VSK Sodba I Cpg 26/2018

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 924,80 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od 16. dne).

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da mora tožena stranka v 15 dneh plačati tožeči stranki 115.000,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.4.2015 dalje. Poleg tega je sodišče prve stopnje tudi odločilo, da mora tožena stranka v 15 dneh povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 5.780,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

2Zoper to sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka po svoji pooblaščenki in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne in tožeči stranki naloži plačilo vseh stroškov postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V pritožbi opozarja, da zapis pogodbe v primerih, ko zakon ne predpisuje formalne pisne oblike, služi zgolj dokazni naravi, kar pa je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi povsem napačno razlagalo. Četudi bi bilo res, da je obstajal dogovor o tem, da se ara vrne v celoti, če tožeča stranka ne dobi kredita, ni obstajala nobena ovira, da se navedeno ne bi napisalo v samo predpogodbo. Tega ne spremeni niti okoliščina antidatiranja predpogodbe. V predpogodbi sta pogodbeni stranki zapisali samo tisto, kar sta se pred tem dogovorili. Povsem nemogoče bi bilo dokazovati, da je bil sklenjen dogovor glede are, če ne bi tožnik zatrjeval, da je nekaj dobil od are že vrnjenega. Očitno si je tožnik za to pridobil tudi pričo. Dejstvo je, da je tožena stranka morala plačati davek na prihodek od are, zaradi česar bi bila na izgubi, če ne bi zapisala, da se ara vrača v primeru nepridobitve kredita in bi to aro tudi dejansko vračala. Tožeča stranka bi imela interes, da iz navedenega razloga nima prihodka, če ta ni realen, za drugačen zapis ni imela niti razloga niti motiva. Vse okoliščine simuliranega posla, ki ga zatrjuje tožeča stranka, bi lahko šle v korist edino njej, nikakor pa ne toženi stranki, ki na takšen posel nikoli ne bi pristala. Tožena stranka ne vidi nobene potrebe, da bi bila predpogodba sklenjena, če bi bil dejansko namen, da se ara vrne, bi se pač slednja vrnila, če ne bi bil pridobljen kredit. Nikakor ni res, da je bil govor o tem, da bo tožeča stranka najela kredit zgolj in samo pri banki. Tožnik je izpovedal, da se je o vračilu are dogovoril ustno z M.H. in V.H.,vendar pa te ga nihče od navedenih ni potrdil. Ne gre prezreti, da je tožeča stranka zatrjevano že vrnjeno aro poknjižila kot prihodek. Četudi je obstajal ustni dogovor o vračilu are, je z zapisom predpogodbe ta dogovor spremenjen tako, kot je zapisano v predpogodbi. Nelogično je, da bi tožeča stranka, potem ko je vedela, da ne bo dobila kredita, pristala na podpis predpogodbe, če ne bi bil dogovor takšen, kot je bil zapisan. Tudi priča L. ni verodostojna priča. Ta priča se sploh ni spomnila, kdaj naj bi prišle grozit tako imenovane "omare". Prav tako so pomembna razhajanja v pričanju te priče glede tega, kako in v katerem lokalu je prišlo do zadnje predaje denarja. Tožeča stranka je izpovedala drugače kot priča L.. Predvsem je razlika glede tega, zakaj je ostala priča v vozili in v katerem lokalu je bilo dogovorjeno, da bo prišlo do predaje. S. je povedal, da je šel na začetku v isti lokal, kar priča L. ni povedal. Da ni mogoče slediti navedbam priče L. izhaja tudi iz dejstva, da je slednji povedal, da je tožnika opozoril, naj ne nakazuje več kot po 15.000,00 EUR, pri čemer iz pregleda saldakontov izhaja, da je bilo nakazilo tudi po 62.980,00 EUR. Da S. in priča L. ne govorita resnice, izhaja tudi iz pričanja T.H., ki je povedal, kako in na kakšen način so razporejene mize v restavraciji S.. Nikakor niso razporejene tako, kot je izpovedala priča L.. Da dogovor, kot zatrjuje tožnik, ne drži, je izpovedala tudi priča M.H.. Enako velja tudi za priče Ma.H., V. H. in G.M.. Sodba sodišča prve stopnje nima razlogov, zakaj je sodišče verjelo tožniku in ne ostalim pričam, kot tudi, zakaj je dalo prednost izjavam in ne listinam.

3Tožeča stranka je po svojem pooblaščencu podala odgovor na pritožbo in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je tudi stroške za sestavo odgovora na pritožbo.

4Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem prav tako ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka; niti take, na katere opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

6Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ) vsekakor ne prepoveduje dogovora o ari ob sklenitvi predpogodbe. Zakonska določba o ari je dispozitiven predpis, pri čemer stranki ob sklenitvi predpogodbe, ki vsebuje tudi dogovor o ari, merita na to, da se doseže pogodbena disciplina v smeri sklenitve glavne pogodbe. Dana ara ob sklenitvi predpogodbe predstavlja torej zavarovanje, da bo v skladu s predpogodbo sklenjena glavna pogodba. Za veljavnost are pa je seveda značilno, da je odvisna od temeljne pogodbe. Če temeljna obveznost ni veljavna, tudi ara ni veljavna, zato jo mora stranka, ki jo je prejela, vrniti že na podlagi splošne določbe o neupravičeni pridobitvi iz prvega odstavka 190. člena OZ.

7Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo (česar obravnavana pritožba ne izpodbija), da je tožeča stranka 15.12.2014 na bančni transakcijski račun tožene stranke nakazala aro v višini 260.000,00 EUR, in sicer iz razloga, ker sta pravdni stranki tedaj imeli resen namen skleniti pravni posel o prodaji nepremičnine (nepremičnine z ID znakom 1 za ceno kar 2.800.000,00 EUR). V tej zvezi je tožeča stranka 18.12.2014 oddala prošnjo za odobritev bančnega kredita, tožena stranka pa je prejem are tudi ustrezno knjigovodsko poknjižila. Med pogodbenima strankama tudi ni bilo dvoma o tem, da je bila tožena stranka tedaj seznanjena s tem, da bo tožeča stranka nepremičnino lahko kupila le, če bo za nameravani pravni posel prejela denarna sredstva iz naslov kredita. V tej zvezi pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka že isti dan, ko je oddala prošnjo za odobritev bančnega kredita (torej 18.12.2014) zvedela, da kredita ne bo uspela dobiti (e-sporočilo z dne 18.12.2014 – priloga A28 in odgovor banke v prilogi A11), pri čemer je bila s tem dejstvom seznanjena tudi tožena stranka (izpoved direktorja tožeče stranke, da je o tem takoj seznanil M.H., ki je v imenu tožene stranke s tožečo stranko ves čas opravljala dvostransko pisno korespondenco glede spornega pravnega posla – priloge od A4 do A9). Z dejstvom, da tožeča stranka nepremičnino lahko kupi le v primeru, če dobi kredit, so bile jasno in nedvoumno seznanjene tudi vse priče na strani tožene stranke (M.H., Ma.H., T.H. in V.H., ki je vodil celoten posel na strani tožene stranke). Glede na izredno visoko kupnino in upoštevaje, da gre pri kreditnem poslu za finančni posel, v katerem kot kreditodajalec lahko nastopa zgolj regularna finančna (bančna) inštitucija (kar je splošno znano tudi v našem poslovnem okolju)¹, je sodišče prve stopnje povsem pravilno zaključilo, da ne more slediti neprepričljivi izpovedbi V.H., da je vseeno mislil, da tožeča stranka razpolaga z zadostno količino denarja za plačilo celotne kupnine.

8V tem kontekstu je pravno pomembna tudi pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila prodajna predpogodba in pogodba o ari (priloga A3), na kateri je sicer kot datum sklenitve zapisan datum 14.11.2014, antidatirana listina, saj so jo stranke podpisale (sklenile) šele v mesecu januarju 2015. Tožena stranka je namreč trdila, da je bila ta pogodba podpisana prav na dan, ki je v njej naveden, vendar pa teh trditev ni jasno in nedvoumno potrdila niti priča Ma.H. (tedaj direktor tožene stranke), ki je pogodbo podpisal v imenu in za račun tožene stranke. Ta priča je namreč izpovedala, da je bila pogodba podpisana enkrat konec meseca decembra 2014, medtem ko je direktor tožeče stranke izpovedal, da je bila pogodba sklenjena celo konec meseca januarja 2015. Na antidatiranost pogodbe jasno kaže tudi elektronska korespondenca med direktorjem tožeče stranke S.S. in M.H. (elektronska korespondenca z dne 20.1.2015, 21.1.2015 in viber sporočilo z dne 22.1.2015), poleg tega pa tudi iz izpovedbe M.H. (ki je zapisano pogodbeno vsebino tudi pripravila) nedvoumno izhaja, da je pogodbo sicer sestavila konec meseca novembra ali decembra 2014, da pa ne ve, kdaj sta jo pogodbeni stranki podpisali, ker ob podpisu ni bila prisotna.

9Že iz teh s strani sodišča prve stopnje pravilno ugotovljenih pravno pomembnih dejstev, ki jih pritožbena izvajanja ne uspejo z ničemer ovreči, jasno izhaja, da sta pogodbeni stranki s pisnim zapisom omenjene predpogodbe in pogodbe o ari² hoteli ustvariti le zunanji pogodbeni videz, ki naj bi veljal v očeh drugih, ne pa tudi zanje same. Takšna navidezna (simulirana) pogodba pa med pravdnima strankama nima nobenega učinka (prvi odstavek 50. člena OZ), upoštevaje ob tem, da je pravno poslovna volja pogodbenih strank očitno zaigrana in da je bila sklenitev takšnega pravnega posla potrebna zgolj zaradi računovodskega in pravnega pokritja razmerja med pravdnima strankama, kar je prav tako pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

10Poleg tega pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo, da sta se pravdni stranki že ob izročitvi are v višini 260.000,00 EUR ustno dogovorili, da bo tožena stranka tožeči stranki prejeto aro vrnila, četudi bo tožeča stranka odgovorna za neizpolnitev omenjene predpogodbe. Takšen dogovor je pravno dopusten, saj ima določba 65. člena OZ značaj dispozitivne pravne norme. V tej zvezi je sodišče prve stopnje povsem upravičeno poklonilo polno vero dokazno podprtim (izpoved direktorja tožeče stranke, izpoved priče B.L., pisna korespondenca) trditvam tožeče stranke, upoštevaje ob tem tudi ugotovljene (že prej omenjene) okoliščine glede antidatiranja predpogodbe (tožena stranka je neuspešno trdila, da ni šlo za antidatiranje tega pravnega posla) in seznanjenostjo obeh strank s pogojem pridobitve kredita za plačilo kupnine oziroma sklenitev glavne pogodbe (že več kot mesec dni pred podpisom predpogodbe je bilo obema strankama jasno, da tožeča stranka kredita za nakup nepremičnine ne bo prejela, upoštevaje ob tem, da je tožena stranka vedela, da tožeča stranka za izpolnitev plačila dogovorjene kupnine, ki je znašala kar 2.800.000,00 EUR, potrebuje kreditna sredstva).

11Sodišče prve stopnje je tudi prepričljivo zaključilo (življenjsko prepričljiva izpoved direktorja tožeče stranke), da pravdni stranki pred podpisom omenjene predpogodbe (januar 2015) nista razpolagali z nobeno listino v zvezi s poslom, pri čemer pa je bilo plačilo are v višini 260.000,00 EUR izvršeno že 15.12.2014 in je bilo zato treba posel navzven bilančno in pogodbeno (pravno) urediti. V tej zvezi sodišče prve stopnje povsem upravičeno ni sledilo izpovedi priče M.H., upoštevaje ob tem zlasti vsebino viber sporočil (21.1.2015, 22.1.2015 in 1.4.2015 – priloge od A8 do A9), ki sta si jih pošiljala S.S. in M.H. in iz katerih povsem razumno (logično) izhaja, da je M.H. dobro poznala pravi ustni dogovor o vrnitvi are (četudi ne pride do plačila kupnine oziroma sklenitve glavne pogodbe), kot je to prepričljivo ugotovilo sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe (točka 13 obrazložitve). Ključnega pomena na tem mestu pa je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka do konca meseca marca 2015 v treh obrokih od januarja do marca 2015 (in sicer dvakrat po 50.000,00 EUR, tretjič pa 45.000,00 EUR) vrnila tožeči stranki na roke kar 145.000,00 EUR prejete are. Da je bil ta znesek tožeči stranki vrnjen, pokaže že zdravo razumska okoliščina, da tožeča stranka tega zneska (ki je tudi v poslovnem svetu dokaj visok in relevanten znesek) od tožene stranke ne terja nazaj v sodnem postopku. Povsem nerazumno in življenjsko ter poslovno nelogično bi bilo, da bi tožeča stranka zneska v višini 145.000,00 EUR ne zahtevala nazaj, če bi ga od tožene stranke ne prejela. Poleg tega pa je sodišče prve stopnje v zvezi s to okoliščino povsem upravičeno sledilo skladnima in dokaj natančnima izpovedbama direktorja tožeče stranke in priče B.L.. Pritožbeno sodišče glede verodostojnosti izpovedbe omenjene priče prav tako ne more slediti podanim pritožbenim očitkom. Priča je namreč glede vseh bistvenih okoliščin vrnitve denarja izpovedala popolnoma enako, kot je to izpovedal direktor tožeče stranke, zato pritožba na tem mestu ne more načeti verodostojnosti te priče z navrženimi očitki, da se priča ni spomnila, kdaj točno naj bi ji bilo zagroženo, oziroma da mize v lokalu S. niso bile razporejene, kot je izpovedala priča (v tej zvezi se pritožba sklicuje na izpoved priče T.H., ki pa ji sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo, kar velja tudi za izpovedbe prič V.H. in Ma.H., upoštevaje ob tem, da se razpored miz lahko kadarkoli spremeni in prilagodi določeni situaciji). Verodostojnosti te priče prav tako ne more ogroziti okoliščina, da je bil direktor tožeče stranke z njene strani kasneje opozorjen, naj prejeti denar nakazuje na bančni račun, vendar ne več kot po 10.000,00 EUR (česar se tožeča stranka ni povsem držala). Prav to postopno nakazovanje vrnjenega denarja na bančni račun pa dodatno potrjuje dejstvo predhodnega prejema denarja s strani tožene stranke na način, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

12Okoliščine, da zapisana pogodbena vsebina ni ustrezala pravi volji pogodbenih strank, nikakor ne more izpodbiti tudi pritožbeni očitek, da je tožena stranka od prihodka od prejete are plačala davek, zlasti pa ni mogoče slediti pritožbeni kritiki v smeri, da bi pisna predpogodba nikoli ne bila sklenjena, če bi bil dejanski namen, da se ara vrne, če ne bo pridobljen kredit za plačilo kupnine. Kot je že bilo rečeno, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila pisnost omenjene predpogodbe potrebna le zaradi računovodskega in pravnega pokritja spornega posla. Kar pa zadeva pritožbeni očitek, da sta pravdni stranki predhoden ustni dogovor o ari kasneje spremenili v okviru pisne sklenitve pravnega posla, pa pritožbeno sodišče tudi ocenjuje, da gre za prepozno in zato nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), upoštevaje ob tem, da je tožena stranka tudi trdila, da pisna predpogodba in dogovor o ari sploh ni antidatiran pravni posel. Sodišče prve stopnje glede ustno sklenjenega dogovora o ari tudi upravičeno ni sledilo izpovedi priče M.H. (in izpovedi priče V.H.), saj izpoved te priče ni verodostojna (tako glede okoliščin, ki se nanašajo na časovni okvir sestave pisnega zapisa predpogodbe in dogovora o ari, kot tudi glede okoliščin, ki zadevajo seznanjenost s pogojem pridobitve kredita za plačilo kupnine in njenem vedenju o pozivih za vračilo denarja).

13Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14Pritožbeno sodišče je tožeči stranki priznalo 924,80 EUR stroškov za odgovor na pritožbo (sestava odgovora 1625 odvetniških točk, materialni stroški 26,50 odvetniških točk in 22 % DDV).

¹ Zato tudi ne prepriča posplošena pritožbena navedba, da ni res, da je bil govor o tem, da bo kredit najet lahko zgolj in samo pri banki.
² enako velja tudi za dopis z dne 16.2.2015.