50. člen OZ-UPB1

V tej zvezi je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi zavzelo tudi pravilno stališče, da bi bil lahko ničen kvečjemu le pravni posel, s katerim je delniška družba dala finančno pomoč pri pridobivanju delnic, ne pa tudi pravni posel, ki je podlaga za pridobitev delnic (248. člen ZGD-1 in 43. člen ZBan-1). Pridobitelj delnic, ki od delniške družbe prejme finančno pomoč, namreč ostane lastnik delnic, ker prepoved finančne pomoči ne sega na pravni posel med odsvojiteljem in pridobiteljem delnic.

Čeprav sta toženki njuno razmerje navzven prikazovali kot opravljanje storitev (ki sta ga uredili s podjemnimi pogodbami - pogodbami o opravljanju storitev), dejansko pa so podani elementi posredovanja dela delavcev, to ne pomeni, da je mogoče prvo toženko šteti kot delodajalca, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu delodajalcu v skladu s 59. členom ZDR-1. Druga toženka ne izpolnjuje pogojev po določbah ZUTD za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku, zato je ni mogoče šteti za delodajalca, ki zagotavlja delo delavcev drugemu uporabniku. Tako kot je za ugotovitev obstoja delovnega razmerja bistveno, da v razmerju med strankama obstajajo elementi delovnega razmerja, kot so določeni v 4. odstavku ZDR-1, je tudi delodajalec lahko le tisti subjekt, pri katerem so dejansko izražene lastnosti delodajalca, torej tisti, ki organizira delovni proces, v katerem delajo delavci, ki delavcem daje navodila in jih nadzira. Ničnost pogodbe o zaposlitvi med tožnikom in prvo toženko (v delu, v katerem je šlo za prikrivanje delovnega razmerja pri drugem delodajalcu) pa ne pomeni, da tožnik v tem obdobju sploh ni bil v delovnem razmerju,

Navidezna pogodba pa nima učinka med pogodbenima strankama (prvi odstavek 50. člena OZ), na kar sicer upravičeno opozarja obravnavana pritožba. Vendar pa v primeru, da navidezna pogodba prikriva kakšno drugo pogodbo, velja ta druga, če so izpolnjeni pogoji za njeno veljavnost (drugi odstavek 50. člena OZ). Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da sta se pogodbenika v konkretnem primeru zavedala, da ne gre za plačo (ker sta se pogodbenika zavedala, da Ž. po sklenjenem Sporazumu ne bo več pri tožeči stranki opravljal nobenega dela), temveč sta hotela dogovoriti odpravnino, pri čemer ni bilo nobenih pravnih zadržkov, da prikriti posel ne bi bil veljaven.

Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ) vsekakor ne prepoveduje dogovora o ari ob sklenitvi predpogodbe. Zakonska določba o ari je dispozitiven predpis, pri čemer stranki ob sklenitvi predpogodbe, ki vsebuje tudi dogovor o ari, merita na to, da se doseže pogodbena disciplina v smeri sklenitve glavne pogodbe.

Prvostopenjsko sodišče je pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se nanaša na nedopustnost izvršbe, ki teče na predlog prve toženke. Za to odločitev je ključnega pomena ugotovitev sodbe, da je bila prva toženka ob sklenitvi sporazuma o ustanovitvi zastavne pravice, dobroverna. V skladu z ustaljeno sodno prakso pogodbena pridobitev zastavne pravice učinkuje tudi zoper nevpisanega lastnika pod pogojem, da je pridobitelj v dobri veri.