UPRS Sodba II U 164/2017-11

I. Tožbi se ugodi. Odločba Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 21-03194-0 z dne 13. 1. 2016 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti stroške upravnega spora v višini 285,00 EUR z DDV, po poteku paricijskega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, do plačila.

1Z izpodbijano odločbo je bila tožeči stranki za leto 2014 odmerjena dohodnina z upoštevanjem dohodkov, ki jih je prejela na podlagi zaposlitve pri tujem delodajalcu v Avstriji. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožeča stranka vložila napoved za odmero dohodnine za leto 2014 po preteku zakonskega roka, v kateri je uveljavljala stroške prehrane in prevoza na delo in iz dela, ki pa ji pri odmeri dohodnine niso bili upoštevani.

2Navedeno odločitev je potrdila tudi tožena stranka v pritožbenem postopku. Opozarja na določbo 267. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2), po kateri je davčni rezident v skladu s šestim odstavkom citiranega člena, ki mu do 15. junija tekočega leta za preteklo leto ni bil vročen informativni izračun dohodnine, dolžan do 31. julija vložiti napoved za preteklo leto in v njej napovedati dohodke, ki jih je prejel v tem letu ter uveljavljati ustrezne stroške in davčne olajšave (prvi odstavek 270. člena ZDavP-2). V konkretni zadevi je bila napoved vložena po poteku zakonskega roka, in sicer dne 22. 10. 2015, zato je tudi po presoji organa druge stopnje izgubila pravico do uveljavljanja predmetnih ugodnosti. Pravica do uveljavljanja stroškov je namreč materialna pravica, saj omogoča zavezancu ugodnost, ki ima neposredno vsebinsko posledico na njegovo odmero davka. Sklicuje se tudi na sodbo Upravnega sodišča RS opr. št. II U 14/2011.

3Tožeča stranka vlaga tožbo, s katero izpodbija navedeno odločitev zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in napačno uporabljenega materialnega prava. Trdi, da je stališče davčnega organa, da mora davčni zavezanec, ki mu do 15. junija tekočega leta za preteklo leto ni vročen informativni izračun dohodnine, do 31. julija sam vložiti napoved za odmero dohodnine za preteklo leto in v tem roku tudi uveljavljati vse olajšave oziroma ugodnosti, ki mu jih priznava ZDoh-2, v nasprotnem pa da pravice do njihovega uveljavljanja izgubi, pravno zgrešena in v nasprotju z ostalimi določbami ZDavP-2. Pritrjuje davčnemu organu, da mora davčni zavezanec, ki mu do 15. junija tekočega leta za preteklo leto ni bil vročen informativni izračun, do 31. julija vložiti napoved za odmero dohodnine za preteklo leto v skladu s šestim odstavkom 267. člena ZDavP-2. Hkrati pa ZDavP-2 v 63. členu določa tudi pravico davčnega zavezanca do vložitve napovedi po izteku roka na podlagi samoprijave, zakon pa samoprijave ne veže z nobenim časovnim rokom v smislu datuma, temveč le na način, da lahko davčni zavezanec to stori vse do vročitve odmerne odločbe oziroma do začetka davčnega inšpekcijskega nadzora oziroma do začetka postopka o prekršku oziroma kazenskega postopka (prvi odstavek 63. člena ZDavP-2). Zakon določa tudi pravno posledico, ki zadene davčnega zavezanca kadar vloži davčno napoved na podlagi samoprijave po poteku roka za njeno vložitev in kot edino pravno posledico določa, da mora davčni zavezanec od odmerjenega davka plačati še obresti po evropski medbančni obrestmi meri za čas od poteka roka za vložitev davčne napovedi do vložitve davčnega napovedi na podlagi samoprijave, ne pa tudi, da je zaradi prepozno vložene davčne napovedi izgubil kakšno materialno pravico do olajšav/ugodnosti, kot sta navajala davčna organa prve in druge stopnje. Nadalje ZDavP-2 tudi za vse davčne napovedi (torej tudi za dohodnino) določa, da mora davčni zavezanec v napovedi navesti vse podatke potrebne za določanje davčne osnove oziroma izračun dohodnine in podatke potrebne za nadzor, uveljavljanje davčnih olajšav in osebne ter druge podatke, ki omogočajo identifikacijo davčnega zavezanca in drugih oseb, v zvezi s katerimi davčni zavezanec uveljavlja davčne olajšave (prvi odstavek 61. člena, enako tudi prvi odstavek 270. člena ZDavP-2), pri tem pa ne razlikuje med pravočasno vloženimi davčnimi napovedmi in tistimi, ki so bile vložene po poteku roka na podlagi samoprijave. Če daje ZDavP-2 davčnemu zavezancu kljub v zakonu določenem roku za vložitev davčne napovedi za dohodnino še možnost samoprijave po preteku tega roka, in če nadalje ne določa, da je posledica zamude zakonskega roka za vložitev napovedi izguba določenih materialnih pravic (kot posledico določa le plačilo obresti) in če pri tem tudi nima posebnih določb, ki bi določala, da te pravice za določeno vrsto davka (npr. za dohodnino) ne veljajo, potem je razlaga na način kot sta jo sprejela davčna organa prve in druge stopnje v nasprotju z določbami ZDavP-2. Nepriznanje davčnih olajšav zavezancu, ki sicer izpolnjuje zakonsko določene pogoje za njihovo priznanje samo iz razloga, ker davčne napovedi ni oddal v zakonskem roku, je zato povsem arbitrarno.

4Da ni mogoče šestega odstavka 267. člena ZDavP-2 razlagati tako, kot je to storila tožena stranka izhaja tudi iz določbe 271. člena ZDavP-2, ki v drugem odstavku ureja uveljavljanje posebne olajšave za vzdrževane družinske člane po preteku roka za vložitev napovedi. Enako je treba razlagati tudi glede uveljavljanja vseh drugih davčnih olajšav - ugodnosti, ki jih določa ZDoh-2. Zaradi nepravilne razlage predpisa so tako čezmejni delovni migranti glede priznavanja stroškov v zvezi z delom obravnavani drugače kot delavci zaposleni v Sloveniji. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči v tej upravni zadevi tako, da se pri odmeri dohodnine tožeči stranki za leto 2014 upošteva stroške za delo v tujini, podredno pa, da se izpodbijana odločba odpravi in zadeva vrne organu prve stopnje v ponoven postopek. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

5Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da so tožbene navedbe tožeče stranke neutemeljene in vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6Tožba je utemeljena.

7Predmet spora v obravnavani zadevi je odločitev davčnega organa, ki z izpodbijano odločbo tožeči stranki odmeril dohodnino tako, da ni upošteval uveljavljenih stroškov. Izhajal je iz stališča, da v kolikor davčni zavezanec pravice ne uveljavlja na zakonsko predpisani način, izgubi pravico do uveljavljanja davčnih ugodnosti. V zvezi z navedenim vprašanjem je Vrhovno sodišče RS v sklepu št. X Ips 63/2017 z dne 6. 7. 2017 sprejelo materialno pravno stališče, ki zavezuje tudi upravno sodišče, da se davčna napoved vložena na podlagi samoprijave v skladu z določbo 63. člena ZDavP-2 vsebinsko v ničemer ne razlikuje od pravočasno vložene davčne napovedi.

8V skladu s prvim odstavkom 63. člena ZDavP-2 namreč lahko davčni zavezanec vloži davčno napoved oziroma popravljeno davčno napoved na podlagi samoprijave v primeru zamude roka za vložitev davčne napovedi oziroma, če je v davčni napovedi navedel neresnične, nepravilne ali nepopolne podatke. To lahko stori najpozneje do vročitve odmerne odločbe oziroma do začetka davčnega inšpekcijskega nadzora oziroma do začetka postopka o prekršku oziroma kazenskega postopka. ZDavP-2 na vložitev samoprijave izrecno veže tri posledice. Prva je plačilo obresti, ki jih davčni organ obračuna od neplačanega davka za čas poteka roka za vložitev davčne napovedi do vložitve davčne napovedi na podlagi samoprijave (drugi odstavek 63. člena ZDavP-2). Druga je, da zavezanec v zvezi z isto obveznostjo ne more vložiti nove samoprijave, saj jo lahko vloži le enkrat (tretji odstavek 63. člena ZDavP-2). Tretja pa je izjema od kaznovanja za prekršek. Če je davek plačan na podlagi samoprijave, se zavezanec ne glede na 1. točko 394. člena, 1. točko 395. člena ter 7. in 8. točko prvega odstavka 397. člena ZDavP-2 za prekršek ne kaznuje (396. člen ZDavP-2). Zakon torej opredeljuje končni rok, do katerega je davčna napoved na podlagi samoprijave lahko vložena, ne postavlja pa omejitev glede dejstev, ki jih zavezanec v njej lahko navaja. Tako iz samega besedila zakona ni videti prepričljivega razloga, da se "davčna napoved" iz 63. člena ZDavP-2 razlikuje od "davčne napovedi" iz 61. člena ZDavP-2, ki splošno določa vsebino davčne napovedi. Ta določa, da mora zavezanec v davčni napovedi navesti podatke, ki so potrebni za odmero davka in davčni nadzor, vključno z zasebnimi in drugimi podatki, potrebnimi za identifikacijo davčnega zavezanca in drugih oseb, v zvezi s katerimi davčni zavezanec uveljavlja določeno davčno ugodnost. To pa je pomembno tudi za razmerje med vsebino in značilnostmi postopka oddaje davčne napovedi v okviru zakonsko predpisanih rokov (torej pravočasno) in na podlagi samoprijave (torej prepozno).

9Kot izhaja iz podatkov predloženega upravnega spisa, je v obravnavni zadevi tožeča stranka napoved za odmero dohodnine za leto 2014 vložila dne 22. 10. 2015, in v njej uveljavljala znižanje davčne osnove z upoštevanjem stroškov prehrane in prevoza na delo. Upravni organ prve stopnje pa je napoved obravnaval kot napoved vloženo po poteku roka, zato ji je odmeril dohodnino brez upoštevanja citiranih stroškov. Tožena stranka je navedeno odločitev potrdila, ni pa se opredelila do pritožbenih ugovorov v zvezi z uporabo instituta samoprijave.

10V skladu z določbo 62. člena ZDavP-2 se napoved po izteku predpisanega roka lahko vloži le hkrati s predlogom organu za naknadno predložitev davčne napovedi, v katerem je treba obrazložiti razloge za zamudo in predložiti dokaze za te navedbe. V primeru opravičljivih razlogov se takšna napoved šteje za pravočasno vloženo davčno napoved. Iz podatkov predloženega upravnega spisa ne izhaja, da bi organ prve stopnje izpeljal postopek predpisan v 62. členu ZDavP-2. Zato gre po presoji sodišča pri napovedi tožeče stranke, vloženi dne 25. 2. 2015, za napoved na podlagi samoprijave, glede na to, da se v skladu s prvim odstavkom citiranega 63. člena ZDavP-2 takšna napoved vloži v primeru zamude roka za vložitev davčne napovedi oziroma, če je v davčni napovedi zavezanec navedel neresnične, nepravilne ali nepopolne podatke. To izhaja tudi iz materialnopravnega stališča, ki ga je v obravnavani zadevi zavzelo Vrhovno sodišča RS v citiranem sklepu. Glede na stališče davčnega organa, da je zavezanec z vložitvijo napovedi po preteku zakonskega roka prekludiran glede uveljavljanja stroškov dela in davčnih olajšav, tožena stranka v postopku odmere dohodnine za leto 2014 ni ugotavljala ali in v kakšni višini je znižanje davčne osnove utemeljeno. Zato je izpodbijana odločba, s katero je davčni organ odmeril tožeči stranki dohodnino brez upoštevanja stroškov za prehrano in prevoz na delo nepravilna in nezakonita. Upoštevaje citirano materialnopravno stališče Vrhovnega sodišča RS, da se napoved vložena na podlagi samoprijave vsebinsko v ničemer ne razlikuje od pravočasno vložene davčne napovedi, je namreč ostalo dejansko stanje v tem delu nerazčiščeno. Zato je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo davčnemu organu, da v ponovljenem postopku dejansko stanje dopolni z ugotovitvijo glede tega, v kakšni višini stroški dela, ki jih je uveljavljala tožeča stranka v davčni napovedi in olajšava za čezmejne delovne migrante, znižujejo davčno osnovo in ob upoštevanju vseh ostalih podatkov, ki so potrebni za odmero davka in s katerimi razpolaga davčni organ, ugotovi pravilno davčno osnovo in dohodnino za leto 2014 ponovno odmeri, vključno z naložitvijo plačila obresti za čas poteka roka za vložitev davčne napovedi do njene vložitve na podlagi samoprijave.

11Sodišče je zato tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).

12Ker je tožeča stranka s tožbo uspela, ji je sodišče na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 prisodilo pavšalni znesek povračila stroškov v višini določeni v drugem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, glede na to, da je o zadevi odločalo sodišče na seji in da je tožečo stranko pred sodiščem zastopal odvetnik.