VSL Sklep II Cp 961/2018

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se za koordinatorko nadzorovane obravnave imenuje A. A.., v preostalem se pritožba zavrne.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se zdravljenje nasprotne udeleženke v nadzorovani obravnavi, določeno s sklepom Pr 568/2016 z dne 9. 11. 2016 in podaljšano s sklepom Pr 568/2016 z dne 18. 8. 2017, nadaljuje za šest mesecev, to je do 23. 10. 2018.

2Zoper sklep vlaga pritožbo po uradni dolžnosti postavljena odvetnica nasprotne udeleženke. Sklep izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP) in prvim odstavkom 30. člena Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr). Najprej izpostavlja, da izvedenec doc. dr. B. B. na narok 13. 3. 2018 ni prinesel zdravstvene dokumentacije nasprotne udeleženke, zato ostaja negotovo, ali so njegovi zaključki pravilni. Poleg tega je prišlo do neskladja med izpovedjo izvedenca in koordinatorke nadzorovane obravnave A. A. glede dejstev, ali nasprotna udeleženka zdravila jemlje in ali hodi na kontrolne preglede. Do tega se sodišče v izpodbijanem sklepu ni opredelilo. Nasprotna udeleženka tudi ni imela možnosti neposrednega vpogleda v zdravstveno dokumentacijo na naroku. Nadalje izpostavlja, da sodišče ni upoštevalo predloženih dokazov v zvezi z razgovori za službo, ki jih je imela nasprotna udeleženka. Izvedenec je namreč zaključil, da ima v zvezi s tem nasprotna udeleženka grandiozne predstave o sebi ter je tako motena njena presoja realnosti, kar ni res. Do tega se sodišče ni opredelilo. Opredelilo se tudi ni do predloga nasprotne udeleženke, da se opravi testiranje s strani kliničnega psihologa, s čemer bi dokazala, da nima nobene motnje, zlasti ne hude duševne motnje. Nasprotna udeleženka v pritožbi trdi, da je zdrava oseba, o čemer se je lahko sodišče prepričalo na naroku 13. 3. 2018, zato niso podani pogoji za podaljšanje nadzorovane obravnave, kot je nepravilno zaključilo sodišče v svojem sklepu, ko je nekritično sledilo ugotovitvam izvedenca, ki nimajo podlage v nikakršni zdravstveni dokumentaciji. Sodišče bi moralo bolj natančno opredeliti, zakaj šteje, da so navedbe izvedenca prepričljivejše od izpovedi nasprotne udeleženke, predvsem pa, kako se huda duševna motnja kaže v trenutku, ko je sodišče odločalo o podaljšanju nadzorovane obravnave. Sodišče je le sledilo ugotovitvam izvedenca, samo pa ni neposredno preverilo, ali so izpolnjeni kriteriji za podaljšanje takšne obravnave. Zlasti ni izkazan pogoj, da se je nasprotna udeleženka že zdravila v psihiatrični bolnišnici brez privolitve. Tudi ni pravilen zaključek sodišča, da nasprotna udeleženka nujno potrebuje nadzorovano obravnavo oziroma zdravljenje, saj je izpovedala, da zdravila jemlje, zato ni utemeljen zaključek sodišča pod 17. točko izpodbijanega sklepa, da zaradi tega, ker ne jemlje zdravil, huje ogroža svoje zdravje. Z zaključkom pod 18. točko sklepa je sodišče preseglo odločanje o konkretnem predlogu, poleg tega je svojo odločitev oprlo na dejstva, ki niso bila presojena v postopku, ko je v 16. točki sklepa navedlo, da utemeljuje pogoje za podaljšanje nadzorovane obravnave tudi s preteklim povzročanjem škode drugim, kar nasprotni udeleženki na naroku ni bilo predočeno. Na koncu izpostavlja, da mora biti predlogu za podaljšanje nadzorovane obravnave na podlagi 83. člena ZDZdr predložen predlog za postavitev koordinatorja nadzorovane obravnave ter vrsta in obseg njegovih pooblastil iz 87. člena ZDZdr. Tega ni bilo, zato predlog ni vseboval vseh sestavin in ga sodišče ne bi smelo upoštevati kot popolnega. Nasprotna udeleženka predlaga, da sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter postopek ustavi, oziroma da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3Pritožba je delno utemeljena.

4Iz pritožbeno neprerekanih ugotovitev sodišča prve stopnje in iz podatkov spisa izhaja, da je bilo zdravljenje nasprotne udeleženke uvedeno na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani Pr 568/2001 z dne 9. 11. 2016, ko je bilo ugotovljeno, da so izpolnjeni vsi pogoji iz 80. člena ZDZdr. Ker so bili pogoji še vedno izpolnjeni, je bilo nasprotni udeleženki s sklepom Pr 568/2016 z dne 18. 8. 2017 zdravljenje v nadzorovani obravnavi podaljšano za šest mesecev, do 18. 2. 2018. Z izpodbijanim sklepom pa ji je bilo zdravljenje v nadzorovani obravnavi podaljšano še za nadaljnjo dobo šestih mesecev, to je do 23. 10. 2018. Pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, da so podani pogoji za podaljšanje zdravljenja nasprotne udeleženke v nadzorovani obravnavi. Odločitev v izpodbijanem sklepu je pravilna in je pritožba z ničemer ne omaje. V nadaljevanju pritožbeno sodišče odgovarja na pritožbene navedbe.

Glede popolnosti predloga

5Pritožbene navedbe o nepopolnosti predloga niso utemeljene. Pravilno pritožba navaja, da mora po drugem odstavku 83. člena ZDZdr predlog za nadaljevanje zdravljenja v nadzorovani obravnavi vsebovati predlog za postavitev koordinatorja ter vrsto in obseg njegovih pooblastil. Predlog za podaljšanje nadzorovane obravnave z dne 1. 2. 2018 (list. št. 327 sodnega spisa), navedenega res ne vsebuje, vendar je sestavni del predloga tudi predlog koordinatorke nadzorovane obravnave z dne 30. 1. 2018 (priloga C 8), iz katerega izhaja, da je koordinatorka nadzorovane osebe A. A., poleg tega je v njem vsebovan tudi načrt nadzorovane obravnave. Predlog je popoln in ga je sodišče prve stopnje pravilno obravnavalo. Pri tem pa ni pravilno uporabilo 83. člena ZDZdr, saj bi poleg podaljšanja, kar je storilo, s sklepom moralo postaviti koordinatorja nadzorovane obravnave. Ker gre za pravilno uporabo materialnega prava, je to na podlagi 355. člena ZPP lahko storilo pritožbeno sodišče tako, da je izpodbijani sklep spremenilo in postavilo koordinatorko.

Glede zdravstvene dokumentacije in neskladja med izpovedbo izvedenca in koordinatorke

6Pritrditi gre pritožbi, da sta glede zdravljenja v drugi šestmesečni nadzorovani obravnavi izvedenec in koordinatorka izpovedala različno. Izvedenec je izpovedal, da je vpogledal v zdravniško dokumentacijo, ki je stara pet mesecev, ker novejša ne obstaja, medtem ko je koordinatorka izpovedala, da je nasprotna udeleženka v zadnjem obdobju šestih mesecev nadzorovane obravnave z njo korektno sodelovala ter da je prihajala na kontrole, mogoče je eno ali dve vmes izpustila. Iz njenega poročila z dne 30. 1. 2008 (priloga C 8) izhaja, da se je nasprotna udeleženka osnovnih dogovorov zmogla držati, vendar je občasno opustila pregled pri lečečem psihiatru. Da se je nasprotna udeleženka v tem obdobju udeleževala zdravljenja pri psihiatrinji, izhaja iz predloženih dokazil v prilogi A 18. Vendar navedeno neskladje med izpovedbama ne more ovreči pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje o zdravstvenem stanju nasprotne udeleženke v času odločanja. Ker se nasprotna udeleženka ni želela udeležiti razgovora z izvedencem izven sodišča, na podlagi katerega bi lahko izdelal mnenje, jo je izvedenec pregledal na naroku ob neposrednem razgovoru ter nato ustno na zapisnik podal svoje mnenje. Ključna je ugotovitev izvedenca, da se pri nasprotni udeleženki še vedno kažejo simptomi paranoidne shizofrenije. Iz mnenja jasno izhaja, da se nasprotna udeleženka za depojno terapijo ni odločila, kar pomeni, da je brez zaščite v obliki injekcij že pet do šest mesecev. Le to je edina oblika, kjer je mogoče nadzirati, ali je jemala zdravila. Nadalje je pravilno ugotovljeno, da njena izpoved glede jemanja zdravil ni konsistentna. Na začetku je res izpovedala, da jemlje Risperdal dvakrat dnevno po 2 mg, vendar je takoj nato izpovedala, da ne rabi nobenega zdravljenja, nobenih zdravil, ter je zanikala svojo bolezen z navedbami, da nima nobene duševne bolezni, niti najmanjše motnje, niti milimetra nima nobene motnje, niti psihičnih težav. Tudi tistih motenj, ki se jim reče nevrotične motnje, nima. Koordinatorka nadzorovane obravnave je v svojem poročilu z dne 30. 1. 2018 navedla, da je nasprotna udeleženka zdravljenje z depojno terapijo odklonila, peroralno terapijo pa je morda jemala redno, izpovedala pa, da uporabe peroralne terapije ne more kontrolirati, saj bi to lahko storila le, če bi bila pri nasprotni udeleženki prisotna vse dni, kar pa je nemogoče, saj je z njo skladno z načrtom nadzorovane obravnave kontaktirala enkrat na 14 dni ob obisku na domu. Izvedenec je zaključil, da nasprotna udeleženka zdravil redno ne jemlje glede na simptome bolezni, ki so se ob razgovoru kazali na naroku. Določeno neskladje med izpovedjo izvedenca in koordinatorke ter dejstvo, da izvedenec na narok ni prinesel novejše zdravstvene dokumentacije, odločitve sodišča prve stopnje ne moreta spremeniti.

Glede razgovorov za službo

7Ni res, da sodišče predloženih dokazov v zvezi z razgovorom za službo (priloge A 74 do A 77) ni upoštevalo. Do tega se je opredelilo v 12. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče v tem delu pravilno upoštevalo izvedensko mnenje. Ni bilo prerekano, da je nasprotna udeleženka invalidsko upokojena, kar je izpovedala na naroku 9. 8. 2017 (list. št. 293 sodnega spisa), prav tako ni bilo prerekano, da ji je bila zaradi bolezenskega stanja, ki je predmet nadzorovane obravnave, popolnoma odvzeta poslovna sposobnost, kar izhaja iz sklepov sodišča prve stopnje in pritožbenega sodišča (prilogi C 6 in C 7). Tako gre tudi po oceni pritožbenega sodišča slediti ugotovitvam izvedenca, da gre za nerealne in neživljenjske želje nasprotne udeleženke, kar kaže, da je njena realnost hudo motena. Mnenja posameznih oseb, kot izhajajo iz priporočil in vabil na razgovore za službo, pa pri ugotavljanju pogojev za nadzorovano obravnavo ne morejo biti relevantna.

Glede testiranja s kliničnim psihologom

8Sodišče prve stopnje ni storilo nobene kršitev s tem, ko ni sprejelo predloga nasprotne udeleženke za testiranje s kliničnim psihologom in je pritožba v tem delu neutemeljena. Za ugotovitev zdravstvenega stanja nasprotne udeleženke sta bila v tem postopku postavljena dva izvedenca psihiatra, ki sta podala ugotovitve, ki se ne razlikujejo, zato dodatna postavitev kliničnega psihologa, ni bila potrebna. Poleg tega gre pri ugotavljanju zdravstvenega stanja nasprotne udeleženke za strokovna vprašanja v pristojnosti zdravnika psihiatra.

Glede pogojev za podaljšanje nadzorovane obravnave

9Nasprotna udeleženka v pritožbi navaja, da je zdrava oseba in da nima hude duševne motnje. Navedeno ne drži in je sodišče prve stopnje pravilno povzelo ugotovitve izvedenca. V tem postopku je bila s sklepom odrejena nadzorovana obravnava za dobo šestih mesecev ter dvakrat podaljšana še za dobo šestih mesecev. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da gre za en nepravdni postopek, v katerem sta bila postavljena dva izvedenca psihiatra, C. C. in B. B., sodišče pa je pridobilo tudi psihiatrično izvedensko mnenje psihiatrinje D. D. (priloga C 4) z dne 18. 6. 2016, ki je bilo podlaga za popolni odvzem poslovne sposobnosti nasprotni udeleženki. Iz vseh treh mnenj zelo jasno izhaja, da je nasprotna udeleženka v letu 1985, ko je bila stara 24 let, zbolela za težko kronično shizoafektivno duševno motnjo in se od tedaj dalje zdravi, zaradi česar je bila od leta 2015 skupno hospitalizirana vsaj 32-krat (kot izhaja iz psihiatričnega izvedenskega mnenja D. D.). Pritožbene navedbe, da je nasprotna udeleženka zdrava oseba, so popolnoma neosnovane, s tem pa je dokazan prvi pogoj za odreditev zdravljenja osebe v nadzorovani obravnavi po drugem odstavku 80. člena ZDZdr, to je, da gre za osebo s hudo in ponavljajočo se duševno motnjo.

10Glede drugega pogoja je neutemeljena pritožbena navedba, da ni izkazano, da se je nasprotna udeleženka že zdravila v psihiatrični bolnišnici brez privolitve. To je v tem postopku izpovedala sama, ko je na naroku 9. 11. 2016 povedala, da je bila večkrat hospitalizirana na varovanem oddelku UPK, zadnja leta v glavnem proti svoji volji in vedno pogosteje, že kar na pet ali šest mesecev. Da je bila hospitalizirana proti svoji volji, izhaja tudi iz mnenja izvedenke D. D., ko je ugotovila, da so obstajali razlogi za prisilno privedbo, ter je glede poteka bolezni v zadnjem obdobju ugotovila, da je bila od 2. 2. 2015 do 27. 2. 2015 sprejeta proti svoji volji. Tako je podan tudi drugi pogoj, to je, da se je nasprotna udeleženka zdravila v psihiatrični bolnišnici brez privolitve.

11Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da nasprotna udeleženka zaradi nekritičnosti do svojega zdravstvenega stanja brez nadzora redno ne jemlje zdravil, kar je pritožbeno sodišče pojasnilo zgoraj, zaradi česar hudo ogroža svoje življenje in zdravje, ter nadaljnja ugotovitev, da že samo dejstvo, da se je večkrat proti svoji volji zdravila na oddelku pod posebnim nadzorom potrjuje, da je ogrožala svoje življenje ali življenje drugih oziroma je huje ogrožala svoje zdravje ali zdravje drugih. S tem je podan tretji pogoj za podaljšanje nadzorovane obravnave. Zato navedbe sodišča glede preteklega povzročanja škode sebi in drugim (rezanje električnih kablov, vlaganje številnih tožb, neplačevanje obveznosti, kot izhaja iz podatkov spisa) niti niso relevantne.

12Da je ogrožanje svojega življenja ali hudo ogrožanje svojega zdravja posledica duševne motnje, zaradi katere ima nasprotna udeleženka hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje, je prepričljivo ugotovil izvedenec v tem postopku. S tem je podan četrti pogoj za odreditev nadzorovane obravnave. Iz podatkov spisa in iz izvedeniških mnenj psihiatrov izhaja kontinuiteta bolezni nasprotne udeleženke, izvedenec ob zaslišanju ni ugotovil in ni potrdil, da bi se njeno zdravstveno stanje izboljšalo. Navedeno tudi ne izhaja iz poročila koordinatorke nadzorovane obravnave z dne 30. 1. 2018. Zmotne so pritožbene trditve, da bi moralo sodišče v sklepu bolj natančno opredeliti zakaj šteje, da so navedbe izvedenca prepričljivejše od izpovedbe nasprotne udeleženke. V obravnavani zadevi ne gre za pravdni postopek, ko sodišče presoja izpovedi dveh strank, ki sta v sporu, ampak gre za nepravdni postopek po ZDZdr, kjer je predlagateljica psihiatrična klinika, ki je za nasprotno udeleženko predlagala podaljšanje zdravljenja v nadzorovani obravnavi, izvedenec pa je bil postavljen kot pomočnik sodišča, saj sodišče z znanjem, da bi ugotovilo razloge po drugem odstavku 80. člena ZDZdr, ne razpolaga. Zato v obravnavanem primeru ne gre za oceno, katere navedbe so prepričljivejše, ampak je moral izvedenec mnenje izdelati skladno s pravili stroke. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je mnenje prepričljivo in konsistentno in ni imelo razumnih razlogov, da nanj ne bi oprlo svoje odločitve.

13Končno je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je podan peti pogoj, to je, da se lahko oseba zdravi v domačem okolju, saj je navedeno potrdil izvedenec, čeprav je jasno izpostavil, da v domačem okolju ni mogoče kontrolirati, ali nasprotna udeleženka jemlje zdravila, depojno terapijo pa je odklonila. Ponovil je, da ima nasprotna udeleženka že vrsto let paranoidno shizofrenijo, ter da je nadzorovana obravnava najmanj, kar je potrebno storiti. Pri tem je opozoril na nevarnost, da lahko zaradi odklanjanja zdravil pri nasprotni udeleženki pride do t.i. rezidualne shizofrenije, ko pride zaradi bolezenskih procesov v možganih do takšne škode, da je tudi z zdravili ni več mogoče popraviti.

14Ob povedanem se izkaže, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so podani vsi pogoji za podaljšanje nadzorovane obravnave in so nasprotne pritožbene navedbe neutemeljene. Sodišče prve stopnje z obrazložitvijo v 18. točki izpodbijanega sklepa ni preseglo odločanja v konkretnem postopku. Že sodišče prve stopnje (sklep z dne 18. 8. 2017, list. št. 302 sodnega spisa) in pritožbeno sodišče (sklep z dne 18. 11. 2016, list. št. 197 sodnega spisa) sta v predhodnih postopkih nasprotno udeleženko poučili, da lahko po obvestilu koordinatorke bolnišnica poda predlog za izvedbo ukrepov za sprejem osebe v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve v nujnih primerih po 88. členu ZDZdr, če nasprotna udeleženka ne bo upoštevala navodil oziroma zahtev koordinatorke in če bo odklanjala zdravljenje in jemanje zdravil. Ker je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu le obrazložilo zakonsko določbo, ni utemeljena pritožba, da je odločalo ultra petitum.

Sklepno

15Pritožbeni razlogi, razen izostanka določitve koordinatorke, tako niso podani, sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva in sprejelo pravilno materialno pravno odločitev glede podaljšanja nadzorovane obravnave. Odločitev tudi ni obremenjena z drugimi absolutnimi bistvenimi kršitvami pravil postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo ter izpodbijani sklep spremenilo tako, da je imenovalo koordinatorko nadzorovane obravnave, v preostalem delu pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. in 3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in prvim odstavkom 30. člena ZDZdr).

16V času odločanja o pritožbi še ni bilo pogojev za pravnomočnost sklepa (ni še vročilnice o vročitvi izpodbijanega sklepa nasprotni udeleženki) in sklepa še ni bilo mogoče potrditi. Skladno s tretjim odstavkom 67. člena ZDZdr je odločeno le o pritožbi odvetnice nasprotne udeleženke. Učinek pravnomočnosti sklepa bo nastopil, ko se bo iztekel rok za pritožbo nasprotne udeleženke ali ko bo pritožbeno sodišče odločilo o njeni morebitni pritožbi.