VSM Sodba I Cpg 320/2017

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka delno spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati zakonske zamudne obresti od zneska 53.414,44 EUR od 14. 6. 2013 do plačila.

II. Višji zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti se zavrne.

III. V ostalem se pritožba tožene stranke zavrne in v nespremenjenem delu I. točke izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

IV. Pritožbi tožeče stranke zoper stroškovno odločitev se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna v 15 dneh povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 3.191,14 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

V. V preostalem se pritožba tožeče stranke zoper stroškovno odločitev zavrne.

VI. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna tožeči stranki (v nadaljevanju tožnica) plačati znesek 53.414,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 7. 2011 dalje do plačila (I. točka izreka). Nadalje je odločilo, da je toženka dolžna tožnici v roku 15 dni povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 2.929,34 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2Zoper odločitev se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V pritožbi nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bila bančna garancija unovčena neupravičeno, ker toženka v garancijski dobi ni grajala napak. Za takšno ugotovitev sodišče prve stopnje ni podalo ustreznih razlogov in ni upoštevalo pogodbenega odnosa, ki sta ga imeli pravdni stranki. Sklicuje se na 9. in 16. člen Pogodbe št. 13-2057-00 z dne 28. 1. 2008 (v nadaljevanju Pogodba o dobavi mostnih žerjavov)¹, ki je bila sklenjena med H.S.E. d.o.o. in tožnico ter navaja, da tožnica kot izvajalec ni predložila bančne garancije za odpravo napak v garancijskem roku, zato je toženka na N. d.d. upravičeno podala zahtevo za unovčitev garancije. Meni, da je ugovor aktivne legitimacije utemeljen, ker tožnica ni utrpela nobene škode, ampak je škoda nastala samo N. d.d. Ne strinja se z ugotovitvami sodišča prve stopnje o začetku tega zastaralnega roka, ker se začetek le-tega ne more presojati na dan poteka bančne garancije za garancijsko dobo, ampak bi se moral upoštevati dan, ko je bila unovčena garancija za dobro izvedbo del. Zatrjuje, da je toženka hotela po preteku garancijske dobe znesek vrniti, zato ni utemeljeno, da mora plačati zamudne obresti. V zvezi s tem tudi poudarja, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da obresti zastarajo v treh letih, zaradi česar je zmotno razsodilo, da je toženka dolžna plačati obresti od 15. 7. 2011, čeprav je bila tožba vložena 14. 7. 2016. Priglaša in zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

3Zoper stroškovno odločitev v izpodbijani sodbi (II. točka izreka) se pritožuje tožnica z navedbo, da se ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki ji ni priznalo stroškov za drugo in tretjo pripravljalno vlogo ter potnih stroškov in urnine za čas odsotnosti iz pisarne v času potovanja pooblaščenca. Navaja, da je z drugo pripravljalno vlogo uresničevala pravico iz 200. člena ZPP in se je na poziv sodišča opredelila do priglašene stranke intervencije D. d.d. S tretjo pripravljalno vlogo je argumentiralo zavrnila nove navedbe toženke iz njene prve in druge pripravljalne vloge. Glede zavrnitve potnih stroškov in urnine za čas odsotnosti iz pisarne v času potovanja njenega pooblaščenca pa navaja, da si stranka ni dolžna najti odvetnika, ki ima neposredni sedež v okolici sodišča. Priglaša in zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

4Stranski intervenient v odgovoru na pritožbo tožnice in toženke pritrjuje navedbam toženke v pritožbi. Pritožbenim trditvam tožnice glede stroškovne odločitve nasprotuje in predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi toženke ugodi in tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrne kot neutemeljen ter ji naloži povrnitev pravdnih stroškov.

5Pritožbi toženke in tožnice sta delno utemeljeni.

6V skladu z določilom 350. člena ZPP je sodišče druge stopnje preizkusilo izpodbijano sodbo v okviru pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti glede bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter uporabe materialnega prava.

7V obravnavani zadevi tožnica od toženke zahteva vrnitev zneska 53.414,44 EUR EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki ga je toženka prejela na podlagi 15. 7. 2011 unovčene bančne garancije, ki jo je izdal garant N. d.d. Toženka je nasprotovala zahtevku z ugovorom, da ne obstoja aktivna legitimacija tožnice, da je bančno garancijo toženka unovčila upravičeno in da je terjatev zastarala.

K pritožbi toženke:

8Toženka neutemeljeno vztraja pri stališču, da tožnica ni aktivno legitimirana za vložitev tožbenega zahtevka. Pravilne in jasne odgovore v zvezi s tovrstnimi prizadevanji tožnice je slednji dalo že sodišče prve stopnje v 9. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, ki jih sodišče druge stopnje v izogib nepotrebnemu ponavljanju kot pravilne povzema. K temu dodaja, da je na podlagi drugega odstavka 1087. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki se na podlagi drugega odstavka 1061. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) uporablja v obravnavanem primeru, naročitelj bančne garancije dolžan garantu povrniti znesek, ki ga je le-ta plačal upravičencu na podlagi garancije. Naročitelju bančne garancije pa mora vrniti vse, kar je neupravičeno prejel upravičenec iz bančne garancije.² V obravnavanem primeru to pomeni, da je subjekt uveljavljanja pravic v razmerju do toženke, kot upravičenke iz bančne garancije, le tožnica kot naročiteljica bančne garancije in ne stranski intervenient, kot to zasleduje pritožba. V materialno pravnem razmerju do toženke iz naslova prejetega zneska iz unovčene bančne garancije je namreč samo tožnica, v tem razmerju pa se v zvezi s povračilom izplačanega zneska upošteva izpolnjevanje obveznosti iz temeljnega posla.

9V zvezi s presojo tega vprašanja je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila v obravnavani zadevi izdana bančna garancija za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti tožnice in pri tem zaključilo, da se je unovčena bančna garancija z dne 15. 7. 2011 izkazala za neupravičeno s potekom garancijske dobe, to je 13. 6. 2013, ker v tem roku toženka ni uveljavljala oziroma grajala napak.³

10Sodišče druge stopnje tej materialno pravni ugotovitvi pritrjuje in ne sledi pritožbenim navedbam, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ugovora toženke, da je bila bančna garancija za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti unovčena upravičeno. Utemeljenost ugovorov iz temeljnega posla se ugotavlja potem, ko naročitelj bančne garancije terja povračilo od upravičenca. Takrat se torej presoja, ali obstaja pravna podlaga za to, da ostane izplačan znesek pri upravičencu.⁴ V zvezi s tem vprašanjem pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je ta pravna podlaga prenehala 13. 6. 2013, ko je potekla garancijska doba iz 15. člena Pogodbe o dobavi mostnih žerjavov. K temu sodišče druge stopnje glede na pritožbene navedbe dodaja, da je pravica do zneska iz izplačane bančne garancije z dne 15. 7. 2011 potekla z dnevom preteka garancijske dobe in je takrat odpadel razlog za unovčenje bančne garancije, posledično pa tudi za zadrževanje zneska iz naslova neizročitve bančne garancije za odpravo napak v garancijskem roku iz 16. člena Pogodbe o dobavi mostnih žerjavov.

11Izhajajoč iz takšnega zaključka je neutemeljena pritožbena trditev, da bi moral zastaralni rok začeti teči 13. 6. 2011 (pravilno 30. 6. 2011) oziroma z dnem, ko je bila podana zahteva za unovčitev bančne garancije za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti. Glede na sklicevanje tožnice, da je bila toženka neupravičeno obogatena z zneskom iz naslova izplačane bančne garancije, je potrebno začetek teka zastaranje presojati na podlagi splošnega pravila iz prvega odstavka 336. člena OZ, na podlagi katerega zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti. Ker je pravna podlaga za zadržanje zneska iz naslova bančne garancije za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti na podlagi obrazloženega odpadla s potekom garancijske dobe, torej 13. 6. 2013, je tožnica imela pravico terjati vtoževano terjatev naslednji dan po dospelosti, torej 14. 6. 2013. V tem delu je torej slediti zaključku sodišča prve stopnje, da je zastaralni rok za vtoževano terjatev začel teči v letu 2013. Vendar je pri tem sodišče prve stopnje spregledalo, da se tisti dan, ko je imel upnik pravico terjati izpolnitev obveznosti, pri začetku štetja roka ne upošteva, zaradi česar ni upoštevalo, da začetek teka zastaralnega roka ni bil na dan dospelosti 13. 6. 2013, ampak naslednji dan, torej 14. 6. 2013. Ne glede na to, pa je sodišče prve stopnje pravilno in argumentirano ugotovilo, da vtoževana terjatev ni zastarala in je ugovor zastaranja neutemeljen.⁵

12V kontekstu ugotovitve začetka teka zastaralnega roka pa je utemeljena pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje zmotno prisodilo zakonske zamudne obresti od vtoževanega zneska. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženka dolžna plačati zakonske zamudne obresti od 5. 7. 2011 do plačila, temelji na ugotovitvi, da je bila slednja v zamudi s plačilom od prejema nakazila tega dne. Dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev.⁶ Bistvena predpostavka za nastop dolžniške zamude je torej zapadlost, zato toženka ni bila v zamudi z izpolnitvijo obveznosti pred 14. 6. 2013, ko je imela tožnica pravico terjati izpolnitev vtoževane obveznosti toženke. Sodišče prve stopnje je tožnici neutemeljeno prisodilo zakonske zamudne obresti od vtoževanega zneska od 15. 7. 2011 dalje do plačila, saj tožnica v obdobju od tega dne do 13. 6. 2013 ni bila upravičena sodno uveljavljati zakonskih zamudnih obresti, zato je sodišče druge stopnje zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od vtoževanega zneska v tem obdobju zavrnilo.

13Na podlagi obrazloženega je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v skladu s 5. točko 358. člena ZPP delno spremenilo tako, da je odločilo, da je toženka dolžna tožnici plačati zakonske zamudne obresti od zneska 53.414,44 ERU od 14. 6. 2013 dalje do plačila, višji zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti pa zavrnilo. V preostalem je pritožbo toženke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.⁷

14Ker je toženka s pritožbo uspela le glede dela stranske terjatve, sama krije svoje pritožbene stroške.⁸

K pritožbi tožnice:

15Tožnica v pritožbi izpodbija stroškovno odločitev in izpostavlja posamezne postavke, za katere ji sodišče prve stopnje ni priznalo pravdnih stroškov.⁹ Neutemeljeno je stališče, da bi ji sodišče prve stopnje moralo priznati stroške druge in tretje pripravljalne vloge. Iz podatkov spisa je razvidno, da bi se lahko tožnica do stranske intervencije na strani toženke v skladu z 200. členom ZPP opredelila že v prvi pripravljalni vlogi z dne 12. 11. 2016, ki je bila po pošti s strani njenega pooblaščenca poslana priporočeno dne 14. 11. 2016, saj je poziv za izjavo po 200. členu ZPP prejela že dne 11. 11. 2016 (vročilnica pripeta k l. št. 19 spisa). Svojo pravico do izjave bi lahko torej uresničila že v prejšnji pripravljalni vlogi, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da druga pripravljalna vloga 16. 11. 2016 ne predstavlja potrebnih stroškov za pravdo. Sodišče druge stopnje pritrjuje tudi stališču sodišča prve stopnje, da tožnica v tretji pripravljalni vlogi 10. 1. 2017 ni navedla ničesar, kar bi odločilno prispevalo k rešitvi zadeve, zato je utemeljeno zavrnilo povračilo pravdnih stroškov tudi za to pripravljalno vlogo.

16Sodišče prve stopnje tožnici tudi ni priznalo stroškov kilometrine in urnine za čas odsotnosti iz pisarne v času potovanja pooblaščenca, ker to ni strošek, ki ga je dolžna nositi nasprotna stranka, ker bi si lahko tožnica poiskala pooblaščenca v M., kjer ima sedež. Takšno stališče sodišče prve stopnje ne upošteva, da je izbira odvetnika v Republiki Sloveniji prosta. Stranka ima pravico do proste izbire odvetnika, ki se lahko omeji le v izjemnih primerih, ko je to res utemeljeno. V tem primeru to ni, saj toženka ni niti uveljavljala, da je tožnica pooblastila odvetnika iz oddaljenega kraja brez utemeljenega razloga, in sicer zgolj za to, da se povzroči večje stroške ter da gre torej za zlorabo pravice do proste izbire odvetnika.

17Iz tega razloga sodišče druge stopnje pritrjuje pritožbi, da so bili upravičeni pravdni stroški tudi kilometrina in v tej zvezi urnina za čas odsotnosti iz pisarne v času potovanja pooblaščenca toženke. V tem delu ji je sodišče druge stopnje delno ugodilo in spremenilo II. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje.¹⁰ Strošek kilometrine na relaciji K.- M.- K. je znašal 170,00 EUR (10. člen Odvetniške tarife - OT), urnina za čas odsotnosti iz pisarne v času potovanja 91,80 EUR (četrti odstavek 6. člena OT), skupaj z ostalimi stroški (2.929,34 EUR) je torej tožnica imela stroške v višini 3.191,14 EUR. V preostalem je pritožbo tožnice zoper stroškovno odločitev zavrnilo.

18Ker je tožnica s pritožbo uspela v sorazmerno majhnem delu, sama krije svoje pritožbene stroške. ¹¹

¹ Priloga pod B10
² Tretji odstavek 1087. člena ZOR
³ 12. točka razlogov izpodbijane sodbe
⁴ Prim. z VSL sklep I Cpg 441/2016 z dne 28. 9. 2016.
⁵ 10. točka razlogov izpodbijane sodbe
⁶ Prvi odstavek 299. člena OZ.
⁷ 353. člen ZPP
⁸ Drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP
⁹ Skladno z določbo 155. člena ZPP sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo, upošteva samo tiste stroške, ki so potrebni za pravdo.
¹⁰ 3. točka 365. člena ZPP
¹¹ Drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP