VSL Sodba I Cp 17/2018

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 75162/2014 z dne 4. 6. 2014 v veljavi v prvem odstavku izreka tudi za znesek 175,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 6. 2013 dalje do plačila in za znesek 39,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 7. 2013 dalje do plačila (I. točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku osmih dni povrniti nadaljnje pravdne stroške v znesku 40,90 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v presežku je stroškovni predlog tožeče stranke z dne 5. 5. zavrnilo, v celoti je zavrnilo stroškovni predlog tožeče stranke z dne 10. 6. 2015 (II. in III. točka izreka)

2Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka (toženec) brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov. Ne strinja se, da vse ostane tako, kot je bilo, čeprav je sodišče napisalo, da finančno stanje samo po sebi ni razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka. Če toženec nima denarja za plačilo in ni zmožen dolga plačati naenkrat, bi se to moralo upoštevati. Toženec prejema socialno pomoč, kar je premalo za preživetje. Vztraja, da je s plačili 77,75 EUR, 87,56 EUR in 50,00 EUR delno plačal dolg K., d. d. Ni res, da se plačilo nanaša na račun št. 150-720411/13 in na A., d. o. o. Sodišče tega ni pravilno ugotovilo. Sodišče bi moralo upoštevati premoženjsko stanje toženca in dogovor o obročnem plačevanju njegovih obveznosti do tožeče stranke (tožnika). Dogovor o obročnem plačilu je bil sklenjen s K., d. d.

3Tožnik v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5V konkretni zadevi gre za spor majhne vrednosti (prvi odstavek 443. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Sodbo v sporu majhne vrednosti se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Sodbe torej v sporu majhne vrednosti zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ni mogoče izpodbijati, zato so tovrstne pritožbene navedbe toženca neupoštevne.

6Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da ne drži, da je s plačili zneskov 77,55 EUR, 87,56 EUR in 50,00 EUR toženec delno poravnal vtoževano terjatev. Ugotovilo je, da iz prejemka št. 62 z dne 15. 1. 2014 (priloga B2) izhaja, da se plačilo zneska 77,75 EUR nanaša na plačilo računa tožnika št. 150-720411/13, ki ga tožnik v tej zadevi ne vtožuje. Plačilo v znesku 50,00 EUR z dne 23. 5. 2014 je bilo poravnano v korist A., d. o. o., ne pa v korist tožnika (priloga B2). Tudi znesek 83,56 EUR (in ne 87,56 EUR) je bil (3. 2. 2014) poravnan v korist A., d. o.o. (priloga B3) in ne v korist tožnika. Vsi navedeni zaključki so dejanske narave, zato so nasprotne pritožbene navedbe, s katerimi toženec zatrjuje, da je sodišče dejstva v zvezi z zatrjevanimi plačili nepravilno ugotovilo, neupoštevne in sodišče druge stopnje nanje ne odgovarja.

7Prav tako toženec neutemeljeno navaja, da bi sodišče moralo upoštevati dogovor o obročnem plačevanju, ki naj bi ga toženec sklenil s tožnikom. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da toženec dogovora o obročnem plačilu dolga ni uspel dokazati. Gre za dejansko ugotovitev, da torej dogovor ni bil sklenjen, in izpodbijanje te ugotovitve ni dopustno.

8Končno je neutemeljena tudi navedba, da bi sodišče moralo upoštevati premoženjsko stanje toženca, saj, kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, slabo finančno stanje ni razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka.

9Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem (ugodilnem) delu potrdilo (353. člen ZPP).

10Glede pritožbenih stroškov tožnika je sodišče druge stopnje odločilo, da jih ta nosi sam, saj odgovor na pritožbo ni prispeval k odločitvi sodišča druge stopnje in je bil tako nepotreben (155. in 165. člen ZPP).