8. člen ZPP-UPB3

Upnik pri nobeni od spornih pogodb ni bil stranka in niti ne more poznati konkretnih dejstev in vsebine teh pogodb. Prav zato je treba siceršnjo strogost pri zahtevi po konkretizaciji navedb in dokaznih predlogov omiliti. Zadošča, da upnik poda navedbe o indicih, ki kažejo na zatrjevano dejstvo. Če ti tvorijo zaključen krog, lahko sodišče dejstva ugotovi z zadostno stopnjo prepričanja. Po drugi strani pa mora biti zato nasprotna stranka, ki z ustreznimi informacijami razpolaga, bolj aktivna, da bi lahko vzbudila dvom v zaključke sodišča.

Predmet Pogodbe je bilo opravljanje dejavnosti in storitev zavarovalniškega zastopanja in sicer je tožena stranka tožečo pooblastila, da v njenem imenu in za njen račun opravlja posle zavarovalniškega zastopanja (809. člen OZ). V Pogodbi so bile urejene obveznosti tožeče stranke, med njimi tudi zaveza, da ne bo opravljala drugih poslov, ki bi oteževali delo po Pogodbi, da ne bo delovala v svojem imenu in za svoj račun, da ne bo opravljala dela za konkurenčne družbe in podobno. Tožeča stranka je morala tudi ravnati v skladu z navodili pristojnih delavcev tožene stranke, v interesu tožene stranke. Glede na navedeno, so neutemeljeni očitki, da naj se tožeča stranka ne bi zavezala „ves čas skrbeti za sklepanje pogodb“. Prav tako je izpolnjen pogoj iz drugega odstavka 807. člena OZ, saj je tožnica registrirana kot samostojna podjetnica za opravljanje dejavnosti zavarovalniškega zastopanja. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je Pogodba po svoji vsebini agencijska pogodba iz 807. člena OZ.

Upnik torej razpolaga z izvršilnim naslovom, pri čemer je s priloženimi fotografijami verjetno izkazal, da dolžnik svoje obveznosti ni izpolnil. V takem pravnem položaju je na dolžniku trditveno in dokazno breme, da izkaže, da je svojo obveznost izpolnil. Sporna dejstva pa mora izkazati z visoko stopnjo prepričanosti, tako rekoč onkraj razumnega dvoma. Taka zahteva je utemeljena, saj sta le tako položaja upnika in dolžnika uravnotežena. Nasproti si namreč stojijo na eni strani izvršilni naslov, na drugi pa navedbe v ugovoru, ki kvalitete izvršilnega naslova nimajo. Poleg tega ima dolžnik, za razliko od upnika, še vedno na voljo tožbo po 59. členu ZIZ.

Glede na to, da pogodbene obveznosti zavezujejo pogodbene stranke tako, kot so jih dogovorile, to, kdaj bi povprečen človek sicer izvedel pogodbeno dogovorjene obveznosti na samo kavzo konkretne pogodbe ne more vplivati.

V tej zadevi nobena od strank ni podala zadostnih navedb, na podlagi katerih bi sodišče lahko odločalo v zadevi. Sodišče prve stopnje je to spregledalo in pri tožniku ustvarilo vtis, da so navedbe zadostne (oziroma je prav zato, ker predhodno ni bilo izvedeno materialno procesno vodstvo, toleriralo nekatere sicer prepozne navedbe), tožena stranka pa na pomanjkljivosti ni izrecno opozarjala. Odločitev pritožbenega sodišča, da navedbe niso bile zadostne, oziroma, da niso bile pravočasne, bi v opisani procesni situaciji pomenila sodbo presenečenja in kršitev pravice strank do poštenega sojenja. Po drugi strani pa toženi stranki zaradi pomanjkljivih navedb tožeče stranke ni mogoče očitati, da ni podala vseh ugovorov, ki bi jih lahko in ki bi jih morala. Pritožbeno sodišče je zato moralo sodbo razveljaviti in zadevo vrniti v nov postopek, v katerem bosta imeli obe stranki možnost podati dodatne navedbe glede na zamejitev spora, kot je povzeta v prejšnji točki te obrazložitve.

Kljub temu, da jo je na njeno dokazno breme opozorilo tudi sodišče prve stopnje, tožeča stranka pred zaključkom prvega naroka ni predlagala najbolj očitnega dokaza, to je zaslišanja osebe, s katero naj bi se dogovarjala. Res je ta dokazni predlog pravočasno postavila nasprotna stranka (ki pa ga je nato umaknila), vendar to ne pomeni, da tožeči stranki predloga, s katerim izpolnjuje svoje dokazno breme, ni treba podati. Vsaka stranka mora namreč predlagati dokaze za dokazovanje svojih trditev. Dokazni predlog za zaslišanje priče, postavljen šele na zadnjem naroku, je zato prepozen. Nobenega dvoma pa ni, da predlog za zaslišanje priče, za katero je šele treba pridobiti osebne podatke iz tujine, in ki je podan na zadnjem naroku, pomeni, da bi izvedba tega dokaza zavlekla reševanje spora (tožba je bila vložena 2015, dejstvo, ali je tožeča stranka z mobilnimi hišicami sploh razpolagala, pa je sporno vse od odgovora na tožbo).

V izvršilnem postopku izvršilno sodišče o ugovoru tretjega vsebinsko ne odloči, temveč v primeru nasprotovanja s strani upnika, ugovor zavrne, tretji pa ima možnost v 30 dneh od pravnomočnosti sklepa o zavrnitvi ugovora začeti pravdo na nedopustnost izvršbe (drugi in tretji odstavek 65. člena ZIZ). Glede na to o stroških postopka v zvezi z ugovorom tretjega v tej fazi izvršilnega postopka ni mogoče odločiti niti po kriteriju uspeha (154. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), niti po kriteriju neutemeljeno povzročenih stroškov (šesti odstavek 38. člena ZIZ) in bo o njih izvršilno sodišče lahko odločalo, ko bodo znana vsa dejstva v zvezi z začeto pravdo na nedopustnost izvršbe oziroma odločitvijo pravdnega sodišča o zahtevku tretjega.

Pogodbeni odnos je razdeljen na sklenitveno fazo in fazo izpolnjevanja pogodbenih obveznosti. V obravnavani zadevi je v ospredju sklenitvena faza, torej vprašanje, ali sta se pogodbeni stranki dogovorili o delu (dograditvi televizijskega sistema za 20 dodatnih sob) in ceni za to delo. Nobenega dvoma ni, da je tožeča stranka 3.3.2015 naslovila na toženo stranko zadnjo konkretno in popolno pisno ponudbo za omenjeni posel. Te ponudbe pa tožena stranka ni takoj na jasen in nedvoumen način zavrnila, temveč je to storila šele po zaključku faze izpolnjevanja pogodbenih obveznosti s strani tožeče stranke. Ker pa je med ponudnikom in naslovnikom obstajala stalna poslovna zveza glede dograjevanja televizijskega sistema in izgradnje wi-fi omrežja v hotelskih sobah tožene stranke, se šteje, da je bila pogodba med pravdnima strankama sklenjena. Ko je namreč naslovnik glede določenega blaga (ali storitve) v stalni poslovni zvezi s ponudnikom, se šteje, da je sprejel ponudbo, ki se nanaša na takšno blago, če je ni takoj ali v danem roku zavrnil (tretji odstavek 30. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Zato je po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo i

Pri ponovnem odločanju o tožbenem zahtevku bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti omenjene procesne napake, pri čemer v tej zvezi pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da je zaradi same narave kršitev izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Ob tem je treba tudi upoštevati, da zaradi takšne odločitve (glede na merila iz 4. člena Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja) ne bo prišlo do hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (drugi odstavek 354. člena ZPP).

Drži, da nobeden od pritegnjenih izvedencev z vidika medicinske stroke ni mogel potrditi, da bi se v primeru hitrejšega carskega reza rodila zdrava deklica, vendar pa je zmotno pritožbeno prepričanje, da navedeno izključuje konkluzijo o obstoju pravno relevantne vzročnosti. V pravni teoriji je sicer zastopano večinsko stališče, da morajo biti trditve o pravno odločilnih dejstvih dokazane tako, da je izključen vsak razumen dvom v njihovo resničnost (prepričanje o obstoju pravno pomembnih dejstev). Kadar pa je zaradi narave oziroma specifičnosti pravno relevantnega dejstva ta dokazni standard praktično nedosegljiv, pa ima to v sodni praksi za posledico znižanje dokaznega standarda tako, da sodišče šteje relevantno dejstvo za dokazano že na podlagi ustrezne stopnje verjetnosti o njegovem obstoju.

Policijska uprava je svojo poročilo z dne 3. 12. 2010 z navedbami, da je tožnika stisnilo, ko je samovoljno skočil med nakladano vozilo in tovorno vozilo, zapisala brez neposrednih ugotovitev o tem vprašanju, pač pa na podatkih, ki jih je dobila pri zavarovancu. Poročilo policijske postaje ne predstavlja uradne listine iz 224. člena ZPP, na kar namiguje pritožba, ko navaja, da bi ga prvo sodišče moralo upoštevati takšnega kot je. Oceno njene dokazne vrednosti o poteku dogodka je sodišče prve stopnje lahko in moralo sprejeti v skladu z 8. členom ZPP, kar ni predstavljalo njegove prekoračitve.

Toženec okoliščin oziroma razlogov, zaradi katerih je predlagal zaslišanje priče po prvem naroku za glavno obravnavo, ni navedel. Dejstvo, da sta tožnika po prvem naroku za glavno obravnavo umaknila svoj dokazni predlog po zaslišanju te priče, pa ni okoliščina, ki bi utemeljevala toženčevo kasnejše predlaganje tega dokaza.

Po oceni sodišča druge stopnje je namreč izvedensko mnenje z dopolnitvijo omogočilo sodišču prepričanje (ko o resničnosti tega dejstva ne dvomi noben izkušen človek) o tem, da je toženka podpisala kreditno pogodbo in poroštveno izjavo v njej.

Pravilna pa je zavrnitev tožbenega zahtevka za vtoževano odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, saj so, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, slednje trajale le začasno, upoštevane pa so v postavki telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem, pri čemer je slediti mnenju izvedenca, da glavoboli niso posledica škodnega dogodka.

Tožena stranka je sledljivost puščic dokazovala, kot rečeno, tudi z dobavnicami in ostalo dokumentacijo, z zaslišanjem predstavnika italijanske družb ter z zaslišanjem svojih predstavnikov. Sodišče prve stopnje bi moralo predlagane dokaze ocenjevati in če res vsaj verjetno izkazujejo trditve tožene, potem tožeča stranka ne more uspeti zgolj z zanikanjem, da pregledanih puščic ni proizvedla ona. Drugačno stališče sodišča prve stopnje postavlja toženo stranko v nesorazmerno težak položaj pri dokazovanju njenih trditev.

1. Pritožbena kritika, da ni nobena od strank v postopku zatrjevala sklenitve ustnega dogovora o prevzemu dolga, je utemeljena. Sodišče se je pri odločanju o utemeljenosti izstavitve računa sicer sklicevalo tudi na izpoved direktorja tožene stranke, vendar četudi bi slednji kaj takega izpovedal (iz njegove izpovedi dogovor o prevzemu dolga ne izhaja), bi taka izpoved ne mogla nadomestiti trditvene podlage nobene od pravdnih strank.

Izjava toženke podana v kazenskem postopku v svojstvu pričevanja, v kateri je zgolj posredovala nekaj, kar je slišala, pri tem pa ni zatrjevala, da gre za (ne)resnične trditve, ne pomeni ravnanja, ki bi ga bilo moč šteti za nedopustnega oziroma protipravnega ter zato kot navaja sodišče prve stopnje ni podana toženkina krivdna odgovornost (prvi odstavek 131. člena OZ).

Sodišče ni vezano na pravno kvalifikacijo, ki jo ponujajo stranke, vezano pa je na njihove navedbe. Glede na izrecne navedbe tožeče stranke, da nikoli ni soglašala, da bi tožena stranka vstopila v razmerje ali prevzela dolg namesto E. d.o.o., niso izpolnjeni pogoji niti za prenos pogodbe1 (112. člen OZ) niti za prevzem dolga (427. člen OZ). V obeh primerih je namreč potrebna privolitev upnika, da v razmerje namesto prvotnega dolžnika stopi nov dolžnik, torej privolitev tožeče stranke. Ker te privolitve po navedbah tožeče stranke ni bilo, bi lahko govorili kvečjemu o prevzemu izpolnitve (peti odstavek 427. člena OZ) ali o pristopu k dolgu (432. člen OZ). In to ne glede na drugačno odločitev v zadevi III Ips 142/2015, v kateri je bila tožena druga stranka. Sodišče je namreč vezano na navedbe, podane znotraj postopka, poleg tega pa sodba III Ips 142/2015 v nobenem primeru ne učinkuje zoper toženo stranko v tej pravdi. Pri pristopu k dolgu pa gre za pogodbo med upnikom in tretjim, s katero se ta upniku zavezuje, da bo izpolnil njegovo terjatev do dolžnika, pri čemer stopi tretji v zavezo poleg dolžnika. V tem primeru upnik ima zahtevek tudi nasproti pristopniku k dolgu,