VSRS Sodba I Ips 18072/2015

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

A.

1Okrožno sodišče v Novi Gorici je obsojenega M. H. spoznalo za krivega kaznivega dejanja napada na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 300. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Obsojencu je na podlagi tretjega v zvezi s prvim odstavkom 300. člena KZ-1 izreklo kazen enega leta zapora ter mu nato upoštevaje enotno kazen enega leta in šestih mesecev zapora, izrečeno s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Kopru I K 60610/2010 z dne 12. 12. 2014, izreklo enotno kazen dveh let in petih mesecev zapora. V izrečeno enotno kazen mu je vštelo čas prestan v hišnem priporu in že prestano kazen v zadevi I K 60610/2010, povrnitve stroškov kazenskega postopka pa ga je oprostilo. Višje sodišče v Kopru je pritožbi obsojenčevega zagovornika deloma ugodilo in prvostopenjsko sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da obsojencu ob nespremenjeni kazni enega leta zapora enotne kazni ni izreklo, prav tako pa je razveljavilo odločbo o vštetju hišnega pripora, pripora in že prestane kazni po kazenski sodbi Okrožnega sodišča v Kopru I K 60610/2010 v enotno kazen. Izrek drugostopenjske sodbe ne vsebuje odločitve, da se v ostalem pritožba obsojenčevega zagovornika zavrne in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve enakega varstva pravic, pravice do nepristranskega sojenja in pravice do poštenega sojenja, torej iz razlogov po 2. točki prvega odstavka 420. člena v zvezi s 17. členom Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter 2., 22., 23. in 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustave) ter 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP), vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe ali pa sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom. Podrejeno pa predlaga, da Vrhovno sodišče pred ustavnim sodiščem sproži postopek za presojo ustavnosti 17. člena KZ-1 (očitno mišljeno ZKP).

3Vrhovna državna tožilka Sanja Javor Pajenk v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da je sodišče vezano na načelo materialne resnice, in lahko, če oceni, da je to potrebno, pridobiva in izvaja tudi dokaze po uradni dolžnosti, za kar ima podlago v določbi petega odstavka 329. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrne.

4Obsojenec in njegov zagovornik se o odgovoru vrhovne državne tožilke nista izjavila.

B.

5Vložnik v zahtevi navaja, da je sodišče prve stopnje, s tem, da je po uradni dolžnosti v dokazne namene pridobilo prekrškovni spis, ki se je nanašal na obravnavani življenjski primer, ne da bi državna tožilka predlagala izvedbo tega dokaza, ravnalo pristransko in prevzelo funkcijo kazenskega pregona, kar je v končni fazi pripeljalo do obsodbe M. H. za očitano kaznivo dejanje. Izpostavlja, da je dokazno breme na tožilcu, subsidiarno pa je tudi sodišče v skladu z instrukcijsko maksimo in načelom iskanja resnice zavezano ugotavljati vsa dejstva, ki obdolženca obremenjujejo ali razbremenjujejo. Takšno subsidiarnost pa je treba razumeti tako, da sodišče ne sme prevzemati vloge, ki je dana tožilcu kot državnemu organu pregona, ki mora navesti dejstva, na katera opira svoj zahtevek in predlagati dokaze, s katerimi ta dejstva dokazuje. V konkretni zadevi pa sta sodišči načelo materialne resnice razlagali kot absolutno načelo, ne da bi pri tem upoštevali, da je to omejeno z nekaterimi pravicami obdolženca, med katerimi vložnik posebej izpostavlja domnevo nedolžnosti, ki mora imeti tri bistvene posledice: a) privilegij zoper samoobtožbo; b) dokazno breme na tožilstvu in c) pravilo in dubio pro reo. Po vložnikovem mnenju je predsednik senata s tem, da je po uradni dolžnosti v dokazne namene pridobil prekrškovni spis, pokazal, da si je ustvaril vnaprejšnje mnenje o predmetu odločanja in neenako obravnaval stranki. S tem pa je po vložnikovem videnju porušil zunanji videz nepristranskosti sodišča ter prekršil navedene določbe Ustave in EKČP. Glede na to, da se po zagovornikovem mnenju sodišče druge stopnje ni opredelilo do teh očitkov, navedenih v pritožbi, je tudi pravnomočna sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka, saj nima razlogov o odločilnih dejstvih, s tem pa je podana tudi kršitev 22. člena Ustave.

6Predsednik senata je na glavni obravnavi 1. 3. 2016 sprejel sklep, da se pridobi prekrškovni spis Okrajnega sodišča v Novi Gorici, ki se nanaša na predmetno zadevo (list. št. 104) . Obsojenčev zagovornik je nato predlagal sodnikovo izločitev z utemeljitvijo, da je predsednik senata s takšno odločitvijo pokazal, da ima vnaprej ustvarjeno mnenje o predmetu odločanja, s tem pa tudi kršil načelo enakega obravnavanja strank ter da je zato podan izločitveni razlog iz 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP. Predsednica okrožnega sodišča je predlog obsojenčevega zagovornika zavrnila in se pri tem sklicevala tudi na izjavo predsednika senata, da se je za pribavo prekrškovnega spisa odločil zaradi razjasnitve nasprotij med obtoženčevim zagovorom in pričevanjem policista, ki je na kraju z njim vodil postopek, pri čemer pa bi lahko izvedba tega dokaza privedla tudi do ugotovitve dejstev v obtoženčevo korist (list. št. 114). Sodišče je nato na glavni obravnavi 25. 3. 2016 iz prekrškovnega spisa Okrajnega sodišča v Novi Gorici Pr 39/2015 prebralo zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti in potrdilo o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja in izreku prepovedi nadaljnje vožnje (list. št. 117). Obsojeni M. H. je zaslišan v preiskavi povedal (list. št. 27), da je opravil preizkus z alkotestom in napihal 0,64 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, pri takem zagovoru pa vztrajal tudi na glavni obravnavi (list. št. 100). Zato je treba utemeljitev v sodbi sodišča druge stopnje, da pritožbenemu sodišču ni jasno, od kod pritožniku (sedanjemu vložniku) ocena, da predstavljajo dokazi, vsebovani v navedenem prekrškovnem spisu, ključne dokaze, ki da so v končni posledici privedli do obsodilne sodbe oziroma, da bi sodnik, če bi ne ravnal tako kot je, moral zoper obtoženca zaradi pomanjkanja dokazov izreči oprostilno sodbo, presojati tudi v tej luči. Tudi po oceni Vrhovnega sodišča predsednik senata z izvedbo dokaza z branjem določenih delov prekrškovnega spisa, ob dejstvu, da je že sam obsojenec povedal, kakšen je bil rezultat njegovega preizkusa z alkotestom, nikakor ni prevzel funkcije kazenskega pregona. Odločitev za izvedbo tega dokaza je vrednostno nevtralna, saj bi lahko izvedba dokaza privedla tudi do rezultata, ki bi bil za obsojenca ugodnejši. Gotovo pa se z izvedbo tega dokaza njegov položaj v kazenskem postopku ni v ničemer poslabšal. Kolikor vložnik na tej podlagi zatrjuje postopkovne kršitve, kršitev Ustave in konvencijskih pravic, mu zato ni mogoče pritrditi. Prav tako tudi ne, ko sklicujoč se enako podlago sodišču očita, da ni bilo nepristransko.

7Vložnik v zahtevi odpira zanimiva vprašanja konceptualne narave, povezana z ureditvijo našega mešanega kazenskega postopka. Zakonodajalec je novelo ZPK-K okrepil načeli dispozitivnosti in avtonomije strank, vse bolj se uveljavlja načelo poštenega postopka, s prvinami, razvidnimi iz judikature ESČP. Načelo (materialne) resnice pa še vedno ostaja kot eno od najpomembnejših načel kazenskega postopka. Resnica je namreč tisto ključno sredstvo, ki omogoča pravično odločitev v sporu. V kazenskem postopku se življenjski primer rekonstruira, pri čemer je pomembna tudi vloga sodišča, ki mora ravnati tudi v skladu z intrukcijsko maksimo. Vprašanja, ki jih načenja zahteva, so neposredno povezana tudi z metodo izvedbe dokazov in njihove presoje v kazenskem postopku. Za čisto) unilateralno metodo je značilna aktivna vloga sodišča, organ postopka (preiskovalni sodnik v preiskavi oziroma sodnik na glavni obravnavi) pridobiva in izvaja dokaze, državni monopol zbiranja dokazov, pri čemer ni sprejemljivo, da bi obramba vodila nekakšno paralelno preiskavo, ker bi bilo to mogoče razumeti kot oviranje preiskovalne funkcije države, vsi zbrani dokazi so sodni dokazi, njihovi izvedbi pa procesni organ v zapisnik povzame vsebino dokaza. Na drugi strani pa v (čisti) bilateralni metodi ni monopola državnih organov za zbiranje dokazov, stranki lahko zbirata dokaze in vodita svoji preiskavi,pri tem pa obstoja kompleksen sistem medsebojnega obveščanja strank o rezultatu njihovih preiskav, pravila dokazovanja na glavni obravnavi so jasno določena, sodišče je pasivno, pri čemer sodnik ne povzema v zapisnik vsebine dokazov, ampak so o tem podani bolj izčrpni stenografski zapiski. V praksi pa prevladujejo pogoste kombinacije obeh metod. Pogledi katera metoda je boljša z vidika ugotavljanja dejstev, katera pa z vidika preverjanje rezultata dokazovanja so različni. Ta in še številna druga zahtevna vprašanja, povezana z vlogo sodišča v postopku izvajanja in ocene dokazov, pa presegajo krog tistih vprašanj, ki so v konkretni zadevi pomembna pri presoji zakonitosti izpodbijane pravnomočne sodbe. Glede na to, da je sodišče prve stopnje pri izvedbi dokazov ravnalo v skladu s postopkovnimi pooblastili in da je instrukcijsko maksimo razlagalo ustavno skladno, izzvenijo nasprotne vložnikove trditve kot neutemeljene. Prav tako tudi navedbe, da je s tem podan dvom v nepristranskost predsednika senata, ker da je prekršil načelo enakega obravnavanja obeh strank.

8Vrhovno sodišče ugotavlja, da v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevane kršitve niso podane, zato je zahtevo obsojenčevega zagovornika na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

C.

9Glede na obsojenčeve slabe gmotne razmere ga je Vrhovno sodišče na podlagi 98.a člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP oprostilo plačila sodne takse, kot stroška nastalega v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.