VSK Sodba I Cp 414/2017

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

1Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke (tožnice) na zvišanje preživnine. Razsodilo je, da se preživnina, ki je bila določena s sklepom Okrožnega sodišča v Celju N 848/2011 z dne 19.1.2012 in je po obvestilu CSD o uskladitvi preživnin znašala 123,36 EUR mesečno, zviša tako, da je tožena stranka (toženec) od 1.10.2016 za tožnici dolžan plačevati preživnino v višini 175,00 EUR mesečno. V preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo ter odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

2Zoper odločitev sodišča se pritožuje toženec. Sodbo izpodbija v celoti iz vseh pritožbenih razlogov in priglaša stroške postopka. Navaja, da je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje, ker pri ugotavljanju preživninske zmožnosti matere tožnice ni upoštevalo otroškega dodatka, ki ga slednja prejema za tožnico ter prispevka, ki ga tožničina mati prejema od sedanjega partnerja. Slednjega bi moralo prišteti k njenim mesečnim dohodkom. Poleg tega je pri ugotavljanju zmožnosti matere upoštevalo znesek, ki ga slednja prispeva sedanjemu partnerju kot strošek za stanovanje, tožencu pa ni upoštevalo 122,00 EUR, kolikor plačuje za kredit za potrebno obnovo stanovanja. Sodišče tega stroška ni upoštevalo pri ugotavljanju toženčevih zmožnosti preživljanja tožnice, pa bi ga moralo. Tožencu je sodišče neutemeljeno naložilo obvezo, da sredstva za preživljanje tožnice zagotovi z delom na črno. Že sedaj toženec opravlja nadurno delo, dela tudi čez praznike in dodatne obremenitve ne zmore. Sodišče je napačno ugotovilo, da je njegova preživninska zmožnost boljša, kot zmožnost matere tožnice. Nepravilno je upoštevalo stroške, ki jih toženec plačuje za preživljanje tožnice, druge mladoletne hčere in sedanje partnerice. Če bi pravilno ocenilo višino prihodkov in navedene stroške, bi ugotovilo, da njegova preživninska zmožnost ni boljša, temveč je slabša od matere tožnice. Prihodek v višini 1.100,00 EUR mesečno ni reden prihodek toženca, temveč je plod nadur in dela čez praznike. V povprečju toženec zasluži le 950,00 EUR mesečno. Ob upoštevanju povprečnih mesečnih stroškov ostane tožencu znesek 240,00 EUR mesečno, kar je pod pragom revščine. Sodišče ni upoštevalo, da preživlja tudi partnerico U. M.. Pri ocenjevanju potreb tožnice ni pravilno upoštevalo, da je zvišanje stroškov zaradi izvrševanja stikov tožničini materi nastalo zaradi njene odločitve, da se preseli v drug kraj. Pri ovrednotenju tožničinih potreb bo zato moralo sodišče prevozne stroške ocenjevati podrejeno ostalim stroškom, ki so za preživljanje mladoletne tožnice primarnega pomena. Glede na dobljeni rezultat tožencu ni utemeljeno naložiti višje preživninske obveznosti od te, ki jo plačuje sedaj. Sodišče bi moralo pri odločitvi upoštevati, da toženec poleg sebe in tožnice preživlja še dve drugi osebi, mati tožnice pa razen tožnice ne preživlja nobene druge osebe. Graja tudi odločitev o stroških postopka.

3Tožnica je odgovorila na pritožbo toženca. Zavrača pritožbene navedbe in predlaga potrditev izpodbijane sodbe.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru razlogov pritožbe, pri tem pa opravilo tudi uradni preizkus (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje na ugotovljena dejstva materialno pravo pravilno uporabilo. Tudi procesnih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, sodišče druge stopnje ni zasledilo.

6Sodišče je delno ugodilo tožbenemu zahtevku na zvišanje preživnine, ko je ugotovilo, da so se od zadnje določitve preživnine bistveno spremenile potrebe mladoletne tožnice (132. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR). Po taki ugotovitvi je celovito ugotavljalo povprečne mesečne potrebe tožnice ter preživninske zmožnosti obeh zavezancev za plačilo preživnine.

7Povprečne potrebe tožnice je ocenilo na 300,00 EUR mesečno z opozorilom, da ta znesek predstavlja le okvirno oporo za določitev preživnine in ne eksaktnega matematičnega izračuna potreb. Take potrebe dekleta v njeni starosti (roj. leta 2010) so povsem primerljive s potrebami drugih otrok v tej starosti. Glede zmožnosti je sodišče ugotovilo, da povprečni mesečni prejemki matere tožnice znašajo 625,00 EUR, povprečni mesečni prejemki toženca, pa 1.100,00 EUR. Navedene ugotovitve utemeljujejo zaključek sodišča, da so preživninske zmožnosti toženca nekoliko boljše, kot preživninske zmožnosti matere tožnice in to kljub dejstvu, da toženec poleg tožnice preživlja še enega mladoletnega otroka. Višino povprečnega mesečnega dohodka toženca je sodišče ugotovilo upoštevaje listine v spisu in toženčevo izpoved. Svoje ugotovitve o tem je argumentirano obrazložilo (8. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Toženec z navedbo, da njegovi prejemki znašajo v povprečju 950,00 EUR mesečno, ki nima opore v izvedenem dokaznem postopku, teh ugotovitev ne uspe omajati. V zvezi s tem pritožba sodišču neutemeljeno očita tudi, da je tožencu naložilo, da mora sredstva za preživljanje tožnice zagotavljati z delom na črno. Kaj takega iz izpodbijane sodbe ne izhaja. Upoštevaje ugotovljene povprečne mesečne prejemke je sodišče ob ugotovljenih povprečnih mesečnih potrebah tožnice z določitvijo preživnine v višini 175,00 EUR korektno uravnotežilo preživninsko obveznost obeh zavezancev za preživljanje tožnice.

8Pri določitvi preživnine, ki jo je dolžan plačevati za tožnico, se toženec ne more uspešno sklicevati na okoliščino, da preživlja tudi sedanjo partnerko. Kot že sam pravilno ugotavlja v pritožbi, ima preživljanje mladoletnih otrok prednost pred preživljanjem partnerice. Slednje toženec ni dolžan preživljati, če bi bilo s tem ogroženo njegovo preživljanje ali preživljanje otrok, ki jih je dolžan preživljati - v konkretnem primeru tožnice (82.c člen ZZZDR). S tem povezane navedbe (iz 8. točke izpodbijane sodbe izhaja, da toženec partnerici vsak mesec plačuje 90,00 EUR za šolanje, iz pritožbe pa da slednja ničesar ne prispeva k stroškom, pri čemer samo mesečne položnice znašajo 230,00 EUR) mu zato ne morejo prinesti uspeha v postopku. Nasprotno. Kažejo kvečjemu na to, da je toženec sposoben zagotoviti sredstva za zvišano preživnino tožnice (sodišče je preživnino zvišalo za nekaj več kot 50,00 EUR mesečno) in da so pritožbene navedbe, da preživnine v zvišanem znesku objektivno ni zmožen plačevati, neutemeljene. Nadalje so neutemeljeni tudi očitki pritožbe v zvezi z upoštevanjem pomoči partnerja matere tožnice pri pokrivanju stroškov, povezanih s preživljanjem tožnice. Konkretna zadeva glede te pomoči ni primerljiva z zadevo II Ips 100/2016, na katero v zvezi s tem opozarja pritožba. V slednji je t.i. denarna pomoč oziroma darilo predstavljalo vsakomesečni dejanski denarni prejemek zavezanca za plačilo preživnine v višini 500,00 EUR, kar ni primerljivo s pomočjo, o kateri je na splošno izpovedala mati tožnice in kar je nato sodišče v okviru povzetka njene izpovedi vneslo v izpodbijano sodbo (7. točka obrazložitve izpodbijane sodbe, drugih s tem povezanih konkretnih trditev pravdnih strank ni). Preživnina je prisojena v primernem znesku tudi ob upoštevanju pritožbenih navedb, da toženec plačuje strošek kredita za prenovo stanovanja v višini 122,00 EUR mesečno in da preživlja še enega mladoletnega otroka. Tudi očitki v zvezi s prevoznimi stroški so neutemeljeni, saj iz izpodbijane sodbe izhaja, da sodišče navedenih stroškov ni upoštevalo pri ovrednotenju potreb tožnice, temveč je ugotovilo, da glede na njun dogovor slednje trpita oba starša v enaki višini (10. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Otroškega dodatka po stališču sodne prakse pri odmeri preživnine ni moč upoštevati na način, za katerega si prizadeva pritožba (VS RS II Ips 186/2014, II Ips 264/2016). Stališče, ki ga je glede tega zavzelo sodišče v izpodbijani odločitvi (11. točka obrazložitve), je pravilno. O stroških postopka je sodišče odločilo na podlagi 413. člena ZPP in svojo odločitev ustrezno obrazložilo. Tudi v tem delu pritožba izpodbijano sodbo napada neutemeljeno.

9Zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).