VSL Sodba VII Kp 4921/2011

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec mora plačati 400,00 EUR sodne takse kot strošek pritožbenega postopka.

1V novem sojenju je sodišče prve stopnje obdolženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja zlorabe notranje informacije po prvem odstavku 243. člena KZ (Ur. l. RS, št. 95/04 - uradno prečiščeno besedilo). Obdolžencu je izreklo pogojno obsodbo z določeno kaznijo eno leto zapora ter preizkusno dobo tri leta. Obdolženi je na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) dolžan plačati stroške kazenskega postopka.

2Zoper sodbo je vložil pritožbo zagovornik obdolženca zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter kršitve kazenskega zakona in zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožnik je predlagal, da se obdolženca obtožbe oprosti, podrejeno, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega sodnika, podrejeno še, da se obdolžencu v okviru pogojne obsodbe določena kazen zniža, skrajša pa tudi preizkusna doba.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da je Okrajno sodišče v Ljubljani s sodbo z dne 15. 10. 2013 I K 4921/2011 obdolženca oprostilo obtožbe zaradi kaznivega dejanja zlorabe notranje informacije po prvem odstavku 243. člena KZ. Oprostilno sodbo je Višje sodišče v Mariboru, ko je odločalo o pritožbi državnega tožilca razveljavilo po uradni dolžnosti in zadevo vrnilo v novo sojenje Okrajnemu sodišču v Ljubljani. V novem sojenju je Okrajno sodišče v Ljubljani z izpodbijano sodbo obdolženca, kot je bilo že uvodoma navedeno, spoznalo za krivega. Po vloženi pritožbi in po predložitvi spisa pritožbenemu sodišču 30. 4. 2015, je pritožbeni senat na podlagi 156. člena Ustave Republike Slovenije (URS) prekinil pritožbeni postopek ter od Ustavnega sodišča zahteval oceno ustavnosti prvega odstavka 243. člena KZ. Ustavno sodišče je z odločbo z dne 15. 3. 2018, št. U-I-132/15-14 odločilo, da prvi odstavek 243. člena KZ ni bil v neskladju z Ustavo RS. Ustavno sodišče je s svojo odločitvijo, ki jo je sprejelo s sedmimi glasovi proti dvema, obvestilo Višje sodišče v Ljubljani 10. 4. 2018.

5Res je, da je sodišče prve stopnje na zadnji strani sodbe praktično samo povzelo abstraktni dejanski stan direktnega naklepa, vendar pa pritožnikovo stališče, da sodba ne vsebuje obrazložitve voljne in zavestne komponente, ni pravilno, čeprav struktura sodbe odstopa od ustaljenega načina pisanja sodbe. Pritožbeno sodišče bi sicer pritrdilo pritožniku o obstoju kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP glede na kratek zapis ugotovitve direktnega naklepa, vendar pa pritožba ne upošteva dokazne ocene in ugotovitev tako glede zavestne, kot tudi voljne sestavine direktnega naklepa, ki jo je sodišče zapisalo v drugih delih svoje odločbe, npr. na 10. strani, ko je ocenilo, zakaj ne verjame zagovoru obdolženca, tako da je iz zapisane dokazne ocene moč prepoznati tudi obdolženčev ugotovljeni krivdni odnos do kazensko pravne posledice, ki je vsebovana v dejstvenem opisu kaznivega dejanja.

6Po oceni pritožbenega sodišča ni razbremenilna okoliščina, ki je zapisana v pritožbeni obrazložitvi v zvezi s srečanjem, ki je bilo 15. 4. 2008 in so se ga udeležili člani uprav družb, katerih delnice kotirajo na borzi. Na tem srečanju je obdolženi kot predsednik uprave družbe X. d.d. za medije povedal, da je poslovanje družbe X. d.d. odlično. Razlog za takšno, medijem posredovano informacijo je bil po navedbah obdolženca podan zato, da se poveča zaupanje investitorjev in da nakup delnic, ki jih opravi management določene družbe še nadalje poveča zaupanje investitorjev. Seveda obdolženi odličnega poslovanja družbe X. d.d. 15. 4. 2008 ni izrekel kar tako na pamet, ampak na podlagi rezultatov, ki jih je zelo skrbno, kot je sam povedal, vsak dan kmalu po tistem, ko je prišel na delovno mesto, razbral iz informacijskega sistema družbe X. d.d. Glede na to, da je bil obdolženi zaradi informacijskega sistema opremljen z rezultati, pa je članica uprave B. B., kot je še ugotovilo sodišče prve stopnje, obdolženca tekoče obveščala o pomembnih okoliščinah tako s finančnega, kakor tudi računovodskega področja. Trditev, da sodišče prve stopnje ni dokazalo, da je imel pred 11:04 uro dne 21. 4. 2008 notranje informacije, ki je predmet inkriminacije prvega odstavka 243. člena KZ in kar posebej izpostavlja pritožbena obrazložitev, ni utemeljeno. Tudi zato, ker je sodišče prve stopnje še posebej ugotovilo, da je uprava družbe imela vsak ponedeljek finančni kolegij, kar je sodišče prve stopnje utemeljeno presodilo na podlagi izpovedbe C. C. (stran 9 sodbe), katerih dokaznih zaključkov pa pritožba niti ne problematizira. Prav 21. 4. 2008 pa je bil ponedeljek, kar samo še dodatno utrjuje prvostopenjski sklep o ustreznem informiranju obdolženca o ugodnih rezultatih poslovanja družbe X. d.d. za prve tri mesece, kar je bilo sicer kasneje 24. 4. 2008 na formalni način objavljeno v vmesnem poročilu poslovodstva. Prav tako je sodišče prve stopnje o dokazanem dejstvu posedovanja notranje informacije utemeljeno sklepalo tudi z ugotovitvijo, da se je prvo tromesečje za leto 2008 zaključilo tri tedne preje, pred obdolženčevim nakupom delnic družbe X. d.d., pri čemer je v zvezi s tem sodišče navedeno obremenilno dejstvo lahko utemeljevalo z izpovedbama C. C., ki je bila v času storitve kaznivega dejanja direktorica računovodstva družbe X. d.d., pa tudi z navedbami B. B., ki je bila zadolžena v upravi družbe X. d.d. za finance. Skratka o metodah in časovnih sklopih pridobivanja relevantnih podatkov (stran 8 in 9 prvostopenjske sodbe).

7Strogo fokusiranje pritožbene obrazložitve, da ni bilo dokazano, da se je obdolženi na formalen način seznanil z vmesnim poročilom za prve tri mesece leta 2008, ki je bilo objavljeno 24. 4. 2008, pa niti ni, tudi po presoji pritožbenega sodišča, tako kot je pravilno sklepalo tudi prvo sodišče, za obdolženca razbremenilno dejstvo. Obdolženi je nenazadnje tudi konkludentno z izjavo o odličnem poslovanju družbe X. d.d., dne 15. 4. 2008 pravzaprav nehote dokazal svoje vedenje o ugodnem poslovanju družbe X. d.d., čeprav je 15. 4. 2008 prišlo do padca delnice X., katere cena pa se je potem začela počasi dvigovati (stran 11 sodbe).

8Obdolženi bi lahko svojo pripadnost do družbe X. d.d. kot njen predsednik uprave izkazal ostalim potencialnim vlagateljem, da bi se odločil za nakup dosti preje oz. v tistem času, ko tudi rezultati družbe X. d.d. niso bili ugodni. Takšne odločitve, čeprav bi bila glede namena sestanka managementa gospodarskih družb dne 15. 4. 2008 lahko zgled, pa ni sprejel, ampak se je za nakup odločil prav na temelju ugodnega substrata informacij o dobrem poslovanju družbe, katere predsednik uprave je bil in seveda, ne da bi se bilo potrebno kaj posebej še opredeljevati do takšnega ravnanja obdolženca, pokazal, da ni bil vreden zaupanja integritete. Ali drugače povedano, obdolženi je izkoristil svoj položaj kot predsednik uprave ter se samo na podlagi notranjih informacij, do katerih je imel največji dostop, odločil za nakup delnic družbe X. d.d.

9Pritožbeno sodišče se strinja z navedbami v pritožbi na 4. strani, ko je pritožnik povzemal tipične znake, ki kažejo na trgovanje na podlagi notranjih informacij in ki jih je objavila Agencija za trg vrednostnih papirjev (ATVP). Nabor takšnih ravnanj, ki jih je ATVP objavilo pa seveda na pomeni, da ravnanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, ni mogoče opredeliti kot kaznivo dejanje oz. tipičen primer trgovanja na podlagi notranjih informacij. Nenazadnje pa je iz izjave D. D., ki ga je sodišče prve stopnje zaslišalo kot predstavnika ATVP razvidno, da so glede na dogajanja na Ljubljanski borzi 21. 4. 2008 ugotovili, da je začela "notranja informacija po določenih kanalih že odtekati iz X.".

10Naslednji segment, ki ga poudarja pritožba je, da ni bilo v tistem času nobenega predpisa o tako imenovanih "oknih", ki opredeljuje čas kdaj lahko določeni subjekti, ki se seznanijo z notranjimi informacijami kupijo ali prodajajo vrednosti papir, ki ga je izdala družba v kateri imajo ti subjekti notranje informacije. Dokazni postopek je pokazal, da družba X. d.d. v času storitve kaznivega dejanja ni imela identificiranih tovrstnih "oken", kakor tudi ne seznama zaposlenih, ki so bili v krogotoku seznanjeni z notranjimi informacijami. Formalna neurejenost tako časovnega obdobja o dovoljenem nakupu ali prodaji vrednostnih papirjev, kakor tudi nabor oseb, ki morajo tovrstna "okna" upoštevati, pa v obravnavani zadevi evidentno niti ni tako pomembna, še manj pa odločilna za obdolženčevo ekskulpacijo. To pa zato, ker sta člana uprave E. E. ter B. B. jasno izpovedala o vedenju, kdaj sta lahko prodala oz. kupila delnice družbe X. d.d. Tako je E. E. povedal, da je delnice kupil en dan po objavi objavljenih rezultatov poslovanja družbe X. d.d. Jasen odgovor pa je podala tudi B. B., ko je povedala, da je bil nakup delnic ... družbe X. d.d. dopusten, ko so bili podatki znani javnosti. Res je, da sta oba člana uprave E. E. in B. B. povedala o nakupu delnic ... v začetku aprila 2008 in po objavi letnega poročila za leto 2007. Vendar pa ni vsebinsko prav nobene razlike med objavo končnega poročila poslovanja za celo poslovno leto ali samo za določeno časovno obdobje poslovnega leta, kot je bilo v obravnavanem primeru in če sta člana uprave tako ravnala, nenazadnje pred izvršitvijo kaznivega dejanja, za katerega je sodišče prve stopnje obdolženca spoznalo za krivega, je tembolj utemeljen sklep o vedenju časovne (ne)dopustnosti nakupa tudi pri obdolženemu A. A. Drugačnega, povsem logičnega sklepanja ni mogoče niti napraviti, nenazadnje tudi na podlagi dejstev, ki jih je obdolženi o sebi navedel kot pedantnega, skrbnega, vestnega predsednika uprave družbe X. d.d. tako glede discipliniranega prihoda na delovno mesto, kakor tudi takojšnjega seznanjenja s poslovanjem družbe.

11Kar se tiče nadaljnje kritike v pritožbeni obrazložitvi o obsegu relevantnih podatkov, ki predstavljajo notranjo informacijo po določbah Zakona o trgu finančnih instrumentov (ZTFI) ter v zvezi s tem sklicevanjem na izpovedbo izvedenke F. F., da so bili šele podatki iz poročila, ki je bilo objavljeno 24. 4. 2008 takšni, ki bi za povprečnega vlagatelja pomenili signal za nakup ali prodajo, pa pritožbeno sodišče v zvezi s tem pripominja, da je izvedenka predstavljala profil povprečnega vlagatelja, kupca vrednostnih papirjev. Jasno pa je, da pa obtoženi A. A. kot predsednik uprave še zdaleč ni bil povprečen vlagatelj, kupec vrednostnih papirjev družbe kjer je bil zaposlen, ampak že predhodno seznanjen z relevantnimi informacijami, ki so se, ko je bilo poročilo tudi objavljeno, pokazale za povprečne vlagatelje kot pomembne za odločitev nakupa delnic družbe X. d.d.

12Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožniku, da je B. B. povedala, da so bili mesečno finančni kolegiji, s čimer poskuša pritožba omajati prvostopenjsko trditev o tedenskih ponedeljkovih kolegijih uprave. Mesečni finančni kolegij X. d.d. je bil po navedbah B. B. 16. 4. 2008 ob 11.00 uri. Ni bilo mogoče povsem zanesljivo ugotoviti, ali je bil na tem kolegiju tudi obdolženi. To okoliščino je poskušala B. B. sicer preveriti s koledarjem dnevnega načrta dogodkov, vendar pa je obdolženi ta koledar svoji tajnici vzel, tako da tega podatka ni bilo mogoče ugotoviti. Vendar pa tega finančnega kolegija 16. 4. 2008, ki je bil v četrtek, ni mogoče enačiti s kolegiji, ki so bili vsak ponedeljek v mesecu, zato pritožnikovo opozorilo o mesečnemu finančnemu kolegiju za obdolženca ni razbremenilno, ker kot je že navedeno je izrecno o ponedeljkovih kolegijih izpovedala C. C. z nadaljnjim logičnim sklepanjem o kolegiju z dne 21. 4. 2008, ko je obdolženi potem istega dne ob 11:04 izvršil nakup delnic ...

13Utemeljeno je opozorilo v pritožbi na sedmi strani v predzadnjem odstavku, ko je sodišče prve stopnje na trinajsti strani sodbe zapisalo, da bi moral obdolženi počakati z nakupom delnic do objave poročila o poslovanju družbe X. d.d. za leto 2008. Evidentno je, da gre za napako, saj ni nobenega dvoma, da je vsebinsko sicer pomoten zapis glede obsega poročila o poslovanju družbe X. d.d. mišljena za prve tri mesece leta 2008, ne pa za celo koledarsko leto.

14Pritožba nadalje uveljavlja še kršitev pravice obdolženca do izvajanja razbremenilnih dokazov oziroma ustrezno obrazložitev o "pravnih mnenjih odvetnikov". Zapisi, ki so jih pripravili v Odvetniški družbi Y. in odvetnica W. W. so pravzaprav del zagovora obdolženca. Prvo sodišče je sicer navedlo, da se ti dve mnenji razlikujeta od izvida in mnenja sodne izvedenke F. F. in da je obdolženi s tema dvema pisnima izdelkoma zavzel svoje stališče do očitanega kaznivega dejanja, kar pa nenazadnje ponovno ponavlja in povzema zagovor obdolženca tudi pritožnik na osmi strani pritožbe, s trditvijo, da 21. 4. 2008 notranje informacije še ni bilo, o čemer pa se je pritožbeno sodišče že opredelilo.

15Pritožbeno sodišče se strinja s pritožnikom o prekrivanju znakov kaznivega dejanja in prekrška zaradi česar je tudi zahtevalo ustavno sodno presojo glede tega vprašanja, kar je navedlo že uvodoma v tej sodbi. Čeprav pritrjuje odklonilnemu ločenemu mnenju z dne 5. 4. 2018 U-I-132/15-15, saj je obravnavano vprašanje primerljivo z zadevo "hramba orožja" in "lov z žarometi", pa je pritožbeni senat zaradi določbe tretjega odstavka 1. člena Zakona o ustavnem sodišču ravnal skladno s sentenco odločbe Ustavnega sodišča, da prvi odstavek 243. člena KZ ni bil v neskladju z Ustavo.

16V zaključku se pritožnik ne strinja z dolžino določene kazni zapora in trajanjem preizkusne dobe. Opozarja, da je obdolženi dokazal, da je v času od storitve kaznivega dejanja zaupanja vreden, da ima brezmadežno preteklost, da ni storil nobenega novega kaznivega dejanja in ni bil v nobenem drugem kazenskem postopku, da je ugleden gospodarstvenik in javna osebnost, in da je kazenski postopek ter obsodilna sodba obdolžencu onemogočil vodenje gospodarskih družb ter upravljanje javnih funkcij.

17Okoliščine, ki jih je pravzaprav zapisal pritožnik utemeljujejo izpolnitev testa iz tretjega odstavka 51. člena KZ, ko je prvo sodišče ugotovilo pozitivno prognozo, da obdolženec ne bo ponavljal kaznivih dejanj in mu zato ni izreklo predpisane kazni zapora, ampak pogojno obsodbo. Neutemeljena pa so pritožnikova pričakovanja o znižanju določene kazni zapora in krajšanju preizkusne dobe. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da je obdolženi kaznivo dejanje storil kot predsednik uprave makro družbe, pomembne gospodarske družbe na slovenskem trgu in bi moral biti pravzaprav vzgled drugemu managementu v družbi X. d.d. in drugim gospodarstvenikom, ki imajo dostop do notranjih informacij. Zato se pritožbeno sodišče strinja z razlogi v izpodbijani sodbi glede odmere določene kazni zapora in časom preizkusne dobe.

18Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da pritožbeni razlogi na način, kot jih uveljavlja pritožnik niso podani, zaradi česar je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in ker ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 391 ZKP).

19Ker pritožnik s pritožbo ni uspel mora obdolženi plačati 400,00 EUR sodne takse, ki jo je sodišče druge stopnje odmerilo na podlagi tarifne št. 7112, 71113 in 7122 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1). Upoštevalo pa je tudi premoženjske razmere obdolženca ter zamotanost in čas trajanja pritožbene zadeve (prvi odstavek 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP).