VSL Sodba II Cp 1685/2017

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (I., III. in IV. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna v roku petnajst dni od izdaje te sodbe tožeči stranki plačati stroške pritožbenega postopka v znesku 142,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo, v korist proračuna Republike Slovenije, na račun Okrožnega sodišča v Ljubljani, Tavčarjeva 9, Ljubljana, št. SI56 ..., koda namena: GOVT, namen: ...

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki plačati znesek 484,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 3. 2014 dalje (I. točka izreka), višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (II. točka izreka). Hkrati je toženi stranki naložilo, da plača sorazmeren del sodne takse na račun Okrajnega sodišča v Ljubljani (III. točka izreka), sorazmeren del pravdnih stroškov tožeče stranke pa na račun Okrožnega sodišča v Ljubljani v korist proračuna Republike Slovenije (4. točka izreka).

2Zoper I., III. in IV. točko sodbe se pritožuje tožena stranka in uveljavlja pritožbeni razlog nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava.

Nepravilen je zaključek sodbe, da naj bi bil tožnik ves čas zdravljenja, to je od 29. 9. 2013 do 25. 11. 2013 (58 dni) prehodno nesposoben za delo. Že v 3. točki odgovora na tožbo je toženka navedla, da zdravljenje povezano z nezgodo oziroma bolniški stalež tožnika od 30. 9. do 24. 12. 2013 po zavarovalnih pogojih PG-NE/04-12 ni krito z zavarovanjem. V sedmem odstavku 14. člena teh pogojev je določeno, da zavarovalnica dnevno nadomestilo priznava oziroma določa na podlagi zdravstvene dokumentacije. Iz slednje in iz izpovedbe tožnika pa izhaja, da je tožnik od 30. 9. dalje delal polovični delovni čas. Skladno z zavarovalnimi pogoji in upoštevaje načelo sorazmernosti in poštenja bi bil zato tožnik za ta čas (57 dni) upravičen le do polovice dnevnega nadomestila po 4,17 EUR.

Tožnik bi bil upravičen do zavarovalnine največ do višine 246,04 EUR in ne 484,30 EUR. Sodba nepopolno ugotovi dejansko stanje in posledično zmotno uporabi materialno pravo, to je 14. člen zavarovalnih pogojev PG-NE/04-12.

Posledično je napačna tudi odločitev o stroških in naj jo pritožbeno sodišče sorazmerno njenemu uspehu ustrezno spremeni.

Predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni ali pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, vse s stroškovno posledico.

3Tožnik je na pritožbo odgovoril in se obrazloženo opredelil do pritožbenih trditev in predlagal njeno zavrnitev. Izpostavil je, da so pritožbene navedbe tožene stranke nedovoljena pritožbena novota in da poskuša tožena stranka, sklicujoč se na napačno uporabo materialnega prava, doseči drugačno ugotovitev dejanskega stanja. Pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga toženka uveljavlja, v postopku spora majhne vrednosti ni dopusten pritožbeni razlog.

4Pritožba ni utemeljena.

5V predmetni zadevi gre za spor majhne vrednosti in je sodbo sodišča prve stopnje dovoljeno izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Sodbe torej ni dovoljeno izpodbijati zaradi nepopolne ali zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

6Tožnik v predmetnem postopku zahteva zaradi poškodb, ki jih je dobil ob padcu po stopnicah dne 28. 9. 2013, plačilo dnevnega nadomestila za čas zdravljenja, to je za obdobje od 29. 9. 2013 do 24. 12. 2013.

7Sodba na podlagi izvedenskega mnenja sodnega izvedenca prof. dr. M. V. zavzema stališče, da je bilo zdravljenje zaradi poškodb iz obravnavane nezgode (udarnina levega križnega predela, udarnina levega kolka) zaključeno 25. 11. 2013, od tega dne dalje pa je bil tožnik v bolniškem staležu zaradi bolezenskega stanja (lumbalgije in lumboishialgije), ki z zavarovalno pogodbo ni krito. Tožniku dnevno nadomestilo zato prizna za obdobje od 29. 9. 2013 do 25. 11. 2013, t. j. 58 dni.

8Zoper sodbo se pritožuje le toženka, zato je predmet pritožbenega preizkusa le ugodilni (in stroškovni) del sodbe.

9Pritožbeno ni izpodbijano stališče sodbe, da gre pri padcu po stopnicah za nezgodo v smislu prvega in drugega odstavka 5. člena Splošnih pogojev za nezgodno zavarovanje PG-NE/04-12 (v nadaljevanju zavarovalni pogoji) in tudi ne, da je v priznanem obdobju, to je do 25. 11. 2013, bilo zdravljenje (in prehodna nesposobnost za delo) vezano na poškodbe iz obravnavane nezgode.

10Pritožba zavzema stališče, da sodba nepravilno odloči, da tožniku pripada dnevno nadomestilo, čeprav bi bil upravičen le do polovice dnevnega nadomestila. Navedeno stališče pritožba temelji na trditvah, ki jih prvič izpostavi v pritožbi in sicer, da je bil tožnik delno oziroma polovično delovno sposoben, ker je od 30. 9. 2013 dalje delal polovični delovni čas. Toženka tovrstnih trditev v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podala in tudi v pritožbi ne izkaže, zakaj brez svoje krivde tega ni storila. Gre za nedopustne pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP). Sicer pa z njimi pritožba uveljavlja pritožbeni razlog nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ki, kot je bilo že obrazloženo, v sporu majhne vrednosti ni dopusten pritožbeni razlog.

11Toženka je res v 3. točki odgovora na tožbo, na katerega se v pritožbi sklicuje, navajala, da zdravljenje povezano z delovno nezgodo oziroma bolniški stalež tožnika od 30. 9. do 24. 12. 2013 po zavarovalnih pogojih ni krito z zavarovanjem, pri čemer pa navedenega ni temeljila na trditvah, da je tožnik od 30. 9. dalje delal polovični delovni čas. Sledeč navedbam v 2. točki odgovora na tožbo je namreč kot razlog navajala, da je do zavarovalnega primera prišlo zaradi predhodnih bolezenskih težav tožnika in ne zaradi nezgode v smislu prvega odstavka 5. člena zavarovalnih pogojev in da zatrjevana poškodba – težave s križem, ni krita z zavarovanjem. Slednje je temeljila na 7. točki četrtega odstavka 5. člena zavarovalnih pogojev, po katerih se za nezgodo ne šteje lumbalgija.

12Ker toženka ni ponudila ustreznih trditev (sklicevanje na dokaze pomanjkljivih trditev ne nadomešča), je neutemeljen očitek, da sodba zmotno uporabi materialno pravo, to je določbo sedmega odstavka 14. člena zavarovalnih pogojev. Toženka namreč poskuša, sklicujoč se na napačno uporabo materialnega prava, doseči drugačno ugotovitev dejanskega stanja, kar glede na to, da gre za spor majhne vrednosti, ni dopustno.

13Pritožba nepravilno odločitev o stroških postopka veže na nepravilno odločitev o glavni stvari, ki je ni uspela izpodbiti.

14Po navedenem uveljavljena pritožbena razloga nista podana in ker ni procesnih in materialnih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15Toženka s pritožbo ni uspela in ni upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka, povrniti pa mora potrebne stroške tožnika za odgovor na pritožbo (prvi odstavek 154. člena ZPP, 155. člen ZPP, prvi odstavek 165. člena ZPP). Tožniku je bila z odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani Bpp 1529/2017 z dne 1. 6. 2017 dodeljena brezplačna pravna pomoč za sestavo in vložitev odgovora na pritožbo, zato je tožena stranka dolžna njegove pritožbene stroške plačati v korist proračuna Republike Slovenije (tretji odstavek 46. člena Zakona o brezplačni pomoči – ZBPP). Pritožbeno sodišče je tožniku v skladu s specifikacijo stroškov v odgovoru na pritožbo in na podlagi veljavne Odvetniške tarife priznalo 142,28 EUR (po tar. št. 21/1 za odgovor na pravno sredstvo 250 točk, povišano za 22 % davek na dodatno vrednost in 2 % materialni stroški).

16Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti o dolgovanih stroškov temelji na 378. členu Obligacijskega zakonika, glede začetka teka pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006.