VSM Sodba II Kp 418/2016

I. Pritožba zagovornice obdolženega M. S. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka, potrebni izdatki njegove zagovornice, ki mu je bila postavljena po uradni dolžnosti, pa se izplačajo iz proračunskih sredstev.

1Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu je s sodbo I K 418/2016 z dne 15. 9. 2017 obdolženega M. Š. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1, za kar mu je izreklo kazen eno leto zapora. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2Zoper sodbo se je pritožila zagovornica obdolženca zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zoper odločbo o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3Pritožba ni utemeljena.

4V kateri smeri bi naj prvostopenjsko sodišče bistveno kršilo določbe kazenskega postopka in za katero konkretno kršitev iz 371. člena ZKP bi naj šlo, pritožba ni konkretizirala. Neobrazložene pritožbe ni mogoče preizkusiti, kršitev, ki jih je dolžno upoštevati po uradni dolžnosti (1. točka prvega odstavka 383. člena ZKP), pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo. Zato se pokaže pritožba, podana iz tega pritožbenega razloga, brez vsakršne podlage.

5Po oceni pritožbe je sodišče prve stopnje kršilo načelo prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari (ne bis in idem), saj je bil obdolženec za isto dejanje že pravnomočno obsojen. Pri tem izpostavlja, da je obdolženec s tem, ko je v postopku pred Okrožnim sodiščem v Slovenj Gradcu II K 7571/2015 priznal storitev kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena KZ-1, priznal tudi storitev vseh dejanj, ki izhajajo iz elektronske komunikacije, zasežene v navedenem postopku. Ker se očitano kaznivo dejanje nanaša tudi na isti čas (13. 1. 2015 - 24. 2. 2015), kot tisto, ki ga je že priznal (25. 2. 2015), meni, da gre za že razsojeno zadevo.

6Temu ni mogoče pritrditi. Pritožnica v pritožbi ponavlja povsem iste razloge, ki jih je uveljavljala že v ugovoru zoper obtožnico Okrožnega državnega tožilstva v Slovenj Gradcu Kt 11155/2015 z dne 13. 7. 2016, ki je bil s sklepom Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu I Ks 418/2016 z dne 10. 4. 2017 zavrnjen kot neutemeljen. Iz pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu II K 7571/2015 z dne 9. 6. 2015 je razvidno, da je bil obdolženec spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena KZ-1, za kar mu je bila izrečena kazen eno leto zapora, v izrečeno kazen pa vštet čas odvzema prostosti. Navedeno kaznivo dejanje je bilo storjeno dne 25. 2. 2015, obravnavano kaznivo dejanje pa v obdobju od decembra 2014 do 24. 2. 2015, torej ne spada v časovni okvir prej navedenega kaznivega dejanja. Tudi natančna primerjava med ravnanji obdolženca, zajetimi v obeh kaznivih dejanjih, pokaže, da v obravnavanem primeru ne gre za ista izvršitvena ravnanja obdolženca, ki so bila zajeta v opisu izreka pravnomočne sodbe. V zadevi Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu II K 7571/2015 se je obdolžencu očitalo, da je neupravičeno zaradi prodaje prenašal substanco - 3,94 g heroina, v obravnavani zadevi pa se mu očita, da je neupravičeno prodajal, ponudil naprodaj, drugače neupravičeno dal v promet in drugače neupravičeno posredoval pri nakupu substance, in sicer heroina ter tablet Sanval, na škodo več oškodovancev. S procesnega vidika gre torej za dve različni dejanji, ki izhajata iz bistveno različnih dejstev. Tako ne gre za že pravnomočno razsojeno zadevo in sodišče prve stopnje ni kršilo kazenskega zakona po 3. točki 372. člena ZKP, zato pritožba v tem delu ni utemeljena.

7Tudi pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja obravnavanega kaznivega dejanja pritožba neutemeljeno graja. Sodišče prve stopnje je razjasnilo vsa odločilna dejstva, izvedene dokaze je pravilno ocenilo ter zanesljivo zaključilo, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje. Svojo odločitev je tehtno in prepričljivo obrazložilo, zato pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki iz napadene sodbe ter jih kot pravilne povzema, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodaja:

8Bistvo pritožbenih zatrjevanj je v graji dokazne ocene, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje in s katero se pritožba ne strinja. Izpostavlja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno verjelo zgolj priči K. D., ki je svojo izpovedbo večkrat spremenila, ostalim pričam, ki obdolženca niso obremenile, pa ni verjelo.

9S takšnimi pritožbenimi stališči ni mogoče soglašati. Sodišče prve stopnje je utemeljeno verjelo priči K. D., ki je povedala, da drži tisto, kar je povedala v preiskavi in sicer, da ji je obdolženec prodal tablete Sanval. Res je, da se na glavni obravnavi ni več spomnila kdo ji je prodal tablete, ali obdolženec ali njegova partnerka Š. K., vendar to ne more omajati njene izjave s katero je obremenila obdolženca in na katero se je tudi sklicevala na glavni obravnavi. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje izpovedbo navedene priče tudi ob ocenjevanju drugih dokazov pravilno ocenilo. Pritožba prezre, da je tudi priča M. T. potrdil, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje. Pojasnil je, da je bilo iz zavarovanih elektronskih podatkov, ki so bili pridobljeni iz obdolžencu zaseženih mobilnih telefonov in računalnikov, razvidno, da je obdolženec ponujal v prodajo in kupoval prepovedane droge in zdravila. V tej zvezi je sam osebno vodil zadevo ter zbiral obvestila od tistih, ki so bili v izpiskih telefonske komunikacije navedeni kot kupci. Njegovo izpovedbo potrjuje tudi obsežna listinska dokumentacija, in sicer izpisi iz elektronskih naprav (l. št. 33 - 36, 54, 72 - 169 spisa) ter izpisi iz telefonske in računalniške komunikacije (l. št. 190 - 287 spisa). Zato pritožba, ki se ne strinja z navedeno dokazno oceno, ki jo je v obravnavani zadevi sprejelo sodišče prve stopnje ter meni, da je obdolženca obremenila le neverodostojna priča K. D., ni utemeljena. Prvostopenjske odločitve pa ne more omajati niti pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje neutemeljeno ni verjelo ostalim pričam, ki obdolženca niso z ničemer obremenile. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo izpovedbam prič B. V., Š. K., R. K. in A. N., saj so bile njihove izpovedbe neprepričljive, neskladne in v nasprotju z ostalimi izvedenimi dokazi, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje obdolženca utemeljeno spoznalo za krivega očitanega mu kaznivega dejanja, pravilno je ugotovilo tudi njegovo krivdo, in sicer direktni naklep, kar vse je v napadeni sodbi tehtno obrazložilo (točka 50). S temi razlogi soglaša tudi pritožbeno sodišče, ki se v preostalem v izogib ponavljanju nanje tudi sklicuje.

10Ker pritožba tudi v ostalem glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar takšnega, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost zaključkov prvostopenjskega sodišča, jo je pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo.

11Na pritožbo obdolženčeve zagovornice je pritožbeno sodišče preizkusilo še odločbo o izrečeni kazenski sankciji. Preizkus je pokazal, da ni nobenih utemeljenih razlogov za spremembo izrečene kazenske sankcije obdolžencu v korist. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ocenilo težo obravnavanega kaznivega dejanja, stopnjo obdolženčeve krivde in ostale okoliščine, ki so pomembne za izbiro in odmero kazenske sankcije (drugi odstavek 49. člena KZ-1) ter mu za storjeno kaznivo dejanje izreklo ustrezno zaporno kazen. Glede na to, da je bil obdolženec že petkrat obsojen za istovrstna kazniva dejanja, milejše sankcioniranje ne bi bilo utemeljeno, saj po pravilni presoji prvostopenjskega sodišča ne bi doseglo namena kaznovanja. Pritožba zmotno trdi, da bi moralo sodišče prve stopnje obdolžencu kot olajševalno okoliščino upoštevati tudi njegovo priznanje krivde v zadevi Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu II K 7571/2015, saj se priznanje krivde kot olajševalna okoliščina lahko upošteva samo v tistem postopku, v katerem je dano, ne pa tudi v drugem postopku. Okoliščine, da je bila obdolženčeva sposobnost imeti v oblasti svoje ravnanje zaradi dolgoletne odvisnosti od drog bistveno zmanjšana, sodišče prve stopnje res ni izrecno navedlo kot olajševalne, vendar je očitno ni prezrlo, glede na to, da mu je izreklo zaporno kazen na spodnji meji zakonskega minimuma. Zato pritožbenim izvajanjem, ki temu oporekajo, ni mogoče slediti.

12Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi obdolženčeve zagovornice odločilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

13Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah četrtega odstavka 95. člena in prvega odstavka 97. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP in je posledica ugotovitve, da obdolženec ne razpolaga s sredstvi, s katerimi bi stroške poravnal.