je tudi glede te ugotovitve navedlo jasne in prepričljive razloge, v katere pritožbeno sodišče ne dvomi. Pri dokazni oceni je upoštevalo tudi ugotovitve, da so zaposleni tožnico v službi sicer večkrat videli jokati, vendar nobena od prič ni povedala o razlogu, saj so vse izpovedale, da jim tožnica razloga za žalost oziroma za jok ni nikoli povedala. Tožnica zato v pritožbi neutemeljeno navaja, da je to dejstvo sodišče prve stopnje premalo upoštevalo. Poleg tega tožnica z izpostavljanjem posameznih neskladnosti v izpovedih prič oziroma z navedbami, da so priče o določenih dejstvih izpovedovale preveč skladno, verodostojnosti izpovedi ne uspe izpodbiti. Niti je pritožba ne uspe izpodbiti z navedbami, da so določene priče še vedno zaposlene pri toženi stranki. Res je, da so priče, ki jih je predlagala tožena stranka, pri toženi stranki še vedno zaposlene, vendar zgolj na podlagi te okoliščine ni mogoče odreči verodostojnosti njihovemu pričanju. Njihove izpovedi so, tako kot drugi izvedeni dokazi, v skladu z določbo 8. člena ZPP podvrženi dokazni oceni sodišča prve stopnje, pri čemer sodišče ni vezano na dokazna pravila, ki bi vnaprej določala njihovo vrednost. Ker naj bi do zatrjevanih dejanj mobinga prihajalo na delovnem mestu, je logično, da so priče večinoma sodelavci, zaposleni pri toženi stranki. Njihove izpovedi pa so glede zatrjevanih ravnanj mobinga v bistvenem enake.

23Sodišče prve stopnje tudi v zvezi s tožničinimi trditvami, da naj bi bila ves čas pod pritiskom hudih posrednih manipulacij s strani B.B., ki naj bi zaposlene neprestano "vzgajal" s številnimi izjavami in mislimi (npr. "Gremo se olimpijske igre - kateri oddelek bo več prodal", "Kdor bo prinesel več cen iz trgovin, ki so nižje od naših, bo nagrajen - vsaka cena 1,00 EUR", itd.), ni ugotovilo poniževalnega odnosa toženca. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je B.B. vsak reklamni letak trgovine B.B. s.p. opremil z lastno mislijo, ki je bila namenjena širšemu krogu ljudi. V zvezi z objavami "misli" na oglasni deski pa je sodišče ugotovilo, da gre za "splošne misli", ki niso namenjene določeni osebi, kar je sodišče ugotovilo na podlagi skladnih izpovedi prič. Glede na ugotovitev, da tožnica nikoli ni izpostavila, da bi bila zaradi teh "misli" prizadeta, kar izhaja iz izpovedi S.S. in P.P. in da tudi ostalih zaposlenih te "misli" niso obremenjevale, se pritožbeno sodišče strinja s presojo sodišča prve stopnje, da takšno ravnanje toženca ne predstavlja žaljivega ravnanja.

24Tožnica v pritožbi izpostavlja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do medicinske dokumentacije, iz katere izhaja, da je zaradi razmer v službi morala večkrat iskati strokovno pomoč in se je na koncu celo zdravila v psihiatrični bolnišnici. Sodišče prve stopnje se do navedene dokumentacije sicer res ni izrecno opredelilo, kar pa ne vpliva na pravilnost odločitve, saj iz dokaznega sklepa izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče odločitev sprejelo tudi ob upoštevanju le-te. Medicinska dokumentacija pa tudi sicer ne predstavlja ugotovitev o obstoju mobinga oziroma trpinčenja tožnice na delovnem mestu, saj iz nje ni mogoče ugotoviti opisov konkretnih ravnanj toženca, ki naj bi za tožnico pomenili trpinčenje in s tem protipravnega ravnanja toženca.

25Pritožba neutemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje očitanih ravnanj ni obravnavalo kot celoto in da ni presodilo, ali skupek vseh ravnanj predstavlja nedopustno trpinčenje. Sodišče prve stopnje je sicer res sprva ugotavljalo, ali so posamezni očitki toženi stranki sploh utemeljeni. Presoja, ali sporna ravnanja delodajalca kot celota predstavljajo trpinčenje delavca v smislu določbe 6.a člena ZDR oziroma 7. člena ZDR-1, je namreč mogoča šele zatem, ko sodišče ugotovi, da je delodajalec očitana ravnanja tudi v resnici storil. Sodišče prve stopnje je v 28. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo, da posamezna očitana ravnanja toženi stranki bodisi sploh ne predstavljajo očitnega negativnega ali žaljivega ravnanja do tožnice bodisi kot celota ne dosegajo takšnega standarda, da bi lahko govorili o sistematičnem ali ponavljajočem graje vrednem ali očitno negativnem in žaljivem ravnanju ali vedenju toženca. Pri tem je sodišče prve stopnje upoštevalo, da je tožnica sama zatrjevala, da je bolj občutljive in ranljive narave, zato se pritožbeno sodišče strinja s presojo, da je tožnica vsakodnevne situacije, ki ne pomenijo žaljivega ravnanja, zaznavala intenzivneje.

26Pritožbene navedbe o toženčevem obnašanju do tožnice v postopku pred sodiščem prve stopnje in predlog za izvedbo dokazov, na podlagi katerega naj bi pritožbeno sodišče ugotovilo, da toženec s verbalnimi in psihičnimi pritiski nad tožnico ni prenehal niti v sodnem postopku, v tem sporu ne morejo biti upoštevne, saj je predmet tega individualnega delovnega spora zgolj presoja tožbenega zahtevka, ki se nanaša na trpinčenje tožnice na delovnem mestu. Tudi sicer iz zapisnikov z narokov za glavno obravnavo z dne 7. 7. 2016, dne 13. 10. 2016, dne 31. 3. 2017 in dne 16. 5. 2017 ter zapisov zvočnih posnetkov ni ugotoviti, da bi sodišče prve stopnje ugotovilo neprimerno obnašanje toženca.

27Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka iz naslova nepremoženjske škode pravilna. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

28Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnica v pritožbenem postopku ni uspela, zato v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije stroške pritožbe. Ker odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k razjasnitvi zadeve, tožena stranka v skladu s prvim odstavkom 155. člena ZPP sama krije stroške te vloge.

¹ Glej A. Galič: Položaj prokurista v pravdnem postopku, Podjetje in delo, 2014, št. 6-7, stran 1096-1105.
² Primerjaj sodbo VSL I Cp 525/2016 z dne 10. 8. 2016.