VSC Sodba Cp 56/2018

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

1S sodbo P 362/2015 z dne 8. 11. 2017 je sodišče prve stopnje razsodilo: ″I. Pisna oporoka pokojnega A. P., sina I., rojenega ... 1933, umrlega ... 2014, nazadnje stanujočega v L., sestavljena pred pričami dne 6. 10. 2010, se razveljavi. II. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki pravdne stroške in sicer 1.- 9. tožeči stranki 3.122,87 EUR, 10.-18. tožeči stranki pa 3.968,37 EUR, od pravnomočnosti sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od šestnajstega dneva po vročitvi te sodbe toženi stranki dalje do plačila in pod izvršbo. III. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki 838,26 EUR stroškov za izvedenca, na račun Okrožnega sodišča v Celju, Organa za brezplačno pravno pomoč št. 01100-6370421586, sklic 36 1477-2016, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od šestnajstega dneva po vročitvi te sodbe toženi stranki dalje do plačila in pod izvršbo.″¹ Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je pokojni A. P. dne 6. 10. 2010 napravil pisno oporoko pred pričami. Ta oporoka pa je neveljavna, ker zapustnik takrat ni bil sposoben za razsojanje, ni bil sposoben izraziti svojo pravo oporočno voljo. S strani sodišča določen psihiater je pri pokojnem namreč ugotovil, da je imel v času podpisovanja oporoke hujši psihoorganski sindrom, neopredeljeno demenco in psihično motnjo pri odvisnosti od alkohola. Sodišče je na podlagi izvedenskega mnenja dr. M. K. ugotovilo, da je imel pokojni v času podpisa oporoke znake Multiinfarktne demence. Sodišče je ugotovilo, da je zapustnik dne 22. 3. 2009 utrpel možgansko kap, v posledici katere je bil do 30. 3. 2009 na zdravljenju v Splošni bolnici ..., od 31. 3. 2009 dalje pa je bil nameščen v Domu za starejše občane ... . Dne 14. 4. 2009 je ob sprejemu v dom, psihiater pri pokojnem ugotovil hujši psihoorganski sindrom in je pri zapustniku diagnosticiral psihoorganski sindrom, neopredeljeno demenco in psihotično motnjo pri odvisnosti od alkohola. Glede na izvedensko mnenje je sodišče ugotovilo, da je bil pokojni ob nastanku oporoke 6. 10. 2010 neorientiran v času, z upadom inteligentnosti, preprostim in okrnjenim mišljenjem ob opešanih umskih sposobnostih, s pomanjkljivimi sposobnostmi povezovanja, logičnega sklepanja, abstraktnega mišljenja, načrtovanja, nezanesljivo presojo, hudimi motnjami svežega in dolgoročnega spomina, bil je sugastibilen (nekritično se je podrejal drugim ljudem), bil je hrom in povsem odvisen od tuje nege in pomoči, s tem pa nebogljen in pretirano dovzeten za priporočila. Takšno stanje je bilo posledica demence oziroma hudo opešanih umskih sposobnosti zaradi motnje prekrvavitve možganov, posledic zlorabe alkohola, posledic vnetja možganov in poškodb možganov. Tako ni bil zmožen ravnati v skladu s svojo voljo. Pokojni ni zmogel pravilno dojeti pomen oporoke in njene (pravne) posledice, saj so bile umske sposobnosti preveč opešane, sposobnost presoje prenizka, sposobnost pomnjenja preveč okrnjena, zmožnosti abstraktnega mišljenja ni bilo več. Branju oporoke je sicer lahko sledil, a ga vsebinsko ni mogel razumeti, saj je v bistvu sproti pozabljal. Njegove umske sposobnosti so bile preveč okrnjene, da bi lahko razumel vsebino oporoke. Sodišče je ugotovilo, da pokojni ni imel svetlih trenutkov, saj pri tako pogostih poškodbah možganovine ni več lucidnih intervalov, so pa lahko pri drugih oblikah duševnih motenj. Takšni duševni intervali niso bili zabeleženi. Zaključilo je še, da so povzetki izvedenskih mnenj iz drugih postopkov samo dokaz, da so bili prebrani. Sodišče prve stopnje je tudi ocenilo izpoved priče notarke in je ocenilo, da notarka ob overitvi podpisa ni preverila psihičnega stanja pokojnega. Psihiater je edini, ki je usposobljen za oceno duševnega zdravja, zato tudi pričevanje prič B. ni pripomoglo k drugačni razjasnitvi zadeve. Priči bi lahko imeli samo takšen subjektivni vtis, ker sta ga poznali že od prej. Vse priče nimajo ustrezne kvalifikacije, niti strokovnega znanja, da bi lahko objektivno in strokovno presojale sposobnost zapustnika. Sodišče je na podlagi strokovno utemeljenega mnenja izvedenca ugotovilo, da je bilo v času sestave oporoke, datirane na dne 6. 10. 2010 stanje takšno, da zapustnik ni bil zmožen ravnati v skladu s svojo voljo, ni zmogel pravilno dojeti pomena oporoke in njenih posledic, pri čemer je lahko sledil branju oporoke, ni pa zmogel razumeti njene vsebine. Na podlagi vsega je sodišče zaključilo, da niso izpolnjene splošne predpostavke za veljavnost oporoke, vsled česar je tožbenemu zahtevku ugodilo in oporoko razveljavilo, kot je to razvidno iz izreka oporoke. Kot materialno pravo je uporabilo določbo 59. in 61. člena Zakona o dedovanju - ZD. O pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji, je sodišče prve stopnje odločilo na podlagi uspeha v pravdi (prvi odstavek 154. člena ZPP).

2Zoper takšno odločitev se pritožuje tožena stranka po pooblaščenki in podaja tudi laično pritožbo. V pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz člena 338 ZPP in je mnenja, da je izpodbijana sodba nepravilna in nezakonita. Po mnenju tožene stranke so bile v konkretnem primeru izpolnjene vse predpostavka za veljavnost oporoke z dne 6. 10. 2010. Po mnenju tožene stranke bi sodišče prve stopnje moralo opreti svojo odločitev tudi na posredne dokaze - izpovedi prič, ki so zapustnika poznale in so osvetlili zapustnikovo duševno stanje. Pomembno je ugotoviti vse okoliščine, ki so lahko pomembne za odločitev. Sodišče bi moralo upoštevati izpoved priče B. in V. M., ki je na željo pokojnika zapisala, oporoko po njegovih navodilih. Tudi notarka je izpovedala, da je pokojnega seznanila z vsebino oporoke. Če bi ugotovila pri overitvi, da stranka ne ve, kaj se overja in da ji ni znana vsebina, overitve ne bi opravila. Poleg tega je tudi izvedenec sam izpovedal, da zdravstveno stanje, kot se pripisuje pokojniku v času sestave oporoke, v prvih fazah ni navzven prepoznavno drugim osebam, po drugi strani pa izvedenec zavzema stališče, da je šlo pri zapustniku za že izredno napredovano stanje, ko naj ne bi bil več sposoben veljavno izraziti svoje volje. Tako je v trenutku oporoke očitno imel svetle trenutke, kar pomeni, da oporoka ne bi smela biti razveljavljena. Sodišče je svojo odločitev oprlo v pretežni meri le na mnenju izvedenca, ne pa tudi na ostale posredne dokaze. Izvedenec ni ugotavljal oporočne sposobnosti, saj je vseskozi govoril o pogodbi, za katero je celo izpovedal, da se je sklepala pri notarju. Poraja se dvom v ugotovitev dr. M., ki je sprejel pokojnega v dom. Demenca se je namreč prvič pojavila v dokumentaciji dne 14. 4. 2009, natančno na dan, ko je oporočitelj podpisal notarski zapis pogodbe o dosmrtnem preživljanju in sicer na dan, ko dr. Š. M. ni bilo v Domu in je imel vnaprej napovedano ordinacijo v ZD ... . Izvedenec je vseskozi imel v mislih, da je pokojni sklepal neko pogodbo, ne pa da je šlo za oporoko. Glede alkohola je po mnenju tožene stranke odločitev nepravilna, saj je bil zapustnik od 22. 3. 2009 nepokreten zaradi kapi in ni imel dostopa do alkohola, zato je neumestno trditi, da je škodljivo užival alkohol. Sporna oporoka nedvomno predstavlja izraz zapustnikove volje in je v skladu z njegovo voljo. Pokojni je vse svoje premoženje zapustil z oporoko toženki in to pred kapjo dne 22. 2. 2009, na katero se naslanjajo prav vsa izdelana izvedenska mnenja. Oporočitelj se je razumsko in povsem upravičeno odločil zato, da bo zanj skrbela toženka, kajti le-ta je v času nastanka sporne oporoke že skoraj v celoti skrbela za zapustnika. Po mnenju toženke izvedensko mnenje za ta konkreten primer ne more biti uporabljivo in se lahko izkaže le kot informativno izveden dokaz, saj je v ugotovljenem dejanskem stanju, na podlagi izvedenega postopka mogoče najti dovolj trdno podlago za ugotovitev o pokojnikovi razsodnosti. To velja ne glede na to, da se glede na določbo 59. čl. ZD oporočna sposobnost presoja strožje od siceršnje opravilne sposobnosti. Zapis oporoke z dne 6. 10. 2010 je nedvoumen. Oporočitelj se je odločil, da bo svoje premoženje zapustil toženki. Nagib za takšno zapustnikovo odločitev niti ni pravno odločilen, vendar pa je iz trditvene podlage toženke, ter iz izvedenega dokaznega postopka jasno razvidna kontinuiteta zapustnikovega razuma, kot je pojasnjeno v pritožbi. Oporoka je strogo formalen pravni akt, oblika pismene oporoke pred pričami je predpisana v 64. členu ZD. Izpovedba oporočne priče, ki je bila pri podpisovanju prisotna, pa potrjuje, da je bila tudi obličnost spoštovana. Iz izpovedi sledi, da je zapustnik navzočim dal vedeti, da podpisuje svojo oporoko. Predlaga razveljavitev sodbe. Pritožbo dodaja tudi toženka v laični obliki in v njej navaja, da pooblastila dana odvetnicam niso veljavna. Podpisi na pooblastilih so ponarejeni. Pooblaščenka je na lastno pobudo vložila tožbo in tožniki niso vedeli, da bodo vključeni v pravdo, za katero niso bili zainteresirani, saj od zapuščine nikoli ne bodo imeli nobene koristi, ker so jo sprejeli in oddali zainteresiranima dedičema. Tožba je zato vložena proti volji tožnikov. Tem strankam, ki so napotene na pravdo na podlagi sklepa zapuščinskega sodišča ni potrebno izkazovati pravnega interesa, vendar pa bi lahko samo sodišče ugotovilo nepristnost listine, ker gre za storitev kaznivega dejanja ponarejanja listin. Določeni dediči nimajo pravice, da so stranke v pravdnem postopku. Edina dediča sta A. P. in I. P., ki sta sprejela dediščino, ostali zakoniti dediči pa so se ji odrekli. Dediča nista podala dedne izjave, da sprejemata dediščino. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

3Pritožba ni utemeljena.

4Sodišče druge stopnje se pridružuje sklepni odločitvi sodišča prve stopnje, da je bilo zdravstveno stanje pokojnega v času sestave oporoke datirane na 6. 10. 2010 takšno, da zapustnik ni bil zmožen ravnati v skladu s svojo voljo, ni zmogel pravilno dojeti pomena oporoke, njenih posledic, pri čemer je lahko sledil branju oporoke, ni pa zmogel razumeti njene vsebine. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da niso izpolnjene splošne predpostavke za veljavnost oporoke, vsled česar je tožbenemu zahtevku pravilno, materialnopravno ugodilo in oporoko razveljavilo kot je to razvidno iz izreka sodbe sodišča prve stopnje. Sodišče je po izvedbi dokazov le-te tudi pravilno dokazno ocenilo. Dokazno je ocenilo verodostojnost izpovedi zaslišanih prič, pri čemer je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ne more slediti pričanju oporočne priče B., češ da je bil pokojni ob podpisu oporoke povsem v normalnem stanju. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je imela navedena priča samo takšen subjektivni vtis, saj kot je pojasnil tudi izvedenec, lahko dementna oseba v življenjskih situacijah reagira tako, kot je navajena reagirati v takšnih situacijah. Zapustnik je bil pri B. večkrat na obisku in lahko da priča, ki je laik, sploh ni opazila sprememb v njegovih sposobnostih. Enako je sodišče zaključilo tudi glede navedb toženke, da notarji, odvetniki in sodniki, ki so imeli stik z zapustnikom leta 2009 in 2010 in pri katerih je podpisoval listine, niso dvomili v njegovo sposobnost izraziti svoje mnenje in odločati. Navedene osebe nimajo ustrezne kvalifikacije niti strokovnega znanja, da bi lahko objektivno in strokovno presojale sposobnost zapustnika. Tudi listine, ki jih je zapustnik v letu 2009 in 2010 glede svojih prejemkov od ZPIZ-a naslavljal na CSD Velenje, ne dokazujejo, da je bil sposoben oblikovati in izraziti svojo voljo, sploh ob upoštevanju strokovnega mnenja izvedenca, da je bil zapustnik sugastibilen in dovzeten za mnenja drugih. Tako je sodišče prve stopnje pravilno dokazno ocenilo tudi izpovedi prič in je pri tem pravilno uporabilo določbo člena 8 ZPP.

5Sodišče je na podlagi mnenja izvedenca ugotovilo, da se demenca razvija postopoma in je možno, da bolezen navzven oziroma drugim osebam ni takoj vidna. Problem oziroma eden od bistvenih znakov demence je namreč sugastibilnost - bolezenski znak, pri katerem se dementni nekritično podrejajo mnenju sogovornika, v kolikor jih je več, še toliko bolj. Takšna oseba nima več vseh podatkov v glavi, ker so njegove sposobnosti okrnjene. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo mnenje dr. K. kot strokovnega in prepričljivega, saj je strokovno odgovoril na vsa vprašanja toženke. Na podlagi njegove izpovedbe je sodišče ugotovilo, da je pri izdelavi mnenja uporabil vso dokumentacijo v spisu, od zdravstvene dokumentacije do psihiatričnega izvida dr. M. Š. in dr. M., dveh poročil iz bolnišnice, osebni karton dr. H., internistični izvid dr. G., pa tudi izvedenska mnenja, saj vsebujejo veliko medicinskega in ta medicinski del je izvedenec upošteval kot medicinsko dokumentacijo. Pomembna je celotna zdravstvena slika in da zato notarji ob overjanju ne preverjajo psihičnega stanja. Vzrok za razvoj demence pri zapustniku je bil namreč tako imenovana multiinfarktna demenca, ko prihaja do majhnih kapi in da je zato pri zapustniku med 8. 4. 2010 in 6. 10. 2010 prihajalo do teh majhnih kapi in je zato sodišče zaključilo, da se je stanje zapustnika po naroku, kjer je bil zaslišan v okviru postopka za odvzem poslovne sposobnosti od dne 8. 4. 2010, ko je dobro odgovarjal na vprašanja sodnice, kar izhaja iz zapisnika tega naroka zaradi majhne kapi in napredovale demence stanje poslabšalo in ob podpisu oporoke ni bil več razsoden oziroma oporočno sposoben. Za oporočno sposobnost je namreč relevantno samo stanje 6. 10. 2010, ne pa stanje pol leta prej. Marca 2009 je imel zapustnik še hujšo obliko prekinitve prekrvavitve možganov, kar je imelo za posledico levostransko ohromelost in napredovalno demenco. Že pred tem pa so bile umske sposobnosti pokojnega okrnjene zaradi obeh bolezni, prebolelega meningitisa, poškodbe možganov in prekomernega uživanja alkohola, ki je bil diagnosticiran kot psihoorganski sindrom. Umske funkcije so bile že pred možgansko kapjo okrnjene, nato pa še bistveno bolj. Tako so neutemeljene pritožbene trditve, da pokojni v času, ko je podpisal oporoko ni imel možnosti stika z alkoholom. Ta psihoorganski sindrom je že pred eventuelnim prenehanjem uživanja alkohola pomenil upad umskih sposobnosti. Sodišče je ugotovilo, da je bil pokojni ob nastanku oporoke 6. 10. 2010 neorientiran v času, z upadom inteligentnosti, preprostim in okrnjenim mišljenjem, ob opešanju umskih sposobnosti s pomanjkljivimi sposobnostmi povezovanja, logičnega sklepanja, abstraktnega mišljenja, načrtovanja, z nezanesljivo presojo, hudimi motnjami svežega in dolgoročnega spomina, bil je sugastibilen (nekritično se je podrejal drugim ljudem), bil je hrom in povsem odvisen od tuje nege in pomoči, s tem pa nebogljen in pretirano dovzeten za priporočila. Takšno stanje je bilo posledica demence oziroma hudo opešane umske sposobnosti zaradi motnje prekrvavitve možganov, posledic zlorabe alkohola, posledic vnetja možganov in poškodb možganov. Ni bil zmožen ravnati v skladu s svojo voljo. Umske sposobnosti so bile po možganski kapi še poslabšane in ni bil več zmožen ravnati v skladu s svojo voljo. Umske sposobnosti so bile preveč okrnjene, da bi lahko razumel vsebino oporoke, branju je morda še lahko sledil, a ga vsebinsko ni mogel razumeti, saj je v bistvu sproti pozabljal. Zapustnik je dne 22. 3. 20009 utrpel možgansko kap, v posledici katere je bil do 30. 3. 2009 na zdravljenju v Splošni bolnici ..., nato pa je bil nameščen v Domu za starejše občane ... . Zato je pravilno izvedenec in sodišče sledilo tudi mnenju in izvidu domskega psihiatra dr. M. Š., ki je zapustnika pregledal kmalu po sprejemu v dom, to je dne 14. 4. 2009 in je ta psihiater ugotovil hujši psihoorganski sindrom in čustveno zbledelost. Diagnosticiral je psihoorganski sindrom, neopredeljeno demenco in psihotično motnjo pri odvisnosti od alkohola. Ocenil je, da zapustnik ni sposoben za obravnavo na sodišču, saj ni bil sposoben razumeti pomena svojih dejanj in imeti v oblasti svoje ravnanje in bi mu bilo potrebno postaviti skrbnika za poseben primer. Sodišče zato pravilno ni imelo razlogov za dvom v mnenje psihiatra M. Š., saj so njegovi izvidi verodostojni in objektiven zdravstveni dokument in dokazilo o duševnem in vedenjskem stanju zapustnika v času pregleda.

6Toženka v pritožbi izpostavlja, da naj bi pokojni takrat, ko je podpisal oporoko pred pričami, imel lucidne - svetle trenutke. Tudi ta pritožbena navedba ni utemeljena, saj iz mnenja jasno izhaja, da pri tako obsežnih in pogostih poškodbah možganovine ni več lucidnih intervalov. Prav tako v zdravstveni dokumentaciji takšni intervali niso bili zabeleženi. Neutemeljene so pritožbene navedbe češ, da je izvedenec imel pred sabo situacijo kakor, da je pokojni sklepal pogodbo. Izvedenec je namreč pojasnil, da morajo biti tudi pri oporoki (čeprav je manj zahteven posel, kot sklepanje pogodb) ohranjen spomin, logično sklepanje, načrtovanje in predvidevanje, kar pa je bilo pri pokojnem hudo moteno. Izvedenec je tako ocenjeval duševno stanje zapustnika v času nastanka sporne oporoke, ne pa sestave kakršnekoli druge oblike pogodbe.

7Izvedeni dokazni postopek je nasprotno kot to skuša prikazati pritožba dokazal pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, da je bilo dejansko stanje zapustnikovega razuma in volje v času, ko je podal izjavo poslednje volje, za katero je sodišče na podlagi strokovno utemeljenega mnenja izvedenca dr. K. ugotovilo, da je bil v času sestave oporoke, datirane na dan 6. 10. 2010 takšno, da zapustnik ni bil zmožen ravnati v skladu s svojo voljo, ni zmogel pravilno vedeti pomena oporoke in njegovih posledic, pri čemer je lahko sledil branju oporoke, ni pa zmogel razumeti njene vsebine. Toženka je sicer dokazovala, da je bil pokojni popolnoma odvisen od toženke in da ji je zaupal, vendar pa to ne more vplivati na dejstvo njegovega slabega zdravstvenega stanja, sugastibilnosti, kar vse je imelo za posledico, da je neveljavno podpisal oporoko. Zato je sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi določb členov 59, 61 in 62 ZD, pravilno ugotovilo, da oporoka z dne 6. 10. 2010 ni veljavna in jo je razveljavilo.

8Neutemeljene so pritožbene navedbe toženke, da gre za ponarejene podpise na pooblastilih. Kaj takšnega tožena strank ni uspela dokazati, pravilnost in verodostojnost listine pa se predpostavlja. Tožena tudi ni izkazala kakšen pravni interes bi imele pooblaščenke od ponarejanja podpisov. Sodišču prve stopnje se ob predhodnem preizkusu tožbe ni porajal dvom o pravilnosti in verodostojnosti pooblastil, ki sta jih pooblaščenki priložili ob vložitvi tožbe. Sodišče prve stopnje se je tudi pravilno opredelilo do aktivne legitimacije tožečih strank. V skladu z določbo 61. člena ZD lahko zaradi oporočiteljeve nesposobnosti za razsojanje tisti, ki ima pravni interes, zahteva razveljavitev oporoke. Vse tožnike je zapuščinsko sodišče kot zakonite dediče zapustnika s sklepom napotilo na predmetno pravdo, s čimer je njihov pravni interes za konkretni postopek nedvomno podan in so tako aktivno legitimirani za predmetni pravdni postopek, katerega predmet je bilo ugotavljanje veljavnosti oziroma neveljavnost oporoke. V pravdi o neveljavnosti oporoke so zakoniti dediči kot tožniki enotni sosporniki. Razveljavitev oporoke bo učinkovala tudi zoper tiste dediče, ki v pravnem postopku niso sodelovali, o tem kdo je upravičen do dedovanja pa ima pooblastilo izreči se, le zapuščinsko sodišče. Zato tudi pritožba tožene stranke v tem delu ni utemeljena.

9Glede na neobrazloženo je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP pritožbo toženke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Sodišču prve stopnje se niso pripetile tiste bistvene kršitve določb na katere opozarja pritožba in tudi ne tiste na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

10Ker toženka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP).

¹ Sodišče prve stopnje bo moralo po 328. členu ZPP popraviti očitno napako glede letnice oporoke, ki jo je napravilo v točki I izreka.