VSM Sodba IV Kp 31895/2013

I. Pritožba zagovornika obsojenega B.D. se kot neutemeljena zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obsojenec je dolžan plačati 60,00 EUR sodne takse kot strošek pritožbenega postopka.

1Okrajno sodišče v Slovenski Bistrici je s sodbo II Kr 31895/2013 z dne 18. 12. 2017 preklicalo pogojno obsodbo, ki je bila izrečena obsojenemu B.D. s sodbo Okrajnega sodišča v Slovenski Bistrici I K 31895/2013 z dne 26. 5. 2014 in odredilo izvršitev s pogojno sodbo določene kazni devet mesecev zapora oziroma je navedeno kazen izreklo. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženi dolžan plačati stroške kazenskega postopka, izvedenega v smislu 506. člena ZKP.

2Zoper sodbo se je pritožil zagovornik obsojenca zaradi odločbe o kazenski sankciji oziroma njenem preklicu, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona in zaradi kršitve določb kazenskega postopka, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da napadeno sodbo razveljavi in postopek za preklic pogojne obsodbe ustavi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Iz obrazložitve pritožbe je razvidno, da pritožba uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Prva kršitev naj bi bila podana zato, ker sodišče prve stopnje v sodbi ni obrazložilo, na podlagi česa sklepa, da je obsojenčevo premoženjsko stanje omogočalo plačilo denarne obveznosti, ki mu je bila naložena v pogojni obsodbi.

5Ne drži, da sodba nima razlogov o tem odločilnem dejstvu. Po tem, ko je v sodbi povzelo in obrazložilo okoliščine, ki jih je ugotovilo v postopku za preklic pogojne obsodbe, je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je obsojenec le delno izpolnil posebni pogoj in da še vedno dolguje 4.863,33 EUR ter da bi zagotovo lahko našel način, da bi dolgovani znesek v obdobju od pravnomočnosti sodbe, to je od 26. 5. 2014 do 18. 12. 2017, ko je bil opravljen zadnji narok o postopku za preklic pogojne obsodbe, torej v več kot treh letih in pol, odplačal v celoti ali vsaj v glavnini, pri čemer je upoštevalo, da živi v zunajzakonski skupnosti s partnerko, ki je zdrava in dela zmožna oseba srednjih let, obsojenec odplačuje kredit za hišo in leasing za avto in je zato po oceni sodišča več kot očitno, da obveznosti po pravnomočni sodbi, po tem ko je ocenilo njegove dohodke in dohodke ter obveznosti družine, ni bil pripravljen poravnati (točki 10 in 11 obrazložitve sodbe). Sodišče ima torej razloge o tem, na podlagi česa sklepa, da je obsojenčevo premoženjsko stanje dopuščalo, da bi poplačal vsaj večino dolgovanega, če ne celoto, pa tega ni hotel storiti.

6Neutemeljena je pritožba tudi, ko graja na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje in zaključke prvostopenjskega sodišča v napadeni sodbi ter trdi, da bi bilo potrebno postopek za preklic pogojne obsodbe ustaviti, ker obsojenec obveznosti ni bil zmožen izpolniti.

7Pritožba poudarja dogovor, ki ga je obsojenec 19. 1. 2018 sklenil z oškodovano družbo G. d.d., ko se je dogovoril o obročnem plačilu dolga v petdesetih mesečnih obrokih in trdi, da bi moralo sodišče šteti, da je s tem izpolnjen tudi posebni pogoj in zato pogoji za preklic pogojne obsodbe niso več podani. Navaja, da je bil obsojenec s svojim dohodkom, ob prejetem otroškem dodatku in štipendijah otrok, edini, ki je preživljal družino in da so prejeta sredstva zadostovala zgolj za pokrivanje nujnih eksistenčnih potreb družine ter da je moral plačevati obroke za nizkocenovno vozilo iz naslova leasinga, saj avtomobil potrebuje pri delu honorarnega športnega komentatorja in zavarovalnega zastopnika, pri čemer nima na razpolago službenega avtomobila. Razen tega je moral plačevati kredit iz naslova poroštvene zaveze, tako da neto plačila iz rednega dela praktično ni prejemal oziroma ga je prejemal v minimalnem znesku, kar je razvidno iz sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Mariboru z dne 23. 3. 2015, po katerem je bil skupaj z B.K. dolžnik za izterjavo glavnice 95.826,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi na podlagi izvršljivih notarskih zapisov, pri čemer je šlo za eksistenčno nepremičnino kot sredstvo izvršbe, v kateri biva družina in katere izguba bi za obsojenca in družinske člane pomenila dejanski status brezdomca.

8Pritožbi ni mogoče pritrditi. Sklenjen sporazum o obročnem plačilu dolga z oškodovanko ne pomeni, da je obsojenec posebni pogoj, ki mu je bil določen v pogojni obsodbi, izpolnil. Sporazum o obročnem plačilu dolga je, kot navaja pritožba, z oškodovanko sklenil 19. 1. 2018, to je po tem, ko mu je bila preklicana pogojna obsodba, navedena okoliščina pa kaže na to, da je bil sporazum sklenjen za potrebe postopka za preklic pogojne obsodbe, ne pa z namenom, da se dolg oškodovanki poplača in tako izpolni obveza, ki jo je obsojencu s pravnomočno sodbo zaradi storjenega kaznivega dejanja naložilo sodišče. Pritožba navaja, da pooblaščenec oškodovane družbe na naroku 13. 6. 2016 ni imel pripomb na navedbo obsojenca, da je del dolga izplačal in da je dogovorjen z oškodovano družbo za obročno plačilo, kar naj bi kazalo na to, da je pooblaščenec s takšnim načinom poplačila soglašal. Bistvenega pomena za oškodovano družbo seveda je, da dobi škodo povrnjeno, navedeno pa je bilo tudi pogoj, da pogojna obsodba ne bo preklicana, pri čemer ne gre prezreti, da obsojenec očitno zgolj obljublja izpolnitev obveznosti, saj je že 13. 6. 2016 zatrjeval, da je dogovorjen z oškodovano družbo za obročno plačilo, pa je takšen dogovor sklenil šele po tem, ko mu je bila z nepravnomočno sodbo prvostopenjskega sodišča določena zaporna kazen izrečena, torej ko je bila pogojna obsodba preklicana. Sporazuma, sklenjenega po tem, ko bi moral biti posebni pogoj že izpolnjen, pa ni mogoče razumeti kot izpolnitev posebnega pogoja, določenega v pogojni obsodbi, prav tako pa ta okoliščina ne narekuje podaljšanja izpolnitve obveznosti do konca preizkusne dobe 26. 5. 2018, za kar se zavzema pritožba, saj obsojenec do takrat dolgovanega ne bo vrnil v celoti, pa tudi večine ne.

9Pritožbi nadalje ni mogoče pritrditi, ko navaja, da je zaključek sodišča prve stopnje, da je bil obsojenec zmožen izpolniti posebni pogoj, zmoten. Pri tem poudarja obveznost obsojenca, da preživlja družino in navaja, da je to primarnega pomena, ter obveznost plačevanja kredita in trdi, da družina glede na prihodke živi in je živela na eksistenčnem minimumu. Sodišče prve stopnje pa je pravilno zaključilo, da glede na dohodke, ki jih družina ima, obsojenec očitno ni želel izpolniti posebnega pogoja, ne pa, da tega ni bil zmožen storiti. Svoj zaključek je utemeljeno oprlo na podatke, da obsojenec mesečno zasluži med 800,00 in 1.000,00 EUR pri zavarovalnici E. d.d. ter dodatno kot samostojni podjetnik mesečno še med 1.200,00 in 1.500,00 EUR, da je od marca 2017 njegova partnerka zaposlena za določen čas ter da obe hčerki prejemata državni štipendiji, zunajzakonska partnerka obsojenca pa še otroški dodatek ter je, kljub obveznosti iz naslova kredita in leasinga za osebni avto, pravilno pojasnilo, da je bil v več kot treh letih in pol, od kar mu je bil naložen posebni pogoj v pogojni obsodbi, zagotovo zmožen plačati vsaj večino dolgovanega zneska, pa tega ni hotel storiti, temveč je plačal manjši del in to zgolj zato, da ne bi prišlo do preklica pogojne obsodbe. Pravilnost takšnega zaključka potrjuje tudi dejstvo, da je sporazum z oškodovano zavarovalnico sklenil šele po tem, ko je bila s sodbo sodišča prve stopnje pogojna obsodba preklicana, čeprav je možnosti takšnega sporazuma govoril že na naroku 13. 6. 2016.

10Po obrazloženem, in ker v ostalem ne navaja ničesar takšnega, kar bi lahko omajalo pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, pritožbeno sodišče pa ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi obsojenčevega zagovornika odločilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

11Ker pritožba ni bila uspešna, je obsojenec dolžan plačati kot strošek pritožbenega postopka sodno takso, ki je bila odmerjena po tar. št. 74011 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (prvi odstavek 95. člena in prvi odstavek 507. člena ZKP).