UPRS Sodba I U 24/2017-13

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju tudi davčni organ) tožniku od davčne osnove 100.000,00 EUR odmerila davek na promet nepremičnin (v nadaljevanju DPN) po stopnji 2% v znesku 2.000,00 EUR. Odmerjen davek je treba plačati v 30 dneh po vročitvi te odločbe na račun, ki ga navaja. Po preteku tega roka se bodo zaračunale zamudne obresti in začela davčna izvršba. Posebni stroški niso nastali. Pritožba ne zadrži izvršitve.

2Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik 12. 2. 2016 vložil napoved za odmero DPN na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 10. 2. 2016, s katero je prodal stavbo z enim delom stavbe oz. del stavbe, k.o. ..., št. stavbe 432, št. dela stavbe 1, na naslovu ... in zemljišče, k.o. ..., parc. št. 0420/0103, (v nadaljevanju predmetna nepremičnina) v znesku 200.000,00 EUR. DPN je bil odmerjen na podlagi 1. člena in 3. člena ter v skladu z 8. členom Zakona o davku na promet nepremičnin (v nadaljevanju ZDPN-2. Davčna osnova za odmero davka za tožnika znaša 100.000,00 EUR. Na podlagi 5. člena ZDPN-2 je zavezanec za plačilo tega davka prodajalec nepremičnine. V skladu z 9. členom ZDPN-2 znaša davčna stopnja 2%. Odmerjeni DPN od za tožnika določene davčne osnove znaša 2.000,00 EUR.

3Pritožbeni organ se z odločitvijo davčnega organa strinja. Predmetni DPN je bil tožniku odmerjen na podlagi njegove napovedi, ki jo je 12. 2. 2016 predložil davčnemu organu. Tožnik v pritožbi navaja, da je bil od odsvojitve iste nepremičnine že odmerjen in tudi plačan DPN v letu 2009, kar posledično pomeni dvakratno obdavčitev prenosa iste nepremičnine. Po stališču pritožbenega organa je res bil dvakrat obdavčen promet za isto nepremičnino, vendar pa ne na podlagi istega pravnega posla. Za dvakratno obdavčitev bi šlo le, če bi bilo dejansko in pravno stanje enako v obeh primerih. V letu 2009 je bil obdavčen promet predmetne nepremičnine na podlagi prodajne pogodbe z dne 1. 12. 2009, ki jo je tožnik sklenil s kupcem A. d.o.o. V predmetni zadevi pa je bil DPN odmerjen na podlagi prodajne pogodbe, ki jo je tožnik sklenil 10. 2. 2016 s kupcema B.B. in C.C. Iz navedenega izhaja, da dejansko in pravno stanje za odmero DPN ni isto. V obravnavani zadevi gre za drug davčni dogodek in za ločene davčne postopke. V tem davčnem postopku se odloča le o tožnikovi davčni obveznosti na podlagi 10. 2. 2016 sklenjene prodajne pogodbe za predmetno nepremičnino. Gre za povsem drug ugotovitveni in dokazni postopek. Napotek iz sodbe Upravnega sodišče RS I U 1485/2015 z dne 12. 7. 2016 je logično razumeti kot uveljavljanje novega dejstva in s tem novega dejanskega stanja v postopku uveljavljanja pravice do vračila prvotno plačanega davka. Sporno namreč ni plačilo davka v letu 2016, pač pa v letu 2009, in le slednje je lahko predmet uveljavljanja pravnega interesa tožniksa z ustreznimi pravnimi postopki in na način ter v rokih, ki jih določa davčna zakonodaja.

4Tožnik v tožbi izpodbija navedeno odločitev iz razloga nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Dne 10. 2. 2016 je tožnik sklenil prodajno pogodbo za predmetno nepremičnino in 12. 2. 2016 predložil napoved za odmero DPN, na podlagi katere je toženka izdala izpodbijano odločbo. Odmerjeni DPN v višini 2.000,00 EUR je plačal 18. 2. 2016, enako kot drugi solastnik predmetne nepremičnine, D.D. Toženka pa je spregledala, da je bil tožniku DPN za isto nepremičnino že odmerjen in ga je tudi že prvič plačal 2. 12. 2009, in sicer v znesku 4.000,00 EUR, na podlagi odločbe davčnega organa z dne 2. 12. 2009. Tožnik je 1. 12. 2009 v notarski pisarni notarja E.E. v Tolminu sklenil prodajno pogodbo SV-966/2009 za predmetno nepremičnino. Stranke te pogodbe so bile tožnik in D.D. kot prodajalca ter podjetje A. d.o.o. kot kupec. Na podlagi sklenjene prodajne pogodbe ter po odmeri davka sta tožnik in D.D. 2. 12. 2009 plačala DPN, vsak v znesku 4.000,00 EUR. Kupec do pogodbeno določenega roka ni plačal celotne kupnine. Tudi v naknadno danem roku kupec ni poravnal celotne kupnine, kar izhaja iz notarskega zapisnika notarke G.G. SV 736/11 z dne 11. 7. 2011, ki vključuje tudi dogovor z dne 10. 6. 2011. Posledično je bila predmetna prodajna pogodba skladno z dogovorom pogodbenih strank 10. 6. 2011 sporazumno razvezana že pred prenosom lastninske pravice na predmetni nepremičnini na kupca. Poleg tega je bil kupec 10. 4. 2012 skladno z drugim odstavkom 105. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) pozvan na plačilo v dodatnem roku 7 dni. Ker celotne kupnine niti v dodatnem roku ni plačal, je bila prodajna pogodba, sklenjena 1. 12. 2009, skladno s tretjim odstavkom 105. člena v zvezi s prvim odstavkom 104. člena OZ, razvezana že po samem zakonu.

5Na podlagi 7. alineje prvega odstavka 10. člena ZDPN-2 se davek ne plačuje od prenosa nepremičnin pri razdrtju pogodbe o prenosu nepremičnin, kar bi morala toženka upoštevati pri izdaji izpodbijane odločbe. Tožnik in solastnica predmetne nepremičnine, D.D., sta DPN od prodaje predmetne nepremičnine (z ID oznako 2320-420-103) na podlagi izpodbijane odločbe in odločbe DT 4236-2-1063/2009 (11021-03) z dne 2. 12. 2009, plačala dvakrat. Če bi bila predmetna nepremičnina že prvotno uspešno prodana (leta 2009), je ne bi mogel tožnik ponovno prodati tudi v letu 2016. DPN, ki je bil tožniku odmerjen leta 2009, in ga je tudi plačal, pa mu nikoli ni bil vrnjen. Tako je toženka nezakonito odmerila in zadržala plačan DPN od prometa predmetne nepremičnine v letu 2009, kar je v nasprotju z določili ZDPN-2. Napačno je stališče toženke, da ne gre za dvakratno plačilo DPN, ker ni bil obdavčen isti pravni posel. Izpodbijana odločba napačno temelji na 1. členu in 3. členu ZDPN-2, ki ju navaja. Gre za kršitev načela zakonitosti, pa tudi varstva javne koristi in pravne varnosti in načela materialne resnice v davčnih zadevah. Sodišču predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi, kjer naj izvede dokaze, kot jih predlaga, skladno s prvim odstavkom 65. členom ZUS-1 v zadevi meritorno odloči, v skladu s tožničinimi zahtevki, oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek, v vsakem primeru pa naj tožniku prisodi stroške postopka, ki jih priglaša, v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev obeh upravnih odločb. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

7Tožba ni utemeljena.

8Po presoji sodišča je izpodbijana odločba, potrjena z odločbo pritožbenega organa, pravilna in na zakonu utemeljena, zato se sodišče sklicuje na razloge obeh upravnih organov in jih v tej sodbi ponovno ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa sodišče dodaja:

9Med strankama ni sporno, da je tožnik davčnemu organu predložil prodajno pogodbo, s katero je 12. 2. 2016 prodal predmetno nepremičnino kupcema B.B. in C.C. za kupnino 200.000,00 EUR in da je 12. 2. 2016 vložil napoved za odmero DPN. Davčni organ je tožniku po presoji sodišča na tej podlagi pravilno odmeril DPN od njegovega deleža oz. za njega določeno davčno osnovo v znesku 100.000,00 EUR odmeril DPN v višini 2.000,00 EUR, kar predstavlja 2% od od prodajne cene nepremičnine, kar pa tudi sicer ni sporno. Pri predmetni odmeri se je davčni organ pravilno skliceval na določbe 3. člena in 5. člena ZDPN-2, ki ju je tudi pravilno uporabil.

10Tožnik v predmetnem postopku ugovarja, da mu je bil DPN od prodaje predmetne nepremičnine nezakonito in nepravilno odmerjen, ker je od odsvojitve te nepremičnine že plačal DPN v letu 2009 in da gre za dvakratno obdavčitev. Pritožbeni organ je pravilno pojasnil, da temu ni tako, saj bi bil dvakrat obdavčen promet z isto nepremičnino tudi po presoji sodišča lahko v primeru, če bi šlo za isti posel, kar pa ni obravnavani primer. Iz listin upravnega spisa nesporno izhaja, da ne gre za isti pravni posel oz. da ne gre za enako dejansko in pravno stanje. Tudi tožnik v tožbi pojasni, da je 1. 12. 2009 sklenil prodajno pogodbo za predmetno nepremičnino z družbo A. d.o.o. iz Nove Gorice in v tej zvezi plačal DPN po odmerni odločbi z dne 2. 12. 2009 v višini 4.000,00 EUR. DPN, ki je predmet tega spora, pa je bil tožniku odmerjen na podlagi prodajne pogodbe, s katero je tožnik 12. 2. 2016 prodal predmetno nepremičnino kupcema B.B. in C.C. Gre torej za isto nepremičnino in istega prodajalca, vendar sta kupca in znesek pogodbeno dogovorjene kupnine in s tem tudi davčna osnova, različni. Po povedanem ne gre za enako dejansko in pravno stanje, kot to zmotno meni tožnik in ne gre za dvakratno obdavčitev davčnega zavezanca za isti promet. V obravnavani zadevi gre torej za drug davčni dogodek, kot je bila odsvojitev predmetne nepremičnine v letu 2009.

11Tožnik se sklicuje tudi na 7. alinejo prvega odstavka 10. člena ZDPN-2, ki ureja oprostitve plačila davka (DPN), med drugim tudi v primeru razdrtja pogodbe o prenosu nepremičnine. Tožnik v tem postopku odmere DPN dokazuje, da je DPN v zvezi z odsvojitvijo predmetne nepremičnine plačal že leta 2009, in sicer na podlagi prodajne pogodbe z dne 1. 12. 2009, s katero je predmetno nepremičnino prodal podjetju A. d.o.o. iz Nove Gorice, in da je bila prodajna pogodba, skladno z dogovorom pogodbenih strank 10. 6. 2011 sporazumno razvezana pred prenosom lastninske pravice na kupca. Tako naj bi bila pogodba razvezana že tudi po samem zakonu (tretji odstavek 105. člena v zvezi s prvim odstavkom 104. člena OZ). Tožnik tudi navaja, da kljub večkratnim tožnikovim zahtevam za vračilo DPN, davčni organ tožniku plačan DPN ni vrnil. Vendar pa slednje ni predmet tega postopka, kot napačno meni tožnik.

12Glede tožnikovih ugovorov, ki se nanašajo na zahtevo tožnika za vračilo plačanega DPN v letu 2009 za predmetno nepremičnino, je že toženka pravilno pojasnila, da gre za dva ločena davčna postopka. V obravnavani zadevi je glede na tožnikove ugovore sporno plačilo DPN v letu 2009. Dejstvo, da je tožnik po razvezi prodajne pogodbe za predmetno nepremičnin z dne 1. 12. 2009, s prodajno pogodbo, ki jo je sklenil 12. 2. 2016, nepremičnino prodal drugim kupcem, in sicer B.B. inC.C., po presoji sodišča predstavlja novo okoliščino v postopku uveljavljanja pravice do vračila DPN, ki ga je tožnik plačal v letu 2009. Slednje bo tožnik lahko uveljavljal v postopku vračila DPN na način, v rokih in pod pogoji, ki jih določa davčna zakonodaja.

13Po povedanem je dejansko stanje v obravnavani zadevi popolno in pravilno ugotovljeno, pravilno je tudi uporabljeno materialno pravo in ne gre za kršitev načela zakonitosti in pravne varnosti v davčnem postopku. Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče v postopku tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

14Sodišče je odločalo brez glavne obravnave (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Po presoji sodišča so bili vsi relevantni dokazi izvedeni in pravilno presojeni že v postopku izdaje izpodbijane odločbe (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).

15Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.