VSC sklep Cp 752/2012

Pritožbi se ugodi in se zamudna sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo razsodilo, da se razveljavi prodajna pogodba za nepremičnine, ID znak ..., parc. št. ... k.o. ... (ID ...), ki sta jo dne 22. 2. 2011 sklenila kot prodajalka tožeča stranka R. A. (sedaj V. A.), ki jo je zastopal R. B., in kot kupec tožena stranka K. S. d.o.o, in da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki 1.467,00 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni od prejema sodbe dalje, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki teko od izteka izpolnitvenega roka dalje.

Tožena stranka je 15. 12. 2011 priporočeno po pošti sodišču poslala vlogo, naslovljeno predlog za vrnitev v prejšnje stanje, podrejeno pritožba zoper sodbo z dne 30. 11. 2011, in predlagala predodelitev zadeve v reševanje drugemu sodniku. Predlog za vrnitev v prejšnje stanje je bil s pravnomočnim sklepom že zavrnjen, prav tako je bil zavrnjen predlog za izločitev sodnice, zato so v nadaljevanju povzete zgolj pritožbene navedbe iz navedene vloge v zvezi z navedbami v vlogi z dne 19. 12. 2011 o popravkih teh navedb. Tožena stranka se zoper zamudno sodbo pritožuje zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče izdalo zamudno sodbo na podlagi napačno ugotovljenega dejstva, da tožena stranka ni vložila odgovora na tožbo v zakonitem 30 dnevnem roku po vročitvi tožbe. Pooblaščenka tožene stranke je namreč na sodišče po pošti s priporočeno poštno pošiljko dne 26. 10. 2011 poslala odgovor na tožbo, o čemer pritožbi prilaga tudi dokazilo. Z zamudno sodbo je sodišče v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice in tako ni v ničemer upoštevalo navedb tožene stranke, podanih v pravočasno vloženem odgovoru na tožbo. Zamudna sodba je popolnoma napačna, saj je sodišče zmotno zaključilo, da so izpolnjene predpostavke za njeno izdajo. Ne drži namreč niti, da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz tožničinih navedb ter da so zatrjevana dejstva tožnice podprta s tožbi priloženimi dokazi. Zato, da bi sodišče lahko z vsaj določeno mero gotovosti, ki je potrebna za sprejem zaključka, da so določene trditve utemeljene in podprte z dokazi, sklepalo, da je tožnica ustno preklicala pooblastilo B. R., bi moralo vsaj zaslišati notarja G. K., ki je sestavljal sporazum med tožnico in B. R. v notarski obliki. Prebrati bi moralo tudi dejstva, ki jih je v tožbi zatrjevala tožnica in zanje ni predložila nobenih dokazov, sodišče pa jih je štelo za bistvene pri svoji odločitvi, tako npr. da ni prejela kupnine na svoj račun, kar ne drži. Tudi o tem bi lahko izpovedal notar, ki je kupnino prenakazal s svojega fiduciarnega računa na osebni račun tožnice, ali pa tožnica sama, saj to izhaja iz izpiskov iz njenega osebnega računa. Posledično ne drži, da tožnica o poteku postopka prodaje po izpodbijani kupoprodajni pogodbi ni vedela ničesar, notar bi lahko izpovedal tudi to, ali drži, da je tožnica preklicala pooblastilo B. R. in še o drugih okoliščinah. Sodišče bi moralo tudi kritično presoditi dejstvo, da iz navedb tožnice, da je B. R. pri notarju pooblastila za prodajo nepremičnin dne 5. 5. 2010, dva dni kasneje pa sta sklenila sporazum o razdelitvi skupnega premoženja v notarskem zapisu ? tak sporazum se pred predpisom sestavlja in usklajuje več tednov, v vsakem primeru pa več dni, zato ne more vzdržati trditev tožnice, da je s samo sklenitvijo sporazuma pri notarju preklicala pooblastilo B. R. Napačno je torej sodišče zaključilo, da so bile pri sklenitvi izpodbijane pogodbe podane napake volje, saj je tožnica o preklicu pooblastila za sklenitev izpodbijane kupoprodajne pogodbe obvestila B. R. in s tem toženo stranko šele v juliju 2011, kot je tožena stranka zapisala v odgovoru na tožbo. V obvestilu je B. R. izvedel, da je pooblastilo za zastopanje tožnice preklicala 22. 3. 2011 pri notarju. V kolikor bi držale navedbe v tožbi, bi taisti preklic notar opravil skupaj s sporazumom in ne skoraj leto dni kasneje oziroma bi bilo to zapisano v samem notarskem sporazumu. Ravno na podlagi dejstva, da so predmetne nepremičnine tudi po sklenitvi sporazuma v notarskem zapisu še naprej ostale v lasti tožnice, je imelo dano pooblastilo smisel in je veljalo še naprej ? vsaj do 22. 3. 2011 oziroma do dne, ko je tožnica B. R. in s tem posredno toženo stranko obvestila o preklicu danega pooblastila, torej do julija 2011. Glede na tožbene trditve, da gre za kmetijska zemljišča, bi moralo sodišče po uradni dolžnosti vedeti, da je tekel tudi upravni postopek odobritve pravnega posla ter vsaj pogledati v zemljiško knjigo, po izvedbi teh dokazov pa bi lahko ugotovilo, da navedbe tožnice ne držijo. Ker tožnica ni uspela izkazati razlogov za izpodbojnost prodajne pogodbe in utemeljenosti zahtevka na razveljavitev kupoprodajne pogodbe, je sodišče povsem napačno tožbenemu zahtevku ugodilo. Zato tožena stranka predlaga, da se pritožbi ugodi in izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je, kot izhaja iz podatkov v spisu, zamudno sodbo izdalo dne 30. 11. 2011, ko v spis še ni bil vložen odgovor na tožbo, za katerega pa je tožena stranka uspela izkazati, da ga je poslala priporočeno po pošti pravočasno v 30-dnevnem roku za odgovor na tožbo. Tožena stranka je namreč predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, podrejeno pritožbi, vloženi 15. 12. 2011, priložila kopijo odgovora na tožbo z dne 26. 10. 2011, ki ga je sestavila pooblaščenka tožene stranke, ter popis oddanih pošiljk pooblaščenke istega dne na pošto, iz katerega izhaja, da je pod zaporedno št. 5 bila na pošto oddana pošiljka za naslovnika Okrožno sodišče v Celju (R./K.). Popis oddanih pošiljk vsebuje poštni žig z datumom 26. 10. 2011, kar zadošča za zaključek, da je tožena stranka skladno z določbo drugega odstavka 112. člena ZPP odgovor na tožbo izročila sodišču dne 26. 10. 2011. Po tej določbi se namreč šteje, da če se vloga pošlje po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Tak zaključek potrjuje tudi ugotovitev sodišča prve stopnje v pravnomočnem sklepu z dne 21. 2. 2012 o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje, da je 27. 10. 2011 na sodišče prispela priporočena pošiljka s strani pooblaščenke tožene stranke, ki pa ni bila v spis pravilno vložena. Zaradi te napake je sodišče prve stopnje naknadno obnovilo del spisa, in sicer odgovor na tožbo z dne 26. 10. 2011. Glede na obrazloženo je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da toženka, ki je poziv na odgovor na tožbo skupaj s tožbo prejela 6. 10. 2011, odgovora na tožbo ni vložila v danem roku 30 dni. Ker tako ni izpolnjen že prvi, osnovni pogoj za izdajo zamudne sodbe, in sicer, da tožena stranka v roku iz prvega odstavka 277. člena ZPP ne odgovori na tožbo, je potrebno ugotoviti, da je sodišče prve stopnje v nasprotju z določbo prvega odstavka 318. člena ZPP izdalo zamudno sodbo in s tem storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Sodišče druge stopnje je zato utemeljeni pritožbi tožene stranke ugodilo, izpodbijano zamudno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj navedene kršitve postopka glede na njeno naravo ne more samo odpraviti (prvi odstavek 354. člena ZPP). Sodišču druge stopnje ni bilo potrebno presojati še preostalih navedb v pritožbi, saj bo moralo sodišče prve stopnje ponovno odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka in pri tem upoštevati pravočasno vložen odgovor na tožbo.

Pritožbeno sodišče je na podlagi določbe tretjega odstavka 165. člena ZPP odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo.