VSL Sodba in sklep II Cp 2718/2017

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana odločba.

II. Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je s sklepom pod točko 1 dovolilo spremembo tožbe z dne 23. 6. 2017. V točki 2 izreka je odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 74212/2015 z dne 19. 6. 2015 v veljavi tudi v prvem in tretjem odstavku izreka za glavnico v znesku 7,96 EUR, zakonske zamudne obresti od tega zneska od 17. 5. 2015 naprej ter za izvršilne stroške v višini 74,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka naprej. Pravdne stroške tožeče stranke v odmerjeni višini 352,71 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude je naložilo v plačilo toženi stranki (točka 3 izreka).

2Tožena stranka vlaga pritožbo zoper celotno odločbo zaradi absolutne bistvene kršitve pravil postopka in kršitve materialnega prava. Predlaga razveljavitev in spremembo odločbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka in plačilo vseh stroškov postopka.

3Po pritožbenem mnenju je sklep o spremembi tožbe napačen in obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.¹ Tožeča stranka je zahtevala plačilo vtoževanega zneska njej (na njen transakcijski račun). Tožena stranka je ugovarjala aktivni legitimaciji, čemur je sodišče pritrdilo. Sklepa o spremembi tožbe zaradi spremenjene aktivne legitimacije se ne da preizkusiti. Ni jasno, kdo je sedaj aktivno legitimiran. Še vedno je kot tožnik zapisana ista stranka. Razlogi so sami s seboj v nasprotju. Določbe ZPP o spremembi tožbe so napačno uporabljene. Sodišče se sklicuje na drugi odstavek 184. člena ZPP o objektivni spremembi tožbe. Dejansko je nepravilno dovolilo subjektivno spremembo tožbe, ki je po 187. členu ZPP dopustna le glede spremembe tožene stranke. Ob pravilni ugotovitvi, da tožbeni zahtevek zaradi nepravilne navedbe računa ni utemeljen, bi moralo tožbeni zahtevek zavrniti. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo glede upravnikove aktivne legitimacije za izterjavo vplačil v rezervni sklad. Napačno je razlagalo šesti odstavek 119. člena SPZ.² Po doslej ustaljeni sodno praksi so sredstva rezervnega sklada sredstva etažnih lastnikov. Imetnik pravic je skupnost vsakokratnih lastnikov, ne pa upravnik. Odločilno je, da so sredstva rezervnega sklada, s katerimi upravnik le upravlja, skupna lastnina etažnih lastnikov. Zakonska določba ne daje pooblastila upravniku, da nastopa v svojem imenu in za tuj račun. Takšna razlaga tudi ni primerna glede na naravo pogodbenega razmerja med etažnimi lastniki in upravnikom. Da je zelo pomembno, kdo je stranka za izterjavo sredstev rezervnega sklada, se pokaže ob spremembi upravnika. Kljub odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 263/2015, na katero se opira sodišče, ni mogoče dopustiti take razlage določb SPZ, kot jo je sprejelo sodišče. Ena sodba Vrhovnega sodišča še ne pomeni spremembe sodne prakse, niti ne pomeni spremembe zakonskih določb. Zgolj dejstvo, da upravnik vodi zbrana sredstva na ločenem računu, ni zadosten argument, da terja vplačila v svojem imenu in na tuj račun. Sodišče se ni opredelilo do toženčevih navedb, zakaj tožeča stranka ni aktivno legitimirana in do navedb, kako bi moral tožnik pri podajanju predloga za izvršbo pravilno uporabiti e-aplikacijo.

4Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo. Predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane odločbe ter priglaša stroške pritožbenega postopka.

5Pritožba ni utemeljena.

6Tožbeni zahtevek glasi na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR, ki je določen kot mejni znesek v sporu majhne vrednosti (prvi odstavek 443. člena ZPP). Sodba, izdana v takem sporu, se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ne pa tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi procesnih kršitev relativnega značaja po prvem odstavku 339. člena ZPP. Odločilno je dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče je nanj vezano in ga v pritožbenem postopku ne preizkuša več.

7Izpodbijani sklep o dovolitvi objektivne spremembe tožbe je pravilen in ni obremenjen z očitano absolutno bistveno kršitvijo pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz razlogov točki 4 obrazložitve dovolj jasno izhaja, da je sodišče dovolilo objektivno spremembo tožbe. Čeprav navaja tudi, da je tožena stranka s popravo računa dejansko spremenila aktivno legitimacijo, je pravilna njegova ugotovitev, da poprava številke računa, kamor naj tožena stranka nakaže vtoževani znesek vplačil v rezervni sklad³, pomeni objektivno spremembo tožbenega predloga. Razlogi o uveljavljanju drugega zahtevka so dovolj jasni, da omogočajo vsebinski preizkus. V njih ni zatrjevanih nasprotij, češ da govorijo o subjektivni spremembi tožbe. Slednje ni: ves čas je tožen toženec (185. člen ZPP). Tudi na strani tožeče stranke je ves čas tožnik upravnik. S spremembo računa je prišlo do vsebinske spremembe tožbenega zahtevka oziroma do spremenjene istovetnosti tožbenega predloga, saj je tožnik zahteval dejansko drugačno izpolnitev od prvotno vtoževane. Sprememba istovetnosti zahtevka predstavlja objektivno spremembo tožbe (drugi odstavek 184. člena ZPP), ki jo je sodišče prve stopnje dovolilo ob pravilni uporabi prvega odstavka 185. člena ZPP.

8Sprejeta odločitev o glavni stvari je materialnopravno pravilna in ni obremenjena z uveljavljenimi procesnimi kršitvami.

9Po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jih pritožbeno sodišče v dejanskem pogledu ne preverja več, je tožeča stranka kot upravnik poslovne stavbe od toženca kot etažnega lastnika terjala vplačilo zneska v rezervni sklad po neplačanem računu št. 75/15 z dne 8. 5. 2015 z datumom valute 16. 5. 2015 s pripadki. Ugotovilo je, da tožeča stranka v skladu s posebnim zakonskim pooblastilom po SPZ deluje za račun rezervnega sklada obravnavane poslovne stavbe preko posebnega računa, na katerem se vodijo sredstva rezervnega sklada in na katerega po spremembi tožbe zahteva tožnik tudi plačilo vtoževanega računa (razlogi v točkah 12 in 13 sodbe).

10Po takih dejanskih ugotovitvah je tožbenemu zahtevku za neplačane obveznosti iz naslova rezervnega sklada pravilno ugodilo in v celoti zavrnilo ugovor tožene stranke o pomanjkanju aktivne legitimacije, pri katerem vztraja v pritožbi. Pri tem je pravilno izhajalo iz določb 119. člena SPZ in sedaj že poenotenih stališč sodne prakse, ki jih je navedlo in povzelo. Upravnik ima že na podlagi zakona (šesti odstavek 119. člena SPZ) aktivno procesno legitimacijo tudi za sodno izterjavo vplačil v rezervni sklad, če zahteva plačilo na poseben račun, na katerem se ta sredstva zbirajo, kot je v obravnavanem primeru ugotovilo sodišče prve stopnje. Plačilo na poseben račun, na katerem se ta sredstva zbirajo (drugi odstavek 119. člena SPZ), ki ga kot nezadosten pogoj izpostavlja pritožba, je ob siceršnjih zakonskih pooblastilih upravnika (da obračunava stroške, pošilja etažnim lastnikom račune stroškov, pošilja opomine za plačilo, sprejema plačila ter upravlja in gospodari s sredstvi rezervnega sklada), ključen pogoj, ki utemeljuje njegovo aktivno procesno legitimacijo tudi v sodnih postopkih zoper etažne lastnike – dolžnike, ki ne izvajajo vplačil v rezervni sklad.

11Na tako razlago zakonskih pooblastil upravnika je opozorilo Vrhovno sodišče RS v odločbi VS RS, II Ips 263/2015 z dne 4. 4. 2016. Izdana je bila po obravnavi zahteve za varstvo zakonitosti prav zaradi zagotovitve pravne varnosti, enotne uporabe prava in razvoja pravna skozi sodno prakso⁴, torej z namenom poenotenja sodne prakse o upravnikovi aktivni legitimaciji za izterjavo sredstev rezervnega sklada, ki dotlej ni bila res tako enotna, kot trdi pritožnica. Ker mora Vrhovno sodišče RS po 109. členu ZS⁵ skrbeti za enotno sodno prakso, so pritožbene navedbe, da ena odločba Vrhovnega sodišča ne pomeni spremembe sodne prakse, neutemeljene. Pritožbeno naziranje, da so za izterjavo sredstev rezervnega sklada legitimirani zgolj etažni lastniki sami, pa je zmotno in ga je pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje. Z v pritožbi ponovljenimi ugovori tožena stranka sprejete odločitve ne more omajati. Neupravičena pa je tudi pritožbena kritika v smeri pomanjkljivih odgovorov na ugovore tožene stranke, saj je na bistvene ugovore o pomanjkanju aktivne legitimacije pravilno odgovorjeno. Sodba torej ni obremenjena niti s smiselno zatrjevano absolutno bistveno kršitvijo po 8. oziroma 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

12Pritožba ne izpodbija odločbe v zvezi s višino terjatve, pritožba zoper stroške pa vsebinsko ni obrazložena. Pri uradnem preizkusu sodbe v teh delih pritožbeno sodišče ne najde kršitev in napak, na katere pazi po uradni dolžnosti.

13Pritožbeni razlogi niso podani. Odločitev je pravilna in ni obremenjena z uveljavljenimi niti z uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami. Zato je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano odločbo (353. člen ZPP v zvezi s petim odstavkom 458. člena istega zakona).

14O pritožbenih stroških je odločeno na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožena stranka ni upravičena do povračila pritožbenih stroškov, ker je s pritožbo propadla (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožena stranka z odgovorom na pritožbo ni prispevala k odločanju na drugi stopnji, zato naj upoštevaje načelo potrebnosti tudi ona sama trpi svoje stroške v pritožbenem postopku (prvi odstavek 155. člena ZPP).

¹ Zakon o pravdnem postopku, Ur. list RS, št. 26/1999 s spremembami.
² Stvarnopravni zakonik, Ur. list RS, št. 87/2002 s spremembemi.
³ Namesto na račun tožeče stranke na račun etažnih lastnkov.
⁴ Točka 8 sodbe VS RS II Ips 263/2015 z dne 4. 4. 2016.
⁵ Zakon o sodiščih, Ur. list RS, št. 19/1994 s spremembami.