VSL Sklep II Cp 2839/2017

I. Pritožbi dedinje I. P. se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v točki 4 in 5 izreka spremeni tako, da se po spremembi izrek v tem delu glasi:

"D. P. se napoti, da zoper I. P. in I. G. vloži tožbo za ugotovitev, da v zapuščino, poleg zneska 12.878,50 EUR, sodi še najmanj znesek 138.386,77 EUR."

II. V ostalem se pritožba dedinje I. P. in v celoti pritožba dediča D. P. zavrneta in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o priglašenih pritožbenih stroških se pridrži za sklep o dedovanju.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom prekinilo zapuščinski postopek in dediča D. P. ter dedinjo I. P. napotilo na pravdo. Pri tem je glede posameznega zahtevka na pravdo napotilo tistega od njiju, katerega pravico je štelo za manj verjetno. Dedinja I. P. je tako dolžna vložiti tožbo za ugotovitev, da ¼ nepremičnin, katerih solastnik je bil zapustnik, ne spada v zapuščino (točka 3 izreka) in tožbo za ugotovitev, da v zapuščino ne spada znesek 10.000 EUR in 45.780 CHF¹ (točka 4 izreka); dedič D. P. pa (med drugim) tožbo za ugotovitev, da v zapuščino spadajo denarna sredstva v višini 94.839,98 EUR ter še dodatna sredstva nad zneskom 15.253,34 EUR (točka 5 izreka).

2Pritožbo zoper takšno odločitev vlagata oba dediča.

3Dedič D. P. izpodbija odločitev pod točko 5 izreka. Meni, da je manj verjetna pravica sodedinje I. P. Sodišče v zvezi s presojo, koga napotiti na pravdo, ni upoštevalo vseh okoliščin primera. I. P. je trdila, da gre pri denarnih sredstvih na zapustnikovih računih za njeno posebno premoženje, zato bi moralo njo napotiti na pravdo. Opozarja na vsebino zapisnikov z dne 22. 9. 2016 in 8. 12. 2016 ter pritrjuje stališču, ki ga je sodišče takrat zavzelo. V zapuščino sodijo vsa denarna sredstva, to je znesek 151.265,27 EUR. Višina zneska 17.682,49 EUR ni izkazana in tudi ni logična. I. P. je bila pooblaščenka na osebnih in skupnih računih, ona je tista, ki je pred zapustnikovo smrtjo, na dan njegove smrti in nekaj dni po njej, opravila prenos sredstev. S tem še ni prišlo do spremembe njihovega lastnika. Zatrjevala je sicer pravno podlago (da gre za njeno posebno premoženje), vendar ni izkazala denarnega toka med dejansko prejetimi sredstvi in sredstvi na računih zapustnika. Sklicuje se na sklep VSL I Cp 1245/2016. V nadaljevanju zavzema še stališče do tistega dela razlogov, v katerih sodišče pojasnjuje, da bo ugotavljalo višino obogatitve. Priglaša pritožbene stroške.

4Dedinja I. P. izpodbija odločitev pod točkama 3 in 4 izreka. Meni, da je njena pravica glede na predložene dokaze verjetnejša od pravice sodediča D. P. in bi zato moral biti on napoten na pravdo. Pri odločitvi pod točko 3 izreka se je sodišče zadovoljilo s podatki zemljiške knjige, ni pa upoštevalo z njene strani predložene listinske dokumentacije, s katero je več kot verjetno izkazala, da ¼ nepremičnin ne sodi v zapuščino. V nadaljevanju izpostavlja cenitev U., d. o. o., ter nekaj po njeni presoji relevantnih dejstev, ki kažejo, da je njen delež na skupnem premoženju večji kot zapustnikov. Sodišče je dedinjo nepravilno napotilo na pravdo tudi glede denarnih sredstev, kar v nadaljevanju obrazloži. Skupno premoženje so le denarna sredstva v višini 25.756,77 EUR, pri čemer dedinja kot svoj delež izloča ½. Vsa ostala denarna sredstva (132.952,49 EUR) so njeno posebno premoženje. Pridobivanje denarnih sredstev je uspela časovno povezati z višino denarnih sredstev na računih zapustnika, skupnih računih in doma. Za zapustnika niti ni bilo substancirano zatrjevano, da bi imel kakšne večje denarne prilive, niti kje naj bi denarna sredstva v taki višini prejel. Pokojnina je zadoščala za solidno življenje, ne pa za večje varčevanje. Ker so se prihranki od leta 2003, ko so znašali približno 11.000 EUR do zapustnikove smrti povečali na preko 147.000 EUR, je očitno, da je prišlo do povečanja na račun njenega posebnega premoženja. Prerekano je bilo, da je dedinja večje vsote denarja podarila hčeri I. G.

5Dedinja I. P. je na pritožbo sodediča D. P. odgovorila. Meni, da je neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev.

6Pritožba I. P. je delno utemeljena, pritožba D. P. pa ni utemeljena.

Glede napotitve na pravdo, ki se nanaša na nepremično premoženje

7Pritožbeno sodišče v zvezi s tem delom napotitve uvodoma ugotavlja, da odločitev, s katero je bil na pravdo z zahtevkom za ugotovitev, da v zapuščino ne spada prizidek hiše, napoten dedič D. P., v pritožbenem postopku ni izpodbijana in je pravnomočna. Pritožbeno sodišče je zato presojalo le pravilnost odločitve, s katero je bila na pravdo glede nepremičnin napotena dedinja I. P.

8Sodišče napoti na pravdo tisto stranko, katere pravico šteje za manj verjetno (1. odstavek 213. člena Zakona o dedovanju, v nadaljevanju ZD).

9Med dediči ni sporno, da so nepremičnine, glede katerih je sodišče I. P. napotilo na pravdo, skupno premoženje pritožnice in zapustnika, sporna je le višina njunih deležev. Pritožnica je trdila, da je njen delež višji od 1/2 in znaša 3/4, saj je v skupno premoženje vložila tudi svoje posebno premoženje. V pritožbenem postopku ni izpodbijano, da je zapustnik v zemljiški knjigi vpisan kot solastnik do ½.

10Ob povzetih dejstvih je odločitev sodišča prve stopnje, da je manj verjetna pravica vdove I. P., pravilna. Pravilna je že zato, ker gre pri nepremičninah za skupno premoženje. Na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) se namreč domneva, da sta deleža zakoncev na takem premoženju enaka. Dejstva in dokazi, na katere se I. P. v pritožbi sklicuje, bodo imela pomen v pravdi, ki jo bo sprožila, ne morejo pa imeti večjega pomena od zakonske domneve o enakih deležih. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da je pravica I. P. manj verjetna tudi zato, ker ji stoji nasproti še zakonska domneva iz 11. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), da je lastnik nepremičnine tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo.

11Odločitev sodišča prve stopnje (točka 3 izreka) je zato pravilna, pritožba dedinje I. P. pa v tem delu neutemeljena.

Glede napotitve na pravdo, ki se nanaša na denarna sredstva

12Pritožbeno sodišče uvodoma zavrača pritožbene očitke dediča D. P. o kršitvah določb postopka in kršitvi 22. in 23. člena Ustave. Kršitev Ustave RS ter uradoma upoštevnih kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP) namreč sodišče prve stopnje ni storilo, drugih pa dedič ne konkretizira.

13Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil zapustnik imetnik več bančnih računov. Tako je imel pri Banki A., d. d. skupaj z dedinjo I. P. (kot soimetnico) odprt bonus račun pod številko ...; pri Banki B., d. d., srebrni račun številka ... in varčevalni račun številka ...; ter pri Banki C račun številka .... Na teh računih so bila v času, ko je sodišče opravilo poizvedbe (oktober oziroma november 2014), le minimalna denarna sredstva (glej odgovore bank na list. št. 12, 13 in 14 ter priloge C5, C11, C7 in C12). Med dediči ni bilo sporno, da je pred zapustnikovo smrtjo, na dan smrti in po njegovi smrti dedinja I. P. opravila več dvigov oziroma prenosov različnih denarnih zneskov na svoje račune. Dedič D. P. je tako izpostavil prenos zneska 42.758,00 EUR dne 17. 1. 2014 ter prenos zneska 52.081,98 EUR dne 10. 2. 2014² z bonus računa pri Banki A.; dvige gotovine s srebrnega računa pri Banki B. dne 4. 11. 2013, 4. 12. 2013, 3. 1. 2014 in 10. 1. 2014 v zneskih 1000 EUR, 2000 EUR, 1000 EUR in 500 EUR ter prenose z istega računa na dan 16. 1. 2014 v višini 16.182,49 EUR ter 16.830,07 CHF³. Opozoril je tudi na razliko v obračunanih obrestih, ki je posledica teh prenosov. Za vsa navedena sredstva je trdil, da so last zapustnika, saj so bila na njegovih računih in zato spadajo v zapuščinsko premoženje. Med dediči tudi ni bilo sporno, da se je na domu zapustnika in vdove I. P. nahajala gotovina v višini 10.000 EUR ter 28.950 CHF, kar je bilo prav tako položeno na srebrni račun dedinje I. P. pri Banki B (glej prilogo C13) že po smrti zapustnika. Po trditvah dediča je šlo tudi pri tem denarju za zapustnikovo premoženje, skupaj pa naj bi v zapuščino spadal najmanj znesek v višini 151.265,27 EUR. Dedinji I. P. in I. G. pa sta v zvezi s tem trdili, da v zapuščino spada le zapustnikov delež na skupnem premoženju. Ker tega predstavlja znesek 25.757 EUR, priznavata, da v zapuščino sodi 12.878,50 EUR. Ves preostali denar, ki ga je I. P. dvignila ali prenesla na svoje račune, naj bi bil njeno posebno premoženje.

14Res je, da je v sodni praksi upoštevana domneva, da denarna sredstva pripadajo imetniku računa oziroma imetniku depozita⁴. Vendar pa je možno dokazati nasprotno. Pri tem je okoliščina, da gre za denarna sredstva, ki so se pred ali ob smrti zapustnika nahajala na njegovih računih, le eno od dejstev, ki jih sodišče upošteva pri presoji čigava pravica je bolj ali manj verjetna. Tako je v posameznem primeru, upoštevajoč konkretne okoliščine, lahko pomemben še čas, ko je bil denar dvignjen; ali je bil porabljen ali ne in kdaj; kdo ga je porabil in za kakšen namen; morebiten obstoj pooblastila za dvig; pravna podlaga za zadržanje dvignjenih ali prenesenih sredstev in podobno. Zato tudi ni vedno nujno, da bo na pravdo napoten tisti, ki zatrjuje drugačno lastninsko stanje denarnih sredstev kot to izhaja iz bančnih evidenc. Res pa je, da bo morala stranka, ki domnevo izpodbija, za svojo trditev predložiti dovolj tehtne dokaze, da bo sodišče lahko zaključilo, da je njena pravica bolj verjetna⁵.

15In to je po presoji pritožbenega sodišča dedinji I. P. uspelo. V svoji pritožbi tako utemeljeno izpostavlja dejstva (bodisi listinsko izkazana bodisi neprerekana), ki z visoko stopnjo verjetnosti kažejo na to, da gre pri večjem delu denarnih sredstev, ki jih je I. P. dvignila oziroma prenesla s skupnega bonus računa oziroma srebrnega računa pri Banki B., res za njeno posebno premoženje. Neprerekano je tako ostalo dejstvo, da po nakupu nepremičnine v M. (v letu 2001) zapustnik in dedinja I. P. večjih prihrankov nista imela oziroma so ti v novembru 2003, ko je dedinja kot svoje posebno premoženje prejela prva večja denarna sredstva (po kupoprodajni pogodbi z G., d. d., priloga A17), znašali približno 11.000 EUR, ob smrti zapustnika pa je bilo na skupnem računu, računih zapustnika in računih dedinje I. P., skupaj približno 158.700 EUR. Razlika med prihranki v letu 2003 in ob smrti zapustnika tako znaša približno 147.700 EUR. Dedič D. P. te razlike ni znal prepričljivo pojasniti. Trdil je sicer, da naj bi zapustnik denar dobil s prodajo delnic in nakupom oziroma prodajo zemljišča v k. o. ..., vendar je dedinja I. P. takšni trditvi dovolj konkretizirano ugovarjala in svoje navedbe v spornih delih tudi izkazala⁶. Po drugi strani je sama z listinami dokazala, da je od novembra 2003 do septembra 2009 na različnih pravnih podlagah prejela skupno 132.952,49 EUR kot svoje posebno premoženje in tudi to, da tega denarja ni podarila hčeri I. G. za gradnjo hiše oziroma nakup stanovanja⁷. Neprerekana je ostala tudi njena trditev - da zapustnik in dedinja po letu 2001 nista imela večjih naložb (glej navedbe na list. št. 117 in 141); - da dohodki zapustnika niso bili bistveno višji od dohodkov dedinje, pri čemer je zapustnik ves čas svoje zaposlitve materialno skrbel za svojo mamo, od leta 1995 dalje pa zanjo doplačeval domsko oskrbo; - da sta svoje redne prihodke porabljala za preživljanje in vzdrževanje nepremičnin, ostanek pa prihranila; - in da zapustnik dodatnih rednih virov denarnih sredstev v tem obdobju ni imel. Ne glede na podatke bančnih evidenc⁸ je zato bistveno bolj verjetno, da manjši del denarnih sredstev, za katere dedič D. P. trdi, da so last zapustnika, res predstavlja skupno premoženje zakoncev (dedinji priznavata, da je skupnih 25.757,00 EUR⁹), ostala denarna sredstva pa so posebno premoženje dedinje I. P. Pravica dedinje, ki trdi, da denarna sredstva nad zneskom 12.878,50 EUR ne spadajo v zapuščino, je zato verjetnejša od drugačne trditve dediča D. P.

16Pritožbeno sodišče še dodaja, da na takšno presojo ne morejo vplivati pritožbene navedbe D. P., ki se nanašajo na vsebino zapisnika zapuščinske obravnave dne 22. 9. 2016 in 8. 12. 2016. Iz zapisnika z dne 22. 9. 2016 tako ne izhaja, da bi sodišče na pravdo glede denarnih sredstev napotilo dedinji. O tem ni niti odločalo niti v naprej napovedalo take odločitve. Na obravnavi dne 8. 12. 2016 pa sta dedinji predstavili le svojo ponudbo za sklenitev dednega dogovora ter v tem okviru tudi pripravljenost, da pri določenih trditvah popustita. Ker do dogovora v nadaljevanju postopka ni prišlo, sta dedinji predlog (z vsemi popuščanji) z vlogo 19. 4. 2017 (list. št. 181) umaknili. Sklicevanje dediča D. P. na njune navedbe, dane z namenom rešitve spora, je zato nerelevantno.

17Izkaže se torej, da je odločitev sodišča prve stopnje, ko je glede dela denarnih sredstev na pravdo napotilo dedinjo I. P., materialnopravno nepravilna, njena pritožba pa v tem delu utemeljena. Pritožbeno sodišče iz istih razlogov pritrjuje odločitvi v preostalem delu in ugotavlja, da je pritožba dediča D. P. neutemeljena. Pritožbi dedinje I. P. je zato delno ugodilo in izpodbijani sklep na podlagi 358. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD spremenilo tako, da je glede vseh (spornih) denarnih sredstev na pravdo napotilo D . P. Ob tem pojasnjuje, da je izrek točke 4 in 5 preoblikovalo, saj ob trditvah o skupnem in posebnem premoženju ter njunem prelivanju, ločevanje denarnih sredstev glede na njihovo nahajanje in čas prenosa oziroma porabe, v izreku ni smiselno. V ostalem je njeno pritožbo in v celoti pritožbo D. P. zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD sklep v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo.

18Ker sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom o spornem darilu (v obliki brezplačne uporabe) ni odločalo, se pritožbeno sodišče do teh pritožbenih navedb ne opredeljuje, saj to ni potrebno.

19Sklep o prekinitvi postopka in napotitvi na pravdo ni končni sklep. Stroški, ki so nastali z vložitvijo pritožb so zato del stroškov postopka. O njih bo odločalo sodišče prve stopnje ob izdaji sklepa o dedovanju.

¹ Gre za seštevek zneskov CHF po prvi in drugi alineji točke 4.
² Ta znesek je bil nakazan na bonus račun 20. 1. 2014, ko je potekla vezava (glej prilogo C7 in neprerekane navedbe I. P. in I. G. v vlogi z dne 9. 2. 2016).
³ Dedič D. P. je zatrjeval še prenos zneska 16.955,11 CHF dne 6. 1. 2014, vendar je iz pridobljenih bančnih izpiskov (priloga B5) razvidno, da je bil ta znesek 6. 1. 2014 prenesen na zapustnikov račun in ne na račun I. P. Z zapustnikovega računa na račun I. P. je bil nato dne 16. 1. 2014 opravljen le prenos zneska 16.830,07 CHF.
⁴ Glej že s strani sodišča prve stopnje omenjeni sklep VSL I Cp 1087/2012 in sklep, ki ga izpostavlja pritožnik D. P., I Cp 1245/2016, podobno tudi v sklepu VSM I Cp 968/2016.
⁵ To je najverjetneje razlog, da so na pravdo največkrat napoteni tisti dediči, ki zatrjujejo drugačno stanje kot ga izkazuje bančna evidenca.
⁶ Pojasnila je (dedič pa tega ni prerekal), da je bil večji del delnic kupljen iz skupnega premoženja, delnice, ki so izvirale iz certifikatov, pa sta imela oba (zapustnik 89, dedinja 44). Vse so bile prodane julija 2001 (priloga A32), denar pa porabljen za nakup apartmaja v M. Parcelo v k. o. ... sta kupila skupaj v letu 1982, prodana pa je bila že v septembru 2001 (priloga A28) prav tako zaradi nakupa apartmaja v M. Da so bila denarna sredstva od prodaje delnic in nepremičnine res porabljena že v letu 2001, kažejo (neprerekane) navedbe o višini sredstev, ki sta jih imela zakonca v tem letu na svojih računih (list. št. 140).
⁷ Glej časovno analizo investicij zakoncev P. in zakoncev G., list. št. 117, ki vsaj z verjetnostjo kaže, da zatrjevano darilo ni bilo dano.
⁸ Pomen teh evidenc je v konkretnem primeru manjši tudi zaradi dejstva, ker se je večji del denarja nahajal na skupnem bonus računu (na katerem sta bila zakonca enakovredna imetnika) ter zaradi pooblastil, ki sta jih dala drug drugemu na posameznih računih. To namreč (vsaj posredno) kaže na mešanje skupnega in posebnega premoženja.
⁹ Glej navedbe na list. št. 141.