UPRS Sodba I U 1607/2016-7

I. Tožbi se ugodi, odločba Elektro A. d.d., št. 1037967 z dne 5. 11. 2015 se odpravi in se zadeva pošlje v odločitev SODO d.o.o., sistemskemu operaterju distribucijskega omrežja z električno energijo, Maribor.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

1Z izpodbijano odločbo je Elektro A. d.d. kot prvostopenjski organ zavrnila vlogo tožnika št. 610850 za postopek za izdajo soglasja za priključitev na distribucijski sistem za objekt stanovanjska hiša na parc. št. * 90 k.o. .... V obrazložitvi odločbe je organ navedel, da gre v zadevi za ponovno odločanje o tožnikovi vlogi po odločbi drugostopenjskega organa, ki je s svojo odločbo, št. 521-31/2014-07/646 z dne 6. 10. 2014, odpravil prejšnjo odločbo z dne 22. 5. 2014. Navaja, da je glede na 550. člen EZ-1 tudi v ponovnem postopku treba uporabiti določbe EZ. Po izvedbi ugotovitvenega postopka (pribavi podatkov o potencialnem razvoju občine na območju naselij Rake in Stružnica in predvideni porabi v prihodnjih letih, izdelavi nove idejne zasnove, idr.) je bil izdelan izračun sorazmernih in nesorazmernih stroškov izgradnje minimalne elektroenergetske infrastrukture za elektrifikacijo naselij Rake in Stružnica, pod tam opredeljenimi predpostavkami. Izračunani skupni sorazmerni stroški investicije znašajo 31.540 EUR (brez DDV), nesorazmerni stroški pa 208.460 EUR (brez DDV). Nesorazmerni stroški so bili nato določeni za vsakega posameznika posebej, na podlagi zahtevane priključne moči oziroma obsega porabe ter minimalne elektroenergetske infrastrukture, ki jo je treba zgraditi za priključitev posameznega objekta. Nesorazmerni strošek priključitve tožnika znaša 36.850,97 EUR (brez DDV). Na ustni obravnavi 23. 10. 2015 je bil tožnik seznanjen z novo pripravljeno idejno zasnovo ter izračunom sorazmernih in nesorazmernih stroškov in deležem nesorazmernih stroškov, ki za plačilo odpadejo nanj, ter mu je bila dana možnost izjave. Izjavil je, da nima finančnih sredstev in svojega deleža stroškov ne more plačati, želi pa, da se mu omogoči priključitev objekta. Glede na povedano je organ moral tožnikovo vlogo zavrniti.

2Agencija za energijo je kot drugostopenjski organ pritožbo tožnika zoper navedeno prvostopenjsko odločbo zavrnila, v obrazložitvi odločbe pa navedla, da so bile v postopku na prvi stopnji sicer zagrešene določene kršitve pravil postopka, ki pa niso vplivale na odločitev, ki je pravilna in zakonita.

3Tožnik je vložil tožbo, v kateri je navedel, da je postopek vodil uslužbenec A.A., ki nima ustrezne strokovne izobrazbe in tudi ne dodatnega strokovnega znanja s področja upravnega postopka, kar je ugotovil tudi drugostopenjski organ. Zaradi nestrokovnosti uslužbenca tožnikova vloga še vedno ni rešena. Prav tako uslužbenec nima pooblastila za vodenje postopka. Res je A.A. pridobil pooblastilo 10. 2. 2016, kar pa je po izdaji prvostopenjske odločbe, izdano pa je tudi bilo na podlagi 147. člena EZ-1, ki pa se v tem primeru ne more uporabljati. Pooblastilo ne more veljati za nazaj, prav tako ni veljavno, ker mu ga ni dal predstojnik prvostopenjskega organa. Odločbe tudi ni podpisal zakoniti zastopnik oziroma njegov pooblaščenec, temveč jo je v imenu nepoznanega izdajatelja B.B. (ki tudi nima pooblastila) podpisal C.C., s pripisom „za“. Tožnik pa med trajanjem postopka tudi ni imel možnosti sodelovanja v postopku, saj mu ni bilo omogočeno, da bi sodeloval pri pripravi ali vsaj resni strokovni analizi investicijskega dokumenta. Tožnik ima predvsem pomisleke v zvezi z idejno zasnovo, ki četudi predstavlja poglavitni element pri določitvi investicijske vrednosti elektrifikacije vasi Rake in Stružnica, odločbi ni priložena, zato se le-te ne da preizkusiti. Tudi izračun je napačen. Višina sorazmernih stroškov investicije je bila po vsej verjetnosti izračunana napačno, saj se je izračun amortizacije izvedel na podlagi devetega odstavka 147. člena EZ-1, ki pa se v tem postopku ne sme uporabljati glede na 550. člen EZ-1. Organ je odločbi priložil tabelo Izračun stroškov in tabelo Razdelilnik stroškov. Iz tabele Izračun stroškov izhaja, da je organ uporabil napačni predpis - Akt o metodologiji za določitev regulativnega okvirja in metodologiji za obračunavanje omrežnine za elektrooperaterje, ki je bil objavljen šele 14. 9. 2015. Tožnik meni, da je organ tudi dejansko stanje ugotovil nepravilno. Iz zapisnika sestanka z dne 16. 4. 2016 namreč izhaja, da bo glede na obseg elektroenergetskega omrežja in naprav možno priključiti tudi ostale uporabnike. Pri načrtovanju te investicije torej ne gre le za načrtovanje investicije za tožnika in ostale 4 kandidate, ki naj bi sami pokrili stroške investicije, temveč za več. Iz tega zapisnika je tudi razvidno, da se predstavnik C. ne strinja s predvideno traso elektrifikacije, kar lahko pomeni, da lovska družina ne bo pripravljena kriti ustreznega deleža stroškov oziroma se zaradi verjetne naknadne okrnitve investicije za lovsko družino ta celo povišuje in ne znižuje, kot naj bi se. Ker pa tožnik ni bil nikoli pozvan, da plača kakšno dajatev toženki, se ta ne more sklicevati na to, da je zavrnila tožnikovo vlogo za izdajo soglasja, ker ji tožnik ni plačal dajatve. Tožnik je še opozoril na dopis toženke z dne 7. 3. 2016, ki ga je pridobil in na podlagi katerega bi se dalo sklepati, da odločba nima več pravne podlage. Predlagal je, da sodišče tožbi ugodi, odločbo odpravi in vrne toženki v ponovno odločanje, kateri naj naloži tudi povrnitev stroškov postopka.

4Toženka je v odgovoru na tožbo uvodoma oporekala pasivni legitimaciji v tožbi navedbe toženke Elektro A. Prerekala je tožbene navedbe tožnika in predlagala zavrnitev tožbe.

5Tožba je utemeljena.

6Sodišče uvodoma ugotavlja, da tožbo lahko šteje za skladno z določbami Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Po petem odstavku 17. člena ZUS-1 je toženec država, lokalna skupnost oziroma druga pravna oseba, ki je izdala upravni akt, s katerim je bil postopek odločanja končan. V tožbi je tožnik kot toženko res navedel Elektro A. d.d., je pa sodišče njegovo tožbo v odgovor poslalo Agenciji za energijo, ki je izdala akt, s katerim je bil postopek odločanja v tej zadevi končan, in ki je na tožbo odgovorila v svojstvu toženke. S tem je sodišče štelo, da je vprašanje toženca v tem upravnem sporu razjasnjeno in da tožbi očitana nepravilnost ni ovira za njeno meritorno reševanje.

7Tožnik v tem upravnem sporu izpodbija odločitev Elektro A. d.d. o zavrnitvi njegove vloge za izdajo soglasja za priključitev na distribucijski sistem za objekt stanovanjska hiša na parc. št. * 90 k.o. ...

8Kot izhaja iz uvoda (in obrazložitve) izpodbijane odločbe, je Elektro A. d.d. sporno odločitev sprejela na osnovi pooblastila SODO d.o.o. in v skladu z 71. členom EZ.

9Po določbi 71. člena EZ mora za vsako posamezno priključitev na energetsko omrežje ali njeno spremembo uporabnik omrežja pridobiti soglasje za priključitev. Pogoje za soglasje za priključitev določajo splošni pogoji za dobavo in odjem iz drugega in tretjega odstavka prejšnjega člena (prvi odstavek). O izdaji soglasja ali zavrnitvi soglasja za priključitev odloča po javnem pooblastilu sistemski operater z odločbo v upravnem postopku (drugi odstavek). V 20. členu EZ je nadalje določeno, da je (med drugim) dejavnost sistemskega operaterja distribucijskega omrežja obvezna republiška gospodarska javna služba, ki jo skladno s 23. členom opravlja bodisi javno podjetje, ustanovljeno za opravljanje te gospodarske javne službe, bodisi pravna oseba zasebnega prava ali samostojni podjetnik posameznik, ki na določenem območju pridobi koncesijo za opravljanje te gospodarske javne službe; izvajalca pa določi vlada za obdobje največ 50 let. Z Aktom o ustanovitvi družbe z omejeno odgovornostjo SODO d.o.o. je Republika Slovenija ustanovila omenjeno družbo za izvajanje dejavnosti sistemskega operaterja distribucijskega omrežja z električno energijo.

10Glede na materialnopravne določbe, citirane v prejšnjem odstavku, je SODO d.o.o. sistemski operater, ki je po drugem odstavku 71. člena EZ po javnem pooblastilu pristojen odločati o izdaji ali zavrnitvi soglasja za priključitev. V obravnavanem primeru pa je odločitev sprejela Elektro A. d.d. in ne SODO d.o.o., kar pa po presoji sodišča ni zakonito iz naslednjih razlogov:

11Javno pooblastilo opredeljuje Ustava RS v 121. členu, po katerem lahko pravne ali fizične osebe z zakonom ali na njegovi podlagi dobijo javno pooblastilo za opravljanje določenih nalog državne uprave. Gre torej za pravico posameznikov in organizacij, ki niso državni organi, da izvršujejo funkcijo uprave. Kot se je o vsebini in namenu javnega pooblastila izreklo že Ustavno sodišče RS v odločbi, U-I-137/01, podelitev javnega pooblastila nujno obsega dva elementa: določitev vsebine javnega pooblastila, tj. katere upravne naloge se zaupajo (podelijo) kot javno pooblastilo, in določitev nosilca javnega pooblastila, tj. kateri osebi se zaupajo (podelijo). Vsebino javnega pooblastila mora jasno in podrobno določiti zakon. Gre za urejanje pristojnosti, ki se po prvem odstavku 120. člena Ustave lahko ureja samo z zakonom. Določitev vsebine javnega pooblastila pomeni določanje pristojnosti oziroma določanje nalog (funkcij) državne uprave, ki bo dodeljena v izvrševanje nosilcu javnega pooblastila. Iz zakona mora biti jasno razvidno, za katere upravne naloge gre (13. do 16. točka odločbe).

12EZ torej jasno in neposredno kot nosilca javnega pooblastila določa SODO d.o.o., določa pa tudi njegove naloge (poleg že navedene v 71. členu EZ). V 23. a členu EZ je tako opredeljena dejavnost sistemskega operaterja distribucijskega omrežja, med drugim tudi, da omogoča razumne zahteve za priključitev in dostop do omrežja (tretja alineja prvega odstavka), nadalje pa iz te določbe tudi izhaja, da lahko sistemski operater iz prejšnjega odstavka po predhodnem soglasju vlade s pogodbo prenese izvajanje nekaterih nalog iz prejšnjega odstavka na tretjo pravno osebo, ki razpolaga z ustreznimi kadri in tehnično opremo, ki je potrebna za izvajanje dejavnosti, ki se prenaša (drugi odstavek), v primeru prenosa nalog na tretjo pravno osebo iz prejšnjega odstavka pa lahko vodijo in odločajo v postopku iz drugega odstavka 71. člena tega zakona osebe, ki so zaposlene pri tej pravni osebi in izpolnjujejo pogoje za vodenje in odločanje v upravnem postopku (tretji odstavek). To pa po mnenju sodišča ne pomeni, da je elektropodjetje (v tem primeru Elektro A. d.d. ) tista (pravna) oseba, ki lahko, glede na 71. člen EZ, odloča o tej zadevi, temveč je to lahko le SODO d.o.o. kot nosilec javnega pooblastila; njegov zakoniti zastopnik, tj. direktor, pa lahko pooblasti osebe, zaposlene pri tretji pravni osebi (kot npr. pri elektropodjetju), da vodijo in odločajo v upravnih postopkih iz 71. člena EZ.

13SODO d.o.o. oziroma njegov direktor torej ne more s pooblastilom prenesti pristojnosti izdaje odločbe v upravnem postopku, uvedenem na podlagi drugega odstavka 71. člena EZ, na tretjo pravno osebo, kot to izhaja iz uvoda izpodbijane odločbe (Elektro A. d. d. na osnovi pooblastila SODO d.o.o.), saj bi to pomenilo prenos javnega pooblastila za izvrševanje funkcije uprave pravni osebi, kateri to pooblastilo z zakonom (ali na njegovi podlagi) ni bilo dano. Zakon torej nosilcu javnega pooblastila SODO d.o.o. dopušča prenos pooblastila v opisanem obsegu (za vodenje in odločanje v upravnem postopku) ''le'' na osebe, zaposlene pri Elektru A. d.d., ki pa (ne glede na to) ne odločajo v imenu Elektro A. d.d., temveč v imenu SODO d.o.o. (kot nosilca javnega pooblastila).

14Temu zaključku pritrjuje tudi sedaj veljavna ureditev EZ-1. Iz četrtega odstavka 78. člena namreč izhaja, da lahko distribucijski operater po predhodnem soglasju vlade s pogodbo začasno prenese izvajanje nalog iz drugega odstavka tega člena (med drugim zagotavljanje dolgoročne zmogljivosti distribucijskega sistema, tako da omogoča razumne zahteve za priključitev na sistem in distribucijo energije) na drugo fizično ali pravno osebo, ki razpolaga z ustreznimi kadri in tehnično opremo, ki je potrebna za izvajanje prenesenih nalog, in ki v isti osebi ne izvaja dejavnosti dobave ali proizvodnje elektrike, iz petega odstavka istega člena pa, da lahko v primeru prenosa nalog iz prejšnjega odstavka v okviru strokovnih nalog za izvrševanje javnih pooblastil distribucijskega operaterja vodijo in odločajo v postopkih iz (med drugim) 147. člena (priključitev na sistem) tega zakona osebe, ki so zaposlene pri tej tretji osebi in izpolnjujejo pogoje za vodenje in odločanje v upravnem postopku. V obrazložitvi tega člena v predlogu zakona (Poročevalec DZ z dne 23. 10. 2013) pa je navedeno, da kadar se na prenesene naloge gospodarske javne službe navezuje tudi izvajanje javnih pooblastil distribucijskega operaterja, katerih predmet je odločanje o soglasjih za priključitev na sistem oziroma določanje smernic in dajanje soglasij pri posegih v prostor, lahko distribucijski operater za opravljanje strokovnih nalog v teh upravnih postopkih pooblasti tudi osebe, ki so zaposlene pri tretji pravni osebi, da vodijo in odločajo v teh postopkih v imenu distribucijskega operaterja.

15Ker je torej izpodbijano odločbo izdala Elektro A. d.d. in ne SODO d.o.o., je odločbo izdal stvarno nepristojen organ; glede na to je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano prvostopenjsko odločbo odpravilo (1. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1). Na podlagi tretjega odstavka 64. člena ZUS-1 je sodišče poslalo zadevo v odločitev pristojnemu organu, to je SODO d.o.o., Maribor.

16Sodišče zaradi učinkovitejšega postopanja organa v ponovnem postopku še dodaja, da mora biti pooblastilo s strani SODO d.o.o. osebi, zaposleni pri tretji osebi iz 23. a člena EZ oziroma 78. člena EZ-1, za vodenje in odločanje v upravnem postopku, dano pravočasno, torej pred uvedbo (ob uvedbi) postopka in ne naknadno, kot je bilo to storjeno v obravnavanem primeru (A.A. je s strani SODO d.o.o. dobil pooblastilo za odločanje 10. 2. 2016, izpodbijana odločba pa je bila izdana 6. 11. 2015, kar ugovarja tudi tožnik v tožbi), izpolnjeni pa morajo biti tudi drugi pogoji, ki jih za vodenje in odločanje v postopku predpisuje ZUP. ZUP pojma t.i. ''tihega pooblastila'' ne ureja.

17Odločitev o ugoditvi stroškovnemu zahtevku tožnika temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in na njegovi podlagi izdanem Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu; slednji v prvem odstavku 3. člena določa, da se, če je bila zadeva rešena na seji in tožnik v postopku ni imel pooblaščenca, ki je odvetnik, tožniku priznajo stroški v višini 15 EUR. Sodno takso pa bo tožnik dobil vrnjeno po uradni dolžnosti (36. člen Zakona o sodnih taksah).