VSM Sodba I Cpg 434/2017

I. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdne stranke same krijejo vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje v 1. točki izreka zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnica) zahteva ugotovitev ničnosti pogodbe št. 004-000/215 o opravljanju računovodskih storitev, ki sta jo dne 1. 11. 2015 sklenili prva tožena stranka (v nadaljevanju: prva toženka) in druga tožena stranka (v nadaljevanju: druga toženka). Hkrati je tožnici naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženk v znesku 850,43 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka).

2Zoper sprejeto odločitev se pravočasno pritožuje tožnica iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Primarno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje odločilo zgolj o prvi tožbeni podlagi in sicer, da bi moral prokurist prve toženke C.Ž. za veljavno sklenitev posla z drugo toženko pridobiti soglasje skupščine, tožnica pa je tožbene navedbe v smeri utemeljenosti tožbenega zahtevka podala na podlagi tretjega in četrtega odstavka 38.a člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju: ZGD-1). Sodišče prve stopnje razlogov za zavrnitev tožbenega zahtevka po tretjem odstavku citiranega člena sploh ni navedlo, zato je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Glede podlage po četrtem odstavku citiranega člena pa so si razlogi o odločilnih dejstvih med seboj v nasprotju, obstaja pa tudi „nasprotje o odločilnih dejstvih o vsebini izvedenih dokazov in razlogih sodbe“ (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Meni, da sodišče prve stopnje tudi v zvezi z vprašanjem fiktivnosti pravnega posla, pogodbe o prodaji poslovnega deleža SV 904/15, ni navedlo razlogov, zakaj ocenjuje, da ta posel ni ničen. V tej smeri je sodišče prve stopnje na podlagi neustrezne dokazne ocene in zgrešenega pristopa zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Meni, da C.Ž. in M.L., kot zainteresirani stranki, nista izpovedovala po resnici in jima sodišče prve stopnje zato ne bi smelo pokloniti vere. V tej zvezi pritožba izpostavlja določene okoliščine in lastna gledišča, ki po oceni tožnice kažejo na to, da toženki Ž. in L. nista imela resničnega interesa za sklenitev pogodbe o odsvojitvi poslovnega deleža. Meni, da je izostala tudi ocena sodišča prve stopnje o interesu kupca pred sklenitvijo pravnega posla, ker njegov interes po sklenitvi posla ne more biti merodajen. Nazadnje še izpostavlja, da bi sodišče prve stopnje, če bi upoštevalo vse okoliščine primera, ugotovilo, da C.Ž. ni bil zvest dolžnostim družbe, ki jo vodi kot prokurist in da direktorica P.E. ni poskrbela za odpravo očitnega nasprotja interesov, temveč je ravnala tako, kot ji je diktiral C.Ž. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Podrejeno se zavzema za razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3Toženki v odgovoru na pritožbo pritožbene navedbe prerekata kot neutemeljene in kot pravilnim pritrjujeta razlogom sodišča prve stopnje. Zavzemata se za zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in potrditev izpodbijane sodbe ter zahtevata povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5V skladu s 350. členom ZPP preizkusi pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po opravljenem preizkusu v navedenem obsegu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi na podlagi pravilno in v zadostni meri ugotovljenega dejanskega stanja sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, pri tem pa ni zagrešilo v pritožbi uveljavljenih oz. po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (drugi odstavek 350. člena ZPP).

6V obravnavanem gospodarskem sporu tožnica kot družbenica prve toženke zahteva ugotovitev ničnosti Pogodbe o opravljanju storitev št. 004-000/215 z dne 1. 11. 2015 (v nadaljevanju: Pogodba o opravljanju storitev, priloga A3 spisa), sklenjene med prvo toženko kot naročnikom in drugo toženko kot prevzemnikom del. Trdi, da je bilo ob njeni sklenitvi podano navzkrižje interesov na strani prokurista prve toženke C.Ž., ki je bil hkrati družbenik druge toženke in da za veljavnost posla niso bili izpolnjeni pogoji iz 38.a člena ZGD-1. V tej zvezi trdi, da je C.Ž. potrebno šteti za družbenika druge toženke kljub temu, da je pred sklenitvijo Pogodbe o opravljanju storitev svoj poslovni delež v drugi toženki s Pogodbo o prodaji poslovnega deleža SV 904/15 z dne 22. 10. 2015 (v nadaljevanju: Pogodba o prodaji poslovnega deleža, priloga B3 spisa) prenesel na M.L., saj je bila ta pogodba sklenjena zgolj navidezno. Toženki sta trditvam tožnice in postavljenemu tožbenemu zahtevku nasprotovali v bistvenem s trditvami o tem, (1) da C.Ž. v času sklenitve sporne Pogodbe o opravljanju storitev ni bil družbenik druge toženke, (2) da je tudi sicer to pogodbo na strani prve toženke sklenila (zgolj) njena direktorica P.E., Ž. (so)podpis na tej pogodbi pa ni imel nobene posebne funkcije in (3) da ni jasno, v čem naj bi bila sklenitev sporne pogodbe za prvo toženko sploh škodljiva, prav tako pa ni šlo za naklonitev kakršnekoli neupravičene koristi drugi toženki ali C.Ž. (slednjega tožnica ni niti zatrjevala).

7Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje ocenilo, da je utemeljenost tožbenega zahtevka, temelječega na 38.a členu ZGD-1, odvisna od rešitve predhodnega vprašanja, ali je Pogodba o prodaji poslovnega deleža fiktivna in s tem nična, ali ne. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka, v okviru katerega je vpogledalo v vsebino te pogodbe in zaslišalo obe pogodbeni stranki (prodajalca in kupko), je zaključilo, da sta le-ti imeli resničen interes (namen) po sklenitve te pogodbe, da pa do dokončne realizacije posla ni prišlo iz razlogov na strani kupke, ki je zaradi izkazanih težav začasno izgubila interes za nakup poslovnega deleža. Presodilo je, da tožnica zgolj s pavšalnim zatrjevanjem, da sta stranki zavestno in hote zapisali to, kar ni njuna resnična volja, ni uspela dokazati nasprotnega, t.j. fiktivnosti pogodbe. Posledično je presodilo, da soglasje skupščine prve toženke k sklenitvi Pogodbe o opravljanju storitev ni bilo potrebno, zaradi česar (tudi) ta pogodba ni nična.

8Z navedenimi zaključki in presojo v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče, ki v izogib ponavljanju kot pravilne povzema razloge prvostopenjskega sodišča, ki izpodbijano odločitev utemeljujejo (predvsem v točkah 7 do vključno 10 obrazložitve izpodbijane sodbe). Glede na izrecne pritožbene navedbe pa dodaja naslednje:

Glede normativne ureditve v zvezi z odpravo nasprotja interesov:

9Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pravna podlaga obravnavanega gospodarskega spora, t.j. določba 38.a člena ZGD-1, relativno „mlada“, saj je bila v ZGD-1 prvič uvedena z novelo ZGD-1D, nato pa dopolnjena in spremenjena z novelo ZGD-1G, pri čemer iz javno objavljene sodne prakse ni razbrati primera s tožbenim zahtevkom na ugotovitev ničnosti pogodbe, sklenjene v koliziji interesov po citiranem členu. Iz tega razloga pritožbeno sodišče v nadaljevanju najprej povzema določena teoretična izhodišča in podaja tudi lastna gledišča na obravnavano tematiko.

10Kolizija interesov v kontekstu splošnih določil obligacijskega prava:

11Pogodba, sklenjena v koliziji interesov, predpostavlja zastopanje vsaj ene od pogodbenih strank pri sklenitvi pogodbe. Kadar se pogodba sklepa po zastopniku, slednji deluje v stičišču treh interesnih polj: zastopnikovega polja, polja tretje osebe in svojega interesnega polja. Po eni strani je zastopnik dolžan ravnati v skladu z interesi zastopanega, po drugi strani pa bi lahko bili ti interesi v nasprotju z interesi zastopnika. Interesa sta v koliziji, kadar ni mogoče varovati enega interesa brez sočasne kršitve drugega. Tipični primer imamo pri prodaji stvari: zastopani želi zase čim večji iztržek od prodaje, zastopnik pa si morda želi kupiti stvar zase čim ceneje. Poleg takšne (neposredne) kolizije imamo tudi t.i. posredno kolizijo interesov. Taka kolizija obstaja, kadar v koliziji z interesom zastopanega ni interes zastopnika, temveč koga drugega, ki je sorodstveno ali poslovno povezan z zastopnikom (npr. zakonec, poslovni partner, družbenik,...). Sklenitev pogodbe v konfliktu interesov je oblika zlorabe upravičenja za zastopanje. Ko zastopnik sklepa tak posel, zlorablja upravičenje, ki mu je bilo podeljeno, saj ga ne izvršuje v skladu z njegovim namenom (prim. prvi odstavek 7. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ)¹.

12Vsaka pogodba, sklenjena v koliziji interesov, ni podvržena pravnim sankcijam. Treba je namreč razlikovati abstraktno kolizijo interesov od konkretne kolizije interesov. Če je kolizija interesov le na abstraktni ravni oz. če je le potencialna, ni nobenega razloga, da bi bila taka pogodba podvržena katerimkoli pravnim sankcijam. Primer: oseba A. mora razpolagati s svežnjem delnic, ki ga ima v neki družbi, zaradi česar pooblašča osebo B., naj sklene pogodbo o odsvojitvi teh delnic. Oseba B. sklene to pogodbo tako, da sama sebi proda te delnice. Tu imamo na abstraktni ravni res primer kolizije interesov, vendar če so delnice prodane po tržni ceni, v konkretnem primeru ne moremo govoriti o koliziji interesov. Zastopani namreč po normalnem teku stvari ne bi mogel dobiti več od tistega, kar je pridobil s prodajo delnic zastopniku.²

13Vprašanje, ki v pravni doktrini in sodni praksi še ni rešeno, je povezano s škodo, ki bi lahko nastala zaradi kolizije interesov. Vprašanje je namreč, ali je za obstoj kolizije potrebna aktualna škoda ali le nevarnost, da nastane škoda. Po mnenju avtorja, ki se mu pridružuje tudi pritožbeno sodišče, je ustreznejša rešitev, ki predpostavlja potencialno škodo že zaradi obstoja kolizije interesov, saj je namen pravil, ki prepovedujejo oz. sankcionirajo kolizijo interesov, prav v tem, da se možnost povzročitve škode zastopanemu čim bolj zmanjša. Izhajajoč iz tega stališča, zastopanemu, ki uveljavlja svoje pravice, ni potrebno dokazati obstoja škode, temveč le nevarnost, da bo škoda (premoženjska ali nepremoženjska) nastala.³

14Kolizija interesov v kontekstu 38.a člena ZGD-1:

15Novela ZGD-1D je z namenom odprave nasprotja interesov za 38. členom dodala 38.a člen, ki (je) določa(l), da lahko poslovodstvo, prokurist ali izvršni direktor delniške družbe ali družbe z omejeno odgovornostjo pravni posel z drugo družbo, v kateri ima sam ali njegov ožji družinski član ali vsi skupaj delež, ki dosega desetino osnovnega kapitala, ali je sam ali njegov ožji družinski član tihi družbenik druge družbe ali je udeležen na njenem dobičku na katerikoli drugi pravni podlagi, sklene le s soglasjem nadzornega sveta ali upravnega odbora družbe, če družba nadzornega sveta ali upravnega odbora nima, pa mora dati soglasje skupščina (prvi odstavek 38.a člena ZGD-1D). To naj bi zagotovilo preglednost pri sklepanju pravnih poslov, pri katerih obstaja tveganje sledenja lastnim ekonomskih koristim.

16Navedeno soglasje je pogoj za veljavnost pravnega posla, saj zakon nadalje določa, da če soglasje ni bilo dano „se šteje, da je pravni posel ničen“ (šesti odstavek 38.a člena ZGD-1D.

17Novela ZGD-1G je določbo 38.a člena ZGD-1 nekoliko spremenila. Osrednja sprememba se nanaša pravzaprav le na to, da zakon po novem (v prvem do tretjem odstavku 38.a člena) postavlja nekakšno abstraktno dolžnost zvestobe družbi. Gre za svojevrstno generalno klavzulo, ki naj bi omogočila, da se pravno obvladajo tisti konflikti v družbi, katerih razrešitev vnaprej z zakonom ni predvidena. Dolžnost zvestobe družbi je sama po sebi bistven del nezapisanega pravnega reda v pravu družb.⁴

Glede (ne)utemeljenosti pritožbenih navedb:

18K očitkom bistvenih kršitev določb pravnega postopka:

19Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi se odražala v pomanjkanju razlogov izpodbijane sodbe o eni izmed dveh podlag tožbenega zahtevka - tretjem odstavku 38.a člena ZGD-1G. Drži sicer, da se sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni opredeljevalo do dela navedb tožnice, v katerih je ta ob sklicevanju na določila tretjega odstavka 38.a člena ZGD-1G izpostavljala tudi samovoljo direktorice prve toženke, P.E., ki svojih nalog ni opravljala objektivno in nepristransko ter ni storila ničesar za odpravo nasprotja interesov, na katerega je bila opozorjena, ampak je slepo sledila volji prokurista in večinskega družbenika Ž. in interesom njegove družbe S. d.o.o.. Kljub temu pa izostanek razlogov o teh navedbah ne pomeni nobene kršitve ZPP, saj ne gre za (za odločitev o tožbenem zahtevku) pravno relevantne navedbe. Kot že uvodoma pojasnjeno je v prvih treh odstavkih 38.a člena ZGD-1G zgolj abstraktno opredeljena dolžnost zvestobe družbi, konkretno v tretjem odstavku pa je (zgolj) pojasnjeno, kdaj je podano nasprotje interesov oseb iz prvega odstavka tega člena. Določba tretjega odstavka pa nase ne veže ničnostne posledice. Ta je v devetem odstavku 38.a člena ZGD-1G izrecno predvidena zgolj za primer, če soglasje (k pravnemu poslu) iz četrtega odstavka tega člena ni bilo dano. To pomeni, da če ni izpolnjen dejanski stan iz četrtega odstavka, spornemu pravnemu poslu ni mogoče pripisati ničnosti, četudi bi se izkazalo, da direktorica E. ni ravnala popolnoma v skladu z interesi prve toženke. V takem primeru, bi lahko njo potencialno doletela „zgolj“ odškodninska odgovornost po 263. členu ZGD-1, v kolikor bi bile izpolnjene predpostavke odškodninske odgovornosti (med drugim nastala škoda družbi - prvi toženki).

20Prav tako navedena bistvena kršitev določb postopka ni podana glede siceršnjih razlogov izpodbijane sodbe. Pritožba sicer posplošeno navaja, da so si razlogi o odločilnih dejstvih med seboj v nasprotju, vendar tega očitka z ničemer ne konkretizira, tako da ga ni mogoče preizkusiti. Po oceni pritožbenega sodišča ima izpodbijana sodba jasne in v celoti preizkusljive razloge o pravno odločilnih dejstvih v zadevi, tudi glede vprašanj, vezanih na zatrjevano fiktivnost Pogodbe o odsvojitvi poslovnega deleža (9. točka njene obrazložitve).

21Popolnoma pavšalen pa je očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navedba, da „obstaja nasprotje o odločilnih dejstvih o vsebini dokazov in razlogih sodbe“, predstavlja zgolj približen prepis zakonskega besedila glede citirane bistvene kršitve, in je ni mogoče niti preizkusiti, zato pritožba v tej smeri ne more biti uspešna.

22K očitkom glede zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja v zvezi z zatrjevano navideznostjo Pogodbe o odsvojitvi poslovnega deleža:

23V tej zvezi pritožbeno sodišče najprej pritrjuje izhodiščem pritožbe v zvezi z navideznostjo pogodbe po določbi 50. člena OZ, kot tudi njenemu načelnemu stališču, da je potrebno o (ne)navideznosti pogodbe sklepati na podlagi kritične ocene vseh izvedenih dokazov in z upoštevanjem vseh okoliščin primera pred in po sklenitvi takšne pogodbe. Vendar pritožbeno sodišče ocenjuje, da je glede na trditveno in dokazno podlago spora sodišče prve stopnje na podlagi pravilne dokazne ocene utemeljeno zaključilo, da tožnica ni dokazala, da je bila Pogodba o odsvojitvi poslovnega deleža sklenjena zgolj navidezno.

24Navidezni posel je pogodba, ki jo stranki skleneta, ne da bi imeli resen namen prevzeti obveznosti in pridobiti pravice, ki so vsebina tega posla, temveč le z namenom v zunanjem svetu prikazati, da med njima učinkuje pogodba s tako vsebino. Pogodba je lahko absolutno navidezna in torej ne prikriva nobene druge pogodbe, ali pa je relativno navidezna in prikriva drugo pogodbo, ki izhaja iz prikrite pogodbene volje strank. V slednjem primeru velja tudi po pravilih obligacijskega prava prikrita pogodba, če so sicer izpolnjeni drugi zakonski pogoji za njeno veljavnost.

25Tožnica v postopku na prvi stopnji glede zatrjevane fiktivnosti sporne pogodbe ni podala kakšnih konkretnih trditev o obstoju pomembnih objektivnih okoliščin oz. indicev, ki bi (prepričljivo) kazali na fiktivnost pogodbe, kot je pravilno ocenilo že sodišče prve stopnje. Tako je v tožbi tožnica glede fiktivnosti trdila, da C.Ž. „stvarnega in poštenega razloga za prenos deleža v družbi S. d.o.o. na L. sploh ni imel, saj v nasprotnem ne bi prišlo do razveljavitve pogodbe“ in še, da je prokurist C.Ž. očitno ocenil, da ne bo dobil soglasja skupščine k sklenitvi pogodbe z drugo toženko in je zato sklenil sporno pogodbo z L. O zatrjevanih okoliščinah glede ravnanja Ž. v nasprotju z interesi prve toženke in sledenju lastnim interesom pa naj bi po trditvah tožnice vedela druga toženka in njena direktorica M.L., ki je z Ž. zavestno sklenila sporno pogodbo. Na konkretizirana pojasnila toženk v njuni I. pripravljalni vlogi (list. št. 21-24 spisa) glede navedb (pomislekov) tožnice v zvezi z razlogi za kasnejšo razveljavitev Pogodbe o odsvojitvi poslovnega deleža, pa tožnica več sploh ni podala svojega odgovora.

26Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju pravkar navedenega v 9. točki obrazložitve izpodbijane sodbe izkustveno in logično sprejemljivo obrazložilo, zakaj je šteti, da je obstajal resen interes pogodbenih strank za sklenitev sporne pogodbe in zakaj do njene končne realizacije ni prišlo. Utemeljeno je tako sledilo izpovedbama prič C.Ž. in M.L., kljub temu, da je načeloma moč soglašati s pritožbenim izvajanjem, da imata ta dva kot pogodbeni stranki sicer interes izpovedovati o tem, da je bila njuna volja, izražena v Pogodbi o odsvojitvi poslovnega deleža, resnična. Drugih izvedenih dokazov, ki bi pričali o nasprotnem, namreč v obravnavani zadevi ni bilo. Pritožba sicer sodišču prve stopnje posplošeno očita, da ni ocenilo izpovedb prič J.R., O.Š. in P. E., vendar pri tem niti ne trdi, da so (in kaj so) te priče sploh vedele povedati o vprašanju fiktivnosti navedene pogodbe.

27Pritožba nadalje ob podajanju lastne dokazne ocene izvedenih dokazov izpostavlja, da pričama Ž. in L. ne gre verjeti, vendar pri tem ne uspe omajati dokazne ocene sodišča prve stopnje. Določene „vrzeli“, ki naj bi bile predvsem v tem, da se ti priči določenih stvari nista spomnili (npr. da se L. ni spomnila, kdo je plačal stroške sestave pogodbe o prodaji poslovnega deleža in kasneje pogodbe o razveljavitvi pravnega posla, in nadalje, da se Ž. ni spomnil, da so ga opominjali na konflikt interesov), nimajo takšne teže, da bi bilo pričama moč na tej podlagi v celoti odreči verodostojnost.

Prav tako pritožba v tej zvezi ne more biti uspešna s podajanjem lastnih stališč (ki jih niti ni izrazila v postopku na prvi stopnji) o tem, kakšen je „resnični in pošten interes vsakega prodajalca“ in kako bi ravnal „vsak pošten in resen kupec“, saj v vsebini Pogodbe o odsvojitvi poslovnega deleža ni takšnih dogovorov, ki bi bili popolnoma v nasprotju z običajnimi v takšnih poslih. Obenem pritožba v nasprotju z lastnimi trditvami v postopku na prvi stopnji izpostavlja pomembnost interesa kupca pred sklenitvijo pogodbe, ker „interes kupca po sklenitvi posla ne more biti merodajen“. Kot že predhodno omenjeno je tožnica trditve o fiktivnosti opirala med drugim na kasnejšo razveljavitev sporne Pogodbe o odsvojitvi poslovnega deleža. Iz tega razloga sta toženki podali trditve o tem, zakaj je prišlo do kasnejše razveze pravnega posla, posledično pa se izpodbijana sodba v 9. točki obrazložitve utemeljeno ukvarja (tudi) s tem vidikom zadeve oz. z vprašanjem, zakaj je L. v končni fazi izgubila interes po nakupu poslovnega deleža od Ž.

28Glede uporabe materialnega prava:

29Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljeno dejansko stanje materialnopravno pravilno presodilo, da pri Pogodbi o odsvojitvi poslovnega deleža ne gre za navidezno oz. fiktivno pogodbo po 50. členu OZ. Posledično je pravilno presodilo, da zaradi dejstva, ker v času sklenitve Pogodbe o opravljanju storitev prokurist C.Ž. ni bil družbenik v drugi toženki kot pogodbeni stranki, soglasje skupščine k njeni sklenitvi v nobenem primeru ni bilo potrebno (prim. četrti odstavek 38.a člena ZGD-1G). Tožbeni zahtevek je bil zato pravilno in zakonito zavrnjen.

30Sklepno:

31K doslej navedenemu pritožbeno sodišče izpostavlja še en vidik zadeve, s katerim se sodišče prve stopnje sicer ni ukvarjalo, je pa bil predmet trditvene podlage obeh strank. Gre za vprašanje, ali je sploh C.Ž. kot prokurist na strani prve toženke sklenil Pogodbo o opravljanju storitev z drugo toženko. Po oceni pritožbenega sodišča je pritrditi trditvam toženk, da je kot podpisnica pogodbe na strani prve toženke (naročnik) navedena zgolj P.E., ki je kot direktorica upravičena samostojno sklepati pravne posle v imenu prve toženke in da (so)podpis C.Ž. na tej pogodbi nima nekega posebnega učinka oz. teže glede veljavnosti pogodbe. Ob upoštevanju navedenega, torej dejstva, da je Pogodbo o opravljanju storitev v imenu prve toženke sklenila njena direktorica in ne prokurist Ž. se odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka na ugotovitev njene ničnosti na temelju 38.a člena ZGD-1 izkaže za pravilno ne glede odločitev o (predhodnem) vprašanju glede fiktivnosti Pogodbe o odsvojitvi poslovnega deleža.

32Nazadnje pritožbeno sodišče še dodaja, da ne glede na to, da za ničnostno sankcijo iz devetega odstavka 38.a člena ZGD-1 zadošča, da k sklenitvi pogodbe (kjer je to glede na določbo četrtega odstavka 38.a člena potrebno) ni pridobljeno zahtevano soglasje in torej ni nobenega formalnega pogoja glede vprašanja nastanka škode za družbo, ta vidik ni docela nepomemben. V obravnavanem gospodarskem sporu sta toženki ves čas izpostavljali (čemur tožnica ni nasprotovala), da sporna Pogodba o opravljanju storitev ne odstopa od prej veljavne pogodbe o opravljanju računovodskih storitev (in siceršnjih tovrstnih pogodb), ki jo je imela prva toženka sklenjeno z družbo S. d.o.o. in da tožnica ni niti trdila, da bi bi bila prva toženka z njeno sklenitvijo kakorkoli oškodovana oz. druga toženka in C.Ž. kakorkoli neupravičeno okoriščena. Pritožbeno sodišče se v tem kontekstu sklicuje na že uvodoma omenjeno razlikovanje med abstraktno kolizijo interesov in konkretno kolizijo interesov, ki je (vsaj na splošnem obligacijskopravnem področju) pomembno glede vprašanja, katere pogodbe naj bodo podvržene pravnim sankcijam.

33Ob upoštevanju vsega obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

34Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Prav tako pa sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (odgovora na pritožbo) tudi toženki, saj z navedbami nista pripomogli k razjasnitvi oz. odločitvi v tej zadevi na pritožbeni stopnji, zato pritožbeno sodišče teh stroškov ne ocenjuje kot potrebnih v smislu določbe 155. člena ZPP

¹ tako dr. Luigi Varanelli v članku: Pogodba, sklenjena v koliziji interesov, Pravna praksa letnik 2011, št. 33, str. 22.
² ibid.
³ ibid.
⁴ tako dr. Marijan Kocbek in dr. Saša Prelič v uvodnih pojasnilih Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) z novelami ZGD-1D do ZGD-1G, str. 53 - 58, GV Založba, Ljubljana 2012.