VSM Sodba I Cp 192/2018

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 4. 2017 do plačila ter ji povrniti pravdne stroške (točka I. izreka sodbe) in odločilo, da je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki 957,64 EUR pravdnih stroškov (točka II. izreka sodbe).

2Zoper to sodbo se pravočasno po svojem pooblaščencu pritožuje tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) s predlogom na njeno spremembo oziroma podrejeno na njeno razveljavitev in vrnitev v novo odločanje. V pritožbi poudarja, da je sodišče prve stopnje prezrlo, da je bila tožena stranka (v nadaljevanju toženka) neposredno pred zaslišanjem v kazenskem postopku s strani sodnika izrecno opozorjena, da je kot priča dolžna govoriti resnico, da ne sme ničesar zamolčati, kakor tudi, da pomeni kriva izpovedba kaznivo dejanje. Ne glede na to opozorilo je vseeno podala neresnično in za tožnico obremenilno izjavo, s čimer je po prepričanju tožnice podana protipravnost v njenem ravnanju kot element odškodninske odgovornosti. S svojo neresnično in posledično krivo izpovedbo je posegla v njeno osebnostno pravico, zato ji je dolžna povrniti škodo v smislu 131. in 179. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Toženka bi morala resničnost svoje izjave prehodno preveriti ali pa bi morala v okviru svoje izpovedbe na sodišču opozoriti, da gre za govorico oziroma bi morala izpostaviti, da ni prepričana, ali je sporna izjava E. N. in N. G. resnična. Ni res, da jima je tožnica ponujala denar za krivo pričanje v korist sina Andreja na sodišču. S takšno pavšalno in nekonkretizirano ter dokazno nepodprto izjavo je toženka posegla v osebnostno pravico tožnice. Gre za navedbe, ki pomenijo za tožnico razžalitev, obrekovanje in celo žaljivo obdolžitev, ki so pri tožnici povzročile občutek razburjenosti, žalosti, prizadetosti, pa tudi nemoči ali celo jeze, o čemer je tožnica jasno in doživeto izpovedovala. Pred ravnanjem toženke je tožnica doživljala visok ugled s strani družbe oziroma okolja, v katerem živi. Tožnica je zaradi protipravnega ravnanja toženke trpela duševne bolečine, saj je bilo grobo poseženo v njeno osebnostno pravico, zato je doživljala in še vedno doživlja številne negativne občutke. Prav tako je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka, ker ni angažiralo izvedenca ustrezne stroke v zvezi z ugotavljanjem dejstva o pravno priznani škodi, ki jo je utrpela tožnica. Sodišče se ni ukvarjalo z vprašanji, ali je bila toženka dolžna preverjati, ali je tožnica N. in G. res ponujala denar za krivo pričanje v korist njenega sina, temveč se je neupravičeno in neutemeljeno postavilo na stran toženke ter se do izpovedbe tožnice in z njene strani predlaganih prič ni opredelilo, izpovedbo priče N. pa ocenilo z nižjo stopnjo verodostojnosti, v resničnost njegove izpovedbe se ni prepričalo s stopnjo gotovosti. Priglaša stroške.

3Tožena stranka na pritožbo tožeče stranke ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožeča stranka je v postopku zatrjevala, da je toženka z neresnično izjavo podano v kazenskem postopku dne 21. 4. 2016 razžalila njeno dobro ime in čast ter s tem nedopustno posegla v njene osebnostne pravice, s čimer ji je prizadejala duševne bolečine in zahteva od toženke odškodnine. Sodišče prve stopnje je tožničin tožbeni zahtevek zavrnilo z ugotovitvijo, da toženka ni odškodninsko odgovorna, saj ji glede podane izjave ni moč očitati krivde, pred sodiščem je ponovila le, kar sta v njeni navzočnosti povedala N. in G..

6Preizkus zadeve pokaže, da sodišče prve stopnje ni storilo kršitve postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti v smislu drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 339. člena istega zakona, tudi ne tiste, na katere se v pritožbi sklicuje tožnica (kar bo predmet nadaljnje obrazložitve), v postopku je ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva ter posledično sprejelo pravilne materialnopravne zaključke.

7Kaznivo dejanje razžalitve stori, kdor koga razžali (prvi odstavek 158. člena Kazenskega zakonika - v nadaljevanju KZ-1), kvalificirano obliko tega pa kdor koga razžali s tiskom, po radiu, televiziji ali z drugim sredstvom javnega obveščanja ali na javnem shodu (drugi odstavek), pri čemer se ne kaznuje kdor se o kom žaljivo izrazi v znanstvenem, književnem ali umetniškem delu, v resni kritiki, pri obrambi kakšne pravice, ali pri varstvu upravičenih koristi..., če se iz načina izražanja ali iz drugih okoliščin vidi, da tega ni storil z namenom zaničevanja (tretji odstavek). Razžalitev je vsak napad zoper čast in dobro ime drugega v obliki žaljive vrednostne ocene, ko je že iz njene narave razvidno podcenjevanje drugega, nespoštovanje človeškega dostojanstva drugega in druge oblike negativne sodbe o drugem, pri čemer mora biti žaljivost objektivno podana.¹ Storilec se mora zavedati, da je tisto kar trdi objektivno žaljivo in utegne prizadeti čast in dobro ime drugega. Za razžalitev se ne zahteva namen, zadostuje že zavest, da je dejanje objektivno žaljivo ali sposobno, da žali čast in dobro ime ter volja storilca storiti to dejanje.

8O odškodninskem (civilnem) deliktu govorimo, kadar so kumulativno podani naslednji elementi: da škoda izvira iz nedopustnega ravnanja, da je škoda sploh nastala, da obstaja vzročna zveza med njima in da obstaja odgovornost na strani povzročitelja škode. Prve tri elemente mora dokazati oškodovanec, zadnji pa se predpostavlja, razen če na podlagi načela obrnjenega dokaznega bremena povzročitelj dokaže drugače.

9Sodišče prve stopnje se je v postopku ukvarjalo predvsem z vprašanjem ali sta N. in G. res povedala to, kar je pozneje ponovila toženka v kazenskem postopku, ko je bila zaslišana kot priča. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je ugotovilo, da je toženka zgolj prenesla to, kar sta dejansko v njeni prisotnosti povedala N. in G..

10Sodišče druge stopnje ne dvomi v dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki jo je obrazloženo argumentiralo v točkah 12 in 13 obrazložitve izpodbijane sodbe, pritožba, ki izpodbija to dokazno oceno s sklicevanjem se na dejstvo, da je toženka to dokazovala s pričami, ki so bile z njo sorodstveno in prijateljsko povezane, ki naj bi zgodbo o obisku in vsebini pogovora skonstruirale, niso utemeljene. Gre zgolj za nekonkretizirano pritožbeno trditev in kot tako je šteti tudi trditev, da bi sodišče prve stopnje moralo pokloniti vero priči N., saj se o resničnosti njegove izpovedbe ni prepričalo s stopnjo gotovosti. Po oceni sodišča druge stopnje gre zgolj za nekonkretizirane in posplošene trditve tožnice, s katerimi ne more izpodbiti obrazložene dokazne ocene sodišča prve stopnje, pri čemer je opozoriti, da sodišče dokazne ocene ne sprejema s stopnjo gotovosti². Na podlagi skrbne dokazne ocene vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj (8. člen ZPP), dokazno oceno o pravno odločilnem dejstvu sprejme na podlagi stopnje prepričanja³, ki so v obravnavanem primeru prav gotovo ob ugotovljenih skladnih izpovedbah večih prič in toženke prepričljivejši kot neskladna izpovedba N., ki jo je kot neverodostojno prepričljivo dokazno ocenilo sodišče prve stopnje v točki 13 obrazložitve izpodbijane sodbe. V čem bi izpovedbe tožnice in z njene strani predlaganih prič (kot zatrjuje pritožba) lahko spremenile dokazno oceno sodišča prve stopnje oziroma kaj bi tožnica in priče vedele povedati in katere priče naj bi to bile⁴, pritožba ne pove. Te pritožbene graje niso zmožne pritožbenega preizkusa ter so zato neutemeljene.

11Izjava toženke podana v kazenskem postopku v svojstvu pričevanja, v kateri je zgolj posredovala nekaj kar je slišala, pri tem pa ni zatrjevala, da gre za (ne)resnične trditve, ne pomeni ravnanja, ki bi ga bilo moč šteti za nedopustnega oziroma protipravnega ter zato kot navaja sodišče prve stopnje ni podana toženkina krivdna odgovornost (prvi odstavek 131. člena OZ). Šlo je za enkratno izjavo, ki jo glede na okoliščine, ko je bila slednja podana v okviru pričevanja pred sodiščem, ni mogoče šteti kot napad zoper čast in dobro ime toženke v obliki žaljive vrednostne ocene v smislu, da bi želela izraziti negativno vrednostno sodbo o toženki ter bi bil to njen izključni namen.

12Ob dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje, toženkino ravnanje ni moč šteti kot nedopustno (protipravno ravnanje), zato manjka eden izmed elementov odškodninskega delikta, in ker morajo biti za odškodninsko odgovornost podani vsi elementi kumulativno, o odškodninski odgovornosti toženke v konkretnem primeru ni moč govoriti.

13Na podlagi navedenega se izkažejo za neutemeljene tudi pritožbene trditve o postavitvi izvedenca (le-ta v postopku v zvezi z ugotavljanjem obstoja pravno priznane škode ni bil potreben, saj je bil zahtevek tožnice že zaradi neobstoja elementa protipravnosti zavrnjen), z navedeno obrazložitvijo pa je smiselno odgovorjeno tudi na vsa ostala pritožbena naziranja.

14Glede na navedeno pritožba ni utemeljena, sodišče druge stopnje jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Odločitev temelji na določbi 353. člena ZPP.

15Tožnica s pritožbo ni uspela, zato je dolžna sama kriti vse stroške pritožbenega postopka (analogna uporaba prvega odstavka 154. člena ZPP). Odločitev temelji na določbi 2. točke 165. člena ZPP.

¹ dr. M. Deisinger, Kazenski zakonik 2017, Posebni del, s komentarjem, sodno prakso in literaturo, PZ Maribor, založništvo d.o.o., 2017, str. 245-247
² prof. dr. L. Ude, Civilno procesno pravo, Ljubljana 2002, str. 116: Najmočnejša stopnja materialne resnice je gotovost o kateri govorimo pri popolni skladnosti subjektivne predstave z obstoječimi dejstvi, torej z objektivno stvarnostjo. O prepričanju kot drugi stopnji materialne resnice govorimo tedaj, kadar o resničnosti določenega dejstva ne dvomi noben izkušen človek. O verjetnosti kot tretji stopnji resničnosti govorimo, kadar so razlogi, ki govore za obstoj določenega dejstva, močnejši od razlogov, ki govore proti njegovemu obstoju.
³ J. Zobec, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, str. 91: Zakon daje metodične napotke za dokazno oceno. Sodnik mora presoditi vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj. Prvo pomeni strukturalno analizo dokazovanja s posameznim dokaznim sredstvom, ko sodnik navede argumente dokazne (ne)vrednosti za vsak posamezen dokaz, pri čemer morajo biti ti argumenti logično prepričljivi in življenjsko sprejemljivi. …Sprejemljivi so le, če priča res zasluži "poklanjanje vere" oziroma če je priča res prepričljivo izpovedala. Skrbnost dokazen ocene nalaga navedbo kriterijev prepričljivosti. ..."
⁴ Iz podatkov v spisu je razvidno, da je tožnica predlagala zgolj zaslišanje dveh prič: M. G. in A. L.. Le-ta bi naj vedela izpovedati, da tožnica nikoli ni ponujala denarja G. in N. ter o tem, da se z njima ni družila, in da G. sploh nikoli ni videla, niti z njima ni govorila po telefonu (list. št. 26 spisa). Navedeni priči torej o siceršnji izjavi N. in G., o kateri je govorila toženka v kazenskem postopku, ne bi vedeli povedati ničesar.