VSL Sodba PRp 170/2017

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se postopek o prekršku zoper storilca ne ustavi.

1Okrajno sodišče v Novem mestu je izdalo izpodbijano sodbo po tem, ko je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom PRp 438/2015 z dne 7. 4. 2016 ugodilo pritožbi prekrškovnega organa in sodbo sodišča prve stopnje z dne 16. 11. 2015 (s katero je sodišče postopek o prekršku zoper storilca zaradi prekrškov po tretjem odstavku 4. člena Zakona o cestah (ZCes-1) in osmem odstavku 27. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP) ustavilo na podlagi 1. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških; ZP-1), razveljavilo in vrnilo zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Iz razlogov sklepa višjega sodišča izhaja, da je utemeljena pritožbena navedba prekrškovnega organa, da je prvostopenjsko sodišče napačno uporabilo materialno pravo in sicer določbo 123.a člena ZCes-1 oziroma da ni pravilna razlaga sodišča, da določba 123.a člena ZCes-1 napotuje le na uporabo 5. člena tega zakona in ne tudi na preostale določbe ZCes-1 in na določbe ZPrCP, saj je potrebno uporabiti sistemsko razlagalno metodo, v povezavi z namensko, upoštevati je potrebno tudi, da se v obravnavanem primeru storilcu očita storitev prekrškov na delu javne ceste JP 793011, ki poteka po nepremičninah parc. št. ... in ... k.o. X, ki sta v lasti storilca, pri čemer že teče postopek razlastitve teh nepremičnin v javno korist; upoštevati je potrebno tudi pomen javne ceste (24. točka prvega odstavka 2. člena ZCes-1) v povezavi z določbama prvega odstavka 3. člena in prvega odstavka 4. člena ZCes-1, ki določa uporabo javnih cest.

2Sodišče prve stopnje je nato v ponovljenem postopku ponovno izdalo sodbo, s katero je ugodilo zahtevi za sodno varstvo storilca in plačilni nalog prekrškovnega organa z dne 4. 2. 2015 spremenilo tako, da je postopek o prekršku zoper storilca ponovno ustavilo na podlagi 1. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1 in odločilo, da stroški postopka bremenijo proračun. Iz razlogov sodbe izhaja, da se storilcu očita, da je ravnal v nasprotju s 4. členom Zakona o cestah (ZJC), zato je potrebno postopek o prekršku ustaviti, saj določba 123.a člena ZCes-1 napotuje le na uporabo 5. člena ZCes-1, ne pa tudi na preostala določila zakona, saj sama uvedba postopka za razlastitev nepremičnin, last storilca, po katerih naj bi potekala kategorizirana občinska pot, še ne daje tem parcelam v zasebni lasti statusa javne poti v smislu javnega dobra, da bi za njo veljala določila ZCes-1 v delu, kjer ta govori o javni cesti oziroma javni poti.

3Proti sodbi vlaga prekrškovni organ pravočasno pritožbo zaradi materialne kršitve določb predpisa, ki določa prekršek. Navaja, da sodišče pri ponovnem odločanju ni spoštovalo materialnopravnega napotila višjega sodišča, da je potrebno uporabiti sistemsko razlagalno normo v povezavi z namensko. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in spremeni tako, da se zahteva za sodno varstvo zavrne kot neutemeljena in se potrdi plačilni nalog prekrškovnega organa.

4Storilec v odgovoru na pritožbo, ki ga vlaga po zagovornikih, višjemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo. Navaja, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku upoštevalo sklep Višjega sodišča v Ljubljani PRp 438/2015, vendar meni, da je bil omenjeni sklep višjega sodišča pravno napačen.

5Pritožba je utemeljena.

6Utemeljene so namreč pritožbene navedbe prekrškovnega organa, da je prvostopenjsko sodišče napačno uporabilo materialno pravo in sicer določbo 123.a člena ZCes-1.

7123.a člen ZCes-1 določa: „Za obstoječe javne ceste iz 19. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o javnih cestah (Uradni list RS, št. 92/05) se ne glede na lastništvo nepremičnin, po katerih poteka obstoječa javna cesta, uporablja določba 5. člena tega zakona.“ Vrhovno sodišče RS je v sodbi IV Ips 4/2014 z dne 8. 5. 2014, na katero se sklicuje pritožnik, zapisalo, da so po sprejeti razlagi 123.a člena ZCes-1 lastniki nepremičnin, po katerih potekajo obstoječe javne ceste, dolžni spoštovati prepovedi in omejitve iz 5. člena ZCes-1 le v času trajanja postopka iz 19. člena ZJC-B, torej v obdobju, v katerem občine s svojo aktivnostjo, usmerjeno v pridobitev teh nepremičnin, izkazujejo upravičenost takšnega omejevanja lastninske pravice; prekrškovni organi in sodišča bodo v konkretnih postopkih morali ugotavljati obstoj te predpostavke, saj je le v primeru dejanskega teka postopka po 19. členu ZJC-B mogoče uporabiti 5. člen v zvezi s 123.a členom ZCes-1.

8Stališče prvostopenjskega sodišča v izpodbijani sodbi, da določba 123.a člena ZCes-1 napotuje le na uporabo 5. člena ZCes-1, ne pa tudi na ostale določbe ZCes-1 in da so zato za storilca veljale le omejitve po 5. členu ZCes-1, ne pa tudi ostale določbe ZCes-1 in Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP) je preveč formalistično in v nasprotju z namenom določbe 123.a člena ZCes-1, pa tudi z razlago te določbe, kot izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča RS IV Ips 4/2014 z dne 8. 5. 2015.

9Poleg tega je razlaga 123.a člena ZCes-1, kot jo je zavzelo prvostopenjsko sodišče, da mora lastnik nepremičnine spoštovati le prepovedi in omejitve iz 5. člena ZCes-1, v nasprotju z logično razlago te določbe. Pri logični razlagi gre za uporabo zakonov logike, ki jih apliciramo na pomen, ki smo ga dobili z jezikovno razlago pravne norme. Jezikovna razlaga je le prva stopnja, ki določa možni besedni pomen pravnega pravila, razlagalčeva naloga pa je, da jezikovno razlago preveri ali dopolni še z drugimi metodami. Te naj jezikovno razlago potrdijo, ali pa utemeljijo tistega izmed več možnih pomenov, ki naj bi predstavljal pravi pomen pravne norme. Poenostavljeno povedano gre za uporabo logičnega mišljenja v razlagalnem procesu. Pomen zakona namreč mora biti neka logična enota, po drugi strani pa se je z logičnim sklepanjem mogoče dokopati tudi do pomenov, ki jih zakonsko besedilo na prvi pogled ne vsebuje. Kadar je zakonsko besedilo oblikovano v nasprotju s pravili logike, pa mora razlagalec s pomočjo logičnih argumentov takšne vsebine izločiti kot nesmiselne, protislovne in jih s tem odpraviti in preseči. Tu so zlasti pomembni zakoni logičnega mišljenja.

10Razlaga, da mora lastnik nepremičnine, po kateri poteka javna cesta in je v postopku razlastitve, spoštovati le prepovedi in omejitve iz 5. člena ZCes-1, ni pa dolžan spoštovati 4. člena ZCes-1 (ki določa uporabo javnih cest), bi pomenila, da na in v cestno telo javne ceste ne sme odvajati meteorne vode, odplak in drugih tekočin, po brežinah spuščati kamenja, lesa in drugih materialov ali predmetov, na cestnem svetu javne ceste puščati živali brez nadzorstva, napajati živali v obcestnih jarkih, pasti živino ali graditi napajališča za živali, orati na razdalji manj kot štiri metre od roba cestnega sveta v pravokotni smeri). Istočasno pa bi lastnik nepremičnine javno cesto lahko uporabil za druge namene in ne le za cestni promet (kršitev prvega odstavka 4. člena ZCes-1), prav tako bi lahko uporabil javno cesto na način, s katerim se zasede cestišče z namenom oviranja ali preprečevanja prometa na njej (kršitev drugega odstavka 4. člena ZCes-1). Takšna razlaga pa po oceni višjega sodišča ni le nelogična, temveč tudi ni v skladu z namenom, ki ga je zasledoval zakonodajalec z določbo 123.a člena ZCes-1. Iz obrazložitve 15. člena Predloga Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o cestah (Poročevalec Državnega zbora; EVA 2012-2430-0020 k 15. členu ZCes-1 izhaja, da gre za nomotehnično prilagoditev, potrebno zaradi uveljavitve Zakona o cestah in razveljavitve prejšnjega Zakona o javnih cestah; izrecno se določa, da v zvezi s cestami, za katere se uporablja določba 19. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o cestah, ki ostaja v veljavi in ki poenostavlja postopek pridobivanja lastninske pravice z razlastitvijo, velja prepoved ogrožanja varne uporabe javne ceste; povsem enako določbo je vseboval tudi prejšnji Zakon o javnih cestah. Glede na navedeno je stališče prvostopenjskega sodišča v izpodbijani sodbi tudi v nasprotju z namenom zakonodajalca, saj se varna uporaba javne ceste ne ogroža le z nespoštovanjem prepovedi ogrožanja varne uporabe javne ceste iz 5. člena ZCes-1, temveč tudi s kršitvami 4. člena ZCes-1, ki določa uporabo javne ceste.

11Višje sodišče tako ugotavlja, da je prišlo pri odločanju do kršitve materialnega prava, ker pa kot pritožbeno sodišče ni pristojno za vsebinsko odločanje o zahtevi za sodno varstvo, je ugodilo pritožbi in spremenilo izpodbijano sodbo tako, da se postopek o prekršku zoper storilca ne ustavi. Prvostopenjsko sodišče pa naj v ponovljenem postopku ponovno vsebinsko presodi zahteve za sodno varstvo, pridobi in oceni učinek sodbe Upravnega sodišča RS I-U-1164/2015 z dne 10. 5. 2016 na konkretni postopek o prekršku ter po potrebi ponovi ali dopolni dokazni postopek po pravilih rednega sodnega postopka ter nato znova odloči o zahtevi za sodno varstvo.